Prazniki se še niti niso prav dobro začeli, nas pa utrujenost že precej daje. Danes zvečer sva se s Primožem lotila zavijanja daril in Conor je valda bil prvi pomočnik. No…do trenutka, ko ga je nenadoma zmanjkalo. Bogi revež ima res naporno življenje….sej, če si takšen SuperStar, kot je on, ki nima niti malo zasebnosti, ker smotana lastnika vsak njegov gib delita z zunanjim svetom…potem ga morda še nekako razumem …

Odkar sva s Primožem dobrega pol leta nazaj vstopila v pasji svet in postala »polnopravna« člana, se je ogromno stvari spremenilo. Ja…Pia, to že vemo, sej ne, da si v zadnjega pol leta to že vsaj 100x omenila. No tokrat ne bom pisala (spet) o izkušnji kako je imeti psa….ampak o tem, koliko lepih trenutkov je omenjeno »članstvo« prineslo.

Poleg dejstva, da živiš z bitjem, ki bi zate dalo verjetno življenje, je izredno pozitivna stvar, tudi spoznavanje novih poznanstev. Ker smo punce (vsaj zdi se mi) precej bolj odprte, ko gre za sklepanje novih poznanstev, se tako tedensko, če ne že skoraj dnevno zgodi, da spoznam kakšno novo pasjeljubko. V teh corona časih je verjemite to prav nora izkušnja.

Res pa je, da nama verjetno blog in zadnje mesece tudi grajenje pasje blagovne znamke Conor’s Adventure precej pripomore k širjenju socialne mreže ljudi. In ravno blogu oz. spletni strani Conor’s Adventure se lahko zahvalim, da je Conor danes dobil svojo prvo božično darilo.

Jerneja iz podjetja naNetu sem spoznala pred meseci, ko sva s Primožem iskala nekoga, ki bi nama najino prvo »malce zafurano« spletno stran popravil in obnovil. Med mnogimi prejetimi ponudbami se nama je zdela Jernejeva (takrat še nisem vedela, da ga poleg spletnih strani zanimajo tudi psi ) najboljša. Res je, da ni bil med najcenejšimi, ampak, ko sva se pogovarjala sem takoj dobila občutek, da je tipu najina vizija popolnoma jasna.

No kasneje, ko smo se srečali sem ugotovila zakaj v primerjavi z drugimi ponudniki precej drugače »tiktaka«, ker ni zgolj programer oz. razvijalec spletnih strani (ne mi zamerit, ampak sej ne vem kako se tem sploh reče…morda ITjevec), temveč je tudi uporabnik oz. imetnik svoje pasje spletne trgovine Taffy in Lilly. Ampak to ni navadna spletna trgovina, gre za prodajo pasje veganske prehrane. Psi in vegani??

Jap…nekako tako sem jaz tudi prvič pogledala, ko nama je na kavi pred meseci razlagal kaj vse prodajajo. Bojda postaja veganska hrana tudi v pasji prehrani vedno večji hit. Ajde tukaj zdaj ne bom pametna, ker sama vseeno nekako menim, da potrebuje pes za razvoj živalske beljakovine in Conor je s peleti več kot zadovoljen. Tako, da nič bat s Conorjem bomo tudi v prihodnje ostali na Naturavetalu . Ampak…to ne pomeni, da pri njih (Taffy in Lilly) ne moreš najt kakšnih dobrih priboljškov za grizenje.

S SOOPA dentalnimi palčkami sem se srečala že pred meseci, ko sem po priporočilu pasje znanke Jasne na pasji.net kupila Yakers sirovo palčko. Takrat sem za hec naročila tudi SOOPA palčke, ki so me navdušile zaradi prijetnega vonja, pa še Conor jih je imel zelo rad. No…kakšen mesec nazaj sva se z Jernejem pogovarjala okrog njihove spletne strani in trgovine (v roku dobrega meseca dni bova tudi midva dobila spletno trgovino)…ter po naključju odkrila, da poleg pasje veganske prehrane ponujajo tudi ogromno različnih SOOPA izdelkov, ki pa jih do danes (ne vem zakaj) še nisem uspela naročiti.

Si pa je očitno božiček Jernej dobro zapomnil, kaj ima Conor rad in tako je najin kosmatinec danes dobil svoj prvi božični paket. Ne me vprašat zakaj nismo z odpiranje počakali do Božiča…ampak ko sem videla, da se v paketu skriva SOOPA Christmas Edition, sem bila pozornosti izjemno vesela. No Conor pa še bolj, saj je dentalne palčke zmazal preden bi rekel keks .

The post Praznična utrujenost in prvi obisk božička appeared first on Conor's Adventure.

Zadnji dnevi so pri nama res praznični. Pa ne toliko zaradi prihajajočih praznikov, temveč zaradi majhnih uspehov na najini poslovni poti . Po vseh problemih z dostavo materiala…oz. še prej z iskanjem primernih dobaviteljev, nama je danes končno uspelo naročiti »beta« verzijo vseh izdelkov, ki bodo šli na testiranje.

