Za menoj, za nami so res prečudoviti dnevi, neke vrste podaljšan vikend oddih. Okej…ne bom lagala, da kar precej k temu navdušujočemu občutku pripomore dejstvo, da je za nama rekorden vikend iz vidika prodaje . »Če ležiš na plaži v Wake Parku Dooplek in ti €, kar cankanjo na račun, je res težko biti slabe volje«, mi je v hecu rekel dober kolega, ko sem mu odgovorila na vprašanje kako nam gre. Ma ja…sej ima prav, res je dober občutek, pa vseeno vprašanje, koliko se ljudje res zavedajo ozadja.

Kljub temu, da je bil vikend, da sva si probala s Primožem načrtno vzeti nekaj dni off, itak da ni šlo. In ne, to ni jamranje, da me nebi kdo tako razumel. Vedno več vas je, naših zvestih kupcev, sledilcev, bralcev. In posledično je tudi več takšnih in drugačnih vprašanj. Odnos s potencialno stranko je nama s Primožem skoraj na istem nivoju prioritetne lestvice kot kvaliteta materiala, produktov. In, ko sediš na plaži v Doopleku, v telefonu pa par vprašanj tvojih potencialnih strank, se ve kdo ima prednost .

In res niti najmanj mi ni težko, ne glede na uro ali dan. Kot me je naučila ena izmed boljših učiteljic marketinga pri nas v Sloveniji Katja Breznik »V svoje stranke se moraš zaljubit, moraš jih imeti resnično rad in potem je marsikaj lažje«…uff…kako je imela prav .

Maturantski ples in kako izgleda žur

Glavni razlog za obisk Maribora je bil maturantski ples mojega brata Jerneja. Pismo, ko sem ga videla zrihtanega in polikanega v prečudoviti modri obleki, skoraj nisem mogla verjeti da gre za 13 let mlajšega »pubeca«, ki ga jaz pri njegovih skoraj 19ih še vedno kličem »mali« . Sej ne, da je za glavo večji od mene…

Globok poklon, vsa čast vodstvu šole srednje Škofijske gimnazije. Da so v teh »čudnih« razmerah uspeli organizirati maturantski ples in maturantom omogočiti ta nepozaben dogodek v njihovem življenju, res vsa čast. Ko sem ob robu plesišča sedala in opazovala mlade, ki so se po dolgih mesecih končno zabavali in družili med seboj…mi je bilo prav toplo pri srcu .

In kaj je vmes počel Conor? Glede nato, da je bil prvič sam v hiši mojih staršev, sva bila na trenutke malce na trnih, češ, kaj nas bo čakalo, ko se bomo sredi noči vrnili domov. Ampak frajer je bil, kot vedno priden.

Nov produkt in moj ljubi Maribor

Starši so se z bratom Jernejem v petek odpravili za dober teden dni na morje in slednje je bilo tudi razlog, da sva s Primožem najino bivanje v Mariboru podaljšala do ponedeljka zvečer. Že od kar pomnim sem oboževala biti sama v tej hiši v Kamnici…okej, nekaj definitivno pripomore bazen (valda, kdo pa ga ne bi imel poleti), pa nasploh ima ta hiša res svetovno energijo. Lani se spomnim sva v tem času s Primožem postavljala na noge najino prvo spletno stran in pasji blog Conor’s Adventure. Pismo, če bi nama kdo rekel, kje bova čez eno leto…. Sej ne vem, če bi ga resno jemala .

V petek sva »v svet« poslala najin nov produkt 40mm ovratnico z ročajem in bila nad odzivom skoraj šokirana. Nisem si mislila, da bodo ovratnice z ročajem med vami tako zelo priljubljene….ampak super, res. Kot nenehno poudarjam, sem lahko samo hvaležna, da nam kljub naši mladosti (uradno je znamka na trgu šele slabe tri mesece) tako zelo zaupate.

Koliko vode mora spit odrasel pes?

