»Primož moram te skregat, ker včeraj nisi bil pazljiv na večernem sprehodu s Conorjem«, so bile moje jutranje prve besede zaročencu, ko je prišel v kuhinjo. »Joj…Pija….moraš že navsezgodaj zjutraj…kaj je bilo?«, mi je odgovoril tečno-zaspan.

Vem, da morda nisem ubrala pravega pristopa. Ampak jutranji prizor, ko sem pred Conorjevo posteljo zagledala bruhanco, v njej pa dve piščančji kosti, me ni ravno navdušil. V lužico sem gledala kot tele v nova vrata in se spraševala, kje za boga je pes pojedel te kosti .

Včeraj je bil praktično pol dneva zaprt v boksu, kjer ne more pojest ničesar….zvečer, ko sva se pa vrnila iz Kopra, pa ga je Primož peljal na sprehod. Res, da v temi in brez lučke…pa vendar. Nikoli še nisem zasledila na naši sprehajalni poti kakšnih živalskih ostankov, sploh pa ne kokošjih . Oba s Primožem sva se čudila češ, kje je staknil omenjene ostanke in upala, da psu ne bo hujšega.

Žal najina prošnja ni bila uslišana, saj se je zadeva iz jutranjega bruhanja »prevesila« v drisko, ki čez dan žal ni in ni ponehala. Načeloma nisem veterinar, ampak po prebranem menim, da je pri driski poleg njene barve (bojda velja za alarm, če gre za izredno temno blato, ki nakazuje notranje krvavitve) pomembno tudi stanje psa. Glede nato, da je bil pes normalno aktiven in energičen ter tudi ješč, sva se vseeno odločila, da se zapeljemo na Vremščico in se po vrhu planote malce sprehodimo, naredimo par lepih fotografij, in preizkusimo Primožev dron . Sploh slednji je bil Conorju na začetku noro fascinanten, saj ga je pes kot zmešan lovil po tleh in lajal nanj, kot da mu gre za življenje.  

Nastalo je nekaj resnično bombastičnih fotografij, ki jih prilagam spodaj, kot piko na i pa je Primož z dronom v video-objektiv ujel najin trening s Conorjem. Upam, da mi ga uspe v naslednjih dneh zmontirat . Skratka bilo je res prijetno popoldne, tudi pes je noro užival. Če se ne motim, je bilo to sploh prvič, da sva s Conorjem odšla na nek hrib. No…ne peš, da se razumemo, saj je še premajhen (na srečo je možno na Vremščico priti z avtom skoraj do vrha). Če ste ob kašnem sončnem vremenu v bližini naših krajev, vam obisk Vremščice priporočam, saj skoraj po vrhu omogoča širno sprehajanje z dih jemajočimi razgledni.  

Nazaj v dolino oz. domov….. glede nato, da je bil danes tudi Helloween oz. po slovensko noč čarovnic in glede na dejstvo, da živimo na vasi, kjer je buč v izobilju bi bil skoraj greh, če nebi omenjenega »praznika« temu primerno obeležili…z izrezovanjem buče. Conor je pri celotnem procesu seveda sodeloval in pomagal po svojih najboljših močeh … Ne verjamete? Poglejte fotko . Seveda nismo pozabili tudi na primerno že poznano praznično-rdečo osvetlitev…

Naj zaključim, da je bil današnji dan resnično izredno razgiban in zabaven …kljub mojim občasnim skrbem okoli Conorjeve driske. Glede nato, da se slednja niti do večera ni umirila, sva se s Primožom odločila, da mu namesto večernega obroka dava zgolj probiotike ProLac, ki sem sva jih slučajno še od morja imela doma (pred odhodom sem jih kupila pri veterinarju, če bi pes slučajno fasal drisko). Bomo videli jutri zjutraj ali so kaj pomagali .

The post Jutranje bruhanje, spoznavanje drona na Vremščici in Helloweenparty 💀 appeared first on Conor's Adventure.

Pismo ta teden sem spet prešpricala dva dni pisanja bloga….ampak sej veste kaj vedno rečem. Če se ne zgodi nič konkretnega, kaj bi vas mantrala s suhoparnim opisovanjem dolgočasnega dnevnega dogajanja .

No…nekaj pa se je vseeno zgodilo….prišla je hranaaa .

Kot rečeno je včeraj prišla nova pošiljka peletov. Tokratnega paketa sva bila verjetno bolj kot Conor vesela midva s Primožem, saj smo končno naročili in tudi dobili večje pelete, kar pomeni lažje in bolj praktično treniranje.

