Sobota, 31.10.2020, dan 145
»Primož moram te skregat, ker včeraj nisi bil pazljiv na večernem sprehodu s Conorjem«, so bile moje jutranje prve besede zaročencu, ko je prišel v kuhinjo. »Joj…Pija….moraš že navsezgodaj zjutraj…kaj je bilo?«, mi je odgovoril tečno-zaspan😑.
Vem, da morda nisem ubrala pravega pristopa. Ampak jutranji prizor, ko sem pred Conorjevo posteljo zagledala bruhanco😪, v njej pa dve piščančji kosti, me ni ravno navdušil. V lužico sem gledala kot tele v nova vrata in se spraševala, kje za boga je pes pojedel te kosti 🤔.
Včeraj je bil praktično pol dneva zaprt v boksu, kjer ne more pojest ničesar….zvečer, ko sva se pa vrnila iz Kopra, pa ga je Primož peljal na sprehod. Res, da v temi in brez lučke…pa vendar. Nikoli še nisem zasledila na naši sprehajalni poti kakšnih živalskih ostankov, sploh pa ne kokošjih 😳. Oba s Primožem sva se čudila češ, kje je staknil omenjene ostanke in upala, da psu ne bo hujšega.
Žal najina prošnja ni bila uslišana, saj se je zadeva iz jutranjega bruhanja »prevesila« v drisko, ki čez dan žal ni in ni ponehala. Načeloma nisem veterinar, ampak po prebranem menim, da je pri driski poleg njene barve (bojda velja za alarm, če gre za izredno temno blato, ki nakazuje notranje krvavitve) pomembno tudi stanje psa. Glede nato, da je bil pes normalno aktiven in energičen ter tudi ješč, sva se vseeno odločila, da se zapeljemo na Vremščico in se po vrhu planote malce sprehodimo, naredimo par lepih fotografij, in preizkusimo Primožev dron 😎. Sploh slednji je bil Conorju na začetku noro fascinanten, saj ga je pes kot zmešan lovil po tleh in lajal nanj, kot da mu gre za življenje.
Nastalo je nekaj resnično bombastičnih fotografij, ki jih prilagam spodaj, kot piko na i pa je Primož z dronom v video-objektiv ujel najin trening s Conorjem. Upam, da mi ga uspe v naslednjih dneh zmontirat 🙃. Skratka bilo je res prijetno popoldne, tudi pes je noro užival. Če se ne motim, je bilo to sploh prvič, da sva s Conorjem odšla na nek hrib. No…ne peš, da se razumemo, saj je še premajhen (na srečo je možno na Vremščico priti z avtom skoraj do vrha). Če ste ob kašnem sončnem vremenu v bližini naših krajev, vam obisk Vremščice priporočam, saj skoraj po vrhu omogoča širno sprehajanje z dih jemajočimi razgledni.
Nazaj v dolino oz. domov….. glede nato, da je bil danes tudi Helloween oz. po slovensko noč čarovnic in glede na dejstvo, da živimo na vasi, kjer je buč v izobilju bi bil skoraj greh, če nebi omenjenega »praznika« temu primerno obeležili…z izrezovanjem buče😇. Conor je pri celotnem procesu seveda sodeloval in pomagal po svojih najboljših močeh 😆… Ne verjamete? Poglejte fotko 😉. Seveda nismo pozabili tudi na primerno že poznano praznično-rdečo osvetlitev…
Naj zaključim, da je bil današnji dan resnično izredno razgiban in zabaven …kljub mojim občasnim skrbem okoli Conorjeve driske. Glede nato, da se slednja niti do večera ni umirila, sva se s Primožom odločila, da mu namesto večernega obroka dava zgolj probiotike ProLac, ki sem sva jih slučajno še od morja imela doma (pred odhodom sem jih kupila pri veterinarju, če bi pes slučajno fasal drisko). Bomo videli jutri zjutraj ali so kaj pomagali 😉.
