Četrtek, 26.11.2020, dan 171
Ali tudi vi komaj čakate december in z njim povezano praznično vzdušje? Sej vem, glede na trenutno izredno neprijetno situacijo, se bojim, da bo »veseli december« precej klavrn, ampak….dajmo biti optimistični, da se bodo ukrepi v roku meseca dni vsaj malce omilili 😇. In bom lahko ponovno »legalno« obiskala starše, babice in dedke v mojem Mariboru 💜.
Do takrat bo pač treba biti lepo »priden« v naši mali Divaški občini. No vsaj sonce imamo za razliko od marsikoga drugega po Sloveniji…tako, da ne bomo jamrali ☀…
»Mah klinc gleda…dajmo malce pohitet s prazničnim vzdušjem«, sem zamomljala Conorju med rezanjem korenja in si šla na YouTube vklopit božično muziko🎄. Ne morem si pomagat. Ko se približuje konec novembra, prav komaj čakam, da si lahko zavrtim kakšen božičen komad, ki me nemudoma spravi v boljšo voljo 😎.
Nadaljevala sem z rezanjem korenja, Conor pa je med tem mirno in potrpežljivo, kot vojak sedel pred svojo prazno posodo in čakal ali bo morda priletelo kaj iz »neba«. Ker sem nekaj trenutkov njegovo hipnotiziranje in prosjačenje…češ, »daj mi nekaj za jest« ignorirala, sej je kosmati lump počasi priplazil do kuhinjskega pulta. Čeprav dobro ve, da v kuhinjo nima vstopa, se zna na trenutke narediti izjemno neumnega in pozabljivega 😆.
Prav res. Pes si je sposoben tekom treninga zapomnit in tudi izvest vse žive ukaze, da pa nima vstopa v kuhinjo in kopalnico, to pa skoraj vsak drug dan pozabi🙈. Ti naši kosmatinci so res izjemno zanimiva bitja 😊.
»Alo…kaj delaš v kuhinji? Hitro ven«, sem ga oštela in ga nagnala iz kuhinje. Malecki se je ves sključen, kot, da sem mu mlade pojedla odvlekel nazaj do njegove posode in ponovno začel z izvajanjem hipnoze 😵. »Bi jedel korenček?«, sem ga vprašala začudeno in mu ponudila par koščkov. Madona je bil luštkan, ko jih je hrustajoče zgrizel. »Izvoli, ni ravno kost, ampak hrusta podobno, pa še zdravo je«, sem mu dejala, ko sem mu nato ponudila še celo korenje.
Haha…kot, da bi dobil najbolj slastno kost😆. No, ok…malce pretiravam, pa vendar. S korenčkom v gobcu se je zleknil na preprogo pred balkonskimi vrati in začel obdelovati svojo slastno vegansko kost.
Kasneje popoldne, ko sva se vračala iz Divaškega letališča, kjer sva si ponovno dala duška v smislu lovljenja, igranja in tudi treninga, sva se ustavila še pri našem mesarju. Za nagrado za res dober trening sem mu privoščila še eno kost, tokrat takšno konkretno fajn mesnato.
….in razlika v mlaskanju in glodanju napram prej je bila seveda očitna….očitno mu meso še vedno diši…haha 😂 .
