Današnjega dne še verjetno dolgo ne bom pozabila. Ko bom čez par let gledala nazaj, bo definitivno današnji dan spadal med prelomne »aha momente« tekom celotne moje t.i. »pasje kariere«.

Prvič sem na lastne oči videla, kaj pomeni imeti belgijca oz. »malino«, sploh pa se je kar nekaj mojih prepričanj o najinem psu sesulo kot hišica iz kart. In ne…ne gre za nevednost, temveč za neizkušenost.

Torej…danes je končno napočil dan, ko je bilo treba Conorju odstranit šiv na njegovi sprednji desni tački. Glede na slabe izkušnje in »kavbojski« (brez zamere, ampak drugega žal ne morem rečt, kljub njihovi prijaznosti in strokovnosti) način obravnave Conorja, o čem sem podrobno pisala teden dni nazaj (prebereš lahko tukaj), sem se odločila, da k Elbivetu več ne grem. Moja pasja prijateljica Maja, mi je svetovala Veterinarski center Lara v Izoli, češ glavna veterinarka ima belgijca, tako, da ti bo znala še bolje pomagat.

Naročena sva bila danes ob 8.30. Se sparkirava na njihovo mini parkirišče in sva na vrsti takoj. Prijazna sestra naju s Conorjem napoti v ambulanto, kjer naju pusti nekaj trenutkov sama. Izkoristim čas in poskusim psa čim bolj umirit (kar je bilo noro težko, saj je pes verjetno čutil, da sem tudi jaz napeta 100/h ), se z njim pogovarjam, ga hvalim itd. Počasi se začne sproščat, ko v prostor stopi veterinarka Lara.

Conor jo nezaupljivo pogleda, z Laro pa začneva pogovor. »Kaj pa je bilo na tački?«, me vpraša prijazno in umirjeno, med tem ko si začne pripravljat pasje priboljške.

Ji odgovorim, vmes ji razložim koliko časa ima že obvezo, omenim jemanje antibiotikov itd. Kot da je obveza sploh ne zanima gleda Conorja, mu da priboljšek in me začne spraševat raznorazne stvari o njem o karakterju itd. Se tako pogovarjava enih 10 minut, brez, da bi sploh začeli s »postopkom odstranjevanja šiva«. Že kaže, da bo vse v najlepšem redu in se je pes sprostil, se Lara nežno dotakne Conorjeve povite tačke. Pes nemudoma spremeni razpoloženje in »romantike« je konec.

»Morda bolje, da mu odstranim prevezo jaz«, predlagam in povem, da doma ni bilo z menjavanjem preveze nobenih težav. Po prigovarjanju mi končno uspe odstranit povoj…nakar se je začelo.

Sprva z renčanjem. Damo gor nagobčnik. Mu hočem prijet tačko, da bi Lara lahko odstranila šiv, ko se psu prvič odpelje. Prav grozeče začne renčat, meni pa nemudoma pade mrak na oči. »Kaj za boga??« se sprašujem sama pri sebi, med tem, ko je bilo Lari verjetno jasno, da sem jaz skoraj isto prestrašena kot Conor.

»Predlagam, da se ga položi na bok, vi pa ga močno ukleščite s komolci in držite za spodnje tačke, da se ne bo mogel ustat, jaz pa bom vmes potegnila šiv ven…gre zgolj za sekundo, bo šlo?«, me vpraša. Pokimam in se spomnim predavanja iz prve pomoči, kjer so nas nekaj podobnega tudi učili. Vseeno Lara pokliče »na pomoč« še svojo asistentko in se lotimo.

Sklonim se nad psa, ga pošteno primem za tačke in ne morem verjet kaj slišim in vidim. Psu se je dokončno odpeljalo. Predstavljate si mešanico grozljivega renčanja, panike, agresije, nemoči. Še sreča, da je bila prisotna tudi Larina asistentka, ker v meni je vrelo od šoka emocij. Pred menoj ni bil ljubljenček, temveč zver. Verjetno bi vse tri raztrgal, če bi lahko. Vseeno sem ga poskusila močno držati in ga na nek način umirjati. Počutila sem se totalno nemočno. Na srečo je bilo v slabi minuti vse konec, pes je utihnil, se nekako vdal v usodo in Lara je lahko v miru opravila svoje delo.

