Nedelja, 7. 3. 2021, dan 272
Najina mrcina je danes dopolnila 11 mesecev. Še malo, pa bo eno leto odkar sva Gaborju (najinemu vzreditelju – psarna Hunt N’ Catch) nakazala aro za najinega prvega psa. Bilo je natanko 15. aprila, ko je padla dokončna odločitev….in spremenilo se je VSE. Od stila življenja do poslovne plati….res zanimivo, kam te lahko določene odločitve pripeljejo 😎.
Danes, pred menoj stoji skorajda odrasel samec belgijskega ovčarja, različica »malinois« in mi na trenutke (logično) izjemno kravžlja živce 😆. Po četrtkovem dogodku pri veterinarju, kjer sem Conorja prvič odkar ga imamo spoznala v precej »agresivni« luči (ne vem kako naj vse skupaj bolje opišem), sem nanj začela gledat mičkeno drugače, bolj previdneje, če se lahko tako izrazim.
Začela sem se resno zavedati odgovornosti, v prvi vrsti do njega, takoj zatem pa do okolice. Sej ne, da se slednje nisem zavedala že prej, pa vendar sem na Conorja gledala kot na prijaznega psa, ki ima rad ljudi in nobenemu ne bo storil ničesar žalega. No še vedno menim, da je izredno prijazen, po drugi strani pa mi v kotičku možganov odzvanja opozorilo/misel »Pia nikoli ne veš, kaj mu klikne v glavi«🙄.
Poleg tega se je pri veterinarju še izraziteje nakazalo meni tako jasno dejstvo, da psu manjka socializacije med ljudmi. Življenje na vasi prinese določene pluse, kot tudi minuse. Če govorimo o socializaciji, je slednje definitivno minus, saj nam družba drugih psov in večjega števila ljudi izredno manjka.
Tako, danes sploh ni bilo vprašanje ali vzeti Conorja s seboj, ko smo se ponovno odpravili na drugi konec Slovenije k najinemu dobavitelju. S Primožem sva se odločila, da se nazaj grede ustavimo še v Ljubljani in lep sončen dan izkoristimo za daljši sprehod po naši prestolnici.
Obisk dobavitelja je bil vse prej kot »prijeten«, saj sva z grozo spoznala, da sva se pri izbiri karabinov za povodec konkretno uštela. Kaj točno se je dogajalo in kako smo zadevo nato rešili, bom več pisala v naslednjih dneh, ko bom predstavila tudi naše Conor’s Adventure povodce.
Morda dajmo tokrat več besed namenit našemu pohajkovanju po Ljubljani in Conorju, navsezadnje je bil danes njegov »mini« dan 😊. Sprakirali smo se praktično v centru, na parkirišču Križanke. Kaj hitro sem ugotovila, da morda ne bi bilo slabo imeti s seboj nagobčnika, saj se je po ulicah Ljubljane kar trlo ljudi. Razumljivo, dan je bil vremensko kičast in marsikdo ga je verjetno izkoristil za izlet.
Časi, ko je Conor na povodcu vlekel, kot zmešan so na srečo minili, ne morem pa ravno trditi, da je bil ne vem kako miren. Logično. Vaški pes v centru prestolnice okoli njega pa »krdelo« ljudi, psov, kričajočih otrok. Sej pravim, v tistem trenutku se mi je res začelo kolcati po nagobčniku, saj sem začela čutit, da je pes precej živčen.
Hitro smo se umaknili v stransko ulico, Primož je šel v bližnji bar po »take away coffe«, jaz pa sem se posvetila umirjanju psa in hoji v poziciji poleg. Na skoraj prazni ljubljanski s soncem obsijani ulici sva naredila par minuten trening in pes se je začel počasi sproščat.
Nadaljevali smo svoj sprehod čez Tromostovje proti Kongresnemu parku. V enem trenutku je tik mimo Conorja tekla mala punčka in se drla kot »jesihar«. Iskreno jaz sem se jo ustrašila, Conor je zgolj čudno pogledal. V trenutku sem ga prijela in ga potrepljala…češ »oohhh mirno«. »Pismo sej v takih situacijah ne moreš nič, razen, da imaš psa vedno izredno na kratko«, sem si mislila in še naprej skenirala okolico kot sokol.
Večina ljudi se nam je ob pogledu na belgijca umaknila, še vedno pa je bilo par »cmokajočih« izrazov in stegovanja rok«, ko smo čakali pri prehodu za pešce ali v vrsti za pijačo pred barom oz. za sladoled.
Pred odhodom domov smo še izkoristili praktično prazen Kongresni trg za ovekovečenje »dokaza«, da smo v Ljubljani in naredili par slik Conorja. Žal je pozna popoldanska svetloba naredila svoje.