Glede na pretirano rast in hitro pridobivanje teže Conorja (če se še spomnite, sem pred dnevi »jamrala«, da malecki noro raste in pridobiva na teži), sva se tokrat odločila, da mu bova začela količino hrane res striktno odmerjati. Na dnevni bazi bo dobil maksimalno 450 g, ki jo bomo razdelili na več obrokov in sicer 2x 150 g zjutraj in zvečer, ter preostalih 150 g v obliki priboljškov med treningom. Bomo videli, ali bo gospodič kljub rednemu odmerjanju in tehtanju hrane še vedno noro rasel in pridobival na teži .

Iskreno…sej mi je malce noro, da se okoli hranjenja Conorja dela takšen halo, pa da se mu hrana tehta itd… Ampak, pismo…kot sem že dejala večkrat, res si ne želim, da bi zaradi prehitre rasti imeli z njim kdaj kakšne zdravstvene probleme.

Poleg omenjenih večjih peletov, sva s Primožem tokrat naročila tudi t.i. »paket žvečilk« oz. Canis Plus posušene kože glave goveda. Tisti, ki nas berete sproti se morda še spomnite, da odkar je Conor kot še čisto miceni mladiček po glodanju bikovke dobil drisko, sva se raznim podobnim suhim žvečilkam nekako izogibala. Brala sem, da je ogromno teh žvečilk, ki so narejene iz kosti, kože in drugih delov živali prevlečena z raznimi umetnimi snovmi in kemikalijami (za večjo obstojnost), ki psu prej škodijo kot koristijo.

Do sedaj smo za Conorjevo žvečenje in preganjanje dolgčasa uporabljali navadne goveje kosti ali pa sirovo palčko (več o tem sem pisala tukaj), ker pa smo s hrano Naturavetal res izjemno zadovoljni, sva si s Primožem rekla…pismo, morda pa bodo njihove na zraku sušene žvečilke Conorju ustrezale. 

No…to je tudi razlog, da o vsem skupaj pišem danes, saj me je zanimalo ali bo imel Conor po včerajšnjem žvečenju kakšno reakcijo. In je ni bilo…juhu….

Glede nato, da je danes dobil še eno, resnično upam, da ne bo jutri kakšne reakcije . Danes sva ga namreč prvič pustila 5 ur samega v zunanjem boksu, med tem, ko sva odšla po raznih opravkih v Koper. Kakor koli že, če bo kaj novega vam sporočim…za zdaj izgleda vse ok .

The post Top Shit žvečilka ❤ in nova pošiljka Naturavetala appeared first on Conor's Adventure.

Odkar je Primož zaradi izredno resne situacije s Corona-virusom doma, nama gredo očitno po glavi same bedarije .

Danes sva si denimo med prvimi v Sloveniji, če ne celo na svetu pričaralo božično vzdušje…Verjetno se zdaj vsi po vrsti, ki to berete zgražate, češ, če se nama je res docela odpelalo ….

Ne ni se nama…morda se malce hecam, ampak, če bi vi videli današnji prizor, ko smo se ob šestih popoldne – žal je takrat že tema, kot v riti – odpravljali na sprehod s Conorjem, bi verjetno pomisli, da psu manjkajo samo še kraguljčki in jelenčkovi rogovi .

Pred časom sem od Primožove mame Katje v dar dobila dvoje lučk, ki se lahko zataknejo za npr. pas od hlač, ali pa denimo za pasjo ovratnico . Le-te imajo dvojno funkcijo, da svetijo belo ali rdeče, navadno ali utripajoče.

»Čuj kaj če dama tote lučke Conorju na ovratnico, da se ga bo v temi lažje videlo?«, sem predlagala dragemu, preden smo šli na običajen večerni sprehod. »Dobra ideja, daj, da mu jih namontiram«, mi je odgovoril.

»Tak.. bo v redu?«, me je vprašal v smehu. Na sredi hodnika je stal Conor s črno ovratnico in dvema rdečima utripajočima lučkama. Jaz sem misla umret od smeha . V glavi so se mi začele vrteti vse možne božične pesmi od »Rudolph, The Rednosed Reindeer«; pa do »Jingle Bells« itd.

No pa smo šli…seveda ne z rdečimi utripajočimi lučmi, ampak zgolj z eno rdečo, ki sva mu jo dala na hrbtno stran ovratnice. Verjemite zadeva se je izkazala za izredno praktično, saj sva v vsakem trenutku vedela, kje se pes nahaja.

