Sreda, 2.12.2020, dan 177
Včasih ima človek pač srečo. Eni jo imajo, ko zadenejo na lotu, no drugi pa, ko na belem, zasneženem travniku najdemo izgubljen rozasto-beli iPhone 😆. Čeprav kaj se mene tiče….bi raje zadela na lotu. Potem bi si končno lahko brez oklevanja privoščila novo 11ko Pro…veš tisto z res hudo kamero 😎. Pa ne ker sem na jabolko (Apple) tako mahnjena…iskreno, za moje osnovne potrebe je super tudi oni najbolj osnoven SE. Za telefon mi je bilo vedno škoda denarja, kar se je tudi odražalo na moji mobilni opremljenosti. Vedno sem bila dva ali morda tri modele vzadi…no zdaj sem celo štiri modele, glede nato, da je pred kratkim bojda luč sveta ugledal iPhone 12.
Je pa tudi res, da odkar imava s Primožem pasji blog, so se moje tehnične prioritete mičkeno spremenile….in da, prav ste ugotovili, iPhone 11Pro si želim zgolj zato, ker ima res hud fotoaparat. No….morda pa v naslednjih mesecih pri A1 naredijo kakšno hudo akcijo in bo takrat prišel čas za menjavo moje starine 😉.
Vrnimo se na današnji beli dan. Jaaa…končno je v našo deželo prišel sneg. Ampak koliko❄!!. Na Primorskem (Divača) živim že približno dve leti in čisto vsako zimo sem fascinirana nad količino tukajšnjega snega. Občasno se zgodi, da pri nas sneži, kot v Alpah, na Štajerskem deželi Pohorja in Zlate lisice pa nula 😆.
Skratka lahko si mislite kako je Conor pogledal, ko je stopil iz hiše in je bilo vse okoli naju belo 😄. Da o njegovem neskončnem veselju in norenju po snegu sploh ne govorim. Nad snegom je bil popolnoma navdušen….dobesedno, če me razumete kaj mislim. Kot verjetno marsikateri pes, se tudi on ni mogel upreti, da ne bi malo snega tudi pomalical.
Ne vem če veste, ampak za psa ni najbolj priporočljivo, da uživa sneg, saj lahko pride do ohladitve želodca, katerih posledica sta bruhanje in driska. Prav tako ne smemo pozabiti, da je v mestih sneg izredno onesnažen, zaradi uporabe soli proti zmrzovanju. Torej, če je le možno probajmo psu preprečit, da bi užival večje količine snega….če se med sprehodom zgodi, da občasno, kot Conor hlastne po snegu, pa ga ne bo konec 😉.
No…da nadaljujem najin prvi beli sprehod. Morda se sliši moje pisanje romantično…prvi sneg, norenje s psom v snegu. Verjemite, danes je bilo daaaleč od tega 🙈. Če sem iskrena, se ne spomnim kdaj me je nazadnje v prste na rokah tako hudičevo zeblo kot prav danes. Pri nas s snegom pride dostikrat tudi burja in verjemite to je prej podobno kakšni nočni mori iz Sibirije, kot pa romantičnim zimskim snežnim dnevom. Prepiha in prezebe te do kosti.
Temu primerna je bila tudi dolžina jutranjega sprehoda….hja do ugotovitve (ko sva bila že skoraj nazaj doma in sem si v mislih že risala toplo pisarno z ogromno šalco vročega čaja), da pogrešam svoj telefon. Lahko si predstavljate, da mi ja mrak padel na oči. »Hudiča….samo boga molim, da ga nisem kje zgubila na bližnjem travniku, kjer sva norela s Conorjem«, sem si mislila, ko sva se s Conorjem obrnila in začela hoditi nazaj po poti po kateri sva šla na sprehod. Zaradi burje, ki je sneg nosila sem in tja, skorajda ni bilo moč videti stopinj, ki sem jih še par minut nazaj pustila v snegu. Itak…zgodilo se je najhuje…telefona ni bilo nikjer po poti…in tako sem se vdala v usodo ter ga začela iskati po travniku, kjer sva divjala. Od silnega adrenalina, me je kar nehalo zebst 😆. Napenjala sem oči in upala, da je telefon vsaj padel z zaslonom gor na tla, da ga bom lažje videla…ker glede na rozasto-belo barvo sem dvomila, da ga bom našla na belem travniku.
Ampak kot sem rekla uvodoma…eni imamo pač srečo in po slabih petih minutah iskanja, se mi je slednja res nasmehnila. Lahko si mislite, kako sem bila telefona vesela….skoraj tako, kot da bi dobila novo 11ko Pro 😂. No…evo….kako »malo« potrebuje včasih človek, da je res vesel 😊.
