Torek, 18.8.2020, dan 71
Današnji dan je bil pravi »roller coaster«🎢 (ang.vlakec smrti). Če se igraš »podjetnika« predvidevam, da se takšnim trenutkom ne moreš ognit🙄.
Hudič je, ko se v enem trenutku zmešajo vsi tvoji kvazi »življenjski problemi« in se začneš spraševati nad smislom vsega. Žal najina zveza s Primožem ta trenutek ni ravno bleščeča in na najvišjem nivoju, kar se roko na srce vleče že kar nekaj časa😞. Najbolj glupo pri vsem skupaj je pa to, ker niti ni nekega konkretnega razloga, ki bi ga lahko »okrivila« za na trenutke res grde in glasne prepire (pač oba sva kozoroga z egoti in ko se vdarima, se vdarima zares🥊). Tako kot pridejo, tudi gredo…iznenada. Razlogi za prepir pa so običajno vedno izredno bedni.
Zagotovo bi bila situacija med nama drugačna, če ne bi bilo firme, ki naju poleg zaročnega prstana💍 na moji roki, drži skupaj. Zagotovo bi bilo precej drugače, če bi kot leto dni nazaj hodila v službo. Živela bi na dveh, namesto na eni plači, več bi si privoščila…Conorja ne bi bilo….aja dopusta in mirnih živcev (če malce pretiravam😆) pa tudi ne… če gre soditi po moji zadnji delavni izkušnji🤦🏼.
Biti poslovni partner z ljubezenskim partnerjem ni ravno enostavna stvar🤷🏼. Poleg »we time-a«, ki se je z ustanovitvijo firme res noro zmanjšal, je svoje dodal še Conor s prihodom v najin dom. Če s partnerjem pol dneva preživiš v pasji družbi, kjer denimo debatiraš o poslovnih idejah, težavah z dobavitelji in imaš ob enem skoz na očeh Conorja, …no to ni »we time«. Upam, da se razumemo 😉.
No…in pridemo do današnjega dneva, ko se v enem trenutku med seboj zmešajo problemi okoli firme, trenutni neuspeh, pomanjkanje supporta od bližnjih in partnerske težave 🤢. Verjetno si lahko mislite, da sem večino dneva preživela v iskanju smisla in odgovorov na 101 vprašanje. Produktivnost? Kaj te to je….🤤 Motivacije torej nobene, naredila sem zgolj tiste res nujne stvari in se spraševala…ali nama bo sploh kdaj uspelo? Si bom morala poiskati ponovno službo in si priznati poraz? Jap…to zadnje vprašanje je bilo sploh »navdihujoče«🤦🏼.
»Našel sem slo.dobavitelja, več doma« se je glasil sms, ki je na moj obraz spet zarisal bežen nasmešek☺. Kasneje sem od Primoža izvedela, da je od sodelavca dobil kontakt podjetja, ki proizvaja točno to, o čem se midva zadnjih 14dni pogajava s Kitajci. »No mogoče pa še dejansko je kaj upanje za najin biznis«, sem Primožu pripomnila, ko mi je ves motiviran razlagal plane za naslednjih nekaj dni.
Pozno popoldne sva izkoristila za izlet v Koper, saj sem želela Conorja ponovno peljati med ljudi. Po obisku Ljubljane v nedeljo, sva opazila, da naju še kar nekaj dela, sploh ko je govora o hoji na popuščenem povodcu v urbanem okolju. Pes noro vleče, voha v vse smeri, vse mu je zanimivo in še kaj bi se našlo. Peljala sva ga tudi v pasji park, ki je bil na najino srečo prazen in sva ga lahko spustila in malce »zlaufala«. Primož je z njim naredil še kratek trening poslušnosti in je dejansko kar šlo…kljub vsem motečim vonjavam navkljub. 😊.
Med drugim sva opazila, da je Conor začel imeti res nor »pik« na pse. Med tem, ko večino ljudi kratko malo ignorira, je popolno nasprotje, ko gre mimo psa. Noro sili vanj, se postavlja na zadnje tace (ker ga drživa na povodcu), včasih celo laja in zarenči. »Pismo resnično upam, da nisva naredila prevelikega kiksa, ko sva ga prve tedne izrazito čuvala pred drugimi psi«, me je prešinilo, ko sva Conorja spet na silo odvlekla od mimoidočega psa🙄.
Hja…je pa še nekaj…
👉🏼 prvič Conor resnično ni navajen mest, hrupa, množice psov in takšnih ter drugačnih prevoznih sredstev. Čeprav ga »vlačima« s seboj skoraj povsod, greva zelo redko v mesto. Ne vem, če sva bila v mestu od kar ga imava vse skupaj 6x ali morda največ 10x, kar je roko na srce malo.
👉🏼 In drugič…Conor je še mladič in glede nato, da je navajen na naravo in mirno okolico, je še toliko bolj razumljivo, da so odzivi v mestu, kakršni pač so…torej vohljajoče, cukajoči 😆.