Kot verjetno že veste hodimo na sprehod običajno brez povodca. Pa ne, ker ga ne uporabljamo (bog ne daj, vedno ga imamo s seboj), ali ker smo eni izmed tistih neodgovornih lastnikov, ki psa nimajo nikoli na povodcu. Živimo v takšni naravi, kjer si lahko to privoščimo, plus kjer je možno na daleč videt, ko se kdo približuje.

Kaj pa divjad, me bo kdo zdaj vprašal? Ja vem. Conor jo je sicer že videl na daleč in je tudi v sekundi odreagiral na moj odpoklic. Tudi sam odpoklic imamo z njim dokaj dobro natreniranega. Pač…iskreno, glede nato, da so okoli hiše hektarji travnikov in širokih pobočij, res ne vidim smisla, zakaj ne bi imela psa spuščenega . Ga pa čisto vedno zapnemo na povodec, ko se približa kakšen pes oziroma, ko gremo na sprehod do bližnje vasi.

Skratka…nazaj k lučkam, če koga zanima zgleda celotna zadeva takole (glej fotografijo), lahko se zapne zadaj na ovratnico, plus polni se preko USBja, kar je super, saj ne rabiš skrbeti za baterije . Če koga zanima, naj mi piše pa se pozanimam kje se da zadevo kupit .

The post Conor aka jelenček Rudolf 🎅🏼 appeared first on Conor's Adventure.

»Aloo Pia…midva s Conorjem grema tečt«, mi je zaročenec zaklical v spalnico, med tem, ko sem si na porejene bedre (hudiča 4 kg viška se lepo pozna ) s težavo vlačila športne pajkice. Jap….napredovanje najinega biznisa in razvoj Conor’s Adventure branda je pustil posledice v obliki pomanjkanja časa (oz. beri slabi organizaciji časa ) za šport in trening.

Šele prejšnji teden me je Instagram objava bivšega trenerja Marca Gorana Lorencina (za moje pojme najjači človek za fitnes, trening, funkcionalno vadbo itd..…daleč naokoli ) spravila iz cone udobja, da sem si kupila njegov online tečaj in z grozo ugotovila, da sem res zelo švoh ……ampak ok….pustimo zdaj »mojo zaležanost«, bomo o tem kdaj drugič…

»Kaj greta???«, sem Primožu odgovorila skakajoč na eni nogi, napol oblečena. »Tečt grema,….«, mi je odgovoril hudomušno. Itak je pričakoval moj odziv. V sekundi sem bila oblečena, praktično skopala sem ven iz spalnice in ga skoraj »ubila« s pogledom. »Tečt greta…si normaln, pes še 7 mesecev ni star!!?«, sem zalajala nanj, češ kaj morava spet iti skozi temo »rast mladiča, pa občutljivost sklepov in kosti«.

»Jao Pia…sej greva samo do razgledišča…zelo počasi, tja in nazaj ni niti 2 km«, me je miril…Gledala sem zdaj njega, zdaj živčnega Conorja, ki je bil na tem, da mu raznese mehur.

»Ajde…naj bo, maš prav, sej verjetno res nima kaj za bit…če ne drugega, da vidiva, ali zna tečt ob človeku«, sem popustila in si tudi sama obula tekaške teniske. Pred Lorencinovim treningom sem se tako misla iti segret, no in tek do razgledišča ter nazaj bo idealka .

Pa smo šli. Fanta spredaj, jaz sopihajoč (pismo res sem v zadnjih tednih sedenja izgubila noro dosti kondicije ) zadaj. Conor pa, z lahkoto, kot baletka. V sekundi je zakapiral, da je tokratni sprehod malce drugačen . Vlekel je ravno prav, tudi ovohaval ni pretirano levo in desno. Na koncu nas je pričakal čudovit razgled na Škocjanske jame in vas Škocjan v daljavi.

Ne vem, če sem že omenila (men se zdi, da v enih svojih blog zapisih sem), ampak, če se slučajno kdaj potikate okoli Divače, Škocjanskih jam, res nujno pojdite do tako imenovanega »razgledišča«. Verjemite razgled, ki te sezuje. Kljub temu, da sama živim v bližini in sem ga do sedaj verjetno videla že kakih 50x, me še vedno znova očara .

In verjemite, nisem edina! Ne boste verjeli, ampak tudi Conor si iz »razgledišča« vedno z veseljem ogleda pobočje Velike doline, ki se razprostira nekje 165 m globoko in na dnu kraljuje slap reke Reke (ja vem, noro inovativno ime reke ).