Če bo »Bog dal«, bodo izdelki narejeni nekje v roku 14ih dni in jih bova nato poslala v testiranje našim izbranim testirancem. Med njimi sva izbrala nekaj začetnikov, nekaj inštruktorjev oz. kinologov in enega fanta, ki ima dokaj veliko, sploh pa izjemno močno mrcino. Slednji bo zadolžen za testiranje »trdnosti« materiala .

V planu je, da se testirance nato približno 14 dni pusti pri miru, da v miru opravijo svoje, torej na vse možne pretege preverijo in poiščejo morebitne napake, neuporabnost izdelka, če jim kaj ni všeč, jih morda kaj moti itd. Vse morebitne napake oz. pripombe bomo po končanem testiranju predebatirali in seveda, če bo treba tudi popravili.

Sledi večje naročilo končne (alfa) verzije izdelkov in nato končno uradno lansiranje Conor’s Adventure pasjih produktov . Obadva s Primožem drživa pesti, da bo to nekje 15 februarja…ampak sej veste kako je, ko je v celotni enačbi toliko spremenljivk, na katere žal nimava vpliva. In zaradi nenehnega prestavljanja…češ kdaj bomo končno »live«, lahko človek hitro deluje neresen. Trenutno ciljava na 15 februar in upam, da načrt uspe .

Seveda v obdobju testiranja s Primožem ne misliva gledati v zrak. Kljub temu, da sva večino najinih izdelkov že preiskusila na Conorju, pa želiva za voljo najinega mirnega spanca vse najine povodce in ovratnice testirati tudi »strojno« pod večjimi obremenitvami. Trenutno si finančno ne moreva privoščiti pravih testov v laboratoriju, ampak sva prišla na idejo, da bova malce improvizirala in zadevo stestirala v domačem fitnesu.

Razmišljava, da bi nabavila merilec za merjenje sil in nato z različnimi obremenitvami preverila koliko ovratnica oz. povodec zdržita. Glede nato, da uporabljava res kvalitetne materiale, ki so namenjeni ekstremnim razmeram, se verjetno ne rabiva bati, da bi kateri izmed izdelkov popustil. Pa vendar nikoli ne veš…in kot sem rekla, bolj gre za najin miren spanec.

The post Conor’s Adventure brand – beta verzije za testirance appeared first on Conor's Adventure.

Če nisi pristaš pocukranih sporočil, potem ti tokratni blog ne bo všeč. Morda ga sploh ne preberi, ker ne želim, da se ti z enim pisanjem »zaserjem«.

Skratka…cel dan sem že na robu joka. S Primožem sva nekako domnevala, da boste zahvalnih paketkov verjetno res iz srca veseli, ampak da bo odziv tako ganljiv, pa nisem pomislila niti v sanjah.

Včeraj sem dala na pošto zahvalne paketke in danes zjutraj me je na Instagramu in Facebooku zadela kap. Poplava vaših sporočil, ogromno zahval, fotografij in videov vaših kosmatincev. Preden se čustveno izpovem, izlijem svojo srečo….naj najprej res iz vsega kotička svojega srca pohvalim Pošto Slovenije. Kaj se mene tiče so dosegli rekord.

Na pošto sem dala včeraj ob 15ih, danes ob 9ih ste mi prvi že sporočili, da je paketek pri vas. Glede na »božično štalo« na pošti, lahko rečem samo VAU. Če ne drugega so naredili res ogromen vtis na naju s Primožem in ni dvakrat za rečt, da ko bova začela s prodajo najinih Conor’s Adventure izdelkov, za dostavljalca izbereva prav njih.

Torej…kaj naj rečem. Če kdaj, res danes v nulo razumem pomen raznih rekov, stavkov…češ, več kot daš, več se ti povrne. Oziroma »Več daš, več imaš«. Iskreno ne pomnim, kdaj sem nazadnje čutila takšno srečo, veselje, me je nekaj tako napolnilo, navdalo z veseljem kot vaša današnja sporočila in lepe, pozitivne besede. Sej vem, da sem danes že kot pokvarjena plošča, ker se vsem tako zahvaljujem, kot da mi je vsak podaril najmanj 100 €, ampak res…čisto vsak moj hvala je popolnoma iz srca.

Že, temelji najine kampanje »Hvala…za tvoj trenutek« so izhajali iz hvaležnosti (glede na naslov logično ) In resnično, ne zezam se ter ne rečem, kar pač moram, ker je to vljudno, ampak resno mislim, da sem oz. sva hvaležna za čisto vsakega bralca. Sama pri sebi dnevno opažam, sploh zadnje čase, ko sem noro natempirana, da pazljivo zbiram čtivo, ki ga berem. Ni hujšega, kot, da te nekdo premami z dobrim naslovom, nato pa sredi članke ugotoviš, da samo zapravlja tvoj čas….

