Solze mi tečejo po licih…Mešanica sreče, pa tudi precejšnjega stresa pomešanih z besedami, ki mi odmevajo v glavi. »O moj bog kaj nama je uspelo narediti v zgolj letu dni, odkar je Conor zakorakal v najino življenje?«.

Že sem se hotela lotiti pisanja, ko mi je zazvonil telefon. Iz znane medijske hiše me je klicala novinarka s vprašanjem po gostovanju v oddaji. Skoraj sem spustila telefon, ko se je predstavila od kod kliče. Snemanje imamo naslednji teden.

V tem tednu se nam obeta sodelovanje v nagradni igri z enim izmed bolj uspešnih slovenskih podjetij v zadnjih letih pri nas. Sploh ženske ga zagotovo poznajo.

Prav tako nas je pred tedni kontaktiral novinar enega izmed slovenskih časnikov. V prihodnje smo zmenjeni za intervju oz. članek. Aja skoraj bi pozabila obisk novinarke iz Radia Koper, prejšnji teden…

Kot pika na I vsemu, nama je uspelo priti v fizično trgovino. Ja dragi moji, od danes naprej lahko naše izdelke kupite v fizični trgovini v Domžalah, v trgovini Kosmatinčki na Rojski cesti 18d.

Iskreno ne dojamem. Stvari se tako hitro odvijajo. Poleg vsakodnevnih obveznosti za Conor’s Adventure, ki zajemajo prodajo, pakiranje in vse marketinške obveznosti. Priznam redko se ustavim in pogledam nazaj.

230 strani emocij, spominov, iskrenih izpovedi….

Ko pogledam kje sva bila pred letom dni. Ko v Wordovem dokumentu, kamor pišem blog »poskrolam« nazaj, mi oči spet zalijejo solze. 230 strani sem že popisala. 230 strani iskrenih izpovedi o vzgoji psa, o izzivih, težavah, uspehih. 230 strani opisovanja nastanka pasje znamke Conor’s Adventure, vseh logističnih in razvijalskih problemih, pa veselju, ko sva končno našla pravega dobavitelja opreme, ki nama vse to šiva….

Čeprav sem se leto dni nazaj v mojem prvem blog zapisu (tukaj) spraševala ali bom kot popoln zelenc in začetnik zmogla vzgojiti belgijca, sva s Primožem zraven še razvila svojo pasjo blagovno znamko, ki trenutno premore 12 različnih pasjih produktov, v razvoju in načrtu pa jih je še vsaj enkrat toliko. Niti v najhujših sanjah si ne bi takrat predstavljala, da je sploh možno. Da bova nekoč midva tista, ki bova novo pečenim pasjim staršem (skozi najino izkušnjo) probala reševati probleme pri iskanju kvalitetne opreme za vzgojo in šolanje psa. Conor je v tem času že skoraj odrasel belgijec, ki je zrasel v izredno nežnega, cartljivega in niti malo »groznega« psa.

365Xx HVALA

Seveda pa tukaj kjer sva oz. smo danes, po vseh neprespanih nočeh, sekiranju, joku, zdravstvenih težavah, skakanju od sreče, prodanih preko 200 produktov Conor’s Adventure v zgolj dobrih dveh mesecih, ne bi bili brez VAS. Brez vas, ki nas redno in vztrajno berete, podpirate, sploh pa verjamete v nas in v našo iskreno, avtentično zgodbo.

365x HVALA  in na naslednjih 365 dni!

The post Solze sreče za leto dni in začetek prodaje v trgovini Kosmatinčki appeared first on Conor's Adventure.

»Ovratnica je čudovita. Pakiranje pa tako lično, z osebnim posvetilom. Patent na magnet zgleda super. PRIPOROČAM!«, je pisalo pod zgornjo fotografijo, ki sva jo s Primožem po nekaj dnevih prodaje prejela od gospe Simone Gortnar.

Tudi danes tri tedne kasneje se ob prejeti pohvali, ki jih je bilo danes kar nekaj počutim isto. Vsakič znova z iskrico v očeh polnem pričakovanja odpiram vaša sporočila, story-e na Instagramu oz. Facebooku, kjer navdušeno delite odpiranje naših paketov.