Domov smo se vrnili kot bi mignil Conor je šel počivat v svoj boks, midva pa sva naredila dobro uro trajajoč trening, kjer je tudi Primož opazil, da tudi njemu Corona že pošteno »kaže zobe« v smislu kondicije in pomanjkanja fitnesa .

The post Dajmo reskirat…prvi tek s Conorjem 🏃 appeared first on Conor's Adventure.

Striženje nohtov… nočna mora za marsikaterega pasjega lastnika . Hja…na srečo, mi ne spadamo v to kategorijo, saj je Conor, ko gre za striženje krempljev izredno priden .

Verjemite, ni bilo zmeraj tako, saj so bili vmes tudi trenutki, ko se je pes striženja upiral z vsemi štirimi. Pa ne kar tako za hec, ampak zahvaljujoč moji »štoravosti«, ko sem mu prvič strigla kremplje.

Pismo šele sedaj vidim, da tega iz moje strani »paničnega« trenutka sploh nisem zabeležila v blogu . No ajde, bom celoten nesrečen dogodek opisala zdaj, saj je bil dobra šola za naprej, pa verjetno lahko komu moja nespametnost pride prav, da ne bo isto nor .

Torej…. bilo je na morju, nekje sredina meseca julija, malecki je bil star tri mesece in pol. Do tistega dne je kremplje provizorično (da se je pes navadil klešč) strigel Primož.

Ostanema s Conorjem eno dopoldne sama, pa si jaz mislim ajde…dajmo malemu malce postričt kremplje. Vzamem klešče in začneva. Tak zgolj na občutek. Da bi si pred tem kaj prebrala, češ kako je sestavljen pasji noht, pa kje je živec in kako pravilno strič…mah kje… Ja vem, Pia teliček .

Verjetno si lahko mislite kaj se je zgodilo. Zarezala sem ga v živo. Sreča v nesreči je bila, da je bil to ravno zadnji krempelj in da ga nisem prehudo. Ravno toliko, da mu je malce pritekla kri. Mali je zajokal, mene pa je zagrabila mini panika češ, zdaj pa smo fertik z rezanjem krempljev v prihodnje, pa sedaj se mu bo noht še kje vnel itd… Mini ranico, ki to skoraj ni bila sem takoj razkužila in se takrat podala v raziskovanje spleta in branja 101 članka o rezanju pasjih krempljev. Valda sem ugotovila, da sem praktično vse naredila narobe …pri rezanju krempljev je treba biti pozoren na nekaj osnovnih dejstev:

 Notranji del pasjega kremplja je namreč sestavljen iz mehkega dela po katerem potekajo žile in živci.

 Pri psih s svetlimi kremplji se slednje vidi s prostim očesom, zato je tudi »varno« krajšanje precej lažje, kot denimo pri psih s temnimi kremplji, kjer se »živ del« kremplja ne vidi.

V tem primeru je treba le-te krajšati zelo previdno, postopoma, milimeter po milimeter. Ko zagledamo belo-sivkasto barvo na sredini, pomeni, da smo prišli v bližino živca in je čas, da prenehamo s striženjem.

Krempelj odrežemo pod kotom 45°, da bo v ravnini s tlemi, ko pes stoji.

Psu je treba kremplje krajšati nekje 1x mesečno, saj ga predolgi kremplji ovirajo pri hoji, pojavi se lahko deformacija tačke itd.

Ne smemo pozabiti na krajšanje petega kremplja, ki se nahaja na notranji strani sprednjih tačk.

Moja začetna nepremišljenost je od naju v zadnjih mesecih zahtevala precej truda in potrpljenja. Po tistem neljubem dogodku, je bilo striženje krempljev dolg časoven proces. Ampak smo tudi to uspešno pregurali In sicer izgledalo je nekako takole – psa damo v prostor oz. platz (po naše):

Najprej spoznavanje in ovohavanje klešč – pohvala + priboljšek.

Nato navidezno ščipanje z njimi – pohvala + priboljšek.

Nato previdno, malce odščipnemo – velika pohvala + priboljšek.

Ponavljamo tretjo točko, dokler se pes ne sprosti. Ko se sprosti odščipnemo previdno, kot opisano zgoraj in po vsaki tački pohvalimo + priboljšek.