Upam, da se nikoli kaj takega ne bo zgodilo z mojim blogom oz. pisanjem. Če se, če me bo kdaj popolnoma zaneslo, bom začela nakladat…daj bodi faca in me »sk**caj« (pardon).

Okej…počasi bo dovolj »izlivanja duše« za danes, grem se ponovno zakopat v odgovarjanje vaših Facebook in Instagram sporočil.

Kaj se mene tiče, je letos darilo za božička oz. še več za moj 32 rojstni dan, že prišlo teden dni prej .

The post Ko rek »Več daš, več imaš« dobi nov pomen appeared first on Conor's Adventure.

Včeraj zvečer še preden sva uspela dokončno spakirati vse zahvalne paketke sva imela video klic z našo pasjo (za zdaj še)  online trenerko Brino, kjer je prvič pokomentirala prvi teden treninga. Čeprav imam sama za zdaj precej mešane občutke, pa ne ker bi bilo kaj narobe z učnim procesom, nasprotno Brina je res top shit…ampak na trenutke mi res manjka nekdo, ki bi mi znal na licu mesta povedat, ali delam vse prav ….no, navkljub mojim čudnim občutkom, nas je Brina kar pohvalila. Ok…seveda je nekaj napak, toda v grobem, se mi je zdela zadovoljna.

In logično sem danes kar komaj čakala, da se »oborožena z novimi napotki« s Conorjem lotiva treninga vaj »višje poslušnosti«, ki jih delamo pod taktirko pasje šole Šavs. Morda se sprašujete kaj delamo? Za začetek naj omenim, da smo začeli popolnoma znova. Okej to ne pomeni, da smo vse vaje, ki jih je Conor do sedaj obvladal pozabili in jih dali na stranski tir…ne…zgolj izvajamo jih ločeno.

Pri treningu »višje poslušnosti« gre za detajle in popolnost izvedenih vaj. Od psa se pričakuje takojšnja izvedba ukaza in da je ta popolna. No…to je cilj…da se razumemo . Mi smo sedaj nekje v prvem nadstropju Empire State Building-a….Imamo še kar nekaj poti do tja. Trenutno se vaje učimo s pomočjo luringa (pes sledi roki, v kateri imaš hrano). Učimo pa se za zdaj sedi, prostor in prehod iz sedi v stoj.

Haha…verjetno se kdo zdaj sprašuje, če se zezam? Okej…in to je težko? Ehm…morate nekaj vedet, eno je, da pes zna sedi oz. prostor (platz po naše), drugo pa, da to naredi v sekundi in to popolnoma pravilno. Vedno. Jap….vedno. Sej Conor obvlada ogromno ukazov, ampak, res redko se zgodi, da ko mu ukažem »platz«, da ga naredi v sekundi. Traja….včasih par sekund, včasih je res takoj, ampak traja. In tukaj je razlika….

Morate vedet, da »sedi«, »prostor« in ostale vaje, ki se jih učimo ter se jih bomo še učili, se bodo uporabljale večinoma na »trening placu«. Doma bomo še naprej uporabljali že naučene ukaze za sedi. Psa se lahko nauči, da pozna več ukazov za eno in isto stvar? Jap…res je. Tudi sama tega dolgo nisem vedela.

In veste zakaj je to izjemno praktično? Zato, da ti drugi ljudje psa ne »pokvarijo«. Verjetno so vam znani prizori, ko vas kdo od sorodnikov povpraša po ukazu za prostor. Poveste »platz«, potem pa se psu derejo »platz«, »platz«, »platz« in pes se jih v tretje usmili in ga naredi. No….s tem se psa »kvari«. 

Skratka…sedaj se učimo izvajat vaje brez povelja, zgolj z nakazom (luringom), čez čas bomo dodali povelje, ki bo (da..prav ste ugotovili) novo in »javnosti« nepoznano. Ja…dejansko bomo imeli mi trije, Primož, Conor in jaz skrivni jezik, ki ga bomo razumeli zgolj mi…..haha..hecam se.

Trening s Conorjem se je mi je zdel danes malce boljši, vsaj iz vidika mojih občutkov. Se mi zdi, da se pes resnično zelo hitro uči. Sem že prav radovedna kakšne vaje sledijo naslednji teden…

Sva pa popoldne končno dobila tako nestrpno pričakovano pošiljko »gurtn« iz katerih bodo testne ovratnice in povodci. Nad prejetim materialom sva res navdušena, sploh jaz, saj so barve lepe in malce bolj »človeške«. Glede nato, da sva do sedaj po večini izbirala material, ki se ga uporablja večinoma v vojski (zaradi kvalitete in trdnosti)….so bile barve bolj »za ubit«, torej mrke.