Sobota in nedelja je bila namenjena wake-anju in pohajkovanju po Pohorju. Glede nato, da je za nami eden izmed bolj vročih vikendov, verjetno ne rabim posebej razlagat, da je izredno pomembno, da vedno, ko se kam odpravimo vzamemo s seboj tudi vodo za svojega kosmatinca (mi to rešujemo s tem). Bojda se priporoča, da bi naj odrasel pes spil nekje med 40 in 70 mililitrov vode/dan na kg (glede na tale vir). Torej najin Conor bi mogel spiti nekje med 1,4 in 2,4 litra na dan. Hmm zanimivo, na tem mestu se sprašujem, če kdo svojemu psu dejansko meri količino popite vode ?

Aja, ko smo ravno pri zdravju psa. Še kar čakam odgovore vseh štirih naših zavarovalnic, tako, da še bo moglo očitno preteči kar nekaj časa, da bom uspela napisat blog/članek »Katero zavarovalnico izbrati za zavarovanje psa?«…naj zgolj namignem, da so me do sedaj najbolj nekako prepričali na Zavarovalnici Sava . Več pa sledi….upam, da res kmalu.

The post Podaljšan delovni vikend oddih v Mariboru appeared first on Conor's Adventure.

Več kot teden dni je minilo od mojega zadnjega bloga. Odkar je 7. aprila znamka Conor’s Advenutre uradno ugledala luč sveta, je moja sposobnost pisanja blogov izrazito padla. Priznam. Na trenutke se mi sanja ne kaj naj sploh pišem. Kar naenkrat imam nek butast občutek, da sedaj, ko je Conor že praktično odrasel samec, nobenega več ne zanimamo .

Tudi vsi izzivi povezani s postavitvijo spletne trgovine in znamke Conor’s Adventure so že zdavnaj pozabljeni, na prvi pogled bi človek lahko celo rekel, da je postalo malo dolgočasno, monotono .

Ampak ni….zavedam se, da je občutek dolgočasja, naveličanosti zgolj posledica pomanjkanja dopusta, biti nekaj dni totalno na off, ne misliti na nič. Na noben FB, IG, prejeta naročila itd.

Obisk Maribora, Pohorje in biti na off

No pa sem si zadnje dneve, ko je bil Primož dober teden službeno odsoten tudi jaz malce privoščila, dala glavo na off, sploh pa probala zavestno »napolniti« svojo kreativo. Ne morete si zamislit kako je grozno, ko človek, ki od nekdaj velja za polnega idej…le teh preprosto nima. Da o pomanjkanju želje po pisanju sploh ne govorim. Pisanje bloga je včasih predstavljalo zame sprostitev, užitek…predvidevam, da se slednje tako bere , ko gre za vsebine napisane ne »eks« in tiste, s katerimi se mantram kot s paradajzom, ki ga nikakor ne morem spravit po grlu .

Skratka zadnji dnevi na off so resnično pasali. Obiskala sem svoj ljubi Maribor, se s Conorjem prvič povzpela na meni tako ljubo Pohorje in gospodiču prvič predstavila vožnjo z gondolo. Kljub temu, da ga zadnje dneve »jajca« precej mantrajo, čemur definitivno botrujejo goneče samice, je bil gospodič priden. Vožnjo z gondolo je prenesel malce nemirno, vohljajoče, brez kakšnega pretiranega strahu.

Ohh ti hormoni, gonitev in še marsikaj…

Večji izziv nama zavoljo gonjenja, pubertete in celga spektra delujočih hormonov po novem predstavlja hoja na popuščenem povodcu. Kosmat frajer je začel spet noro vlečt, zaradi česar sem na trenutke kot pokvarjena plošča »Poočasi, ne vleči….hoho pooočasi, ej ne vleči…Conooor, ne vlečiii….«. Omenjena opozorila sicer pomagajo, ampak žal zgolj za par trenutkov, dokler ga v travi ne premami spet nov vonj.

