Torek, 17.11.2020, dan 162
Na sprehodu s Conorjem sem spet izgubila piščalko, pa sej ne, da je bila to že druga izgubljena v mesecu dni. Da je situacija še boljša, sem pred dnevi izgubila še kliker, zaradi česar sem se danes na popoldanskem treningu počutila kot brez spodnjih gat 😆.
Kljub temu, da večkrat treniram brez klikerja, ga imam s seboj praktično vedno. Služi mi kot »rezervni načrt«, če trening ne poteka dovolj gladko oziroma pes določenega ukaza ne razume najbolje…no takrat si pomagam s klikerjem. Kadar Conorja učim neko novo stvar, pa ga uporabim vedno. Nekako imam občutek, da Conor hitreje zakapira kaj želim od njega in posledično se manj mantram jaz ter tudi on.
Danes je bilo na sporedu učenje novega trikca imenovanega »dotik z nosom« oz. po naše touch. Moji izgubljenosti se lahko zahvalim, da bogi Conor kar nekaj časa ni vedel kaj natanko želim od njega😏. Najprej sva vadila iz ležečega položaja – jaz klečim, on v platzu pred mano. Mu pred gobec pomolim iztegnjeno pokončno dlan (kot bi želela pokazat stop) in rečem »touch«. Pes valda ni vedel kaj želim. Nekako sem ga uspela prepričat, da se je z gobčkom parkrat dotaknil dlani in takrat sem ga glasno pohvalila z »yes«….in »supeer«. Glede nato, da se mi je začel nato ulegat…sem si rekla…ajde probajmo še iz stoječe (jaz) – sedečega (on) položaja.
V drugo je šlo lažje, pa še vedno je pes poleg želenega trika (dotik dlani z gobčkom) ponujal ogromno že naučenih trikcev 😆. Mu rečem »taouch« pa mi hoče dat levo tačko. Premaknem dlan bližje k njemu in mi ponudi drugo tačko. Nato je začel od sile »prosit« (sedi na zadnjih dveh tačkah in je s sprednjimi v zraku – kot da prosi)….😁. Ampak po par minutah vztrajnosti, prepričevanja in usmerjanja, nama je le nekako uspelo, da je zakapiral kaj želim od njega. No…če bi imela kliker, bi šla zadeva mnogo hitreje.
Tako, da vsem, ki to berete in slučajno pri učenju svojih psov še nimate klikerja. Res iz srca toplo priporočam njegovo uporabo, saj za moje pojme dela pri razumevanju in dojemanju psa čudeže 😇. Če nas redno berete veste, se verjetno spomnite, da to trobim praktično že od prvega tedna življenja s Conorjem 😎.
Drugače pa je bil današnji dan noro naporen. Tudi za naju in ne samo za Conorja😆. Pa sej ne samo danes…nasploh vsi zadnji dnevi so noro pestri. Oba s Primožem delava praktično od jutra do sutra, kot bi rekli naši južni sosedje. Če sem včasih dvomila v besede podjetnikov, da delajo tudi po 14,15 ur na dan…no sedaj jim verjamem…. Včeraj od 6.30 do 22ih in danes isto. Še sreča, da sva v podjetju dva, ker sama res ne vem kako bi sfolgala…🙄.
Trenutno se najbolj zafrkavava s tkanimi všivnimi etiketami. Veste to je tista zadeva, ki v obliki logota znamke »štrli« vstran na rokavu majice, jopice, ali kakšne torbice oz. pasu. Žal jih v Sloveniji skoraj ni moč dobiti, ker vsi delajo tiskane všivne etikete. Problem le-teh je, da niso večne, plus po najinem mnenju zgledajo ceneno. Verjetno se ne rabim ponavljat, da pri celostnem izgledu »Conor’s Adventure« brand-a želiva čim večjo perfekcijo 😉.
Sva si pa pozno zvečer, že skoraj ponoči za sprostitev privoščila šilce whiskey-a. Zadeve, kljub vsem problemom (ki so tako ali drugače vedno prisotni), tečejo zelo dobro…in treba se je znati na trenutke tudi pohvaliti in si čestitati za opravljeno delo 😎.
Kot vidite na fotografiji si je tudi Conor prislužil »skorajšno« dozo pijače…. 😂. Ni kaj…najin pes je res legenda 😍.