»Pia treba se je zmenit kakšne barvne kombinacije bova dala dobavitelju v izdelavo«, me je spomnil Primož med tem, ko sem proučevala kvaliteto bodočih pasjih ovratnic. »Pismo samo res, v soboto greva lahko sedaj k njemu, ali?«, sem mu odgovorila navdušeno. Vzela sem svoj rokovnik in poiskala seznam bodočih testirancev. Skupaj s Primožem sva nato določila za vsakega testiranca svojo barvno kombinacijo ovratnice, povodca in pasjih pripomočkov za trening.

Koliko barvnih opcij bova ponudila kasneje, ko bodo izdelki na prodaj, še ne veva. Razmišljava celo, da narediva tri, štiri barvne opcije pripomočkov za trening in vam dava na glasovanje, da vi izberete tisti dve, ki sta vam najbolj všeč .

Se bova odločila v naslednjih tednih, ko vam bova končno tudi zaupala za kakšne pasje pripomočke za trening sploh gre.

The post Trening »višje« poslušnosti in kočno zadnja pošiljka materiala appeared first on Conor's Adventure.

Takole in sva jih spakirala. Prvi del najinih zahvalnih paketkov, ki bodo jutri maširali na pošto in nato do vseh vas, ki ste prejšnji teden »sodelovali« v najini prvi pred božični kampanji »Hvala za tvoj trenutek«.

Kljub temu, da imam zadnje dneve nore probleme z motivacijo pisanja bloga, kot nasploh ustvarjanja za Conor’s Adventure, je bil občutek, ko sva vse paketke zložila pod božično smrekico in ovekovečila »photo trenutek« res dober.

»Pija….najini prvi fizični Conor’s Adventure paketki!«, je Primož z dvignjeno roko prišel do mene in mi dal petko, med tem, ko sem hitela z objavljanjem fotografije na Facebook. Čeprav sva imela s paketki zgolj stroške, torej ni šlo za paketke, ki bi jih nekdo kupil….je bil občutek navdihujoč.

Vedno sem oboževala obdarovanje drugih. Sem pa prvič naredila nekaj tako posebnega, da bi v tolikšni meri »pocrkljala« nekoga, ki ga sploh ne poznam. Ampak…kot sem v zadnjih tednih že večkrat poudarila, resnično sva oba s Primožem hvaležna za vsakega izmed vas, ki nas berete, sledite na Facebooku in Instagramu.

Sedela sem tam na kavču in ob poslušanju božičnih pesmi gledala paketke in premišljevala koliko dela je vloženega v njih. Čeprav sem bila zaradi zadnjih hektičnih dni popolnoma izžeta in prazna….me je celoten trenutek umirjenosti in ponosa, da nama je uspelo…nekako polnil.

Zadnje dneve je začela moja kreativa resno »škripat«. Pisanje ni več tako tekoče in, da napišem en blog lahko traja tudi uro in pol ali celo več. Za lažjo predstavo – v normalnih okoliščinah potrebujem za en blog največ uro (odvisno tudi od dolžine). Da mi na Instagramu že kakih 10 dni ni uspelo nič objavit, raje sploh ne omenjam…skratka tudi meni se je začela počasi oglašat tista lučka, ki utripa vedno glasneje in pravi »You need a break« oz. »Pia nujno rabiš nekaj dni oddiha«.  

Po drugi strani pa so takšni trenutki kot današnji razlog, da s Primožem še kar vztrajava, kljub temu, da oba že noro pogrešava kakšen vikend popolnoma na off. Med tem, ko sem še vedno sedela tam na kavču in pila šilce whiskey-a (ki mi ga je Primož prinesel za »lažji« odklop) sem se spomnila, da je prav on (Primož) zaslužen za največjo piko na I vsem paketkom, ki bodo kmalu dobili nove lastnike. Prav ponosna sem bila nanj, ki je s svojim šiviljskim znanjem sploh omogočil, da bo vsak izmed vas dobil popolnoma unikatno darilce.

Resnično komaj čakam, da jih dobite na dom in jih odprete, upam, da vam bodo všeč.

The post Juhuhu…prvi del zahvalnih paketkov je pripravljen appeared first on Conor's Adventure.

Očitno je moje protestiranje nad vremenom prejšnji teden obrodilo sadove . Ne mi zamerit, da spet govorim o vremenu, ampak zadnji dnevi so v naših koncih res kičasto sončni. Očitno tisti zgoraj ve, da me trenutno ni pametno jeziti s kakšnim »za žile rezat« vremenom.

S Conorjem sva sonček brez oblačka izkoristila za jutranji sprehod do razgledišča in naprej do Škocjanskih jam, kjer sva na poti do tja malce povadila hojo na povodcu. Tam sva naletela na cel konvoj delavcev in različne mašinerije, ki so popravljali in na novo asfaltirali cesto. Kljub hrupu in ogromnim strojem, ki se jim na poti nisva mogla izogniti (če nisva želela iti do doma vse na okoli po daljšnjici), je Conor šel na povodcu popolnoma mirno.

