Glavno vodilo znamke Conor’s Advetnure, poleg klasične avtentičnost in iskrenosti o čem trobim že, od vsega začetka, ko sem šele začela s pisanjem bloga…je izjemna kvaliteta oziroma biti boljši. Je pa res noro dober občutek, ko te k temu »silijo« stranke in te s svojimi idejami spodbujajo, da razvijaš nove in nove izdelke.

Definitivno ena izmed bolj posebnih strank, ki mi bo za vedno ostala v spominu, je Sebastjan s prečudovito »Švicarko« Kanno. Njemu se lahko zahvalimo, da smo po zgolj par tednih prodaje dodali nov izdelek, govorim o personalizirani ovratnici oziroma o izvezenih našitkih.

Personalizirana-izvezena ovratnica vs. personaliziran našitek?

O tem kako je vse skupaj nastalo sem sicer že pisala tukaj (Personalizirana ovratnica in obrekovanja). Če se komu ne ljubi brati vsega za nazaj, naj na hitro povzamem…. Skratka, s Primožem sva izdelavo našitkov že imela v mislih, saj je slednja zadeva v tujini izredno popularna, sploh pa uporabna. Po tem, ko naju je kontaktiral Sebastjan in povprašal o možnostih izdelave našitka Do Not Pet, pa sva se dejansko podala v »akcijo«.

Opazila sva, da pri nas sicer personalizirane-izvezene ovratnice že obstajajo, ampak slednje zna biti dostikrat nepraktično. Zakaj? Ovratnica s personaliziranim našitkom namreč omogoča dosti več modularnosti .

Enkrat na ovratnici piše ime tvojega psa, drugič želiš javnosti opozoriti, da se naj tvojega psa ne dotikajo (Do Not Pet), spet tretjič, bi morda rad povedal, da imaš delovnega psa oz. psa v treningu (In Traning). Zgolj zamenjaš našitek. Če imaš na ovratnici izvezen napis/ime psa, si takšne modularnosti denimo ne moreš privoščit….no razen, če imaš več različnih ovratnic .

In točno to modularnost bo v prihodnosti izkoristil tudi Sebastjan, kateremu smo izdelali dva našitka, enega personaliziranega (KANNA) v skoraj isti barvi kot je ovratnica – roza in drugega klasičnega belega z napisom Do Not Pet.

Spoznavanje novih ljudi in lepa Švicarka Kanna

Glede nato, da s Kanno živita skoraj v »sosednjem mestu« sva s Conorjem igrala poštarja in paket dostavila kar osebno. Če ne drugega je fino srečat in spoznat svoje stranke v živo, saj tako najbolj vidiš pristen odziv nad izdelki in ali je vse tako kot mora biti.

Čeprav smo na slovenskem tržišču že dober mesec in smo vmes imeli že kar nekaj direktne prodaje, se še kar ne morem »navaditi« izrednega navdušenja nad našimi materiali in klasičnim odzivom »Joj kako  je vaš povodec lahek in mehak«. Brez heca, v živo je do sedaj čisto vsak, ki je kupil povodec oz. ovratnico tako odreagiral. Prijeten občutek, ko vidiš, da se je vso švicanje okoli iskanje primernega in kvalitetnega materiala resnično splačalo .

Obisk Kanne in Sebastjana ter prelep sončen dan smo seveda mogli izkoristit še za pasje druženje in igranje. Če odštejemo Conorjevo začetno norost in brezglavo vohanje ter vlečenje sem ter tja, se je gospodič sčasoma le umiril. No sej mu njegove »živčnosti« niti ni za zamerit, glede na prisotnost prave švicarske lepote Kanne . Priznam, ena izmed lepših švicark kar sem jih videla . Še lepše je bilo kasneje videt njuno razigranost, ko sta se po travniku naganjala gor in dol. Na koncu pa sta si še privoščila hladno kopel v bližnjem potoku….kot dva zaljubljenca .

Od danes naprej možnost OSEBNEGA PREVZEMA

S Sebastjanom, sva vmes debatirala o pasji opremi. Nehote je padlo tudi vprašanje kako je z osebnim prevzemom. »Pismo, samo res«, sem se prijela za glavo in se zamisla. Pojma nimam zakaj nam to ni padlo prej na pamet…res dobra ideja. No…še dobro, da so naše stranke tako iskrene in polne idej .

Rečeno storjeno…od danes naprej je možno tudi pri nas v Divači izdelke kupiti, ali osebno prevzeti. Lahko pa se zgolj ustavite pri nas, pogledate, magari sprobate (na domačem poligonu za hišo – da tudi to imamo ) in se potem odločite .

Kakor vam srce poželi, pri nas nobenega ne silimo…ni treba. Vam damo zgolj izdelke v roko in ti govorijo sami zase

The post Možnost osebnega prevzema in lepa Švicarka Kanna appeared first on Conor's Adventure.

Najina mrcina je danes dopolnila 11 mesecev. Še malo, pa bo eno leto odkar sva Gaborju (najinemu vzreditelju – psarna Hunt N’ Catch) nakazala aro za najinega prvega psa. Bilo je natanko 15. aprila, ko je padla dokončna odločitev….in spremenilo se je VSE. Od stila življenja do poslovne plati….res zanimivo, kam te lahko določene odločitve pripeljejo .

