Vsega luštnega je enkrat konec…in tako se je zaključil tudi naš tri tedenski dopust. Morda bo kdo izmed vas rekel, »Glej jih frajerje kako uživajo…«…. Ampak iskreno med nami….Sama sem uspela firmo in Conor’s Adventure nekako izklopiti šele zadnji teden . Ena izmed stvari, ki ti jih »pozabijo povedat« na začetku, ko imaš svoje podjetje, da odklopa nekako ni. Oz. si ga moraš izredno »na silo« vzet.

Odklop in vklop….nekaj najtežjega, če mene vprašaš!

Potem pa se zgodi, kot se je meni, da je dve tretjini dopusta že mimo, tebi pa možgančki še kar delajo na 200 % in polovico dneva preždiš v aprtmaju… Ja vem sliši se debilno. Sama kdaj, res nimam mere in imam nehote občutek, da moram vsaki stranki v sekundi ustrečt. Tudi na dopustu.

Jah…tak je to, če svoje kupce, sledilce, podpornike res ceniš in obožuješ, ter malce pozabiš nase . Skratka, zadnji teden se mi je potem le nekako uspelo odklopit in tudi telefon »pozabit« v aprtmaju. Samo hudič je, ker se jaz pol tak odklopim, da mi vrnitev nazaj v realno življenje niti malo ne diši . In spet sem Primožu dva dni pred koncem predlagala, »Čuj dragi, kaj če bi midva še malce podaljšala za kaki dan?«. Itak se ni branil. Kdo pa bi se…

Pa smo podaljšali in namesto v nedeljo, prišli nazaj v ponedeljek. Vseeno sem rabila še dodatna dva dni, da sem se nekako uspela sestaviti nazaj. In spet začutiti tisto »našo misijo« in Conor’s Adventure »mode«.

Kite-nje na izlivu reke Neretve

Torej, kje smo sploh bili na dopustu? In kaj smo vmes počeli ? Tisti, ki ste nas kakšnih 14 dni nazaj (ko sem se nazadnje javila na blogu) brali veste, da smo prvi teden namenili raziskovanju otoka Pag.

Druga dva tedna smo se prestavili na skrajni jug Dalmacije, na izliv reke Neretve, kjer smo 16 dni preživeli v vasici Blace. S Primožem sva navdušena kiterja (no jaz sem si ta naziv prislužila šele letos) in izliv reke Neretve, kjer so za kite-at poleti vrhunski pogoji, je zato logična izbira. Prve dneve smo imeli malce nesrečo z vetrom, saj ga ni in ni hoteli biti. Sva se pa zato s Primožem toliko bolj ukvarjala s Conorjem in njegovo tačko.

Ko imaš belgijca, so poškodbe bojda redno na seznamu

Conor, ne bi bil Conor, če se spet nebi malce poškodoval. No sej roko na srce, je že kar nekaj tednov od zadnjega obiska veterinarja . Ne mi zamerit za omenjen črn humor, ampak verjetno me razumete, da, težko ostaneš resen, ko ima tvoj pes praktično vsak mesec kakšno novo poškodbo.

Spomladi smo fasali šiv na tački, potem se je čez dober mesec opekel, ko je tekel čez ostanke pepela od kresovanja. No potem si je zlomil noht, zaradi česar se je prvič srečal tudi z anestezijo (več o tem tukaj), no tokrat pa si je na morju porezal blazinico.  

Sreča v nesreči, da je šlo zgolj za blazinico na zapestju. Torej ni šlo za glavno blazinico na katero pes stopi, temveč tisto, ko je dvignjena od tal. Po nasvetu vseh vas (vprašanje kaj narediti sem objavila na Instagramu), sva ranico par dni nekaj krat na dan čistila in in razkuževala. Največ vas, nama je svetovalo jod za razkuževanje in Bepanthen za celjenje ran. Kar nekajkrat se je pojavil tudi nasvet »moder sprej imenovan Animedazon«, ki bojda izvrstno dezinficira in zaščiti ter pomaga pri celjenju. (Vse to omenjam, če morda komu kdaj pride prav ). Midva sva v prvi pasji pomoči, ki sva jo kupila lani našla zgolj fiziološko raztopino in mešanico peroksida (Hydrogen Peroxide). Glede nato, da se je rana po treh dneh zacelila je bilo tudi slednje okej….