Se mi zdi, da zadnje čase dosti manj sili v ljudi, nekatere celo povsem ignorira. Ne rečem občasno se še vedno zgodi, da mu nek xy iz neznanega razloga izjemno pritegne pozornost….ampak menim, da smo na dobri poti, da bo vedno več ljudi v prihodnosti ignoriral (upam vsaj).

Če se še spomnite na začetku, ko sva Conorja dobila, sva bila s Primožem izjemno proti, da ga vsak znanec, sploh pa neznanec boža. Že od začetka želiva Conorja vzgojiti, da bo ljudi nasploh ignoriral. Vedno se mi je zdelo frajersko, ko sem kje opazila kakšnega psa, ki niti na žvižg tuje osebe, otroka ni reagiral, ampak je šel mimo tebe kot da te ni. No…nekaj podobnega si želim pri Conorju. Ampak glede nato, da je pes po naravi izjemno družaben in se rad boža ter crklja…hmm…bo to verjetno vseeno precejšen izziv.

Po slabi urci sprehoda sva se vrnila domov. Conor je dobil, kot običajno pozen zajtrk, jaz pa sem si tudi pripravila svoj obrok. Gospodiča sem nato zaprla v kletko na opoldanski počitek…poskušam biti precej striktna, ko gre za počivanje po obroku. Nekje sem brala, da je bojda za psa izjemno pomembno, da ima po obroku nekaj časa mir, da se lahko vse v miru prebavi. Zdaj ali je to res…ali ne…ne vem. Nekako mi sedaj hodijo po glavi vprašanja, tipo…»haloo Pia, sej pa ni krava, da mora prežvekovat«...ampak ok, bom si že enkrat vzela čas in raziskala tudi to področje.

Sama sem se nato za par ur zaprla v pisarno, v planu je bila priprava zahvalnih paketov za vse tiste, ki ste sodelovalni v naši pred božični kampanji »Hvala…za tvoj trenutek.«

Čez par urc, ko se je moja kosmata Trnuljčica zbudila, sva vnovič izkoristila lep trenutek ter se odpravila na Divaško letališče. V planu je bilo klasično lovljenje, malce treninga in dosti norenja. Ampak žal je Conorjeva čudna hoja, kot da bi šepal na prvo levo tačko načrte spremenila. »Hej fant…kaj te tačka boli?«, sem zaklicala proti Conorju, ko je skočil iz avta in v »pasjem kasu« nekako čudno odtacal do bližnjega travnika. Naslednjih 10 minut sprehoda, sem bulila vanj kot tele v nova vrata, ga kakšnih 10x poklicala k sebi in mu pretipala obe sprednji nogi. Nobenega javkanja, cviljenja, trzanja, nič…kar bi nakazovalo na kakšen vir bolečine. Ampak pes vseeno ni hodil normalno.

Celoten sprehod sem malce prilagodila na več treninga in borbene igre, brez skokov . Ampak sej veste, norenju se vseeno nisem mogla povsem izogniti. Čez čas je čudna hoja povsem izginila in Conor je začel okoli mene skakat s Pullerjem v gobcu ter me z laježem prosil, češ daj lovi me…. »Mah klinc pa previdnost, očitno ni nič hujšega«, sem si rekla in se zakadila za njim.

Če bi naju kdo od daleč opazoval si verjetno ne bi mislil, da bo ženska, ki se obnaša kot 10 letni otrok čez 10 dni dopolnila 32 let …psi te res pomladijo

The post Vragolije na letališču in mini šepanje? appeared first on Conor's Adventure.

Vsi, ki nas bolj kot ne redno berete veste, da se s Conorjem ukvarjava redno, vsak dan…brez pardona. Na dnevni bazi sta dva dolga sprehoda in en kratek.

Prvi je zjutraj (okoli 9ih) traja nekje 45 min in zajema sprehod + vaje hoje na povodcu + metanje žogice.

Drugi je okoli 15ih in traja tudi nekje 45 min, vendar je bolj namenjen igranju s Pullerjem, treniranju poslušnosti, izvajanju trikcev na »domačem« poligonu itd. Klasičnega sprehoda je manj, morda zgolj 10 min za ogrevanje/ohlajanje.

Tretji sprehod je zvečer okoli 20ih, traja zgolj 10-15 min za opravljanje lulanja/kakanja.

Kljub temu, da se s Primožem trudiva Conorju zagotoviti čim več raznovrstnega gibanja (ne zgolj klasičen sprehod, kjer sta vodnik in pes vsak v svojem svetu ) in posledično poleg fizične tudi nekaj psihične aktivnosti, pa najino delo z njim ni strukturirano. Morda se bo slišalo čudno…ampak z njim vsak dan trenirava, vendar brez konkretnega cilja. No vsaj do sedaj je bilo tako. Odkar sva se prejšnji teden odločila za nadaljevanje »pasjega« šolanja pa upam, da bodo stvari malce drugačne.