No danes….tri mesece kasneje je zgodba pri nas predej drugačna. Če ne drugega, sedaj vsaj vem kako pravilno striči kremplje in tudi najin kosmatinec je slabo izkušnjo že zdavnaj pozabil. Pri striženju je popolnoma sproščen in zgolj potrpežljivo čaka, kdaj bom z lepotičenjem končala .

Aja morda koga zanimajo viri…:

Krajšanje pasjih krempljev

Video nasvet: Striženje krempljev

Nega pasjih nohtov

The post Striženje krempljev? Čisti užitek appeared first on Conor's Adventure.

Če se še spomnite, je bil danes veliki dan. Za naju. Za najin biznis. Za Conor’s Adventure brand. Odšla sva na dolgo pot na Dolenjsko k najinem (upam, da tokrat res) novem dobavitelju.

Ja vem, da imamo v Sloveniji corona-omejitve, ampak glede nato, da je šlo za poslovni razlog, je zadeva znotraj dovoljenih okvirjev .

Skratka kaj naj rečem? Po videnem sva oba noro zadovoljna in resnično upava ter moliva, da je po vseh težkih preizkušnjah, padcih, končno to res ta pravo. In, da lahko končno rečeva »Okej…dobavitelja imava, sedaj pa dajmo v nulo razvit in spolirat izdelek«.

Do prvega vzorca bo sicer treba še počakati enih 14 dni, glede na trenutno corona-situacijo morda celo kakšen dan več, pa vendar. Glede na videno, kaj je sposoben »ta najin človek« naredit, je vredno čakati. Upam samo, da ne bo njegova cena previsoka ?

No…pustimo se presenetiti. Bo že šlo nekako skozi, vseeno je kvaliteta izdelka in zanesljivost izdelave trenutno na prvem mestu, s časoma pa se verjetno tudi okoli proizvodne cene da dosti narediti .

Če ne drugega sva med drugim ugotovila, da bo treba še precej narediti na Conorju kot testnemu zajčku. Sploh, če misliva razvijati tudi ruzake (nahrbtnike) za pse …haha…. Primož je od tega dobavitelja dobil en nahrbtnik za stestirat. Doma ga je seveda takoj podrobno pregledal in Conor ne bi bil Conor, če ne bi svojega smrčka vtaknil povsod.

No…pa sva si rekla…«ajde pes, pa povej, če je ruzak udoben?« in sva ga opremila. Malecki pa užaljen, da joj. V sekundi je otrpnil, uhe in glavo dol, češ »Kaj se norca delata iz mene«…haha…Faca na kvadrat vam rečem .

The post V tretje gre rado in Conor testni zajček…no al’ pa tudi ne 😆 appeared first on Conor's Adventure.

»Ooo shit…27,1 kg…2 kg v dobrih 14ih dneh!! To pa ni ok…«, sem se prijela za glavo, ko sem danes popoldne stehtala Conorja. »Da vidimo koliko si še zrasel od zadnjega merjenja v začetku oktobra«, sem vzela pest peletov in mu jih nastavila na stol, da je pes stal pri miru med tem, ko sem ga izmerila. »Ooo bad…dobrih 64 cm…pismo Primož kaj to je normalno?? 2 cm v tako kratkem času…«, sem zaskrbljeno pobulila v merilni trak šiviljskega metra.

»Jao Pia kaj spet kompliciraš….mogoče je pa res malce preveč rejen….sej veš, da belgijci, so že v osnovi bolj vitki…in Conor definitivno ne sodi v to kategorijo, si pomislila, da ga malo preveč futraš«, me je okaral dragi.

Če se spomnite sem že pred časom pisala (TUKAJ), da ima lahko prehitra rast psa negativne vplive na rast kosti in sklepov. Jaz resnično upam, da naju v prihodnosti ne bo »površnost« pri hranjenju stala zdravja Conorja, saj se še vedno dogaja, da dnevno dobi kakšnih 50-100 g peletov preveč.

Poln lonček peletov znaša 340 g. Conor bi moral dnevno dobivat okoli 450-480 g, kar pomeni en lonček in ena tretjina. Ampak v praksi izgleda naše hranjenje nekako takole, en dan je en lonček in pol, drugi dan lonček in dobra polovica, potem kdaj dobi še kakšnega piščanca, pa BARF hrano in smo hitro na prevelikem vnosu…in hitro rastočem ter lepo »rejenem« psu .

Skratka od jutri naprej brez pardona….psu se bo začelo pelete redno vagati in v primeru kakšnih dodatkov (piščanec, BARF itd), bo pač dobil manj peletov. Res si namreč ne želim, da bi kdaj obžalovala najino površnost pri hranjenju .

