Današnji dan sem želela nameniti eni takšni mini evalvaciji vseh preteklih dogodkov. Sploh pa želim z vami deliti nekaj občutkov v obliki slabe vesti, ki me vedno znova razjeda, ko za Conorja nimam toliko časa, kot bi si ga želela. Vseeno tudi po letu dni življenja s svojim kosmatincem še kar nisem zgruntala tiste formule in odgovora na vprašanje »Koliko časa nameniti svojemu psu«?

Za nami je verjetno odkar smo začeli s prodajo daleč najbolj stresnih….oz. bolj bi rekla »natempiranih« 14 dni. Dogajalo se je ogromno, od snemanja na Kanalu A (prispevek tukaj), pa članka v prilogi časnika Delo (fotka do članka tukaj), do sodelovanja v nagradni igri Malince, pa prejšnji teden sva dala ven nov produkt – ovratnico z ročajem, do tega, da sva bila sprejeta v Primorski Tehnološki Park (o tem še nisem uspela niti govoriti oz. pisati) in sva dobila čisto svojega mentorja. Posledično pridejo zraven tudi nujni sestanki, pa obiskovanje podjetniških dogodkov itd. Da sva za vsako omenjeno izkušnjo noro hvaležna… verjetno ne rabim razlagat, ker me mnogi že dobro poznate. Na trenutke sem kot pokvarjena plošča, ki se v eno zahvaljuje vsem . Ampak takšna sem, in vse to tudi mislim.

Ne…tudi midva ne sfolgama vsega

Ko so dnevi noro »natempirani« se zgodi, da se s Conorjem ne morem toliko ukvarjat kot bi si želela. Uspem ga peljati na polurni sprehod, nekako se še uspeva pocartat ali pa se v hiši malce ruvava in z brisačo igrava borbeno igro, to pa je včasih tudi vse. Dostikrat potem Primožovega očeta prosim, za popoldansko varstvo, ko imava s Primožem kakšen nujen opravek v Ljubljani ali na drugem koncu Slovenije.

Zakaj vam to pišem? Prvič, res upam, da me ne bo sedaj kdo obsojal in skakal v luft, češ »ja zakaj pa si si nabavila belgijca, če zanj nisi sposobna skrbet«. Mislim, ok…živimo v svobodni družbi. Če me bo kdo zaradi tega obsojal tudi prav. Moj namen tega pisanja je drugačen. Da morda spet dam vedet, da pri nas ni vse rožnato . Dobila sem namreč nekaj vprašanj kako »sfolgava« vse skupaj, od treninga psa, do pakiranja naročil, odgovarjanja na ogromno sporočil, do razvoja novih izdelkov, pa skrb za vsa socialna omrežja itd…

Iskreno? Ne sfolgava. Zato občasno »trpi« ukvarjanje s Conorjem in dostikrat tudi najin odnos Primož-Pija. Se pa trudiva na izboljšavah. Denimo Primož se je že nekajkrat pred službo odpravil na jutranji tek in s seboj vzel tudi Conorja. Ravno toliko, da namesto sprehoda, dobi pes nekaj drugačnega. Sama sem si na drugi strani obljubila, da se bom poskusila s psom več igrati, pa če gre to zgolj za 2x 10-15 min igre. Ampak tukaj ne mislim igro, metanja žogice. Temveč aktivno, borbeno igro, ki od vodnika zahteva več vložene energije. Dobri znanki in naši zvesti kupki Saši se lahko zahvalim, da mi je pred tedni pokazala, kako se res »prav igrati s psom«. Takrat sem doživela precejšen »aha efekt«, saj sem spoznala, kaj vse smo do sedaj delali narobe .

Popolnoma prerojen pes

Skratka danes zjutraj je bil že drugi dan zapored, ko sem jutro namenila igranju. In čeprav gre zgolj za drugi dan, sem imela na trenutke občutek, da imam pred seboj čisto drugega psa.

O kakšni neaktivni, nezainteresirani »malini« o čem sem pisala dober mesec nazaj in je bilo na trenutke grozno, ni bilo ne duha in sluha. Čeprav s Conorjem nisva trenirala že vsaj dober teden, če ne celo več (malce je bila kriva tudi obveza na tački pred dobrim tednom), je pes delal, kot da sva v treningu vsak dan . Energija (za moje pojme) super, želja tudi, izvrševanje ukazov takoj. Skratka, glede na pogoje, sedi 5.