To, da si želiva s Conorjem opravljati tečaj A in nato čez čas tudi tečaj BBH, verjetno že veste. Oba tečaja predstavljata osnovo v kinologiji. Med tem, ko tečaj A (kjer se vse dela na povodcu) ni predpogoj za opravljanje tečaja BBH, pa je le-ta nujen, če želimo v prihodnje opravljati višje izpite v smeri klasičnega šolanja v svetu kinologije. Tečaj BBH je sestavljen iz treh delov; najprej je treba opraviti teoretičen izpit, nato sledi prikaz poslušnosti na poligonu in na koncu še preizkus v urbanem okolju.

Čeprav je pogoj za opravljanje tečaja A, starost psa 12 mesecev in za BBH 14 mesecev, je treba začeti delat s psom (da bo na izpitu vse tako kot mora biti) čim prej. Med drugim sva se s Primožem končno tudi odločila v katero kinološko disciplino si želiva s Conorjem v prihodnje iti. To je IPO (Internationale Prüfungs-Ordnung) oz. od leta 2019 se imenuje IGP (Internationale Gebrauchshunde Prüfungsordnung).

Mnogo ljudi zmotno misli, da je IGP zgolj obramba, kjer se psa »naredi« agresivnega….vendar je to daleč od resnice.

Tudi sama sem še ne tako daleč nazaj mislila podobno. Morda je glavni razlog v podajanju informacij, saj ko v youtube vpišeš »IPO competition«, ti večina video-zadetkov prikazuje lajajoče in na pogled agresivne pse. To kaj opisujem je zgolj en del IGP-ja od skupnih treh disciplin, ki jih mora pes obvladati. Drugi dve disciplini sta še sled in poslušnost.

Glede nato, da IGP zahteva ogromno znanja in še več časa….nama je popolnoma jasno, da so najine želje morda trenutno precej visoko leteče, ampak bomo videli kaj bo iz vsega skupaj nastalo. Je pa res, da je treba začeti s psom bolj načrtovano, sploh pa pravilno trenirat. Zaradi tega sva tudi začela trenirat in sodelovat z Brino Pungerčič iz pasje šole Šavs.

Z Brino sva kontakt navezali, ko sem na Instagramu iskala primeren aport (igrača za borbeno igro). Nato sem jo začela spraševati nekaj o treningih obrambe, pa nasploh o treningih IGPja itd. Sledilo je srečanje in pogovor preko video-klica, kjer smo se še bolje spoznali in nama je predstavila svoj način dela. Ravno njen natančen, sploh pa individualen pristop do vsakega tečajnika je bil glavni razlog, da sva se pred dnevi dokončno odločila za sodelovanje z njo.

Kako bo vse skupaj potekalo, pa sporočim v prihodnje .

Če koga zanima več informacij o razvoju IPO oz. IGP:

https://en.wikipedia.org/wiki/Schutzhund

The post Začetek »resnega« šolanja s pasjo šolo Šavs appeared first on Conor's Adventure.

Ne vem kako ste vi, ampak nama oz. natančneje meni določene omejitve v zvezi s korono vedno bolj presedajo. Najbolj mi gredo na živce omejitve vezane na »zaprtost občin«.

Če živiš v tako mali občini kot je Divača, ki premore zgolj eno trgovino Tuš, je pohod v druge občine skorajda nujen. Marsikdo bi mi tukaj sicer lahko očital »razvajenost« češ kako smo kot družba postali izbirčni, zapravljivi, sploh pa izredno razvajeni…pa vendar, se vedno znova vprašam:

»Ali smo v mali občini kaj manj vredni od nekoga, ki živi v Ljubljani, Kopru, Mariboru, ki iz potrošniškega vidika ni niti malo prikrajšan?«

S Primožem že v osnovi nisva neka huda potrošnika. No, odvisno…če je govora o športnih pripomočkih, je zgodba drugačna….definitivno, pa nisva velika ljubitelja nakupovanja in obiskovanja nakupovalnih središč. In ravno iz tega vidika opravljava nakupe živil 1x na 14 dni. Seveda greva takrat v Koper, kjer poleg Interspara, skočiva še v drogerijo Müller. Kljub temu, da opravljava nakupovanje za najino »preživetje« (če malce pretiravam), se vsakič, ko se peljeva v Koper počutim, kot da delava nekaj prepovedanega. Nič kaj prijeten občutek, vam pravim.

Potem naslednji vidik, ki sem ga v zadnjem tednu že večkrat poudarila, pa je omejitev obiskovanja staršev, babic in dedkov v Mariboru. Ok…je že res, da bi jih sama bojda lahko obiskala, pa vendar, zaročenca Primoža pa naj pustim doma ? Moja družina Primoža smatra kot enakopravnega člana, zato slednja možnost odpade.