Vedno znova spoznam, da je bilo vredno vseh »požrtih živcev« in kreganja s Primožem okoli črne embalaže, pa promocijskih nalepk, saj skoraj ni sporočila, ki se nebi (poleg navdušenja nad našimi izdelki) nanašalo tudi na lično embalažo s personaliziranim posvetilom .

Čeprav lepa embalaža + vsi simpatični dodatki res dodatno stanejo in je tvoj zaslužek na koncu meseca za par % manjši, menim, da če s celotnim paketom nekomu polepšaš dan, je le to vredno. Po drugi strani, pa roko na srce, glede nato, da ponujamo slovenskemu trgu resnično premium kvalitetne izdelke….je temu primeren izgled embalaže skorajda nujen, mar ne ?

Mi pa je zanimivo kako smo Slovenci očitno »vzgojeni«, da nam je malce neprijetno prejemat pohvalo, vsaj meni…. Res, ne zafrkavam se. Ni mi problem nobenega vprašat kako se mu najin izdelek zdi, ker me bolj zanima tisti vidik »Ali lahko kaj naredimo še bolje?«, medtem, ko mi je »zgolj« pohvala včasih ono prav, joj resno, ko ne veš kam bi gledal .

Dati sebi in drugemu pohvalo

Spet po drugi strani pa grem vedno brati komentarje, mnenja drugih preden kaj kupim. Denimo mnenja na TripAdviserju, ali Bookingu. Smešno, da sem ravno med pisanjem tega bloga dobila mejl od za moje pojme ene izmed boljših svetovalk na področju marketinga pri nas Maje Vogrinec (Marketing Lab). V mejlu je izpostavila, da je za nas podjetnike mnenje naših kupcev izredno pomembno, za našo rast, za naše preživetje. Podala je primer svojega nedavnega potovanja po Mehiki in zakaj se je odločila za obisk neke italijanske restavracije.

Najbolj me je »zbodel« tale zapis:

»Lastnik italijanske restravracije nama je prav tako rekel, da je to ključno za njegov biznis in da od tega živi cela družina. Ob takem klicu k akciji čutiš odgovornost, da prispevaš in verjamem, da ko so ljudje zadovoljni z nakupom – bodo to malo, lepo gesto z veseljem opravili. «

Za  zamislit mar ne? Čeprav iskreno kaj se mene tiče, menim, da moramo svoje najprej opraviti podjetniki in pričarati kupcu kar se da res fantastično nakupno izkušnjo. Včasih sem prav zgrožena, ko vidim kakšen odnos imajo nekateri do svojih strank, totalno aroganten, kot da denar pada iz neba.

Da zaključim, ker nekako čutim, da mi moj navdih danes malce nagaja….s tem blog zapisom sem želela vse vzpodbuditi, da se pustite pohvalit. Da se zavedate svoje vrednosti, sploh pa bodite ponosni in povejte vsem v čem ste dobri .

Denimo mi smo dobri v izdelavi kvalitetne pasje opreme za vas in vašega kosmatinca, kar so potrdili tudi drugi in podali svoje mnenje, tukaj.

Aja…pa ne pozabite tudi sami pohvalit. Kot vidite lahko vaša pohvala nekomu pomeni kruh oz. plačilo položnice ob koncu meseca .

The post Pohvali sebe in druge appeared first on Conor's Adventure.

Današnjega sprehoda s Conorjem verjetno nekaj časa ne bom pozabila. Ok, sej spet ni se zgodilo ne vem kaj pomembnega, pa vendar verjetno ste že ugotovili, da ko gre za blog, Conorja oz. celotno Conor’s Adventure zasnovo, cenim vsako še tako majhno pohvalo.

Po zajtrku sva se odpravila na doolg sprehod po Škocjanskem parku. Spet se bom ponovila, če ste kdaj koli v bližini vam res toplo priporočam, če ne ogled samih jam, vsaj sprehod po omenjenem parku, saj ponuja par izredno čudovitih razglednih točk na Škocjanske jame. Čeprav sama živim v neposredni bližini parka že dve leti, sem vedno znova očarana nad naravo, ki jo le ta ponuja .

Poleg že večkrat omenjenega razgledišča, ki ponuja veličasten razgled na pobočje Velike doline, ki se razprostira nekje 165 m globoko in na dnu kraljuje slap reke Reke, vas pot popelje tudi čez tako imenovan »naraven most«, kjer lahko levo in desno opazujete Veliko in Malo dolino, spodaj pa slišite bučanje slapov reke Reke.

