Petek, 14.8.2020, dan 67
Se tudi vam redno dogaja, da je izpolnjevanje dnevnih nalog po urniku prava umetnost🙄? Jaz si dnevno napišem ali včasih zgolj v glavi zarišem nek urnik, ki pa se mi dostikrat podre že pri drugi ali tretji točki. Največji problem mi predstavlja časovnica, saj se s prvo ali drugo točko zamudim preveč časa in tako se dnevni plan hitro podre🙈.
Podobno se je zgodilo tudi danes zjutraj, ko sem pred odhodom v fitnes, Conorja peljala na redni jutranji sprehod. »Slednji običajno traja nekje do pol ure, kar pomeni, da bi v roku ene ure mogla biti v Kopru, nato urca in pol fitnesa, pa trgovina, in sem čez dve uri in pol nazaj v pisarni«, si v glavi pred odhodom na sprehod naredim plan.😎 Aha veš kje….
Nisva se sprehajala pet minut, ko nama na sproti pride mlad nemški ovčar Tibi (od Conorja je starešji en mesec) s svojim vodnikom. Glede nato, da Conorju precej primanjkuje socializacije z drugimi psi, sem se kljub časovni stiski odločila, da se psa med seboj ovohata.
Conor sprva ni bil najbolj navdušen nad Tibijem, saj je začel noro renčati🙄. Njegov odziv me je popolnoma presenetil, saj je bilo to nekaj novega. Okej, sej je zalajal ali zgolj »nežno« zarenčal, ko smo srečali drugega psa, to današnje renčanje pa je spadalo že v ono »napadalno, agresivno« kategorijo😳.
Pogledam Tibija in njegovega lastnika, češ ali naj psa odmaknem, vendar sta oba mirna. Tibi je mirno, z zanimanjem ovohaval renčečega Conorja, jaz pa sem ga nekako poskusila pomiriti. »Kaj praviš ju spustiva?«, vprašam njegovega lastnika, ko opazim, da se je tudi Conor malce sprostil. In sva ju. Prizor, ki je sledil je bil naravnost fantastičen. Psa sta se naslednjih 20 min igrala kot zmešana, od lovljenja, valjanja, ruvanja. Res ju je bilo fino opazovati. V enem trenutku sem se začela prav krivo počutit, češ zakaj tega ne počnemo pogosteje, saj se še iz aviona vidi, da Conor noro uživa v pasji družbi. 😇
No moja časovnica se je v dotičnem trenutku popolnoma podrla. Domov sva prišla ob času, ko bi jaz že zdavnaj mogla v fitnesu gvihte metat 🏋🏼. Kakor koli, Conorju sem njegove igračke hitro zložila na hodnik, poskrbela za dovolj vode in ga za naslednje tri ure pustila samega. Verjetno se sprašujete, zakaj ga puščamo samega na hodniku in ne denimo v kletki, ali v njegovem boksu zunaj.
Prvič, zunanji boks še žal ni gotov. Glede na velikost in zahtevnost terena bo njegova gradnja trajala še vsaj nekje dober mesec.
In drugič v notranji kletki/boksu ga pa ne puščam zato, ker se nahaja v dnevni sobi, kjer so temperature višje, kot denimo na hodniku. Le-ta je cel v ploščicah, pa še večji je in psu omogoča malo gibanja, kar mu kletka ne. V kletki je npr. zaprt takrat, ko sem jaz doma in delam v pisarni. Morda bo kdo rekel, da preveč kompliciramo in psa zavijamo v vatko…ne vem 😊. Osebno komaj čakam, da bo zunanji boks gotov, ker takrat sploh ne bo dileme kako in kaj. Ko naju ne bo doma, oz. ne bova imela časa zanj, bo lepo počakal v zunanjem boksu. Basta.
Rojstno dnevni opravki (beri kupovanje darila za mojega bratca😊, ki je v sredo dopolnil 18 let🎂) so mojo časovnico še dodatno »uničili« in tako sem se iz Kopra namesto po slabih treh urah, vrnila po štirih. Conor je brez problema počakal sam doma, vsaj ni bilo za videt, da bi v tem času bil pod ne vem kakšnim stresom.
»No bomo videli, kako boš odreagiral danes zvečer, ko se boš prvič od kar te imamo soočil z mamino mačko Tojo«, sem mu razlagala med pakiranjem stvari za Maribor. Glede na dosedanje njegove izkušnje z mačkami ne bi smel biti noben problem, saj za zdaj ni kazal napadalnosti do mačk🐱.
Nekaj ur kasneje, se je izkazalo, da je bil ves »strah« odveč, saj do srečanja žal (ali morda na srečo..ne vem😊) ni prišlo. Ko smo vstopili v hišo je mačka v sekundi pobegnila v spalnico mojih staršev in je več ni bilo na spregled. No bomo videli, ali se bo »madame« do nedelje le opogumila…. 😉.