Piko na I, da bo treba omenjeno neprimerno vedenje, beri vleko na povodcu resnično presekat, ker v nasprotnem primeru bo treba nujno kupit oprsnico, je bilo sobotno druženje z znanko iz Celja in njenima dvema kužkoma. Dobili smo se v parku in Conor je bil kot vlečni pes, sem in tja, v eno. Ne morete si mislit kako mi je bilo na trenutke neprijetno, kot, da ga ne obvladam. Okej…morda mičkeno pretiravam, pa vendar, sej veste, da se s psom ukvarjamo praktično od prve ure, potem pa se z nekom dobiš v živo in zgleda, kot da je mucl čist nesocializiran. O lepem vedenju pa ne duha in sluha

Če ne drugega sem spet dobila lekcijo, da pri psih rek »to kaj se Janezek nauči, Janezek zna«, najbolj ne velja. Temveč je bolj primeren tale »Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo«….Priznam, da sva zadnje mesece na trening hoje na popuščenem povodcu malce pozabila, saj je bolj kot ne šlo. No, očitno bo v naslednjih dneh in tednih večkrat na sporedu.

Aja, če se kdo morda sprašuje, ja zakaj ga pa ne damo kastrirat? S Primožem sva se že pred časom pogovarjala, da če res ne bo nujno (npr. zdravstvene težave itd.) ga ne bova dala. Morda pa se nekega dne podava tudi v vzrejo. Navsezadnje ima kar dober pedigre

The post Hoja na popuščenem povodcu? Kaj je že to? appeared first on Conor's Adventure.

Eden izmed vremensko lepših vikendov je za nami. Se strinjaš? Midva s Primožem sva po treh tednih ponovno obiskala moj Maribor, vendar se določenim obveznostim vseeno nisva mogla izogniti. S tem mislim, da vikend ni bil povsem na off. No…Conor je na drugi strani, kot se za toplejše dneve spodobi, doma »pospravljal«…več v nadaljevanju

Najprej sva se v petek ustavila pri znancu ene najine testiranke (sodelovala je pri testiranju vseh Conor’s Adventure izdelkov) in naročila nekaj promocijskih majic in puloverjev. V soboto pa sva se na hitrem sestanku glede izgleda bodoče spletne trgovine dobila z najinim izdelovalcem in skrbnikom trenutne spletne strani. Pred kratkim je Slovenski podjetniški sklad ponovno objavil seznam razpisanih vavčerjev in med njimi je tudi ta, ki omogoča sofinanciranje postavitve nove spleten trgovine. Kakor koli že, da vas ne utrujam z nekimi za vas totalno nezanimivimi informacijami….skratka, če bo bog dal, bomo pri postavitvi spletne trgovine malce prihranili ….

Nasploh pa je bil najin vikend (poleg tega, da je bil klasično delno delaven), precej bralno obarvan in v znamenju dolgih sprehodov po Mariborskih ulicah in okoliških gričih. Žal brez Conorja.

Tisti, ki nas redno berete veste, da hiša mojih staršev, sploh pozimi ni najbolj primerna za psa, saj je praktično cela v »hoch-glanz« parketu in mora najin kosmatinec posledično nositi copatke. Kombinacija talnega gretja in copatkov, pa za psa ni najbolj primerna oz. udobna. V bližajočih se toplejših dneh, ko bo lahko najin frajer tudi več zunaj na balkonu najine sobe, sploh pa, ko bo toliko zrasel, da bo brez problema lahko šel z nama tako na Pohorje, kot na kakšen drug okoliški štajerski breg, ga bova večkrat vzela s seboj v Maribor.   

Sicer pa verjemite, da mu doma ni bilo niti najmanj hudo . Nanj je kot običajno popazil Rajko (Primožev oče) in posledično skrbel za obvezo na tački ter za že zdavnaj zaceljen šiv na tački. Komaj čakam četrtek, da ga ponovno peljem k veterinarju in damo šiv ven ter začnemo spet normalno trenirat in se gibat brez ovir (beri skakanje, lovljenje, žogica itd.)  

Da psu dejansko »ni bilo dolgčas« sem na lastne oči videla v soboto med tem, ko sem v enem izmed mariborskih poročnih salonov (da tudi to je bil razlog, da sem ta vikend odšla v Maribor – iskanje poročne obleke – žel še ne uspešno ) nase vlekla poročno obleko. Nenadoma dobim sms od Rajka in, ker nikoli ne veš ali je kaj nujnega…nemudoma pogledam na telefon ter vidim, da je najin kosmatinec doma malce »pospravil« svoj zunanji boks . Oziroma kot se v pasjem žargonu reče, med pospravljanjem mu je eksplodirala podloga za v kučo….