»Ekola…pa smo…prideen fant«, reče veselo in se odmakne od naju. Tudi sama sem spustila pritisk in Conor se je vstal. Vmes smo ga vsi trije hvalili, trepljali itd. »Mu lahko sedaj odstranim nagobčnik?«, vprašam Laro, med tem, ko sem iskala priboljške. Prikima in psa pokliče k sebi. Ga nagradi. Midve pa se zapleteva v pogovor.

Že je kazalo, da je zadeva zaključena, da je vse v redu, ko Lara postavi Conorja v sedi in mu da vedet, naj se umiri za priboljšek. Zgodilo se je v trenutku….mešanica laježa in renčanja ter Conor je zahlastal proti njej.

V sekundi se mi je v glavi odvrtelo življenje z njim zadnjih devet mesecev in vprašanje »Kje sva zajebala z vzgojo?«, je odzvanjalo v moji glavi Kar nekaj mojih prepričanj o mojem psu se je sesulo kot hišica iz kart. To je Conor? Prijazen, ljubezniv pes, ki ima vsakega človeka rad in odkar ga imam, še nisem videla, da bi na kogar koli sploh zarenčal, ne pa da bi koga probal ugriznit?

Kljub šoku sem odreagirala nemudoma in psa nadrla ter skregala konkretno. Takoj je vedel, da ni naredil prav, saj je bil v sekundi celi pohleven….

»Veste, jaz od maline vedno pričakujem najhujšo reakcijo….to so takšni psi, zakaj mislite, da sem bila z njim cel čas tako previdna? Ker pri njih ne moreš vedet. Delujejo na popolnoma drugačnih obratih, kot preostali psi. Veste kakšne boje sem jaz imela s svojim, ko sem ga dobila…noro. Res je, da tukajšnje okolje vse skupaj izredno potencira, pa vendar previdnost ni nikoli odveč«, mi je poskusila razložit, ker je videla, da sem popolnoma v temi.

Sama sem se skozi 101 vprašanje Lari nekako probala potegnit iz brezna dvomov, ki so me začeli razjedat. Če dolgo nisem verjela in se konstantno borila proti vsem, ki so trdili drugače, sem danes dobila jasen dokaz, zakaj »malina« ni za začetnika.

»Opazujte psa, berite ga in, če ste kjer je dosti ljudi, uporabite nagobčnik, saj vidite, gre lahko zgolj za trenutek«, so bile besede, ki jih sama vem že dolgo, ampak definitivno gledam sedaj popolnoma drugače na njih.

Po dobri uri sva s Conorjem zapustila ambulanto. Če kaj mi je bilo res v dno duše žal, da nisem začela s Conorjem takoj hodit k njim…del mene se nekako ni mogel rešit občutka, da se slednje danes potem morda ne bi zgodilo, saj bi Conor Laro poznal….

Odšla sva v park v Kopru, kjer sem s psom nazaj vzpostavila »najino vez«, če se lahko tako izrazim. Bil je ponovno stari Conor, prijazen, razigran, ljubeč, ubogljiv, celo bolj aktiven kot običajno.

Verjetno je svoje naredila spet »normalna« tačka brez plastičnega dodatka….toda globoko v sebi sem vedela, da ga bom od danes naprej gledala z malce drugačnimi očmi…. »z bolj odgovornimi«, sploh pa zavedajoč se, da nikoli, ampak res nikoli ne veš .

The post Srhljivka pri veterinarju in najpomembnejša lekcija odkar sem lastnica »maline« appeared first on Conor's Adventure.

Ekola…, če sem do sedaj skoz jamrala kako me skrbi, da je s psom kaj narobe.

Pa da ni dovolj aktiven….

Pa da je za belgijca preveč miren….

Pa kako je fuuul priden in ubogljiv…Evo ti, pa sem dobila »šamar«.

Takšen prizor, kot ga vidite zgoraj na fotografiji, me je pričakal danes zvečer, ko sem se po 5ih urah odsotnosti vrnila domov. Mene je kap zadela . Res sreča v nesreči, da je uničil »zgolj« pokrov škatle za shranjevanje copat, ki pa je bil že precej star in delno uničen. Pustimo dejstvo, da je na pokrovu bilo polno kovinskih sponk, ki resnično upam, ni med Conorjevo pojedino nobena »maširala« v njegov želodec.  