Danes, pred menoj stoji skorajda odrasel samec belgijskega ovčarja, različica »malinois« in mi na trenutke (logično) izjemno kravžlja živce . Po četrtkovem dogodku pri veterinarju, kjer sem Conorja prvič odkar ga imamo spoznala v precej »agresivni« luči (ne vem kako naj vse skupaj bolje opišem), sem nanj začela gledat mičkeno drugače, bolj previdneje, če se lahko tako izrazim.

Začela sem se resno zavedati odgovornosti, v prvi vrsti do njega, takoj zatem pa do okolice. Sej ne, da se slednje nisem zavedala že prej, pa vendar sem na Conorja gledala kot na prijaznega psa, ki ima rad ljudi in nobenemu ne bo storil ničesar žalega. No še vedno menim, da je izredno prijazen, po drugi strani pa mi v kotičku možganov odzvanja opozorilo/misel »Pia nikoli ne veš, kaj mu klikne v glavi«.

Poleg tega se je pri veterinarju še izraziteje nakazalo meni tako jasno dejstvo, da psu manjka socializacije med ljudmi. Življenje na vasi prinese določene pluse, kot tudi minuse. Če govorimo o socializaciji, je slednje definitivno minus, saj nam družba drugih psov in večjega števila ljudi izredno manjka.

Tako, danes sploh ni bilo vprašanje ali vzeti Conorja s seboj, ko smo se ponovno odpravili na drugi konec Slovenije k najinemu dobavitelju. S Primožem sva se odločila, da se nazaj grede ustavimo še v Ljubljani in lep sončen dan izkoristimo za daljši sprehod po naši prestolnici.

Obisk dobavitelja je bil vse prej kot »prijeten«, saj sva z grozo spoznala, da sva se pri izbiri karabinov za povodec konkretno uštela. Kaj točno se je dogajalo in kako smo zadevo nato rešili, bom več pisala v naslednjih dneh, ko bom predstavila tudi naše Conor’s Adventure povodce.

Morda dajmo tokrat več besed namenit našemu pohajkovanju po Ljubljani in Conorju, navsezadnje je bil danes njegov »mini« dan . Sprakirali smo se praktično v centru, na parkirišču Križanke. Kaj hitro sem ugotovila, da morda ne bi bilo slabo imeti s seboj nagobčnika, saj se je po ulicah Ljubljane kar trlo ljudi. Razumljivo, dan je bil vremensko kičast in marsikdo ga je verjetno izkoristil za izlet.

Časi, ko je Conor na povodcu vlekel, kot zmešan so na srečo minili, ne morem pa ravno trditi, da je bil ne vem kako miren. Logično. Vaški pes v centru prestolnice okoli njega pa »krdelo« ljudi, psov, kričajočih otrok. Sej pravim, v tistem trenutku se mi je res začelo kolcati po nagobčniku, saj sem začela čutit, da je pes precej živčen.

Hitro smo se umaknili v stransko ulico, Primož je šel v bližnji bar po »take away coffe«, jaz pa sem se posvetila umirjanju psa in hoji v poziciji poleg. Na skoraj prazni ljubljanski s soncem obsijani ulici sva naredila par minuten trening in pes se je začel počasi sproščat.

Nadaljevali smo svoj sprehod čez Tromostovje proti Kongresnemu parku. V enem trenutku je tik mimo Conorja tekla mala punčka in se drla kot »jesihar«. Iskreno jaz sem se jo ustrašila, Conor je zgolj čudno pogledal. V trenutku sem ga prijela in ga potrepljala…češ »oohhh mirno«. »Pismo sej v takih situacijah ne moreš nič, razen, da imaš psa vedno izredno na kratko«, sem si mislila in še naprej skenirala okolico kot sokol.

Večina ljudi se nam je ob pogledu na belgijca umaknila, še vedno pa je bilo par »cmokajočih« izrazov in stegovanja rok«, ko smo čakali pri prehodu za pešce ali v vrsti za pijačo pred barom oz. za sladoled.

Pred odhodom domov smo še izkoristili praktično prazen Kongresni trg za ovekovečenje »dokaza«, da smo v Ljubljani in naredili par slik Conorja. Žal je pozna popoldanska svetloba naredila svoje.

The post Conorjevih 11 mesecev in obisk Ljubljane appeared first on Conor's Adventure.

Za dobro jutro smo se odpravili k Primoževi babici na kavo, kjer je Conor srečal svojega »vrstnika« (starejši je zgolj 4dni) nemškega ovčarja Hunda. Ponovna je prišla do izraza Conorjeva resnost, kar se je najbolj opazilo pri igranju. Conor je denimo zavzel že dokaj resen obrabno/napadalen položaj, med tem, ko je Hund na drugi strani se »boril« še dokaj otročje. Upam, da se na tem mestu razumemo, da nismo psov forsirali v nobeno medsebojno nasilje, šlo je izrecno za navidezen igriv »pretep« dveh mladičkov.