Iskreno sem se nasmejala in upala, da ni zaužil preveč »polnila« (pri psu nikoli ne veš kaj ga piči). Najbolj od vsega se mi je »smilil« Rajko saj je mogel vso Conorjevo umetnino tudi pospraviti…. Ampak sej veste kako to gre. Psa za takšne stvari nikoli ne kregajte. Okej v našem primeru slednja zadeva ni bila niti najmanj sporna, saj je šlo za »domačo narejeno« podlogo, ki je res ni škoda.

Popolnoma druga zgodba je, ko pes uniči kakšen lep vzglavnik ali še huje del kavča. V takem primeru pa vedno preventivno svetujem uporaba notranjega boksa. Slednji zna biti (če psa nanj primerno seveda navadiš) ne zgolj za vas in vaše pohištvo izredno praktičen, ampak »reši« vas lahko pred marsikaterim zdravstvenim zapletom in posledično obiskom veterinarja. Ne bi bili prvi, ko bi vam kuža v času vaše odsotnosti kaj neprimernega pojedel…

Sama sem o vseh prednostih pasje notranje kletke oz. boksa pred časom napisala tudi izredno poučen članek, več tukaj….

The post Ko starih dveh ni doma…Conor »pospravlja« appeared first on Conor's Adventure.

Še dva meseca naju loči do trenutka, ko bo najin kosmatinec upihnil prvo svečko. Takrat ga bova lahko počasi začela jemati s seboj na daljše izlete v hribe, česar se resnično veselim.

Slednje je za zdaj tudi razlog, da ga ob obisku mojih staršev v Maribor večinoma ne vzameva s seboj, saj ga med najinim »pohodom« na moje ljubo Pohorje nimava kam dati. Po drugi strani pa žal hiša mojih staršev ni najbolj primerna za psa, sploh pozimi, saj je po celi hiši talno gretje plus »hoch glanz« parket. Verjetno razumete, da Conorju res ni niti najmanj prijetno bivati v hiši, kjer mora nositi copatke in so tla že v osnovi malce bolj »topla«…

No in tako, sva tale vikend ponovno preživela sama v Mariboru, med tem, ko je Conor delal družbo Rajkotu (Primožev oče). Glede na prejeto fotko, ki mi jo je Rajko poslal v soboto sta se mogla imeti prav fajn, saj sta delala »kućo« za Conorjev zunanji boks. Verjetno se še spomnite nekaj mesecev nazaj, ko smo »otvorili« Conorjevo zunanje stanovanje. Stanovanje zato, ker je njegov zunanji boks tako velik kot kakšna garsonjera, meri namreč 25m2. Vem ja….malce sva pretiravala, pa vendar, če imaš okoli hiše ogromno prostora, zakaj pa ne.

Žal nama do danes še ni uspelo najti časa za gradnjo kuće, ki je praktično nujna oprema za vsak pesjak. No…pa naju je rešil Rajko in Conorju čez vikend zgradil »mini vilo« . Kot vidite iz fotografije je poskrbel tudi za izolacijo v primeru, če bi mogel kosmatinec ob kakšnem hladnejšem vremenu dlje časa počakati v boksu, ko nas ne bi bilo doma.

Na drugi strani države, pa sva midva s Primožem vikend preživela dokaj ležerno, poleg nujnega obiska Pohorja, sva se doma »nažirala« maminih domačih krofov. Res hudo življenje….

Ob vrnitvi domov, sva se ustavila pri najinem dobavitelju, kjer sva prevzela končne komplete za šolanje psa. Zakaj so slednji tako posebni izveste več v naslednjih dneh, ko bom najine sledilce na Facebooku prosila, da nama pomagajo izbrati končno barvo . Prvič bova tako javnosti pokazala fotografije najinih torbic za priboljške, ki so trenutno v različnih barvah.