Vse skupaj je trajalo morda 10-15 minut. Mešanica borbene igre z aporotm, menjevanje zdaj enega, zdaj drugega aporta (vedno imam pri igri dva). Opazila sem tudi, da mi je pes začel sam od sebe prinašat aport. To se denimo prej ni zgodilo. Saj sva se igrala, se ruvala in, ko sem mu pustila zmagat je z aportom odšel per metrov vstran ter me gledal, kot zaboden »Češ kaj je? Kaj boš pa zdaj?«. No…slednjega danes ni bilo, saj mi je igračo prinesel kar sam od sebe.

Po trening-igri sem mu privoščila še dolg dobro uro trajajoč sprehod in s tem nekako vsaj delno »zakrpala« svojo slabo vest. Priznam, zadnji dnevi, tedni (če odštejemo podaljšan vikend v Mbju) ko je imel Primožev oče Rajko skoraj več kontakta z njim kot pa midva, mi je bilo na trenutke res hudo. Vseeno je pes najin in prav je, da mu omogočiva čim bolj srečno življenje, če se malce pocukrano izrazim . Ampak, kot je rekel, žel že pokojni kolesar Jure Robič, »Samo človek sem«…in včasih pač vsega ne zmorem(mo).

The post Koliko časa nameniti svojemu psu? appeared first on Conor's Adventure.

Dolgo časa sem premišljevala ali naj pišem o tem, ali naj pozabim, po domače povedano »pometem pod preprogo«. Včasih človeku preprosto popustijo živci in ne, za to ni opravičila. Ampak, ko se pomiri in pogleda nazaj, je na žalost že prepozno.

Skratka, danes sem Conorja prvič od kar ga imava pretepla.

Sej ne morem verjet kaj pišem. Še Primoža sem vprašala, ali naj res pišem o tem, ker vem, da bom sprožila ogromno mero zgražanja, neodobravanja…skratka vsega možnega negativnega. Ampak Primož mi je odgovoril kratko in jedrnato, »Pija, nisva rekla, da bova iskrena? Tudi, ko gre za faile? Sej veva oba, da to ni prav. Da si šla proti svojim načelom, ampak človek si. Delaš napake. Daj jih zdaj še javno priznaj«.

No in sem jo….

Da opišem situacijo. Pridem na balkon in vidim pogrižen Crocs, ono totalka. Pri sebi se nasmehnem in si rečem »Pija tele, prav ti je kaj pa si pustila Crocse spet na tleh, namesto, da bi jih odmaknila«. Vprašam Conorja, kaj je bilo, ampak nisem ga skregala, saj sem vedela, da je napaka moja.

Takoj zatem pride sosedov pes, se nekaj naganjata skozi ograjo balokna. Ga pokličem v hišo in mu ukažem, naj gre na svojo posteljo. No…tukaj se je začela komedija oz. kasneje grozljivka. Pes je začel noro trmarit, da on pa že ne bo šel v svojo posteljo. Se uleže zraven. Jaz pa trmasta.

Kar je sledilo, me je sprva šokiralo, nato pa …kot sem rekla, ko ti živci popolnoma popustijo. Pes še kar trmari, da ne bo šel na svojo posteljo in gre na sredino dnevne in začne počasi lulat. Jaz ga prvo sekunda gledam kot zabodena, nato se zaderem nanj in gre v svojo kletko, kjer svojo potrebo nadaljuje, jaz takrat že konkretno v rdečem…se še bolj zaderem nanj, no pa je šel še malo v jedilnico »počepnit«, pa malce po hodniku, pa seveda na predpražnik pri vhodnih vratih…skratka polulal je pol hiše. Priznam utrgalo se mi je….scotala sem ga, ga pošteno skregala, se drla nanj, da je to FUJ in NE…in bog ve kaj še vse.

Valda mi v tistem trenutku ni pomagalo nobeno znanje, nobeno od 100ih prebranih člankov in knjig o puberteti, o strahu psa, o bog ve kaj še vsem…. V tistem trenutku bi ga najraje nekam zabrisala.

