Delo, delo, delo in posledično pozabljen zajtrk

Delo, delo, delo in posledično pozabljen zajtrk

Torek, 9.2.2021, dan 246

Današnji dan je bil praktično v celoti posvečen temu, da bo večerna Facebook objava, kjer sva prvič »v živo« prikazala kaj počneva, dosegla čim boljši odziv ljudi. Povedano po domače, da bo čim več ljudi komentiralo, lajkalo oz. celo delilo najino vsebino. Žal je temu posledično botroval pozabljen zajtrk…pa ne pri meni…

Načeloma sem se s številkami nehala obremenjevati že zdavnaj, saj menim, da je dosti bolj pomembno število kvalitetnih sledilcev/bralcev, kot pa zgolj sledilcev, če me razumete kaj želim povedat. Pa vendar, mi danes preprosto ni moglo biti vseeno kako se bodo slednji odzvali, ko bo prvič v živo luč sveta ugledal najin prvi pasji izdelek…če tudi zgolj za probo, da se izbere končno barvo😎.

Večji del dneva sem se torej prelevila v »fotografinjo« in poskusila v telefonski objektiv ujeti čim bolj realne barve najinih petih pasjih torbic🙃. Glede na moje totalno analfabetsko znanje fotografije in pomanjkanja občutka, se mi zdi, da fotke na koncu niso izpadle niti tako zelo slabo. Okej, pustimo barve. Ne glede na to, pod kakim kotom sem fotografirala, nisem in nisem mogla ujeti realnih barv torbic, govora je sploh o modri in antracit (sivi barvi), ki sta v živo precej temnejši.

Nato je sledila priprava pisane vsebine in zvečer končna objava. Kakšni so bili vaši odzivi, bom več pisala jutri, saj bo bolj relevantno, sploh pa bom jutri že vedela kakšno barvo »smo skupaj izbrali« 😊.

Kaj pa se tiče najinega kosmatinca in dogajanja okoli njega, danes se mi je prvič zgodilo odkar ga imava, pa prosim ne me linčat za to 🙈, da sem mu zjutraj pozabila dati jest. In sicer ker je celo dopoldne lilo kot iz škafa, sem si rekla »Okej Conor greva se malce »stuširat«, da ti odkljukaš svoje življenjske potrebe (beri lulanje, kakanje), bova šla čez par ur na dolg sprehod«. Prideva nazaj mokra do kosti, naju posušim in dalje za računalnik pes pa spat na tepih…. Ne, da bi mu dala tokrat izjemoma prej zajtrk, če se je že sprehod prestavil. Nakar me začne gospodič čez tri ure gnjavit in gledat, češ kaj zdaj? Pa zmedeno hodit po kuhinji.

Pogledam na uro in me kap zadene »Huh 13.30 je že, u madona….o shit, ti pa še nisi nič jedel, bogi revež«, se primem za glavo. Že hitim pripravljat svoj pas in torbico s peleti, se oblečem in greva na končno dočakan sprehod. V vmesnem času so se oblaki kolikor toliko razkadili in celo nekaj sonca sva bila deležna. Med sprehodom se mu hitro oddolžim in mu ponudim pest peletov, preostali zajtrk mu ponudim v obliki »nagrade« v zameno za nekaj trikcev in vaj.

Moram priznat, da je circa dobro uro trajajoč sprehod tudi meni koristil, saj sem se vrnila v hišo precej bolj židane volje, sploh pa sem lahko delo nadaljevala s še večjim zagonom.