Sobota, 4.7.2020, dan 27
Po jutranjem »krešu«🤐 s Primožem in kasneje »pogovoru miru« (jap še vedno se mičken del naju nekako ne more sprijazniti s situacijo, da več nisva sama in zgolj, midva), sem se po res doooolgem času odpravila v fitnes🏋 v Koper. »Juhuhu končno uteži«, je del mene od veselja poskakoval. Iskreno se ne spomnim, kdaj sem nazadnje s takim užitkom in veseljem dvigovala uteži 😃. Zahvaljujoč korona situaciji sem se dolgo upirala želji po obisku fitnesa, sedaj pa upam, da je končno dovolj varno, čeprav glede na zadnje številke je tudi to vprašljivo🙄.
Med tem, ko sem jaz prelivala švic in metala gvihte, je tokrat Primož igral gospodinjo in pasjega trenerja hkrati🙃. Uspelo mu je izredno dobro utrditi povelje »up« oz. če prevedem stoj, dodatno pa sta začela z učenjem lajanja na ukaz, »glas«. Primož je še vedno v kontaktu z najinim vzrediteljem in po enem izmed pogovorov, kaj vse učiti psa pri tej starosti, mu je Gabor dejal, da z njegovo psičko (sestra od Conorja) trenira povelja »sedi«, »platz«, »up/stoj«, »glas« in »čakaj«. Podobno svetujejo tudi v spletnem programu Arnolda Kivaga, ki nama je mimogrede izredno všeč in po njem Conorja tudi treniramo.
Verjetno ste se na tem mestu vprašali, zakaj pa potem hodite v malo šolo? Vaje, ki jih delamo tam so zelo dobre, Petra kot inštruktorica je res čudovita oseba z ogromno znanja, vendar, če najdeš spletni program prilagojen posebej belgijskim ovčarjem, ki po vrhu odgovarja tudi psu, ga boš verjetno vzel za svojega 🙃.
Pozno popoldne smo se odpravili v italijansko Marino Julijo, kjer sva po tihem upala na srečo z vetrom🌬. V roku dobrega tedna se odpravljamo na izliv reke Neretve, kjer je v planu tudi kajtanje. Bojim se, da sem vso pridobljeno znanje iz lanskega Egipta verjetno že pozabila in bo potrebno »led prebijati« na novo😏. V izogib preveliki blamaži na Neretvi, si nekako želim vsaj približno povrniti nekaj občutkov, zato je obisk Julije idealen.
Prideva tja in ne, da ni vetra. Še sapice ni bilo. 😆 V redu pa drugič, bojda bo naslednja priložnost v torek. Conor ni bil najbolj navdušen nad situacijo, ki je sledila; sprehod po morju😁 (bilo je tako plitvo, da plavat žal nisi mogel), vendar se je hitro vdal v usodo in je proti koncu celo začel uživati. Sledilo je obvezno tuširanje. V Italiji je za tuše katastrofalno poskrbljeno, oz. sploh ni, saj je vse proti doplačilu. 😠 Okej, če ne gre drugače bomo pač plačali, ampak sva na srečo uspela najti neko provizorično pipo, da sva stuširala Conorja. Tokrat je šlo lažje, očitno se je mladenič že nekako navadil, da voda le ne grize 😊 »Pridi, te povabim na en Aperol«, je Primož očitno prebral moje misli. S Conorjem kot je to že običajno ni bilo težav. Sprva je bil malce živčen zaradi mokre dlake, nato pa se je ulegel na sonce in »ta starima dvema« dal mir. Tudi mimoidoče je ignoriral, kar je svojevrsten napredek, saj običajno precej sili v ljudi.