Skratka, če sem se včeraj nad njim res konkretno znesla (za kar me še danes peče vest), sem danes odreagirala za 180 stopinj drugače. Preprosto obnemela sem . Ko sem odprla vrata in zagledala prizor, je bila moja prva misel »Kaj za boga je uničil, da je toliko materiala…samo da ni njegova postelja??!!«. In imela sem srečo…posteljo je pustil nedotaknjeno .

Med tem, ko sem preučevala kraj zločina in za FB ter IG naredila nekaj Story-ev, je pes okoli mene skakal od takšnega veselja, kot da me ne bi videl par mesecev… »Pismo, če kaj psi res znajo, pa znajo noro dobro igrat, človek bi si mislil, da je nekdo drug nardil tale nered in se je on zgolj naključno znašel tukaj«, sem si mislila med tem, ko sem po shrambi iskala metlo.

»Hudiča, kaj pa se je s psom zgodilo?«, so bile prve besede Primoža (ta teden je službeno odstoen), ko me je poklical par minut zatem, ko sem mu na Viber poslala fotografijo.  »Ja kaj? Če ni bilo jasno včeraj, je pa danes. Puberteta«, sem mu odgovorila. Strinjala sva se, da sedaj pa bo resnično treba začet pazit kje in za koliko časa puščava Conorja samega.

Sej vem, da bi ga morala danes zapreti v kletko, ko sem odšla za toliko ur po opravkih, ampak sej veste kako je. Hodnik se mi je zdel preprosto »boljša« rešitev, saj ponuja psu več prostora za gibanje, pa glede nato, da je bil do danes vedno priden, se mi slednja odločitev ni zdela »potencialno nevarna«.  

Ampak….kot sem dejala že pred meseci, ko smo se na Conorja šele prav navajali… »Ne podcenjuj belgijca, ker ti bo žal!!«…in evo ti tu imava sedaj.

The post Psu se je utrgalo…oz. tako je, če imaš »malino« 😆 appeared first on Conor's Adventure.

Odkar smo končali z malo šolo in čakamo na začetek osnovnega tečaja »man-trailinga«…je to vprašanje, ki si ga zadnje tedne oz. natančneje dni večkrat zastavim…. Zakaj?

Kot verjetno mnogo pasjih lastnikov, tudi jaz redno spremljam različne IG in FB profile, berem razne članke in spremljam kaj počnejo drugi lastniki mladih »malin«. Najbolj zanimivo oz. v našem primeru čudno mi je dejstvo, da ima večina lastnikov probleme, češ, da njihovim psom ni nikoli dovolj telesne aktivnosti.

Prav tako že dlje časa spremljam en tuj, ameriški profil (@therykinator), kjer lastnica 6 mesečne »maline« objavlja razne zanimive pasje vsebine iz področja treningov, hoje na povodcu, kako je biti lastnik »maline« itd. Tako sem v enem izmed omenjenih videov (tukaj-link) zasledila informacijo, da je slednja s svojim psom oz. mladičkom aktivna tri ure na dan (sprehod, igranje, trening). Če bi šlo za odraslega psa, ne bi trznila….ampak…, je to res »zdravo« za mladiča? Spomnimo se vseh tistih debat v zvezi z rastjo kosti in sklepov ter koliko gibanja je za mladiča priporočljivo itd..

Poleg tega sem se začela resno spraševati koliko bi se midva s Primožem res morala aktivno ukvarjati s Conorjem? Sama nimam občutka, da ima pes preveč energije in, da ima denimo premalo gibanja;

Zjutraj in zvečer dobi circa 30 minut dolgi sprehod, kamor vključim tudi igranje in trening.

Čez dan pa se z njim (ko ga je potrebno peljati zgolj lulat) še dodatno ukvarjam približno 2x po 15 minut.

Zvečer je na sporedu še cartanje, včasih tudi igranje oz. valjanje po tepihu dnevne sobe .

Razmišljam, da je morda premalo bolj načrtne in zanimive aktivnosti tudi razlog v temu, da sem v zadnjih tednih opazila, da ima Conor majhne težave s fokusom. Je možno, da mu je z nama preprosto dolgčas in je postal pes malce melanholičen?