Za omenjeno lepoto, ki jo ponujajo tukajšnji konci sta očitno slišale tudi dve turistke, ki sva jih s Conorjem srečala na najinem sprehodu. Ravno sva prišla do zaključnih stopnic na koncu »naravnega mostu«, ko sem višje zagledala dve gospe v srednjih letih. Conorja pokličem k sebi in počasi se začneva vzpenjat (gre za kakih 20-30 stopnic, ki so izklesane precej strmo v hrib, nato pa še kakšnih 80 ki te pripeljejo do potke proti vasi Škocjan).

Greva mimo prve gospe, pozdraviva in lepo naprej. Nakar me Conor za par metrov prehiti in gre »pozdravit« oz. povohat drugo gospo. Ekspresno ga pokličem k sebi, ker valda sej ne moreš vedet, če se gospa boji psov, ko me slednja ogovori,

»Ooo….koliko pa je star? Joj je pa prijazen..«, se prijazno obrne k meni.

»10 mesecev bo kmalu, oo hvala«, ji prijazno odgovorim in grem počasi naprej.

»Samo ni to tista nevarna pasma, ki jo ima vojska in policija, kako se že reče belgijski ovčar ali ne?«, me spet vpraša.

»Res je, imate prav, belgijec ja, malinois, ampak ni nevaren, oz. odvisno od vzgoje«, ji pomežiknem. Že hočem iti dalje, ko me nenadoma povpraša za pot do obrežja reke Reke in do vasi Škocjan. Za vas sem nekako še vedela, za obrežje reke pa pojma nisem imela. Začnem hodit po stopnicah naprej, ko mi pot do obrežja nekako ne da mira. Pridem do vrha stopnic in začnem nekaj v tri dni momljat, kje se po mojem mnenju nahaja pot. Gospe, ki sta v tem času tudi že prišli za mano, se zahvalita za moj trud in me začneta spraševati različne stvari o Conorju.

Pa smo se začeli pogovarjat o vzgoji, pasmi, o tem kje sva ga kupila, pa zakaj ne v Sloveniji, koliko sva plačala zanj na Madžarskem itd… V enem trenutku omenim, da pišem o vzgoji pasjega mladiča in o vseh najinih izzivih ter »failih« tudi blog, ko ena izmed gospe cela navdušena vpraša »A res, joj kako lepo, mi daste naslov, ker bi si rada prebrala ta blog? Tudi mi smo imeli pse, pa me zanima«. Prijazno pokažem na svoj pas in torbico s priboljški, kjer je zapisano ime znamke Conor’s Adventure in gospa si vse skupaj pofotografira.

»Pa je že kaj šolan?«, me vpraša. »Pa ja, kr no…«, ji odgovorim in ji ponudim svoje pelete. »Sedi je sedi, prostor pa je platz«, ji še rečem in gospa ponovi za mano. Conor, kot da bi vedel, da ga občudujeta, takoj izpolni vse ukaze.

»Kaj zalajat tudi zna?«, me vpraša. »Seveda, Conor glas«, ukažem in pes zalaja preden bi rekel keks. Gospa ponovi za menoj in Conor spet zalaja.

Verjetno ne rabim posebej razlagat, da sta bili navdušeni. Jaz pa ponosna na svojega psa do neba, čeprav je šlo zgolj za dva, tri enostavne ukaze. Izmenjali smo si še par besed in se poslovili. Oni dve sta šli proti Škocjanu in iskat moje nesojeno »obrežje reke Reke«, jaz pa sem cela blažena »odlebdela« naprej.

Jap, res sem ponosna na svojega psa. Verjetno si to premalokrat rečem, da je pri 10 mesecih in glede nato, da sva popolna začetnika res vrhunski .

The post Ljudje smo drug drugemu največja sreča appeared first on Conor's Adventure.