Verjemite res ni prijetno, ko se človek trudi in spoštuje omejitve po svojih močeh (če odštejem občasno obiskovanje Kopra) in potem na socialnih omrežjih gleda »pol« države, ki se veselo smuča na Pohorju oz. Kranjski gori ali celo zvečer žura (da tudi takih osebkov poznam kar nekaj). V takem primeru se res vedno znova vprašam…»pa okej…kdo je tukaj debil?«.

Prečudovito sončno vreme, kot iz pravljice je bilo danes krivo, da sva se tudi midva s Primožem »požvižgala« na ukrepe in odšla na šetnjo v Koper. Sprva je bila v planu še bolj nora ideja, da bi se zapeljala na kremšnito na Bled. No na koncu sva se odločila za »manj sporen« obisk Kopra in sprehod s Conorjem ob morju.

Preživeli smo prav kičasto sončno opoldne/popoldne in za nekaj trenutkov pozabili na vse skrbi okoli firme, korone itd. Glede nato, da Conor že vsaj 2 meseca ni bil v civilizaciji (2x tedenski obiski Sežane za trening hoje na popuščenem povodcu so zaradi korona-ukrepov odpadli), sva pričakovala, da bo hoja z njim na povodcu izredno »vlečno« zanimiva . Ampak frajer naju je popolnoma presenetil….če odštejem občasno vlečenje in »šajtranje« ter vohanje levo-desno, je bil gospodič tri četrtine sprehoda izjemno priden.

Edino kolesarji in otroci na rolerjih mu nekako niso šli v račun, češ kaj za boga je to na premikajočih se kolesih . Zelo dobro se je tudi odzival ob srečanju z različnimi psi, običajno vleče in sili v psa, tokrat pa se je v večini primerov zadržal in šel lepo mimo.

Morda res ne bi bilo slabo, da ga v prihodnje večkrat poskusiva vzeti s seboj v Koper. Sprva bomo naredili dolg sprehod in trening po Kopru, nato pa naju bo malecki počakal v avtu, med tem, ko »stara dva« nakupujeta. Glede nato, da v avtu sedaj ni vroče, njegov transportni boks pa je kar prostoren, to res ne bi smel biti noben problem .

The post Klinc pa omejitve, gremo v Koper appeared first on Conor's Adventure.

Juhuhu….končno sva s Primožem dočakala prvo večjo pošiljko vzorcev materiala. Ne vem kdaj sem bila poštarja nazadnje tako vesela, ko je prinesel velik paket, v katerem se je skrivalo nekaj kolutov »gurtne«, pa različne barve kordure itd.

Sem vam pa še tako dolžna kratko poročilo kaj se trenutno dogaja z našim Conor’s Adventure brandom oz. s pasjimi izdelki, o katerih je bilo pred tedni toliko govora.

Okej…morda se kdo izmed vas sprašuje, zakaj za boga ne poveva več, ne pokaževa kakšnih fotografij, pač kar koli oprijemljivega. Iskreno, priznam malce naju je strah kopiranja. Plus, ker sva dokaj zelena v poslovnem svetu in jaz za piko na I še dokaj naivna ter ljudem nasploh preveč zaupam, bi se lahko hitro zgodilo, da bi nama bilo za določeno potezo kasneje žal.

Primož pa je nasploh zagovornik dejanj …»dajva nekaj prej narediti in pokazati ter kasneje govoriti«, kar mu dam po eni strani popolnoma prav .

Skratka, kot sem vam že pred dnevi omenila, sva trenutno v fazi »čakanja« na različne pošiljke materiala iz tujine. Razen že večkrat omenjenega slovenskega dobavitelja, ki nama bo vse pasje izdelke (pripomočke za šolanje, povodce, ovratnice) sešil, sva bila primorana zaradi želje po kvalitetnem materialu le-tega iskati v tujini. Nekaj dobaviteljev imava trenutno v Nemčiji, eden je v Južni Koreji (gre za priznano podjetje za plastiko), potem drugega imava v Vietnamu.

Gre za izredno kvalitetno podjetje (če sodimo po njegovih referencah), ki se ukvarja z izdelavo aluminijastih komponent. Le-te nujno potrebujeva pri pasjih ovratnicah, kot tudi povodcih. Če ste slučajno že imeli izkušnje z zlomljeno, utrgano, oz. na kakršen koli način popuščeno D-rinko – to je tisti del na ovratnici, kamor »zahaklaš« psa – potem naju razumete, zakaj s kvaliteto tako komplicirava . Aja…mimogrede…., da je D-rinka zanesljiva mora biti narejena iz enega kosa + fajn je, da se jo prej stestira kakšno silo sploh prenese

Nasploh je pri vseh pasjih izdelkih pomembno, da so določene komponente izredno kvalitetne in zanesljive. Verjetno si noben izmed nas ne želi, da bi se mu povodec oz. ovratnica ob kakšni nepredvidljivi situaciji utrgala.