Ne želim delati neke panike, ampak na trenutke mi je res »čudno«, da najina »malina« niti malo ne kaže nekih divjih znakov in izrazite želje po aktivnosti. Prav tako sem opazila, da njegov ugriz ni tako izrazito močan, kot lahko to vidimo drugje, denimo, da bi se obesil na žogico in je ne bi spustil.

Priznam, da sem v precepu v smislu, koliko in kako intenzivno ponuditi psu gibanje.

Na eni strani mi v glavi skoz odmevajo razni nasveti, češ pazi, da ne skače preveč, da ni pretiranih skokov, da ni naenkrat preveč gibanja, zaradi rasti, kosti in sklepov….

…na drugi strani pa sem zdaj začela sumiti, da ima lahko moja previdnost vpliv na njegov precejšen miren, cartljiv karakter in morebitno melanholijo…

…ampak, vso to moje tavanje v temi in spraševanje kako in kaj je prav…jah….to pa so izkušnje, ki jih zaenkrat še žal nimam, vsaj ne dosti…

The post Koliko aktivnosti potrebuje mladič belgijca oz. maline🤔? appeared first on Conor's Adventure.

Pobegnil nama je…

Huh….na srečo ne daleč…ampak dovolj, da sva začela bolj resno jemati njegov »ovčarsko belgijski« nagon .

Skratka, če naju redno berete, potem veste, da na mojem telefonu že nekaj časa ne dela kamera. Žal je pri nas v Sloveniji vse centralizirano v Ljubljani, kjer je tudi edini servis izdelkov Apple. Danes je bilo tudi v planu, da se v Kamniku dobiva s svojim dobaviteljem izdelkov, ki jih želiva v prihodnje prodajati….zato je bila logična odločitev, da obisk glavnega mesta izkoristim tudi za reševanje oz. morebitno popravilo svoje »stare jabolke«.

Ok….pridem na Apple servis petnajst minut do štirih (delajo do štirih), ampak dotični zaposleni so noro fini in očitno strank več ne sprejemajo. »Kaj pa, če greva vprašat na A1, morda pa je telefon še v garanciji?«, mi predlaga Primož. »Dvomim, ampak dajmo probat«, si mislim, glede nato, da je verjetno že več kot leto dni, odkar sem ta zdajšnji telefon dobila iz popravila. Zaposleni na A1 – čisto nasprotje tistih iz Apple-a…ampak ok, pustimo podrobnosti, to je pasji blog …skratka zadevo so rešili v trenutku. Po hitrem postopku so ugotovili, da je telefon še v garanciji, ga poslali na popravilo in mi priskrbeli nadomestnega. Takšnega, kjer kamera deluje…aleluja…Haha…kako malo človek potrebuje, da je zadovoljen .

Se odpeljeva naprej v Kamnik na srečanje z dobaviteljem. Na tem mestu še nebi govorila o nekih podrobnostih kaj točno načrtujeva, saj boste še vse izvedeli ….Recimo, da je bil »sestanek« uspešen. V kolikšni meri, pa bo naslednji teden pokazala dobaviteljeva ponudba, oz. cena izdelka .

Kje pa je bil Conor v tem času? Doma. Ampak ne pri Rajku v varstvu, temveč na terasi hiše. Pred odhodom, sem poskrbela, da je imel na razpolago dovolj vode, bil je sit, tudi za več aktivnosti sem poskrbela pred tem, da bi pes ja večino časa najine odsotnosti prespal. Aha veš kje…

Zdaj koliko, če sploh je spal, ne vem….vem samo, da ko sva se po 7ih urah odsotnosti vrnila domov, psa ni bilo, kjer sem ga pustila.

Se parkirava na dvorišče hiše, Primož odpre vrata avta in nenadoma mu nekaj (vemo kdo) skoči v naročje. »Ja Conor kaj pa ti tukaj??«, se Primož presenečeno zadere na psa, med tem, ko sem sama ravno zaprla vrata avtomobila. »Haa?? Kaaj? Kako??«, se mi v mislih ob pogledu na Conorja zasveti milijon vprašanj. »Kako zaboga, pa si ti prišel iz terase?«, ga začudeno vprašam. »Pismo Primož, pa menda ja ni preskočil dober meter visoke ograje«, zaskrbljeno pogledam dragega.

