Po včerajšnjem razmišljanju in filozofiranju ter morda bi kdo rekel »delanja iz muhe slona«…o gibanju najine »maline«, sem se odločila, da določene zadeve spremenim. Nekatere Conorjeve aktivnosti bom poskusila narediti še bolj zanimive in atraktivne, plus vključila bom več igranja..….

Sprehodi so načeloma okej, saj predstavljajo mešanico sprehajanja, metanja žogice in treninga osnovnih vaj poslušnosti. Občasno na sprehodu srečava tudi sosedovega psa Hunda ali Tibija, kar je za Conorja še večji žur. Problem naših sprehodov je zgolj dejstvo, da običajno potekajo v naravi, kjer ni ne duha in sluha o drugih ljudeh, avtomobilih, skratka o mestnem vrvežu .

Zato sem se odločila, da bomo načrtno 2x tedensko začeli del sprehodov opravljati v mestu, kjer bomo poleg sprehajanja vadili tudi hojo na popuščenem povodcu in usedanje/čakanje pred prečkanjem ceste. Conorja želiva namreč na vsak način naučiti, da ne bo šel čez cesto. Torej, ko pride do roba ceste oz. pločnika, se ustavi oz. usede. Verjetno ni treba posebej razlagati, da gre tukaj predvsem za varnostni vidik .

Kar se tiče ostalih sprememb, ki jih mislim uvesti, pa se tičejo bolj kot ne najinih hitrih »lulat« pavz dvakrat dnevno. Načrtno si bom za slednjo pavzo vedno vzela vsaj enih 20 min in poleg tega, da psa peljem zgolj lulat in z njim naredim še par trikcov, bom več poudarka posvetila izmenjujočim se serijam igra-trening-igra-trening itd . Torej malce igranja in norenja po travniku za hišo in par minutk treninga, pa spet igra in nato spet par minut treninga itd.

Celoten načrt oz. spremembo aktivnosti sem sprobala tudi že danes v praksi in bilo je prav fino. Poleg preganjanja po travniku za hišo in igranja, sva naredila 2-3 par minutna treninga poslušnosti in bilo je super. Več o tem kaj se sedaj učiva napišem jutri

Pozno popoldne sva se odpravila na sprehod po Sežani in …pismo…moram se prav pohvalit, da gre pes na povodcu res top. Mislim top, glede na njegovo starost in dejstvo, da smo izredno malo v mestu. Tu in tam je začel vleči in izrazito vohati kakšen steber ali polulan kot, kar je glede na verjetno za psa »fantastične« vonjave razumljivo…ampak drugače pa je bil izredno miren in »skuliran«. Prečkanje ceste mu logično še ne gre od rok, torej vsakič se moram precej na glas zadret »cesta«, da mu postane jasno »aaa okej, moram se ustavit in usest« .

Zvečer je za »nagrado« za lepo obnašanje v mestu dobil še ravsanje in valjanje na preprogi. Morda se sliši res smešno in za koga morda idiotsko, ampak Conor takšne igre 1 na 1 obožuje. Za mojo varnost oz. varnost mojih rok si nadenem rokavice in mu dovolim, da me grize. Podobno igro je prakticiral že moj dedi, ko sta z babico kakih 20 let nazaj imela nemškega ovčarja Makusa. Nadel si je debel rokavice in pes je takoj vedel, da sledi igra imenovana »tačkanje«….oz. izgledala je bolj kot ravsanje . Bilo je prav luštno za videt, mojega dedija kako se s psom »bori« in valja po tleh …. No in sedaj kar nekaj let kasneje, počnem jaz isto in prenašam tradicijo »tačkanja« naprej….hihi

The post Poziranje v Sežani in tradicija »tačkanja« se nadaljuje 😊 appeared first on Conor's Adventure.

Današnji dan je bil pravi »roller coaster« (ang.vlakec smrti). Če se igraš »podjetnika« predvidevam, da se takšnim trenutkom ne moreš ognit.

