Današnji dan je bil pravi »roller coaster« (ang.vlakec smrti). Če se igraš »podjetnika« predvidevam, da se takšnim trenutkom ne moreš ognit.

Hudič je, ko se v enem trenutku zmešajo vsi tvoji kvazi »življenjski problemi« in se začneš spraševati nad smislom vsega. Žal najina zveza s Primožem ta trenutek ni ravno bleščeča in na najvišjem nivoju, kar se roko na srce vleče že kar nekaj časa. Najbolj glupo pri vsem skupaj je pa to, ker niti ni nekega konkretnega razloga, ki bi ga lahko »okrivila« za na trenutke res grde in glasne prepire (pač oba sva kozoroga z egoti in ko se vdarima, se vdarima zares). Tako kot pridejo, tudi gredo…iznenada. Razlogi za prepir pa so običajno vedno izredno bedni.

Zagotovo bi bila situacija med nama drugačna, če ne bi bilo firme, ki naju poleg zaročnega prstana na moji roki, drži skupaj. Zagotovo bi bilo precej drugače, če bi kot leto dni nazaj hodila v službo. Živela bi na dveh, namesto na eni plači, več bi si privoščila…Conorja ne bi bilo….aja dopusta in mirnih živcev (če malce pretiravam) pa tudi ne… če gre soditi po moji zadnji delavni izkušnji.

Biti poslovni partner z ljubezenskim partnerjem ni ravno enostavna stvar. Poleg »we time-a«, ki se je z ustanovitvijo firme res noro zmanjšal, je svoje dodal še Conor s prihodom v najin dom. Če s partnerjem pol dneva preživiš v pasji družbi, kjer denimo debatiraš o poslovnih idejah, težavah z dobavitelji in imaš ob enem skoz na očeh Conorja, …no to ni »we time«. Upam, da se razumemo .

No…in pridemo do današnjega dneva, ko se v enem trenutku med seboj zmešajo problemi okoli firme, trenutni neuspeh, pomanjkanje supporta od bližnjih in partnerske težave . Verjetno si lahko mislite, da sem večino dneva preživela v iskanju smisla in odgovorov na 101 vprašanje. Produktivnost? Kaj te to je…. Motivacije torej nobene, naredila sem zgolj tiste res nujne stvari in se spraševala…ali nama bo sploh kdaj uspelo? Si bom morala poiskati ponovno službo in si priznati poraz? Jap…to zadnje vprašanje je bilo sploh »navdihujoče«.

»Našel sem slo.dobavitelja, več doma« se je glasil sms, ki je na moj obraz spet zarisal bežen nasmešek. Kasneje sem od Primoža izvedela, da je od sodelavca dobil kontakt podjetja, ki proizvaja točno to, o čem se midva zadnjih 14dni pogajava s Kitajci. »No mogoče pa še dejansko je kaj upanje za najin biznis«, sem Primožu pripomnila, ko mi je ves motiviran razlagal plane za naslednjih nekaj dni.

Pozno popoldne sva izkoristila za izlet v Koper, saj sem želela Conorja ponovno peljati med ljudi. Po obisku Ljubljane v nedeljo, sva opazila, da naju še kar nekaj dela, sploh ko je govora o hoji na popuščenem povodcu v urbanem okolju. Pes noro vleče, voha v vse smeri, vse mu je zanimivo in še kaj bi se našlo. Peljala sva ga tudi v pasji park, ki je bil na najino srečo prazen in sva ga lahko spustila in malce »zlaufala«. Primož je z njim naredil še kratek trening poslušnosti in je dejansko kar šlo…kljub vsem motečim vonjavam navkljub. .

Med drugim sva opazila, da je Conor začel imeti res nor »pik« na pse. Med tem, ko večino ljudi kratko malo ignorira, je popolno nasprotje, ko gre mimo psa. Noro sili vanj, se postavlja na zadnje tace (ker ga drživa na povodcu), včasih celo laja in zarenči. »Pismo resnično upam, da nisva naredila prevelikega kiksa, ko sva ga prve tedne izrazito čuvala pred drugimi psi«, me je prešinilo, ko sva Conorja spet na silo odvlekla od mimoidočega psa.

Hja…je pa še nekaj…

prvič Conor resnično ni navajen mest, hrupa, množice psov in takšnih ter drugačnih prevoznih sredstev. Čeprav ga »vlačima« s seboj skoraj povsod, greva zelo redko v mesto. Ne vem, če sva bila v mestu od kar ga imava vse skupaj 6x ali morda največ 10x, kar je roko na srce malo.

In drugič…Conor je še mladič in glede nato, da je navajen na naravo in mirno okolico, je še toliko bolj razumljivo, da so odzivi v mestu, kakršni pač so…torej vohljajoče, cukajoči .

The post Od podna, iskanje smisla… in spet sonce ☀ appeared first on Conor's Adventure.

Po jutranjem »krešu« s Primožem in kasneje »pogovoru miru« (jap še vedno se mičken del naju nekako ne more sprijazniti s situacijo, da več nisva sama in zgolj, midva), sem se po res doooolgem času odpravila v fitnes v Koper. »Juhuhu končno uteži«, je del mene od veselja poskakoval. Iskreno se ne spomnim, kdaj sem nazadnje s takim užitkom in veseljem dvigovala uteži . Zahvaljujoč korona situaciji sem se dolgo upirala želji po obisku fitnesa, sedaj pa upam, da je končno dovolj varno, čeprav glede na zadnje številke je tudi to vprašljivo.