Kasneje po pregledu ograje ugotoviva, da se je mali mojster uspel splaziti med deskami ograje. Kljub dejstvu, da je že zelo velik (za svoje mesece) in na pogled resnično ne bi rekel, da je možno, da se lahko splazi med luknjami ograje….sva danes v praksi doživela to kaj teoretično že dolgo veva »Ne podcenjuj belgijca, ker ti bo žal!!l«

The post Lekcija št. XY – Ne podcenjuj belgijca! appeared first on Conor's Adventure.

In dan je minil…da, ugotovili ste delavno. Jeeej…

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste si zadali nek cilj oz. časovni rok, pa se vam je par dni prej vse začelo lomiti? Ampak to tako konkretno, da je na koncu že skoraj smešno . No evo, tukaj sva sedaj midva. S Primožem končujeva en lasten mini projekt. Glede nato, da že skoraj mesec dni pridno zapisujeva vso dogajanje okoli vzgoje najine kosmate mlade mrcine, morda ne bi bilo slabo, da ves ta material tudi nekje objaviva, ali?

Haha…da res je, načeloma je zadeva že od začetka bila zastavljena kot blog in ne kot »skrivni dnevnik«. Torej za objavo bloga v javnosti potrebujeva spletno stran. (bravo Pia, madona si »pametna«) Ampak tukaj sedaj nastane problem. Prvič trenutno nimava ne vem koliko eurov viška, da nama spletno stran naredi profesionalec, torej pridemo do točke drugič, kjer si morava spletno stran narediti sama. Žal v praksi izdelava osnovne spletne strani (četudi na spletu obljubljajo svašta) ni tako preprosta, kot sva prvo mislila. Ampak bo že, važno, da bo na koncu stran vsaj približno takšna kot sva si zamislila in, da jo bo prebiralo čim več ljudi. Če pa bova komu z najinimi izkušnjami oz. doživetji pomagala, pa sva tako zmagala .

Zvečer sva se za sprostitev odpravila na dooolg sprehod do Primoževe mame. Če ne drugega je Conor resnično potreboval malce gibanja. Ta pes je res noro potrpežljiv. Zadnjih par dni, morda nisva najbolj primerna »belgijska lastnika«, saj se mu zaradi posledic obilice dela, manj posvečava čez dan. Ampak pes vse skupaj zelo dobro prenaša.

Skratka obisk pri Primoževi mami….huh zanimivo fightersko . Pijemo kavo in se pogovarjamo, med tem, ko Conor raziskuje dvorišče, očitno slep za bližnjega mačka, ki mirno sedi na klopci in ga opazuje. Končno ga opazi in se nameni proti mački, ampak dobi konkretno lekcijo, focn + pihanje.Maček se ne da, ne premakne se niti za centimeter. Conorja lekcija ni izučila in je še kar silil v mačko. In spet »bum«, nov focn.  Tokrat je zaleglo, mačka je zmagala, pes se umakne. V meni pa skakanje in fanfare . Aleluja, upam, da smo resnično na dobri poti, da psa navadimo na mačke oz. da mu dopovemo, da so le te fuj. Sej se še spomnite najine mačje misije »Navaditi Conorja na mačko Tojo*«, ali?

*Toja je mačka mojih staršev, preberi si zapis iz dne 28.6.2020

The post Ko maček »natepe« belgijca appeared first on Conor's Adventure.

Vikend je očitno pustil nekaj posledic, saj sva s Conorjem spala kot ubita do 7.30. Sicer je bil plan, da se vstanem, ko gre Primož ob 6.00 v službo, ampak »malo morgen« Aja točno, moramo se pohvalit, da že nekaj časa prespimo noč. Če se ne motim, se je prvič zgodilo iz sobote na nedeljo, ampak sem ob vseh dogodkih pozabila omeniti.