Hudič je, ko se v enem trenutku zmešajo vsi tvoji kvazi »življenjski problemi« in se začneš spraševati nad smislom vsega. Žal najina zveza s Primožem ta trenutek ni ravno bleščeča in na najvišjem nivoju, kar se roko na srce vleče že kar nekaj časa. Najbolj glupo pri vsem skupaj je pa to, ker niti ni nekega konkretnega razloga, ki bi ga lahko »okrivila« za na trenutke res grde in glasne prepire (pač oba sva kozoroga z egoti in ko se vdarima, se vdarima zares). Tako kot pridejo, tudi gredo…iznenada. Razlogi za prepir pa so običajno vedno izredno bedni.

Zagotovo bi bila situacija med nama drugačna, če ne bi bilo firme, ki naju poleg zaročnega prstana na moji roki, drži skupaj. Zagotovo bi bilo precej drugače, če bi kot leto dni nazaj hodila v službo. Živela bi na dveh, namesto na eni plači, več bi si privoščila…Conorja ne bi bilo….aja dopusta in mirnih živcev (če malce pretiravam) pa tudi ne… če gre soditi po moji zadnji delavni izkušnji.

Biti poslovni partner z ljubezenskim partnerjem ni ravno enostavna stvar. Poleg »we time-a«, ki se je z ustanovitvijo firme res noro zmanjšal, je svoje dodal še Conor s prihodom v najin dom. Če s partnerjem pol dneva preživiš v pasji družbi, kjer denimo debatiraš o poslovnih idejah, težavah z dobavitelji in imaš ob enem skoz na očeh Conorja, …no to ni »we time«. Upam, da se razumemo .

No…in pridemo do današnjega dneva, ko se v enem trenutku med seboj zmešajo problemi okoli firme, trenutni neuspeh, pomanjkanje supporta od bližnjih in partnerske težave . Verjetno si lahko mislite, da sem večino dneva preživela v iskanju smisla in odgovorov na 101 vprašanje. Produktivnost? Kaj te to je…. Motivacije torej nobene, naredila sem zgolj tiste res nujne stvari in se spraševala…ali nama bo sploh kdaj uspelo? Si bom morala poiskati ponovno službo in si priznati poraz? Jap…to zadnje vprašanje je bilo sploh »navdihujoče«.

»Našel sem slo.dobavitelja, več doma« se je glasil sms, ki je na moj obraz spet zarisal bežen nasmešek. Kasneje sem od Primoža izvedela, da je od sodelavca dobil kontakt podjetja, ki proizvaja točno to, o čem se midva zadnjih 14dni pogajava s Kitajci. »No mogoče pa še dejansko je kaj upanje za najin biznis«, sem Primožu pripomnila, ko mi je ves motiviran razlagal plane za naslednjih nekaj dni.

Pozno popoldne sva izkoristila za izlet v Koper, saj sem želela Conorja ponovno peljati med ljudi. Po obisku Ljubljane v nedeljo, sva opazila, da naju še kar nekaj dela, sploh ko je govora o hoji na popuščenem povodcu v urbanem okolju. Pes noro vleče, voha v vse smeri, vse mu je zanimivo in še kaj bi se našlo. Peljala sva ga tudi v pasji park, ki je bil na najino srečo prazen in sva ga lahko spustila in malce »zlaufala«. Primož je z njim naredil še kratek trening poslušnosti in je dejansko kar šlo…kljub vsem motečim vonjavam navkljub. .

Med drugim sva opazila, da je Conor začel imeti res nor »pik« na pse. Med tem, ko večino ljudi kratko malo ignorira, je popolno nasprotje, ko gre mimo psa. Noro sili vanj, se postavlja na zadnje tace (ker ga drživa na povodcu), včasih celo laja in zarenči. »Pismo resnično upam, da nisva naredila prevelikega kiksa, ko sva ga prve tedne izrazito čuvala pred drugimi psi«, me je prešinilo, ko sva Conorja spet na silo odvlekla od mimoidočega psa.

Hja…je pa še nekaj…

prvič Conor resnično ni navajen mest, hrupa, množice psov in takšnih ter drugačnih prevoznih sredstev. Čeprav ga »vlačima« s seboj skoraj povsod, greva zelo redko v mesto. Ne vem, če sva bila v mestu od kar ga imava vse skupaj 6x ali morda največ 10x, kar je roko na srce malo.

In drugič…Conor je še mladič in glede nato, da je navajen na naravo in mirno okolico, je še toliko bolj razumljivo, da so odzivi v mestu, kakršni pač so…torej vohljajoče, cukajoči .