Sej iskreno, se ne bi toliko obremenjevala s tem, če ne bi bil pes pri svoji starosti (ni še dopolnil 7 mesecev) že tako velik (končna višina samca belgijca je namreč med 61 in 66 cm). Očitno mu nova hrana Naturavetal izjemno odgovarja in je ves strah, da bi pes po njej shujšal odveč. Poznam namreč nekaj primerov, ko so psi po prehodu iz briketov na pelete shujšali….zato sem ga tudi šla danes tehtat, saj me je zanimalo kakšna je situacija pri nas .

Drugače pa sem vam še »dolžna« končno poročilo glede omenjenih peletov. Kot že rečeno pred 14imi dnevi, je za zdaj vse super, pes jih naravnost obožuje (kot je vidno na fotki). Conor ni imel nobenih problemov pri prehodu iz briketov Platinum na pelete.

Edina razlika ki jo trenutno opazim, je morda barva kakca, ki je precej svetlejša (svetlo rjava-bež), ampak glede nato, da so peleti v primerjavi s prejšnjo hrano tudi precej svetlejši…je to verjetno normalno. No, verjetno ima na izgled kakca tudi vpliv pridelava peletov Naturavetal, ki je (kot sem o tem že pisala TUKAJ) precej drugačna od briketov. Ampak ok….vseeno nisem veterinar ali kakšen drug ekspert za pasjo hrano, zgolj logično razmišljam, da me ne bi kdo narobe razumel .

Skratka, da potegnem črto….odločitev za slednje pelete se je izkazala kot pravilna in upam tudi kot dokončna. Sama resnično nisem pristaš nenehnega testiranja različne pasje hrane.

Edino kaj velja omeniti, če se bo kdo izmed vas tudi odločil za njih (mimogrede imajo odličen costumer service v smislu svetovanja)….prosim bodite izredno previdni pri izbiri velikosti peletov, ki jih naročate, saj sem sama bila izredno nepazljiva in sem namesto velikih naročila majhne, ki pa so v našem primeru, ko Conorja še vedno dosti hranimo iz roke (npr. med treningom) resnično neprimerni .

The post Najin »požrešno-debeli« pes 🐷 in izkušnja s peleti Naturavetal appeared first on Conor's Adventure.

Zadnji dnevi so noro naporni.

Če se ne motim sem vam enkrat že jamrala o tem, da se na trenutke počutim totalni »luzer«, ko gre za organizacijo časa…

No in, ko imaš za postorit 101 stvar (menjava računovodkinje, finalizacija spletne strani, iskanje dobavitelja, skrb za IG in FB itd.) je vse skupaj še huje. Zame so ljudje, ki skrbijo za otroke, vodijo svoje podjetje, vsak dan berejo, se izobražujejo, telovadijo pa ostane še jim dovolj časa za partnerja, res geniji na drugo potenco ….

No midva s Primožem še iščeva ta skriven recept kako vse spravit v en dan in na koncu ne imeti občutka, da si se vmes 2x srečal sam s seboj .

Skratka…da preidem k bistvu, pred skoraj dvema mesecema sem na najino veliko veselje sporočila, da sva po mesecih gruntanja, raziskovanja in tudi testiranja končno prišla do najinega prvega fizičnega izdelka. Žal se je pred tedni, ko bi moral iti le-ta v testiranje h končnim uporabnikom, zadeva malce ustavila, saj se je izkazalo, da nekako nimava najbolj zanesljivega dobavitelja. Kljub rednim sestankom in potrpežljivemu razlaganju kaj točno želiva, se je tudi končni testni izdelek  izkazal kot slabo narejen, zaradi česar na koncu sploh nismo šli v testiranje.

Naj na tem mestu razložim, kaj sploh počneva in zakaj, da bo malce bolj jasno in manj skrivnostno. Ko sva junija letos zakorakal v pasji svet, sva hitro ugotovila, da določene pasje pripomočke pogrešava, saj je ponudba na našem trgu, ko gre za šolanje psa precej »boga«. Primož se je ponovno izkazal s svojimi ročnimi spretnostmi in razvil prvi približek prototipa…no in tako se je rodila poslovna ideja…

…oziroma tako je blog Conor’s Adventure v določenem trenutku postal »bodoči pasji brand« Conor’s Adventure .