Včasih ima človek pač srečo. Eni jo imajo, ko zadenejo na lotu, no drugi pa, ko na belem, zasneženem travniku najdemo izgubljen rozasto-beli iPhone . Čeprav kaj se mene tiče….bi raje zadela na lotu. Potem bi si končno lahko brez oklevanja privoščila novo 11ko Pro…veš tisto z res hudo kamero . Pa ne ker sem na jabolko (Apple) tako mahnjena…iskreno, za moje osnovne potrebe je super tudi oni najbolj osnoven SE. Za telefon mi je bilo vedno škoda denarja, kar se je tudi odražalo na moji mobilni opremljenosti. Vedno sem bila dva ali morda tri modele vzadi…no zdaj sem celo štiri modele, glede nato, da je pred kratkim bojda luč sveta ugledal iPhone 12.

Je pa tudi res, da odkar imava s Primožem pasji blog, so se moje tehnične prioritete mičkeno spremenile….in da, prav ste ugotovili, iPhone 11Pro si želim zgolj zato, ker ima res hud fotoaparat. No….morda pa v naslednjih mesecih pri A1 naredijo kakšno hudo akcijo in bo takrat prišel čas za menjavo moje starine .

Vrnimo se na današnji beli dan. Jaaa…končno je v našo deželo prišel sneg. Ampak koliko!!. Na Primorskem (Divača) živim že približno dve leti in čisto vsako zimo sem fascinirana nad količino tukajšnjega snega. Občasno se zgodi, da pri nas sneži, kot v Alpah, na Štajerskem deželi Pohorja in Zlate lisice pa nula .

Skratka lahko si mislite kako je Conor pogledal, ko je stopil iz hiše in je bilo vse okoli naju belo . Da o njegovem neskončnem veselju in norenju po snegu sploh ne govorim. Nad snegom je bil popolnoma navdušen….dobesedno, če me razumete kaj mislim. Kot verjetno marsikateri pes, se tudi on ni mogel upreti, da ne bi malo snega tudi pomalical.

Ne vem če veste, ampak za psa ni najbolj priporočljivo, da uživa sneg, saj lahko pride do ohladitve želodca, katerih posledica sta bruhanje in driska. Prav tako ne smemo pozabiti, da je v mestih sneg izredno onesnažen, zaradi uporabe soli proti zmrzovanju. Torej, če je le možno probajmo psu preprečit, da bi užival večje količine snega….če se med sprehodom zgodi, da občasno, kot Conor hlastne po snegu, pa ga ne bo konec .

No…da nadaljujem najin prvi beli sprehod. Morda se sliši moje pisanje romantično…prvi sneg, norenje s psom v snegu. Verjemite, danes je bilo daaaleč od tega . Če sem iskrena, se ne spomnim kdaj me je nazadnje v prste na rokah tako hudičevo zeblo kot prav danes. Pri nas s snegom  pride dostikrat tudi burja in verjemite to je prej podobno kakšni nočni mori iz Sibirije, kot pa romantičnim zimskim snežnim dnevom. Prepiha in prezebe te do kosti.  

Temu primerna je bila tudi dolžina jutranjega sprehoda….hja do ugotovitve (ko sva bila že skoraj nazaj doma in sem si v mislih že risala toplo pisarno z ogromno šalco vročega čaja), da pogrešam svoj telefon. Lahko si predstavljate, da mi ja mrak padel na oči. »Hudiča….samo boga molim, da ga nisem kje zgubila na bližnjem travniku, kjer sva norela s Conorjem«, sem si mislila, ko sva se s Conorjem obrnila in začela hoditi nazaj po poti po kateri sva šla na sprehod. Zaradi burje, ki je sneg nosila sem in tja, skorajda ni bilo moč videti stopinj, ki sem jih še par minut nazaj pustila v snegu. Itak…zgodilo se je najhuje…telefona ni bilo nikjer po poti…in tako sem se vdala v usodo ter ga začela iskati po travniku, kjer sva divjala. Od silnega adrenalina, me je kar nehalo zebst . Napenjala sem oči in upala, da je telefon vsaj padel z zaslonom gor na tla, da ga bom lažje videla…ker glede na rozasto-belo barvo sem dvomila, da ga bom našla na belem travniku.

Ampak kot sem rekla uvodoma…eni imamo pač srečo in po slabih petih minutah iskanja, se mi je slednja res nasmehnila. Lahko si mislite, kako sem bila telefona vesela….skoraj tako, kot da bi dobila novo 11ko Pro . No…evo….kako »malo« potrebuje včasih človek, da je res vesel .

The post Prvi sneg in izguba belo-rozastega iPhona v snegu appeared first on Conor's Adventure.