Nedelja, 9.8.2020, dan 62
Dan se je začel pestro…z dretjem v bajti🙄. Ne pomnim kdaj sva se nazadnje s Primožem tako grdo, sploh pa glasno skregala😵. Razlog? Iskreno sej ne vem več točno. Zbudil se je »tečn kot dirska« (kot mi je kasneje priznal), ker se mu je strahotno upiralo pobiranje krompirja na nonini njivi…nato je v kuhinji zaradi časovne stiske nastalo med nama izrazito trenje…in ekola…mamo prepir. Roko na srce, da se moraš v nedeljo ob 7ih zjutraj na »gospodov dan« odpravit pobirat krompir, morda ni ravno najbolj »normalno«😆. Ampak ok, ker živiva »na kmetih«, bojda ne poznajo »prostih nedelj«.
Sama sem se šla »ohladit« (od prepira) na plažo Sv. Katarine v Ankaran. S pasjo šolo smo se namreč dogovorili, da se raje odpravimo na pasje kopanje, kot pa na sprehanje psov po razgretem Kopru😆. Kot že veste imamo običajno pasje ure v torek in četrtek, ampak Petra je želela pred četrtkovim izpitom narediti še eno uro v urban okolju in je bilo današnje čofotanje več kot primerno😎.
Ob 8ih smo se dobili na parkirišču z verjetno najbolj drago parkirnino na slovenskih tleh🤦🏼. Morda se zdi komu banalno, da to omenjam, ampak oprostite, da stane ura parkiranja v nedeljo na makadamskem, luknjastem parkirišču v Ankaranu ❗2 €❗ je pa podn. Ono res, za kozlat😡. Zgražali smo se vsi po vrsti… Okej…plačamo, in odrinemo na plažo.
Adijo kaka legenda…. psi so res noro uživali❤. Conorju je pasja družba več kot očitno izvrstno pasala. Vodniki smo s psi (na povodcih, se razumemo😊) čofotali in noreli po vodi in brezskrbno dovolili, da so se igrali med seboj. Nekateri kužki, so bili danes celo prvič v vodi. Čeprav so njihovi lastniki želeli Petro na vse pretege prepričati, da pa se oni (kužki) ne bodo kopali, saj se bojijo vode…je Petra hitro dokazala nasprotno. Pač ženska je carica, »that’s the point 😇«.
Po prvi »dozi« igre je sledil kratek trening poslušnosti in raznih vaj. Tokrat s Conorjem nisva imela nobenih »vohljajočih oz. fokus padajočih« težav😎. Ponovili smo vajo »poleg«, »čakaj«, »sedi« in platz«. Za na konec pa še vajo odpoklica, »pridi«. Petra je držala psa, mi pa smo šli kakšnih 15 m vstran in ga poklicali k sebi. Adijoo kakšno veselje, ko pes celi srečen priteče k tebi. Če bi naju s Conorjem kdo opazoval, bi težko rekel kdo je koga bolj vesel; ali pes, ko pride k meni, ali jaz psa 😅 haha….
Dobra urca pasjega norenja hitro mine, poslovili smo se in s odpravila sem se proti domu na »zakop bojne sekire« s Primožem😤.
Se pripeljem na dovoz hiše in zagledam »mojstra Miha« kako izkopava luknje za Conorjev boks🙈. »Očitno so s krompirjem končali«, si mislim, preden mu skoraj filmsko padem v objem in se drug drugemu opravičiva. Jah….tudi to se dogaja v še na pogled ne vem kako lepi zvezi 😊. Sej veste, povsod so vzponi in padci. Enim to pač ni sram priznati, da so tudi dnevi, ko je vse prej kot rožnato 😉.
Preostali del dneva smo preživeli dokaj ležerno. Morda velja omeniti izredno luštno izkušnjo s Conorjem, ko me je med tem, ko sem se za dobro urco zaprla v pisarno prišel pozdravit. Čeprav pri sebi nisem imela nobenih priboljškov, je začetna igra prerasla v »mini trening«. Zgolj z nakazom roke sem ukazovala različne vaje (sedi, platz, vmes, spin, tudi preval) in ne morem verjet, da mu je šlo dokaj gladko 😀. Edina nagrada je bila samo moja pohvala, ki pa je bila (po Petrinem navodilu) dosti bolj »vesele oz. prešerne narave«, kot običajno.
In zadeva resnično deluje😊. Če psu izrazito pokažeš svoje veselje nad njegovim znanjem in ga (na pogled) skoraj pretirano pohvališ, lahko določene stvari narediš tudi brez priboljškov 😊. …in spet je imela Petra, kot vedno prav 😉.