The post Od podna, iskanje smisla… in spet sonce ☀ appeared first on Conor's Adventure.

Ne vem koliko redno berete najin blog, ampak v upanju da ga, potem veste, da imam od vseh poletnih športov najraje wake-anje. Žal letošnje okoliščine niso najbolj naklonjene temu športu, saj sem na svoji »biserki« (ime moje deske za wake) stala največ trikrat . Najprej sva na koncu maja mogla odpovedati klasično »uverturo« v sezono wake-anja v Poreču, saj so bili hoteli zaradi korona-krize zaprti, potem je pa v najin dom prišel Conor in sej vemo…življenje malce obrnil na galvo juhu….

Skratka, danes je bil tisti dan, ko sva si rekla, da si ga vzameva bolj na »easy«. Brez hitenja in kakršnih koli drugih planov ter greva samo wake-at v Dooplek. Prideva tja, ob 12ih, ko v wake-parku (če sodim po starih časih iz lanske sezone) ne bi smelo biti skoraj nobenega.

Aha…veš kje, žal so ti časi minili. Ne, da nisva dobila prostora na ploščadi pri wake-liftu (kjer se štarta), še gostinski del je bil tako nabito poln, da sva komaj dobila zadnjo mizo. Conor se kot običajno, dokaj hitro zlekne pod mizo. Moram rečt, da kljub dejstvu, da mu hoja na popuščenem povodcu v urbanem okolju ne gre najbolje od rok, pa je čisto druga pesem, ko se v javnosti usedemo za mizo. Takrat se precej hitro umiri in nama s Primožem pusti, da se ukvarjava drug z drugim in ne zgolj z njim.

Si naročiva pijačo in strtega srca opazujem ogromno gnečo, ki se vije od »lifta« (vstopa na vlečnico). »Pismo Primož sej ne vem, če mi je za stat v tej gužvi…plus sej še Conorja nimava kam za dat, ko so vsi ležalniki s senco zasedeni«, sem pojamrala dragemu. Tako sva sedela dobro urco in molila, da se ljudje »spakajo na nedeljsko kosilo«.

Ob pol dveh, ko je tudi nama že začelo krulit, so morali vlečnico zaradi težave z enim izmed plavajočih objektov celo za nekaj časa izklopiti in težavo odpraviti. »Nič Pija…to je očitno znak, da danes ne bo nič, pridi te povabim na kosilo v Celje in potem še na tvoj kurtoš v Ljubljano«, je Primož zaključil najino čakanje in mi med drugim obljubil, da me naslednji vikend pelje na wake-anje v Poreč.

Jah tisti lepi časi, ko nas je bilo v Doopleku zgolj par in smo se med seboj vsi poznali, so očitno minili. Čeprav je park resnično čudovito urejen, je za moj okus preveč komercialno naravnan, zaradi česar je izgubil vso domačnost. Ampak treba je razumeti tudi lastnike, od parih ljudi bi slednji park težko preživel .

Preostanek popoldneva sva se posvetila Conorju in njegovemu navajanju na urbano okolje. Spoznal je center Celja in Ljubljane. Težko bi rekla, da se je vzorno obnašal, saj je vlekel in vohal, kot, da mu gre za življenje. Opazila sva tudi, da ima nor »pik« na golobe. Ko ga zagleda, pozabi na ves svet okoli sebe.

Iskreno ne morem ravno reči, da je hoja s Conorjem po mestu ne vem kako sproščujoča, nasprotno prej bi rekla izjemno naporna. Po eni strani ga ne moreš nenehno cukati in vleči, češ »ne vleči«, prav tako ne moreš v eno ponavljati besede kot so »pooočaaasi«, ali »Conor ne vleči«, ali pa »fuj to«, saj so vse to samo prepovedi in bo pes postal še bolj živčen in frustriran. Vseeno moraš spraviti psa tudi v pozicijo, da naredi nekaj prav in ga potem še izdatneje pohvaliti.

Glede na videno in doživeto danes, nas v prihodnje čaka še precej trdega dela. Jah…tako je, ko pride podeželčan v mesto….postane euforičen ..haha

The post Bilo je nekoč v Doopleku… appeared first on Conor's Adventure.