Zjutraj sva se podala na dolg okoli pol ure trajajoč sprehod, kjer sva srečala sosedovega psa in Conorjevega vrstnika Hund-a. Mladeniča sta se kakšnih 10 min igrala in se ravsala med seboj. Ob vrnitvi v hišo sem med cartanjem Conorja na njem našla klopa. Žal mi je odstranjen klop padel na resasto preprogo »bravo Pia, sedi 5, zdaj ga mrtva ne bom našla«, sem si jezno rekla. Hja ni mi preostalo drugega kot da grem preprogo pošteno posesat. Iz tega je nato nastalo pospravljanje in sesanje cele hiše. Conorja hrup in sesanje ni pretirano motilo. Z robotskim sesalcem se je spoznal že takoj prve dni, nisem pa prepričana, če je bil že kdaj z menoj v hiši, ko sem sesala. Občasno je sicer zalajal na enega in drugega premikajoča se »čistilca«, načeloma pa je pustil, da sem v miru pospravila.

Zaradi izjemne vročine sva se nato večji del dneva zadrževala v hiši. On je večino časa prespal, jaz pa sem delala za firmo. V trenutkih, ko je bil buden je malecki nenehno iskal mojo bližino in cartanje. Priznam tako umirjenega nisem navajenega, zato me je pozno popoldne, ko se je Primož vrnil iz službe začelo že malce skrbeti, če je s psom kaj narobe. »Joj Pia, daj ne kompliciraj, pač pride takšen dan, da je bolj umirjen. Bova šla zvečer malce potrenirati in se igrati, pa boš videla, da je vse ok«, me je med poznim kosilom miril Primož.

Ja vem, na trenutke me res pretirano skrbi. Želim preprečiti vse možne hude in manj hude scenarije, zato se mi npr. ob naših izletih oz. aktivnosti v naravi dogaja, da se težko takoj sprostim. Sploh, če začne Conor kot podivjan noreti po skalah, ali potencialno nevarnem terenu, sem že napol trda in boga molim, da si ne bo pridelal zvina ali presekane blazinice. Dejstvo je, da maline bojda ne znajo najbolj paziti nase, po drugi strani pa se mi je očitno zbudil na trenutke zgleda »izjemno pretiran« materinski čut. Ne vem…priznam, da sem na momente prav presenečena nad seboj kakšne občutke gojim do tega psa, sploh pa strah in skrb, ki sta s tem povezana. Očitno tako nekako izgleda, ko imaš otroka, oz. glede nato, da je otrok dobesedno del tebe, so potem občutki še veliko hujši. Ojooj….sej ne vem, če mi je to všeč .

The post Umirjena, sploh pa izjemno cartljiva malina appeared first on Conor's Adventure.

Tako nekako verjetno izgleda, ko dobiš otroka. Spali sicer smo, ampak vsaj jaz, slabo. Piko na I je dodala še ogromna nevihta, ki se je razdivjala ponoči, da je Conor prvi dan doživel res ves stres v celotnem paketu.

V enem izmed pasjih čtiv, ki sem jih v zadnjem času prebrala je pisalo, da si moraš na 3-4 ure nastavit budilko, saj pasji mladič do 14 tedna še nima razvite mišične zapiralke mehurja. Pa smo si jo in, ker sama delam od doma, sem pustila Primoža spati, Conorja pa sem ob 2eh ponoči peljala lulat. Zbudila ga je budilka, zaradi česar sva s Primožem ugotovila, da naslednjo noč le-ta očitno ni potrebna, saj mali frajer spi. Naslednjič naju je zbudil on, malo pred 5to zjutraj. Tokrat je prevzel Primož in se kar vstal. Prinesel mi ga je ob 6ih in komedija se je začela.

Globoko v sebi sem prosila boga naj Conor zaspi še vsaj za kakšno urco, ampak on je raje veselo skakal po meni in grizel vse moje okončine. Začela sva se igrati in po dobri uri sva odšla na najin prvi sprehod. Pridna stvarca lahko rečem. Dež mu seveda ni najbolj dišal in po pol ure prestopanja sem in tja po mokri travi, sva bila nazaj v hiši. Malce sva se še poigrala, nato pa je gospodič zaspal.