No…in zato s Primožem tako komplicirava. Pri Vietnamcih nama je padlo v oči, da je poleg vsake alu komponente zapisan tudi podatek o maksimalni »natezni trdnosti« (koliko sile prenese). Prav tako izvajajo redno kontrolo kakovosti njihovih izdelkov. Ampak kot običajno se hudič skriva v podrobnostih. Šele včeraj sva izvedela, da je datum izdelave vseh najinih alu komponent (naročenih je okoli 1600 kosov) komaj 22. januar!!! Ja resno.  Boli…in to zelo…

Sej ne, da sva imela v planu začet s prodajo konec januarja, ki pa bo glede na vse skupaj….šele nekje v sredini februarja. Ampak kaj čemo. Takšno je življenje, bojda je vsaka stvar za nekaj dobra .

The post Conor’s Adventure brand – ko se hudič skriva v podrobnostih in končno večja pošiljka vzorcev appeared first on Conor's Adventure.

Očitno je moje včerajšnje pritoževanje in jamranje obrodilo sadove, saj nas je oni zgoraj danes končno počastil z malo sonca . Ne mi zamerit, da okoli tega vremena delam takšno kolobocijo…ampak totalno zanimivo mi je opazovati občutke v telesu, ki jih povzroči zgolj par sončnih žarkov.

Denimo na jutranjem »plavanju« s Conorjem (jap…zjutraj je še vedno deževalo, kot da gre komu za življenje) so bile moje misli temne kot noč. Vsega sem imela »poln kufer«, od tega, da nikamor prav zares ne morem (korona-situacija), do dejstva, da že dva meseca nisem videla svojih domačih in meni ljubega Maribora ter Pohorja. Pa da je praznični december totalno zanič, brez nekega prazničnega vzdušja (beri gledanja lučk po mestu in pitja kuhančka) itd. Sej sami veste kako je, ko je človek res pasje razpoložen mu gre na živce praktično vse.

Tudi splošna motivacijo za firmo je bila bolj boga. Sej biti na svojem ni slabo, če pozabim na »mini« podrobnost, da vse kaj sem naredila v zadnjem letu, je bilo bolj kot ne zastonj. Ampak ok….glede na vse izkušnje (predvsem slabe in tudi nekaj dobrih), bi rekla, da je kar vredno. Slaba stran tega, ko si sam svoj šef je definitivno občasen padec motivacije in občasna negativna vprašanja tipa;

»Ali je to kaj počnem res ok?«; »Bo to sploh kdo kupil?«; »Bo nama uspelo ali bova po enem mescu prodaje mogla vse dol zapreti?«

Ampak takšno je življenje, skoz gre malo gor in nato spet dol. Podobno kot vreme lahko rečemo, da po vsakem dežju posije sonce. In res se je to popoldne tudi zgodilo. Posijal je sonček in nenadoma se mi je začel zdeti svet bolj pozitiven .

Primož je zaradi izrednih razmer po državi (bojda je v Kranju, okolici Ljubljane in tudi na Štajerskem snežilo) prišel urco prej domov. Sama sem se ravno odpravljala na sprehod s Conorjem, ko naju je na vratih prestregel in predlagal, da sončno popoldne izkoristimo za lahkoten tek do Divaškega letališča.

»Ga boš ti imela na gurtni?«, me je vprašal zaročenec, med tem, ko je Conorja prepričeval, da mu natakne oprsnico. »Pa ajde lahko, da vidim, kako to izgleda«, sem mu odgovorila. Če odštejem prvi tek s Conorjem kakšen dober mesec nazaj (takrat smo uporabili 5 m povodec), z njim na »gurtni« še nisem tekla. »Gurtna« je elastičen povodec, ki ga je naredil Primož iz kitajskega športnega pripomočka. Ena izmed poslovnih idej, ki je še pred prihodom Conorja padla v vodo.

No pa smo šli…na par kilometrov dolg tek. »Noo vidva počasi«, se je zadrl Primož za mano, ko smo začela teči. »Hudiča, to pa ni tako enostavno, sej to te ja vleče kot blesav«, sem mu odgovorila nazaj, med tem, ko je Conor začel teči, kot da smo na dirki. Postopoma sem ga uspela umiriti in tek je postal prav prijeten. Med tekom je bil popolnoma sproščen in fokusiran, torej ni »šajtral« levo in desno. Na letališču sva ga še malce spustila, da se je še dodatno zdivjal.

Canicross kot se med drugim reče teku s psom, kjer te on vleče je izredna zanimiva stvar. Conor je sicer še premajhen oz. premlad, da bi ga izvajali redno, saj se še mora razvit. Občasen kratek tek na navadnem povodcu, kjer te ne vleče, pa mu verjetno v prihodnje ne bo škodil .

The post Končno malce sonca in prvi tek na »gurtni« s Conorjem appeared first on Conor's Adventure.