Ob vrnitvi domov je Conorju, ko naju je po dveh dneh ponovno zagledal skoraj odpadel rep. Vedno znova sem ganjena ob njegovem pristnem veselju, ko naju zagleda po »daljši« odsotnosti. Tokrat sva imela zanj tudi mini darilce, piskajočo žogico s smešnim vzorcem zob narisanih na njej. Omenjeno žogico sem mu želela že večkrat kupiti, saj mi je zaradi vzorca posebej smešna . Našla sva jo v trgovini Kosmatinčki, kjer sva se v petek na poti proti Mariboru ustavila, saj sva potrebovala novo zalogo hrane, priboljškov in žvečk.

Med brskanjem po trgovini sem zagledala omenjeno žogico in prav komaj čakala, da jo pokažem Conorju. Žal pa ta naš kosmatinec ni bil ne vem kako navdušen nad njo. Okej…sej se je igral z njo, ni pa bilo nekega hudega navdušenja . Na koncu se je bolj zadovoljil z Naturavetal govejo žvečilko (posušena koža glave goveda)….

Nič novega glede na njegovo požrešnost .

The post Piskajoča žogica za Conorjevih 10 mesecev appeared first on Conor's Adventure.

Danes se je Conorju verjetno prikazala »Marija«. Upam, da mi kdo ne zameri ob uporabi slednjega verskega simbola…ampak Štajerci s to besedno zvezo opišemo kakšno šokantno, pozitivno, fajno stvar

Torej »prikazala« se mu je v obliki vreče za pasjo hrano. Dovolila sem mu pojesti kar celo vrečo briketov, oz. kar je v njej še ostalo (približno tretjina njegove dnevne doze) . Verjetno ni treba posebej omenjat, da je bil pes noro navdušen. Z glavo v vreči je hodil gor in dol po hodniku in jo lizal do onemoglosti. Verjetno bi še barvo dol zlizal, če mu je nebi prej umaknila .

Da se ne najde kdo in se začne zgražat nad mojim početjem, češ pes bi se z vrečko na glavi lahko zadušil, ali pa se zaletel v steno. Bila sem zraven, plus vse skupaj je trajalo nekaj sekund, tako, da ni bilo ravno »življenjsko nevarno« . Se pa strinjam, da slednje početje ni ravno pametno, sploh ne, če je pes sam

Sledil je običajen sprehod, ki se je zaradi čudovitih barv okolja, spremenil v »mini photoshooting«. Verjetno se spomnite kakšnega trenutka po nevihti, ko nam narava ponudi čudovite barve okolice in neba. No nekako tako je bilo na jutranjem sprehodu in, ker mi malce primanjkuje fotografij za spletno stran, sem Conorja prepričala k poziranju. Kljub temu, da se je pred tem »najedel«, je bil za hrano voljan narediti ponovno vse . Potrpežljivo je sedel in ležal ter čakal, da ga fotografiram. »Res me zanima, če bom kdaj dočakala dan, ko boš tako sit, da ne boš zmogel niti koščka briketa več«, sem pomislila, ko sem ga po poziranju nagradila s pestjo briketov.

Dan je minil športno (kar doma sem naredila hiter eno urni krožni trening) in delavno (ukvarjanje s FB objavami). Nekako imam občutek, da nas nekaj ljudi očitno le spremlja in, da je moj trud v zvezi z FB marketingom nekako poplačan. Doseg je izredno dober, tudi »klikanost« na blog objave je za zdaj ok. Upam, da se bodo številke s prihodom nove, lepše spletne strani spremenile .

Jap, prav ste slišali…. Conor’s Adventure bo dobil novo spletno stran. Tokrat sva jo zaupala v roke profesionalcu . Sej moj Primož je super delo naredil, ampak žal tudi on ni vsemogočen …Čeprav kdaj misli da je…haha .

Danes pa po treh tednih ponovno obisk mojega rodnega Maribora . No upam, da mi ta vikend le uspe iti na wake-anje in ponovno po verjetno dolgih mesecih na moj »zdravilni« breg oz. Pohorje .

The post Izpolnila se mu je želja, pojedel je »celo vrečo« hrane 😆 appeared first on Conor's Adventure.

Morda se je kdo izmed vas že vprašal kako to, da nekateri najini blogi nimajo fotografij?