»Končno lahko malce zadiham in si v miru pripravim zajtrk«, sem zavzdihnila. O opravkih za najino firmo nisem niti pomislila, saj sem bila izžeta. Vmes sem opravila še nekaj telefonskih klicev in po dveh urcah miru, je bil mali terminator pokonci. Tokrat sem se žal preveč obotavljala in se mi je polulal na eno izmed svojih pasjih blazin, »hja se zgodi sem si rekla«, vedoč, da ga za lulanje/kakanje v hiši res ne smem kaznovati. Vseeno sva odšla na sprehod in glej ga zlomka, srečala sosedovo novo kosmato pridobitev – mladička nemškega ovčarja, ki sliši na ime Hund. Conor ga je nalajal, puhasta kepica pa se je cela prestrašena skrivala za nogami svojega lastnika.

Doma sva oba od utrujenosti (jaz zaradi mičkene napetosti in pomanjkanja spanja, Conor pa verjetno zaradi dežja) zaspala na kavču.

Končno je iz službe prišel Primož in malega odpeljal na sprehod, jaz pa sem v tem času v miru pripravila kosilo. Dan je nato potekal umirjeno, če odštejeva, da sva začela s Primožem sumit, da imava salonski tip »maline« (tako se pogovorno/krajše reče vrsti Malinois); sprehod po mokri zemlji ali ležanje na kavču? Verjetno si lahko mislite kaj mu je ljubše.

The post Kam je šlo moje spanje? appeared first on Conor's Adventure.

Najprej sem odštevala tedne oziroma dneve. V zadnjem dnevu sem šla celo v ekstrem odštevanja ur. Občutki, ko greš zadnjič »v dvoje« v Maribor so bili zanimivi. Še bolj živčna sem postala, ko sva s Primožem prečkala madžarsko mejo in slabo urco kasneje zavila na dovoz psarne Hunt N’ Catch. »Sedaj pa verjetno res več ni poti nazaj«, sem napeto zavzdihnila in se še stotič nekje zelo globoko v sebi vprašala, »Ali bom res zmogla?«.

Čeprav sem si o pasmi belgijski ovčar kar nekaj prebrala, govorila z različnimi lastniki, sem zahvaljujoč paniki določenih ljudi okoli te pasme in še večji paniki na spletu, bila tudi v sebi, ne bom rekla, da panična, ampak definitivno pa dokaj nesigurna vase. Psa nisem imela še nikoli in za prvega psa si omisliti belgijskega ovčarja različico Malinois, je bila za marsikoga skrajno zblojena poteza. Kaj vse sem slišala v zadnjih tednih, od tega, da so ob nepravilni vzgoji izredno nevarni, samodestruktivni, pa da ne marajo otrok, da sploh niso primerni za družinskega psa in tako naprej. V enem trenutku sem se iskreno vprašala, ali sva si s Primožem omislila leva, ali psa? Glede nato, da sem človek, ki ima rad čim več stvari pod kontrolo, se poskusi na novo situacijo čim bolje pripraviti, pa da sem po karakterju taki »mini paničar« (ko stvari nimam pod kontrolo, jasno), česar niti ne pokažem, ampak tiščim v sebi, je bila moja nesigurnost verjetno razumljiva.

Kakor koli že, občutki, ko sem zagledala najino »kosmato bitje« so bili vau Mali terminator je takoj pritekel do naju in že smo si bili na »ti«. Slaba urca različne papirologije, pa razlaganje o načinu hranjenja, vprašanja o začetku šolanja in že smo bili na poti nazaj v Slovenijo. Mali frajer ni ob odhodu niti pisnil, čez pol urce pa je zaspal pri mojih nogah kot bi rekel keks. Glede na mirnost, sva se odločila, da narediva prvi postanek pri moji prijateljici Barbari in, če bo vse ok, še pri mojih starših. Barbara se je kot pričakovano stopila, ko ga je zagledala, nič drugače ni bilo čez pol ure pri mojih v Mariboru. Po začetnem igranju, je malecki zaspal na terasi, mi pa smo si v miru privoščili kavo, preden sva se s Primožem odpravila proti Divači na Primorskem.

Ne vem kdaj se mi je nazadnje pot domov tako vlekla. Končno smo zapeljali na dovoz hiše in mali frajer je dokaj pogumno prestopil prag svojega za vedno doma. Sprva je celo hišo prevohal, nato pa se je hitro udomačil na svoji pasji postelji.  

Dobrodošel doma Conor

The post Končnooo, pa ga imamo, KUŽEKA! appeared first on Conor's Adventure.