Šele, ko imaš psa opaziš, da smo pri nekaterih omejitvah Slovenci res unikaten narod. Tukaj mislim predvsem na obisk raznoraznih trgovin s psom. Načeloma sem mnenja, da če je možno, se psa pušča doma in se ga absolutno ne vlači po trgovinah (pri nas je sicer trgovin, ki so prijazne psom zgolj za vzorec ). Ampak, ker ženske pri nakupovanju npr. oblačil potrebujemo drugo mnenje, sploh kadar gre za kopalke, sva se morala s Primožem znajti po svoje. Tukaj naj izpostavim, da moj Primož za razliko od kakšnega drugega moškega, ta kos oblačila še posebej rad nakupuje z menoj, saj hitro dobim v garderobo za pomerit še kakšen kos sexi spodnjega perila .

Po jutranjem zajtrku v mestu, sva se podala na sprehod po centru Maribora. Kot sem že omenila se bliža naš odhod na dopust, jaz pa krvavo potrebujem kopalke, zato sem zavila v par trgovin. Primož in Conor sta potrpežljivo čakala zunaj, da se je model »pomlad-poletje 2020« primajal iz garderobe ter na vratih prodajalne poziral v izbranih kopalkah . Da, ne hecam se….haha, če sem želela drugo mnenje, mi žal ni preostalo drugega, kot da se oblečena zgolj v kopalke postavim  na vhod trgovine. Seveda so imeli mimoidoči kaj za videt haha…. Žal mi moje »prisilno razkazovanje« ni kaj prida pomagalo pri izbiri kopalk, saj ni bilo primernih.

Glede na oblačno vreme, sva se odločila, da skočiva še v nakupovalno središče Europark, Conor pa naju bo v tem času počakal v avtu. Preden se kdo zgrozi ob najinem dejanju, naj razložim, da naju ni bilo maksimalno pol ure, pes je bil sicer v garažni hiši, vendar nekje na robu, kjer ni bilo dosti avtomobilov + bilo je zelo zračno. V avtu ni bilo vroče, nekaj oken sva pustila odprtih, bil je sit in ni bil žejen. Sicer pa je spal, ko sva zapustila avto. Očitno se je »ekspresen shopping« izredno dobro obrestoval, saj sem našla kar dvojne kopalke in nenadoma je bil svet kar naenkrat lepši . Ob vrnitvi v avtomobil je bil Conor sicer buden, ampak ni kazal nekih »sekirajočih znakov« češ, »Kje sta pa vidva bila, da sem mogel biti jaz sam v avtu?«

Ekspresno smo pohiteli domov, saj glede na napovedi nismo želeli doživeti toče. Doma sva se s Primožem »zabubila« v hišo in celotno popoldne predelala, med tem, ko je malecki v kotu sobe »slinil« svoj pasji polšter . Odmore sva izkoristila za Conorjev trening poslušnosti in vaje samokontrole. Na čase me že prav preseneča, denimo med tačke (on je v poziciji »platz«) mu daš pest briketov in se jih ne dotakne dokler ne rečeš »yes«.

p.s: Status glede najinega mini projekta? Pismo sej ne vem, ali upam »napovedati« da gremo jutri »live«, ker se na spletni strani skoz nekaj lomi, pa en link in podstran ne dela, pa fotografij ne nalaga itd..

The post Inovativno nakupovanje kopalk in delovna nedelja appeared first on Conor's Adventure.

Prvotno planiran deloven dan smo med zajtrkom zamenjali za izlet v Novo Gorico. Glavni razlog je bil obisk športne trgovine s kite opremo.

Lani jeseni sva s Primožem obiskala Egipt, kjer sem se jaz nekako »naučila« kite-ati, on pa je svoje malce zarjavelo znanje obnovil. Da bolj ali manj pridobljenega znanja ponovno ne pozabiva, se letos julija odpravljava kite-at na izliv reke Neretve. Resnično upava, da nama do takrat uspe izkoristiti še kakšen lep vetroven dan za vajo v italijanski Marini Julija. Če ne drugega, da v praksi preizkusiva kako bo kite-anje izgledalo s Conorjem

Torej nazaj v kite trgovino; na srečo je bil vstop Conorju dovoljen. Kljub mnogim motečim dejavnikom (novi ljudje, ogromno mamljivih oblačil, beri neoprenov za grizt ) se je malecki odrezal dokaj mirno.