Zadnje mesece torej razvijava kar nekaj pripomočkov za šolanje in trening psa, ki meniva, da bodo prišli prav vsakemu, pa najsi gre za začetnika v pasjem svetu, profesionalca, ali zgolj nekoga, ki s psom hodi na izlete v naravo.

Ampak….ker sva sama v vlogi kupca vedno izredno natančna in striktna, ko se gre za kvaliteto in uporabniško izkušnjo, nama na kraj pameti ne pade, da najin izdelek ne bo izpolnjeval vseh omenjenih kriterijev. Še več. Bodočemu kupcu želiva ponuditi resnično najin maksimum. Želiva razviti nekaj, česar pri nas še ni moč dobiti, in bo ne samo kvalitetno in uporabno, temveč seveda tudi lepo . Sej vemo, da ljudje na koncu vseeno kupujejo z očmi .

No…pa sva šla v iskanje novega dobavitelja. In opa….kdor išče ta najde. V soboto smo dogovorjeni za prvi sestanek in glede na videno, kaj gospodič izdeluje, tokrat res boga prosim, da sma končno na tisti pravi poti, ki (upam), da vodi do cilja (enkrat v bližnji prihodnosti).

p.s.: aja še to…. Sedaj po mojem res že lahko rečem, da so najini stari spletni strani šteti dnevi . Juhuuu…res čiiiisto malo še in brali nas boste na (za moje pojme) res prečudoviti spletni strani. Glede na videno, bi uradna »otvoritev« morala biti nekje naslednji teden . Res komaj čakam, da vam jo pokažem…sploh naslovna fotografija Conorja…je…uff…

The post Conor’s Adventure Brand In The Making ❤ appeared first on Conor's Adventure.

Pismo zadnja dva dni imam nor black-out. Sploh ne vem kaj naj pišem, zdi se mi, da se nič kaj ne dogaja in da vam nimam nič pametnega, sploh pa zanimivega za povedat. Se mi zdi, da odkar mi je za moje pojme uspelo napisat kar nekaj zanimivih in poučnih blogov…

…okeeej…en intermezzo (ita.odmor)… kako pa sem se sedaj težko pohvalila, prav prsti so mi zastali…uff… Ja, še ena izmed stvari, ki mi gre izredno težko od rok. Pohvaliti sebe. Drugega? Ehh…mala malca, z veseljem pohvalim vsakega in, če je možno to obesim na velik zvon, ampak sebe….pff…kje. Ker jaz pa že nisem dobra. Niti malo. Mogoče to izvira iz otroštva, če človek ni bil nikoli pohvaljen, se verjetno sam težko pohvali. Ali pa, ker sem Slovenka….bojda se Slovenci nasploh težko pohvalimo…če pa se, smo pa takoj označeni, da smo polni sami sebe, pa da smo samovšečni itd.

Skratka, da ne zalutam v čisto kontra smer. Ja, nekako sem se razvadila, da če nimam za povedat kakšne zanimive, ali pa denimo zelo poučne stvari (kot zadnjič tema o peletih in briketih, ki je mimogrede dobila lep odziv mnogih bralcev ), imam kar občutek, da bo blog »kar nekaj«…češ kdo, pa bo bral moje nakladanje .

Ampak… verjetno noben ne pričakuje od mene, da ga bo vsak moj zapis vrgel na rit od zanimivosti, izvirnosti, poučnosti, razburljivosti in ne vem kaj še vse .

Torej…dajmo se osredotočit malce na dogodke okoli Conorja. Ne boste verjeli, ampak malecki se je ponovno (trkam na les) umiril. Zdaj ne vem, ali traja puberteta v »valovih«, torej en teden je akcijska komedija, drugi pa umirjena drama…ampak pes je ponovno »takšen kot je bil«, če se lahko tako izrazim . Čez dan priden. Ko delam, skoraj pozabim, da obstaja. Ko pa je čas za igro, trening pa je precej razigran in aktiven.

Začela sem ga tudi učiti odpoklica s piščalko oz. delava na tem, da se bo pes tako na svoje ime »Conor« kot na pisk piščalke isto odzval. Verjetno se sprašujete, zakaj za boga, si stvari kompliciram s piščalko? Preprosto, piščalka ima vedno isti zvok in pes jo »hitreje« sliši. Na dolgi razdalji je pisk, od dretja imena Conor definitivno bolj učinkovit.