Zato, ker sva jih ali pozabila tisti dan posneti, ali pa ni bilo v bližini Primoževega telefona. Jap…žal ima moj iPhone 8 že nekaj časa težave s fotoaparatom. Sprva dela, potem postane zaslon meglen, nato pa črn. Včasih začne čudežno spet delat, ampak načeloma ni ravno zanesljiv….

Moj brat Jernej je pravi maher za vse v zvezi z Apple-om. Glede na njegovo zbirko »jabolčnih pripomočkov«, ki se je z 18im rojstnim dnem povečala še za enega (nov telefon, serije 11), se niti ne čudim. Ampak žal tudi vsi njegovi prijemi niso mojega telefona prepričali, da bi začel delat kot je treba. »Hudiča Primož, samo to je resna težava, sej telefona, ki je sicer na pogled kot nov, še niti prodat ne morem«, sem potarnala. Da o dejstvu, da zaradi bloga fotoaparat res krvavo potrebujem, sploh ne govorim.  »Glej ga bova nesla na iStyle, češ koliko stane popravilo, če ne bova pa tudi tebi kupla 11ko«, mi je pomirjajoče odgovoril zaročenec.

Nad situacijo nisem bila navdušena, saj nisem pristaš dragih tehničnih pripomočkov. Sej Apple je fajn, ampak eno je kaj je fajn in kaj res rabiš, drugo pa je cena in zdrav razum. Dat za telefon 1000 € zagotovo ne sodi pod kategorijo »zdrav razum«, no okej razen, če ga zaradi takšnih in drugačnih razlogov resnično potrebuješ v smislu vseh funkcij, ki jih le ta ponuja. Ko se je šlo za nakup telefona, sem bila vedno škrta, ker sej vemo, čez dve leti ga verjetno tako zamenjaš, da o tem, da ti lahko pade na tla in se uniči sploh ne govorim. Kakor koli….bomo o celotni situaciji še premislili, če se ne motim celo obstaja cenejši model iPhona 11ke .

Popoldne je bilo na sporedu praznovanje Jernejeve 18ke z babicami in dedki. V središču pozornosti žal ni bil moj brat, ampak Conor. Na trenutke je bilo res težko mojim babicam dopovedati, da psu, četudi je zaprt v hladni sobi s polno posodo vode, resnično nič ne manjka, sploh pa da »ni booogi«. Oba s Primožem sva se strinjala, da že zavoljo miru je bolje, da pes med kosilom nima na vroči terasi kaj za iskat, zato sva ga raje odmaknila v sobo. Žal vsi nad tem niso bili navdušeni. Pismo kaj je tako težko razumet, da pes ni igračka in, da če mu pokažeš navdušenje in dopustiš možnost, da je v centru pozornosti, bo slednji to izkoristil v smislu divjanja, skakanja itd.

Ko se je začetno navdušenje nad Conorjem umirilo in se je dan prevesil v pozno popoldne, sva s Conorjem demonstrirala kaj vse sva se naučila v mali šoli. Verjetno ne rabim posebej poudarjati, da so bili prisotni navdušeni ….češ tako mali in že takoo uboga .

Aja, verjetno se sprašujete kakšna je situacija okrog mačke Toje. Nikakršna…oz. zaenkrat je v stand by-u, kar pomeni, da se mačka še vedno zelo uspešno skriva po hiši, pes po drugi strani pa verjetno sploh ne ve, da živi pod isto streho še eno kosmato bitje. Zdaj koliko je to pametno za naprej v smislu njegovega navajanja na mačko…pa..hmm…žal nima odgovora

The post Praznična sobota in tudi iPhone ni vsemogočen ☹ appeared first on Conor's Adventure.

Se tudi vam redno dogaja, da je izpolnjevanje dnevnih nalog po urniku prava umetnost? Jaz si dnevno napišem ali včasih zgolj v glavi zarišem nek urnik, ki pa se mi dostikrat podre že pri drugi ali tretji točki. Največji problem mi predstavlja časovnica, saj se s prvo ali drugo točko zamudim preveč časa in tako se dnevni plan hitro podre.