Tudi midva se morava na nekatere »novosti« v najinem življenju še navaditi, kot je denimo do sedaj brezskrben obisk trgovine. Nisva več sama, sedaj imava veliko skrb v podobi psa in moraš z enim očesom skoz paziti kaj počne. Ker sva oba po karakterju precej egoistična in imava rada svoj mir, kot tudi svobodo, je slednja sprememba na trenutke rahlo zoprna.

Preostane dneva je minil poletnim temperaturam primerno, torej izredno ležerno. Sama sem naredila še nekaj za firmo, med tem, ko je Primož pričel »študirati« spletni program Arnolda Kivaga, prilagojen posebej za šolanje belgijskih ovčarjev. Arnold Kivago je svetovno znan trener, vzreditelj in tudi tekmovalec v različnih pasjih disciplinah poslušnosti. Njegov spletni program nama je priporočil najin madžarski vzreditelj. Bova poročala v naslednjih dneh, kako se je pri nas odnesel v praksi

The post Izlet v Novo Gorico in obisk športne trgovine appeared first on Conor's Adventure.

Po noro deževnih dneh v zadnjem tednu, kjer je bilo vreme skoraj za žile rezat, smo tudi na Primorskem končno dočakali prvi pravi poletni dan. »Idealen dan za izlet na obalo«, sva se strinjala oba s Primožem.

Po jutranjem sprehodu in mini treningu, kje sta moja »fanta« pridno ponavljala osnovne vaje (sedi in platz) sva Conorja pobasala v avto-kletko (spoznavali smo jo zadnjih par dni v hiši) in se odpravila proti Kopru. No, šele po slabem tednu dni, odkar ga imava sva imela čast spoznati tudi njegov jok oz. cviljenje na res visokih obratih. Ni in ni se mogel sprijazniti, da je zaprt v neko škatlo, naju pa ni (za videt) v bližini. Tokrat celo bikovka ni pomagala. Po 20ih napetih minutah, je bilo vsega konec, gospodič je bil svoboden in sprehod v nov svet se je lahko pričel.

Sprva je bil mladenič malce nesiguren. Kje smo, kam gremo, ampak po nekaj trenutkih, se je vrnila njegova sproščenost. Če odštejem nekaj stresnih trenutkov, ko je bilo okoli njega res precej ljudi, plus ravno v tistem trenutku je mimo pripeljalo tudi precej motoristov (skratka bilo je res precej hrupno), se je Conor odrezal res super. V takšnih stresnih trenutkih sva ga preprosto vzela v naročje, ga umirila, da je začutil, da je vse ok in smo šli naprej. Njegovo lajanje na mimoidoče se je umirilo, ostalo pa je občasno vlečenje do ljudi, češ »jaz bi se pa božal«. Kot veste, temu nisva naklonjena.

V centru Kopra sva odkrila domačo gostilnico Miramar, kjer so sicer ponujali zgolj hladne jedi, ampak naju je zato prepričal miren ambient. Tudi Conorja, saj je po petih minutah zaspal kot ubit. Priznam, težko sva verjela, da je lahko mladiček tako neproblematičen pes, ko gre za obiske gostiln. Izbira gostilne se je izkazala za odlično, saj sva se res okusno najedla. Glede na mirnost psa, sva si drznila privoščiti še Aperol Spritz v bližnji kavarni. Kljub večji gneči in šundru okoli nas, se je gospodič mrtvo hladno zleknil pod Primoževe noge in zaspal.

Domov smo se vrnili pozno popoldne in čeprav sva mislila, da bo samo »padel v posteljo«, se je želel še igrati z novo igračo, ki mu jo je zjutraj naredil Primož. V pasji šoli so nam svetovali, da naj namesto plastičnih in drugih za mladiče skoraj pretrdih igrač, uporabimo stare nogavice, jih napolnimo z blagom in zavežemo na daljšo vrvico. Dejansko zelo dobra ideja, saj sva ugotovila, da zaradi večje velikosti igrače tudi manj grize in »napada« roko in hlačnice. Tega mu načeloma sploh ne dovoliva, če začne gristi, takoj prekineva igro, rečeva na glas »fuj« in zapustiva kraj igranja. Dejansko pomaga

The post Pa pojdimo iz vasi v mesto, obisk Kopra appeared first on Conor's Adventure.