Slednji nasvet sem zasledila na meni do sedaj (to kar trenutno poznam) najboljšem Instagram profilu v povezavi z učenjem in šolanjem belgijcev – Tactical_K9_Family. Pred časom sem gledala tudi en njegov intervju in glede na dejstvo, da je imel pred tem zgolj izkušnje z mačkami…se lahko človeku za takšen uspeh s svojimi psi zgolj priklonim . Michael je lastnik dveh »malin« Athene in Aresa ter delno se lahko tudi njemu »zahvalim«, da sem se pred pol leta zaljubila v tole pasmo .

Ali bova s Primožem čez par let tudi tako uspešna pri vzgoji Conorja kot on…pa se pustimo presenetit . Glede nato, da je odpoklic s piščalko zakapiral v tretjem poizkusu, menim, da smo na dobri poti….

The post Lastna hvala, cena mala? Pa je res? …aja pa odpoklic s piščalko appeared first on Conor's Adventure.

Iz sobote na nedeljo sva se ponovno, kot že pred tedni odpravila na obisk k mojim staršem. Tudi tokrat Conorja ni bilo z nama. Glavni razlog je predvsem v tem, da ga v Mariboru ne moreva nikjer pustiti. Bivava namreč pri mojih starših, v moji stari sobi, kjer pa psa par ur samega ne moreva pustiti. Prav tako, ko sva v Mariboru pes povsod ne more z nama, denimo na Pohorje, v kino, na obisk k prijateljem itd.  

Skratka…ne vem koliko ste na tekočem s trenutno Corona-situacijo, ampak zadeva resnično ni rožnata. Na srečo je Primorska regija še »oranžna«, torej se lahko »zaenkrat« še svobodno gibljemo, čemur je tudi botrovala odločitev za obisk mojih staršev. Vprašanje časa je namreč, kdaj bomo tudi »primorci« postali rdeči.

Ker kot rečeno vikenda nisem preživela s Conorjem, sem si rekla, da na papir zlijem nekaj občutkov, tudi skrbi in kanček žalosti, ki me teži.

Ne vem kako vi doživljate vse skupaj…ampak mene so se vnovič zaprti lokali, gostilne, bari, pa jamranje raznih fitnes trenerjev resnično dotaknili….saj se kot »novo nastala in še razvijajoča« podjetnica, ki se zadnje mesece resnično soočam z vsakodnevnimi izzivi (o tem kdaj drugič), zavedam kaj pomeni živeti brez prihodkov dan, za dnem.

Najbolj od vsega pa me bolijo ljudje. Obnašanje ljudi. Ne vem kdaj se je v zgodovini človeštva zgodilo, da smo ljudje tako zelo izgubili občutek za sočloveka, kot se to zadnje čase kaže iz dneva v dan.

Eni pluvajo čez vlado, pa čez onega in tega ministra, pa čez ta in oni ukrep…

Eni so za, drugi so proti…

Spet drugi menijo, da je Corona nateg…drugi verjamejo, da nekaj zagotovo je na tem… spet tretji so jo celo preboleli in si kaj podobnega več ne želijo doživeti .

Ogromno jih je moralo kar čez noč zapreti svojo dejavnost…a ostalo je toliko odprtih, celo srhljivih vprašanj “Kaj pa sedaj?”, “Kako naprej?”…”Kako bom sploh preživel?”

O trenutni razdvojenosti naše domovine bi verjetno lahko napisala knjigo…in v nedogled naštevala različne vidike trenutne situacije…

Vem, da to ni ravno pasja tematika, pa vendar…trenutna situacija zadeva ves svet, ne zgolj našo ljubo Slovenijo in Evropo, ampak resnično cel svet.

In pomembno je, da ostanemo človeški.

Kaj je že tisto kar nas loči od živali? No poleg bojda večje inteligence, govora, mišljenja in nasploh večje razvitosti. Pa smo res boljši od živali?

Ustavi se za trenutek in poglej svojega kosmatinca, ali pa kakšnega drugega (če svojega nimaš).

Si se kdaj vprašal zakaj je pes človekov najboljši prijatelj?

Se ti zdi, da so psi sposobni sovraštva?

Prav tako ne pozabi na 101 zgodbo, kjer je pes rešil življenje svojemu lastniku…celo dal svoje življenje zanj…

No sedaj pa poglej našo vrsto…človeško vrsto. Koliko smo pripravljeni narediti za zdravje drugega? Čemu smo se pripravljeni odpovedat?

Odgovor je žalosten mar ne?

The post Off-topic – Kaj se je zgodilo z našo vrsto? In v čem smo boljši od živali? 🤔 appeared first on Conor's Adventure.