Podobno se je zgodilo tudi danes zjutraj, ko sem pred odhodom v fitnes, Conorja peljala na redni jutranji sprehod. »Slednji običajno traja nekje do pol ure, kar pomeni, da bi v roku ene ure mogla biti v Kopru, nato urca in pol fitnesa, pa trgovina, in sem čez dve uri in pol nazaj v pisarni«, si v glavi pred odhodom na sprehod naredim plan. Aha veš kje….

Nisva se sprehajala pet minut, ko nama na sproti pride mlad nemški ovčar Tibi (od Conorja je starešji en mesec) s svojim vodnikom. Glede nato, da Conorju precej primanjkuje socializacije z drugimi psi, sem se kljub časovni stiski odločila, da se psa med seboj ovohata.

Conor sprva ni bil najbolj navdušen nad Tibijem, saj je začel noro renčati. Njegov odziv me je popolnoma presenetil, saj je bilo to nekaj novega. Okej, sej je zalajal ali zgolj »nežno« zarenčal, ko smo srečali drugega psa, to današnje renčanje pa je spadalo že v ono »napadalno, agresivno« kategorijo.

Pogledam Tibija in njegovega lastnika, češ ali naj psa odmaknem, vendar sta oba mirna. Tibi je mirno, z zanimanjem ovohaval renčečega Conorja, jaz pa sem ga nekako poskusila pomiriti. »Kaj praviš ju spustiva?«, vprašam njegovega lastnika, ko opazim, da se je tudi Conor malce sprostil. In sva ju. Prizor, ki je sledil je bil naravnost fantastičen. Psa sta se naslednjih 20 min igrala kot zmešana, od lovljenja, valjanja, ruvanja. Res ju je bilo fino opazovati. V enem trenutku sem se začela prav krivo počutit, češ zakaj tega ne počnemo pogosteje, saj se še iz aviona vidi, da Conor noro uživa v pasji družbi.

No moja časovnica se je v dotičnem trenutku popolnoma podrla. Domov sva prišla ob času, ko bi jaz že zdavnaj mogla v fitnesu gvihte metat . Kakor koli, Conorju sem njegove igračke hitro zložila na hodnik, poskrbela za dovolj vode in ga za naslednje tri ure pustila samega. Verjetno se sprašujete, zakaj ga puščamo samega na hodniku in ne denimo v kletki, ali v njegovem boksu zunaj.

Prvič, zunanji boks še žal ni gotov. Glede na velikost in zahtevnost terena bo njegova gradnja trajala še vsaj nekje dober mesec.

In drugič v notranji kletki/boksu ga pa ne puščam zato, ker se nahaja v dnevni sobi, kjer so temperature višje, kot denimo na hodniku. Le-ta je cel v ploščicah, pa še večji je in psu omogoča malo gibanja, kar mu kletka ne. V kletki je npr. zaprt takrat, ko sem jaz doma in delam v pisarni. Morda bo kdo rekel, da preveč kompliciramo in psa zavijamo v vatko…ne vem . Osebno komaj čakam, da bo zunanji boks gotov, ker takrat sploh ne bo dileme kako in kaj. Ko naju ne bo doma, oz. ne bova imela časa zanj, bo lepo počakal v zunanjem boksu. Basta.  

Rojstno dnevni opravki (beri kupovanje darila za mojega bratca, ki je v sredo dopolnil 18 let) so mojo časovnico še dodatno »uničili« in tako sem se iz Kopra namesto po slabih treh urah, vrnila po štirih. Conor je brez problema počakal sam doma, vsaj ni bilo za videt, da bi v tem času bil pod ne vem kakšnim stresom.

»No bomo videli, kako boš odreagiral danes zvečer, ko se boš prvič od kar te imamo soočil z mamino mačko Tojo«, sem mu razlagala med pakiranjem stvari za Maribor. Glede na dosedanje njegove izkušnje z mačkami ne bi smel biti noben problem, saj za zdaj ni kazal napadalnosti do mačk.

Nekaj ur kasneje, se je izkazalo, da je bil ves »strah« odveč, saj do srečanja žal (ali morda na srečo..ne vem) ni prišlo. Ko smo vstopili v hišo je mačka v sekundi pobegnila v spalnico mojih staršev in je več ni bilo na spregled. No bomo videli, ali se bo »madame« do nedelje le opogumila…. .