Zaprla sem ga ven na balkon in se spravila čistit nered. Moj pulz je bil po pol ure čiščenja še vedno nekje v rdečem, ampak počasi se je začela oglašati slaba vest. Bolj se je moj pulz umirjal, bolj je slaba vest nabijala. In to konkretno. Res mi je postalo…no in še mi je noro BAD .

Mešanica slabe vesti, jeze na sebe, češ da se ne morem kontrolirat, kot tudi sramu, da se lahko tako spustim iz vajeti, me je razjedala cel dan. Če tudi sem se psu opravičila takoj, ko sem nered pospravila…nekako vem, da bo to zagotovo imelo vpliv na najin odnos.

Najbolj bedno pri vsem pa je dejstvo, da je preostali del dneva minil res super, ful je bil priden med treningom, pa šla sva v Sežano, kjer sva ponovno vadila hojo na popuščenem povodcu, fotografirala sem ga itd.

Skratka kaj naj rečem….vem, da nasilje ni in nikoli ne bo rešitev, kot tudi da zanj ni opravičila. Resnično upam, da me zaradi tega ne obsojate oz. da se vam najin blog ni »zasral«, ampak glede na dejstvo, da je bil slednji zastavljen kot »medij, kjer bomo govorili iskreno o vzgoji, se mi je zdelo prav, da z vami delim tudi enega izmed svojih največjih »vzgojnih failov« do sedaj.

The post Dajmo čim prej pozabit ta dan 😢 appeared first on Conor's Adventure.

Sobotno jutro, ki se začne kot običajno…jutranji sprehod s Conorjem med tem, ko Pija še gladko slini polšter v spalnici .

Po zajtrku moja draga izrazi željo po razmigavanju v koprskem fitnesu, sam pa se odločim da je danes »the day« za začetek izdelave zunanjega pasjega boksa.

Največji izziv mi za zdaj predstavlja kopanje lukenj za temelje, na katerih bodo v prihodnje stali stebri ograje. Kot je bilo že omenjeno živimo na kraškem (skalnatem) terenu in kopanje zgolj pol metrske luknje lahko predstavlja že kar precejšnji izziv. Ampak imam srečo…prijatelj Tomaž nima problemov s tem, da totalno neizkušenemu človeku (meni) v roke zaupa majhen (1,5 tonski) kopač.

Kot pri marsikateri stvari izgleda upravljanje takšne mašine od daleč dosti lažje, kot v resnici je. Menil sem, da bo izkop trajal cca uro, ampak ko sem se sam lotil zadeve, se je stvar zavlekla v debele tri ure. Komande so sicer logične, ampak ko poskušaš s kombinacijo gibov na ročicah upravljati z roko kopača vidiš, da je za hitro in učinkovito delo potrebno kar precej prakse. Ampak z mašino se nisva dala in po slabih štirih urah je teren vsaj približno izravnan in večina lukenj izkopana. Detajle bo potrebno končati na roke .

Kar se Conorja tiče…hmm…večino dneva je preživel zaprt v kletki, kar ni najboljše za najino tako imenovano »vez«. Opažam, da se je njegova poslušnost do mene kar precej zmanjšala v zadnjem mesecu dni. 

Vse to je posledica dejstva, da se z njim zaradi večih razlogov občutno manj ukvarjam kot Pija. V bistvu imam kar malo slabo vest zaradi tega. Od začetka sva se s Pijo dogovorila, da bova poskušala čas z njim razdeliti 50-50, kar je na začetku uspevalo. V zadnjem mesecu pa se je na moji strani kar precej podrlo. Pes še posebej pasma belgijski ovčar »malina« se zelo naveže na svojega lastnika in običajno si sam izbere koga v družini bo najbolj poslušal. V najinem primeru se v prvem mesecu ni dalo jasno določiti koga si je zbral…no zdajle kot kaže se Conor nagiba na stran Pije, kar je tudi logično v tem trenutku.

Ampak menim da bitka še ni izgubljena in si lahko njegovo zaupanje še povrnem nazaj v prihodnjih tednih . Bomo videli…

The post Izdelava zunanjega boksa in slaba vest (by Primož) appeared first on Conor's Adventure.