Aja še nekaj sem se spomnila, nekje imam v spominu, da bojda raznorazne tekočine za razkuževanje rane, ki vsebujejo alkohol niso primerne. Alkohol namreč poškoduje tkivo in povzroča draženje ter posledično podaljša celjenje.  

Izlet na Pelješac in končno veter

V začetku, zadnjega tretjega tedna dopusta smo se odpravili na mini raziskovanje otoka Pelješac. Iskreno nisem si mislila, da je slednji tako lep . S Primožem sva se oba zaljubila v ta otok in je drugo leto zagotovo na seznamu dopustniških točk. Kot se za kiterja spodobi, sva si najprej ogledala vse možne točke za kite-at, preostali del dneva pa sva namenila pohajkovanju po otoku, občudovanju različnih »wau« razgledov in v večernem razvajanju morske kulinarike. Vsem, ki se boste nahajali v teh južnih koncih Hrvaške, toplo priporočava obisk gostilne Kapetanova Kuća, kjer morate nujno probat Kapetanovo sipino rižoto. Rižota, da ta kap. Tako po okusu, kot po porciji. Jedla sva jo namreč še naslednji dan za kosilo, ker takšnih dobrot pa ne bomo puščali…

V tretjem tednu sva imela tudi z vetrom precej več sreče. Posledično sem sama spoznala, da zna biti tudi kite-anje izredno naporen šport, sploh če piha tako kot treba in si na vodi kar 4 ure. Ura na roki mi je tako konec enega dneva, pokazala kar dobrih 40km. Posledično sem se naslednji dan zbudila, kot da bi me povozil vlak .

Trenutki za spomin in navdih….

Še eden izmed trenutkov, ki ga preprosto moram omeniti v blogu, čeprav sem na FB o tem že govorila. Splet dogodkov je nanesel, da sva  spoznala in nekaj večerov preživela tudi v družbi slavnega pevca Siddharte Tomija Megliča. Morda vse skupaj niti ne bi bilo tako zelo wau, če človek ne bi bil tako fascinantno prezimljen in skromen. S Siddharto že več kot 20 let kraljuje na slovenski glasbeni sceni, moja generacija je praktično rastla z njimi, pozna jih verjetno skoraj vsak…Ampak ko se pogovarjaš z njim, res kapo dol človeku. Ga je Primož vprašal za fotko s Conorjem za blog in FB stran »Ja seveda ni problema«, se je glasil odgovor. Pa mu ne bi bilo treba.

In to je lastnost, ki si jo pri nama, pri Conor’s Adventure želim za prihodnost. Ostati skromen, ceniti vsakega, biti hvaležen vsakemu, še tako majhnemu podporniku. In glej ga zlomka, že med bivanjem na Neretvi, sva dobila en konkreten razlog, da se vsem VAM konkretno zahvaliva. Na FB strani smo namreč dosegli in presegli 1000 likeov. Posledično je nastal tudi zelo poseben video (najdete ga tukaj) in odločila sva se, da vas ves teden, natančneje do petka do polnoči POČASTIVA z GRATIS poštnino .

Ker vas imava rada, res iskreno rada…ker je nekaj najlepšega na svetu, ko mi pošljete fotke vaših kosmatincev opremljene z našimi produkti, s katerimi smo vam polepšali dan. To je tisto kaj največ šteje zadovoljna stranka in srečen kuža.

The post Kite-anje na Neretvi, prerezana blazinica in raziskovanje Pelješaca appeared first on Conor's Adventure.

Ali je vam ta teden tudi ekstra naporen? Jaz se nekako vsak dan znova in znova trudim, da bi bila kolikor je možno produktivna, potem pa pogledam na čas pa je ura štiri popoldne, jaz pa naredila pol od zastavljenega .