The post Igranje s sosedovim psom in nazaj v »toti« Maribor 💜 appeared first on Conor's Adventure.

»Rečeno, storjeno«. Po sprehodu, zajtrku in vseh možnih gospodinjskih opravilih, sem brez neke velike ceremonije (beri »bodi priden« ali pa »pridem takoj«), Conorju ukazala naj gre v kletko oz. »kučo« po njegovo, ga pohvalila, mu po odeji posipala nekaj briketov, zaprla kletko in zapustila prostor. Odšla sem v pisarno na drugem koncu hiše, za seboj zaprla vrata (da bi bilo čim bolj tiho, češ, ni me doma) in pričela z delom. Ne vem, če je minilo dvajset sekund, ko je gospodič pričel z izvajanjem svojevrstnih »pevskih« zvokov . Priznam, na trenutke je smešno slišati kakšne jokajoče zvoke je sposoben dati iz sebe. Po približno petih minutah mu je očitno »zmanjkalo baterij« in se je po hiši razlegel mir.Naslednji slabi dve uri ni gospodič niti pisnil. »No super, sej morda navajanje na samoto niti ne bo tako zahteven proces«, sem si mislila, ko sem po dveh urah odšla v dnevno sobo pogledati situacijo.

Primož se je danes iz službe vrnil malce prej. Po hitrem kosilu, sva postorila še nekaj malenkosti na najini že skoraj končani spletni strani, »Pismo res upam, da nama za vikend uspe vse sfiniširati in gremo končno live«, sem zavzdihnila in v glavi naredila »petkov-vikend plan«, ki je zajemal tudi obisk Maribora po dobrem mesecu dni. Po hitrem postopku sva si spakirala vse potrebno za naslednjih nekaj dni bivanja v Mariboru (v planu je bilo, da ostaneva do ponedeljka zvečer) in se odpravila na pot.

 »Primooož kaj obstaja kakšna možnost, da se ustavimo v Ljubljani v Mr.Pet-u?«, sem s prosečim pogledom »ala Conor« pogledala Primoža . Ob enem sem mu hitela razlagati, da bi gospodiču lahko končno privoščila malce bolj »fancy« ovratnico.

Obisk pasje trgovine je bil cel žur . Med tem, ko se je Primož ukvarjal z graviranjem Conorjevega imena na ploščico za na ovratnico (da, tudi to sva mu privoščila), sva midva s Conorjem raziskovala trgovino. »Vau legenda, Conor kaj pa to!«, mu zakličem, ko sredine trgovine zagledam agility tunel. Sej ne vem ali je bil malecki bolj navdušen nad »novo podolgovato igračo«, ali pa so mu bili všeč moji veseli odzivi, ko je vsakič pridno prišel skozi tunel. Verjetno sva prodajalkam malce polepšala dan, saj je bil Conor noro posrečen .

Naprej na pot. Kot je za relacijo Divača-Maribor značilno je stanje na cestah za zjokat. Sploh relacija Ljubljana-Maribor (in seveda tudi obratno) je na trenutke za žile rezat. No po treh urah (z Mr.Petom vmes) smo končno prišli v Maribor. Starši so na morju, torej smo imeli celo hišo zase .

»Pismo Primož, midva sva zadnji teden čisto pozabila na navajanje psa na copatke, jaz upam, da ne bo sedaj kakšen problem«, sem zaskrbljeno zaklicala zaročencu, ko sva v hišo nosila svoje stvari. Ampak sej vemo, Conor bi za hrano naredil vse, tako, da tudi obujanje copatekov ni bil noben problem. Čez čas je celo pozabil na njih, da jih ima obute. Hja…bomo videli kako bo v prihodnjih dneh, ali se bo mladenič sprijaznil z dejstvom, da ima v hiši skoz neko »cunjo« na sebi .

p.s.: Aja še to…glede na včerajšnjo objavo sem pozabila omeniti, da smo zjutraj prejeli paketek (hladilna blazina + prva pomoč) iz Loving Paw-a. Tako, da vsaka jim čast za hitro dostavo, priporočam

The post Operacija »biti sam«, žur v Mr. Pet-u in po dobrem mesecu v rodni Maribor appeared first on Conor's Adventure.