Aja naj na tem  mestu omenim še res izredno prijetno oz. navdihujočo situacijo. Hundov lastnik je starejši gospod, ki je imel že nekje pet nemških ovčarjev (vsem je vedno ime Hund ). Žal noben ni bil bog ve kaj socializiran in nikoli niso videli povodca. Slednja zadeva naju je s Primožem tudi najbolj skrbela, saj kot sem že omenila, res ne marava lastnikov, ki svojega ljubljenca nimajo nikoli na povodcu. A glej ga zlomka, gospod je tudi po zaslugi Rajka, ki je bojda najinega Conorja hvalil povprek in počez, imel tokrat svojega Hunda na povodcu. In ne samo to, Primoža je povrhu še vprašal za par nasvetov glede vzgoje. Jap…res je prijeten občutek, ko opaziš, da imajo tvoja dejanja pozitiven vpliv na druge.

Popoldne smo se prvič odpravili na bližnje letališče, ki je od nas oddaljeno kakšen km. Načeloma bi lahko šli tudi peš, ampak, ker sva imela v planu Conorja malo »zlaufat« bi bil takšen sprehod zanj absolutno prenaporen. S seboj smo vzeli tudi »njegovo pravo« igračo in se igrali na širnih travnikih letališča. Žal se je čez čas izkazalo, da je dosti bolj zanimivo lovljenje Primoža oz. mene, kot pa tekanje za gumi-štrikom.

Zvečer sva se s Primožem dogovorila, da poskusiva gospodiča prvič navaditi, na noč brez lulanja oz. vstajanja. Bojda pri Hundu z lulanjem ponoči ni več težav, zato sva si rekla, ajde, dajmo probat. Poročam več jutri

The post Igranje s sosedovim psom in lovljenje po letališču appeared first on Conor's Adventure.

Po noro deževnih dneh v zadnjem tednu, kjer je bilo vreme skoraj za žile rezat, smo tudi na Primorskem končno dočakali prvi pravi poletni dan. »Idealen dan za izlet na obalo«, sva se strinjala oba s Primožem.

Po jutranjem sprehodu in mini treningu, kje sta moja »fanta« pridno ponavljala osnovne vaje (sedi in platz) sva Conorja pobasala v avto-kletko (spoznavali smo jo zadnjih par dni v hiši) in se odpravila proti Kopru. No, šele po slabem tednu dni, odkar ga imava sva imela čast spoznati tudi njegov jok oz. cviljenje na res visokih obratih. Ni in ni se mogel sprijazniti, da je zaprt v neko škatlo, naju pa ni (za videt) v bližini. Tokrat celo bikovka ni pomagala. Po 20ih napetih minutah, je bilo vsega konec, gospodič je bil svoboden in sprehod v nov svet se je lahko pričel.

Sprva je bil mladenič malce nesiguren. Kje smo, kam gremo, ampak po nekaj trenutkih, se je vrnila njegova sproščenost. Če odštejem nekaj stresnih trenutkov, ko je bilo okoli njega res precej ljudi, plus ravno v tistem trenutku je mimo pripeljalo tudi precej motoristov (skratka bilo je res precej hrupno), se je Conor odrezal res super. V takšnih stresnih trenutkih sva ga preprosto vzela v naročje, ga umirila, da je začutil, da je vse ok in smo šli naprej. Njegovo lajanje na mimoidoče se je umirilo, ostalo pa je občasno vlečenje do ljudi, češ »jaz bi se pa božal«. Kot veste, temu nisva naklonjena.

V centru Kopra sva odkrila domačo gostilnico Miramar, kjer so sicer ponujali zgolj hladne jedi, ampak naju je zato prepričal miren ambient. Tudi Conorja, saj je po petih minutah zaspal kot ubit. Priznam, težko sva verjela, da je lahko mladiček tako neproblematičen pes, ko gre za obiske gostiln. Izbira gostilne se je izkazala za odlično, saj sva se res okusno najedla. Glede na mirnost psa, sva si drznila privoščiti še Aperol Spritz v bližnji kavarni. Kljub večji gneči in šundru okoli nas, se je gospodič mrtvo hladno zleknil pod Primoževe noge in zaspal.

Domov smo se vrnili pozno popoldne in čeprav sva mislila, da bo samo »padel v posteljo«, se je želel še igrati z novo igračo, ki mu jo je zjutraj naredil Primož. V pasji šoli so nam svetovali, da naj namesto plastičnih in drugih za mladiče skoraj pretrdih igrač, uporabimo stare nogavice, jih napolnimo z blagom in zavežemo na daljšo vrvico. Dejansko zelo dobra ideja, saj sva ugotovila, da zaradi večje velikosti igrače tudi manj grize in »napada« roko in hlačnice. Tega mu načeloma sploh ne dovoliva, če začne gristi, takoj prekineva igro, rečeva na glas »fuj« in zapustiva kraj igranja. Dejansko pomaga

The post Pa pojdimo iz vasi v mesto, obisk Kopra appeared first on Conor's Adventure.