Petek, 2.7.2021, eno leto in 25 dni
Današnji dan sem želela nameniti eni takšni mini evalvaciji vseh preteklih dogodkov. Sploh pa želim z vami deliti nekaj občutkov v obliki slabe vesti, ki me vedno znova razjeda, ko za Conorja nimam toliko časa, kot bi si ga želela. Vseeno tudi po letu dni življenja s svojim kosmatincem še kar nisem zgruntala tiste formule in odgovora na vprašanje »Koliko časa nameniti svojemu psu«?
Za nami je verjetno odkar smo začeli s prodajo daleč najbolj stresnih….oz. bolj bi rekla »natempiranih« 14 dni. Dogajalo se je ogromno, od snemanja na Kanalu A (prispevek tukaj), pa članka v prilogi časnika Delo (fotka do članka tukaj), do sodelovanja v nagradni igri Malince, pa prejšnji teden sva dala ven nov produkt – ovratnico z ročajem, do tega, da sva bila sprejeta v Primorski Tehnološki Park 😊(o tem še nisem uspela niti govoriti oz. pisati) in sva dobila čisto svojega mentorja. Posledično pridejo zraven tudi nujni sestanki, pa obiskovanje podjetniških dogodkov itd. Da sva za vsako omenjeno izkušnjo noro hvaležna… verjetno ne rabim razlagat, ker me mnogi že dobro poznate. Na trenutke sem kot pokvarjena plošča, ki se v eno zahvaljuje vsem 😊. Ampak takšna sem, in vse to tudi mislim.
Ne…tudi midva ne sfolgama vsega
Ko so dnevi noro »natempirani« se zgodi, da se s Conorjem ne morem toliko ukvarjat kot bi si želela. Uspem ga peljati na polurni sprehod, nekako se še uspeva pocartat ali pa se v hiši malce ruvava in z brisačo igrava borbeno igro, to pa je včasih tudi vse. Dostikrat potem Primožovega očeta prosim, za popoldansko varstvo, ko imava s Primožem kakšen nujen opravek v Ljubljani ali na drugem koncu Slovenije.
Zakaj vam to pišem? Prvič, res upam, da me ne bo sedaj kdo obsojal in skakal v luft, češ »ja zakaj pa si si nabavila belgijca, če zanj nisi sposobna skrbet«. Mislim, ok…živimo v svobodni družbi. Če me bo kdo zaradi tega obsojal tudi prav. Moj namen tega pisanja je drugačen. Da morda spet dam vedet, da pri nas ni vse rožnato 🙃. Dobila sem namreč nekaj vprašanj kako »sfolgava« vse skupaj, od treninga psa, do pakiranja naročil, odgovarjanja na ogromno sporočil, do razvoja novih izdelkov, pa skrb za vsa socialna omrežja itd…
Iskreno? Ne sfolgava. Zato občasno »trpi« ukvarjanje s Conorjem in dostikrat tudi najin odnos Primož-Pija. Se pa trudiva na izboljšavah. Denimo Primož se je že nekajkrat pred službo odpravil na jutranji tek in s seboj vzel tudi Conorja. Ravno toliko, da namesto sprehoda, dobi pes nekaj drugačnega. Sama sem si na drugi strani obljubila, da se bom poskusila s psom več igrati, pa če gre to zgolj za 2x 10-15 min igre. Ampak tukaj ne mislim igro, metanja žogice. Temveč aktivno, borbeno igro, ki od vodnika zahteva več vložene energije. Dobri znanki in naši zvesti kupki Saši se lahko zahvalim, da mi je pred tedni pokazala, kako se res »prav igrati s psom«. Takrat sem doživela precejšen »aha efekt«, saj sem spoznala, kaj vse smo do sedaj delali narobe 😆.
Popolnoma prerojen pes
Skratka danes zjutraj je bil že drugi dan zapored, ko sem jutro namenila igranju. In čeprav gre zgolj za drugi dan, sem imela na trenutke občutek, da imam pred seboj čisto drugega psa.
O kakšni neaktivni, nezainteresirani »malini« o čem sem pisala dober mesec nazaj in je bilo na trenutke grozno, ni bilo ne duha in sluha. Čeprav s Conorjem nisva trenirala že vsaj dober teden, če ne celo več (malce je bila kriva tudi obveza na tački pred dobrim tednom), je pes delal, kot da sva v treningu vsak dan 😊. Energija (za moje pojme) super, želja tudi, izvrševanje ukazov takoj. Skratka, glede na pogoje, sedi 5.
Vse skupaj je trajalo morda 10-15 minut. Mešanica borbene igre z aporotm, menjevanje zdaj enega, zdaj drugega aporta (vedno imam pri igri dva). Opazila sem tudi, da mi je pes začel sam od sebe prinašat aport. To se denimo prej ni zgodilo. Saj sva se igrala, se ruvala in, ko sem mu pustila zmagat je z aportom odšel per metrov vstran ter me gledal, kot zaboden 😆 »Češ kaj je? Kaj boš pa zdaj?«. No…slednjega danes ni bilo, saj mi je igračo prinesel kar sam od sebe.
Po trening-igri sem mu privoščila še dolg dobro uro trajajoč sprehod in s tem nekako vsaj delno »zakrpala« svojo slabo vest. Priznam, zadnji dnevi, tedni (če odštejemo podaljšan vikend v Mbju) ko je imel Primožev oče Rajko skoraj več kontakta z njim kot pa midva, mi je bilo na trenutke res hudo. Vseeno je pes najin in prav je, da mu omogočiva čim bolj srečno življenje, če se malce pocukrano izrazim 😇. Ampak, kot je rekel, žel že pokojni kolesar Jure Robič, »Samo človek sem«…in včasih pač vsega ne zmorem(mo).