Nekje sem zasledila, da je bojda te dni polna luna, torej je morda to krivo. Da o popolnoma podivjanem vremenu ne govorim. Še zjutraj je bilo pri nas noro kičasto sončno vreme in sva se s Conorjem na sprehodu tako razživela, da sem mogla od sile bundo slečt in skakat po travniku zgolj v kratkih rokavih. Popoldne, pa je začelo naenkrat snežit, kot da se je oblak utrgal

Kakor koli že, čudna energija v luftu in moja popolnoma prazna glava je kriva, da od nedelje nisem napisala nobenega bloga. Iskreno, sej ne vem niti kaj naj napišem, ker se ni zgodilo NIČ omembe vrednega. Vseeno vas ne želim preveč matretirat z najinimi predporodnimi težavami kaj se tiče Conor’s Adventure branda in pripadajočimi pasjimi izdelki in njihovo finalizacijo.

Da se vsak dan nežno »skregam« s kom, bolje, da sploh ne razlagam. Danes je bil med drugim na tapeti DHL in njihova fantastična matematika, ko gre za obračunavanje davka na uvozno blago. Če ne drugega so vsaj poskrbeli, da se mi je v osnovi nizek pritisk konkretno dvignil, ko sem odprla njihov račun in me je cifra sezula. Bomo videli v naslednjih dneh, kako se bo situacija odvila…

Me pa je danes sezulo oz. bolj zaskrbelo nekaj drugega. Kot sem že omenila sva se s Conorjem na jutranjem sprehodu malce razživela, beri lovljenje po travniku, valjanje po travi itd. Vem, ja zelo kulturno, sploh pa človeško obnašanje.

Ko pes nenadoma v enem trenutku skoči proti meni, hoče izpred mojih nog pobrat žogico in začne noro kihat. »Ojej bošček, kaj so ti kapljice na travi šle v nos..hihi, bošček«, mu rečem smejoče. Glede na njegovo mimiko gobca in glave je zgledlo sprva res smešno, ampak čez čas me je minilo do smeha, ko se je začel valjat po travi in drgnit z glavo ob tla in kihat, kot da je ravnokar vdihnil kup moke oz. prahu. Stopim do njega in ga poskusim pomirit ter pogledam njegov smrček, ki je deloval malce poševno. Ne hecam se, od spredaj je zgledalo, kot da mu smrček vleče malce na levo.

Gledam, tipam smrček, nič. Zgolj vsakič, ko sem mu smrček konkretno zatipala je začel kihat, kot da ga kaj »žgečka«. Počakam, da se ponovno umiri in neha kihat ter greva počasi naprej. V glavi začnem razmišljat kaj za boga pomeni kihanje, poskusim se spomnit, če sem kje kaj brala o tem, pa kako izgleda če se pes slučajno prehladi itd.

Prideva domov, mu dam zajtrk (150 g peletov + 3 tablete ProArtLeg-a), počakam da poje in se napije vode ter ga vzamem v naročje in začnem šarit po njegovem smrčku. Nič posebnega. Zgolj pes začne spet kihat, kot kakšen alergik. Ga umirim in ga pošljem v kletko na dopoldanski počitek.

Po treh urah ga spustim iz kletke in kihanje se spet nadaljuje. Kiha, kiha in kiha, ko se nenadoma umiri in zlekne po tleh. Bolje pogledam in pred njegovimi tacami zagledam palčko. »Huh…kaj za boga pa je to?? Tega pa prej ni bilo tukaj, vsaj mislim, da ne«, si rečem in se sklonim ter poberem leseno circa 5cm dolgo in par mm debelo palčko. Conor me gleda, češ »Pojma nimam kaj je to, jaz nič ne vem« in si pretegne tace, jaz pa kot zabodena buljim zdaj malo leseno palčko zdaj njega.

In res, preostanek popoldneva je minil popolnoma mirno, brez sledu o kakšnem kihanju. Še sreča, da je uspel pes »izkihat« palčko, ker v nasprotnem primeru bi bilo verjetno treba iti do veterinarja.  

Skratka upam, da se kaj takšnega več ne ponovi je pa omenjene pripetljaje precej težko preprečit…no razen, da nehaš divjat s psom, kar pa pri belgijcu ravno ne gre.

The post Conor in lesena palčka v smrčku appeared first on Conor's Adventure.