Med tem, ko sem jaz prelivala švic in metala gvihte, je tokrat Primož igral gospodinjo in pasjega trenerja hkrati. Uspelo mu je izredno dobro utrditi povelje »up« oz. če prevedem stoj, dodatno pa sta začela z učenjem lajanja na ukaz, »glas«. Primož je še vedno v kontaktu z najinim vzrediteljem in po enem izmed pogovorov, kaj vse učiti psa pri tej starosti, mu je Gabor dejal, da z njegovo psičko (sestra od Conorja) trenira povelja »sedi«, »platz«, »up/stoj«, »glas« in »čakaj«. Podobno svetujejo tudi v spletnem programu Arnolda Kivaga, ki nama je mimogrede izredno všeč in po njem Conorja tudi treniramo.

Verjetno ste se na tem mestu vprašali, zakaj pa potem hodite v malo šolo? Vaje, ki jih delamo tam so zelo dobre, Petra kot inštruktorica je res čudovita oseba z ogromno znanja, vendar, če najdeš spletni program prilagojen posebej belgijskim ovčarjem, ki po vrhu odgovarja tudi psu, ga boš verjetno vzel za svojega .

Pozno popoldne smo se odpravili v italijansko Marino Julijo, kjer sva po tihem upala na srečo z vetrom. V roku dobrega tedna se odpravljamo na izliv reke Neretve, kjer je v planu tudi kajtanje. Bojim se, da sem vso pridobljeno znanje iz lanskega Egipta verjetno že pozabila in bo potrebno »led prebijati« na novo. V izogib preveliki blamaži na Neretvi, si nekako želim vsaj približno povrniti nekaj občutkov, zato je obisk Julije idealen.

Prideva tja in ne, da ni vetra. Še sapice ni bilo. V redu pa drugič, bojda bo naslednja priložnost v torek. Conor ni bil najbolj navdušen nad situacijo, ki je sledila; sprehod po morju (bilo je tako plitvo, da plavat žal nisi mogel), vendar se je hitro vdal v usodo in je proti koncu celo začel uživati. Sledilo je obvezno tuširanje. V Italiji je za tuše katastrofalno poskrbljeno, oz. sploh ni, saj je vse proti doplačilu. Okej, če ne gre drugače bomo pač plačali, ampak sva na srečo uspela najti neko provizorično pipo, da sva stuširala Conorja. Tokrat je šlo lažje, očitno se je mladenič že nekako navadil, da voda le ne grize »Pridi, te povabim na en Aperol«, je Primož očitno prebral moje misli. S Conorjem kot je to že običajno ni bilo težav. Sprva je bil malce živčen zaradi mokre dlake, nato pa se je ulegel na sonce in »ta starima dvema« dal mir. Tudi mimoidoče je ignoriral, kar je svojevrsten napredek, saj običajno precej sili v ljudi.

The post Obisk fitnesa, učenje lajanja in neuspešen poskus kajtanja appeared first on Conor's Adventure.

Ja vem moji zadnji dnevi so noro »razburljivi«. Ali delam, ali se ukvarjam s Conorjem, ali pa špilam gospodinjo in zaročenko. Sploh zadnja vloga, mi zadnje čase nekako ne gre najbolj od rok, zdaj ali sem kriva jaz oz. Primož pa je težko soditi. Za takšen par kot sva midva, je prihod novega člana, ki ti na glavo obrne vse tvoje dosedanje navade konkreten šok. To sva vedela, vprašanje pa je, ali sva to tudi ozavestila. Hudič je, ko v enem trenutku ugotoviš, da se s partnerjem pogovarjaš zgolj o firmi ali o vzgoji psa. Jap malce sva se oddaljila, zdaj ali je res »kriv« Conor je brezpredmetno ugotavljat, važno je, da bova rešila, kot sva vse padce do sedaj. Ni ne prvi, sploh pa ne zadnji .

Želim pa izpostaviti še nekaj. Želim, da vsi bodoči bralci začutijo mojo oz. najino pristnost, iskrenost. Omenila sem že, da nisem popolna. Zavedam se svojih napak (bolj ali manj ) in jih nimam problem deliti s svetom. Če se bo zgolj ena oseba poistovetila z menoj in ji bo zato lažje, super, moj namen je dosežen. Prav zaradi tega tudi javno povem, da v najinem »raju« ni vedno vse noro cvetoče. So tudi obdobja trnja, kot denimo sedaj. Ne želim dati občutka popolnega, noro zaljubljenega, srečnega do konca svojih dni, para. Na kozlanje mi gre, ko takšne stvari gledam pri nekaterih na raznih socialnih omrežjih, potem pa slučajno izveš, da on/ona vara. Mah… o iluzijah na denimo Instagramu bi lahko napisala knjigo, ampak sedaj sem že malce preveč zatavala iz osnovne teme tega bloga, to pa je Conor.

Samo hudič je, ker danes skoraj nič ni konkretno omembe vrednega. Čez dan sva v kuhinji malce potrenirala (glej spodnji video); zadnjih nekaj dni dodajamo tudi povelje »up«, kjer mora pes stati. Povelje »sedi« in »platz«, obvlada bolj kot ne že v nulo, tudi samo z nakazom roke. Ga pa »up« še  malce mantra… Iskreno mi ni jasno zakaj je za psa »stanje« na ukaz tako težko? Ja vem, precej neizkušena sem še, zagotovo nekdo, ki ima za seboj že precej pasje kilometrine, pozna odgovor.

The post Delo, trening (video), delo + reševanje partnerskih težav s Primožem appeared first on Conor's Adventure.