Sreda, 21.10.2020, dan 135
Pismo zadnja dva dni imam nor black-out😐. Sploh ne vem kaj naj pišem, zdi se mi, da se nič kaj ne dogaja in da vam nimam nič pametnega, sploh pa zanimivega za povedat. Se mi zdi, da odkar mi je za moje pojme uspelo napisat kar nekaj zanimivih in poučnih blogov…
…okeeej…en intermezzo (ita.odmor)… kako pa sem se sedaj težko pohvalila, prav prsti so mi zastali🙄…uff… Ja, še ena izmed stvari, ki mi gre izredno težko od rok. Pohvaliti sebe. Drugega? Ehh…mala malca, z veseljem pohvalim vsakega in, če je možno to obesim na velik zvon, ampak sebe….pff…kje. Ker jaz pa že nisem dobra. Niti malo. Mogoče to izvira iz otroštva, če človek ni bil nikoli pohvaljen, se verjetno sam težko pohvali. Ali pa, ker sem Slovenka….bojda se Slovenci nasploh težko pohvalimo☹…če pa se, smo pa takoj označeni, da smo polni sami sebe, pa da smo samovšečni itd.
Skratka, da ne zalutam v čisto kontra smer. Ja, nekako sem se razvadila, da če nimam za povedat kakšne zanimive, ali pa denimo zelo poučne stvari (kot zadnjič tema o peletih in briketih, ki je mimogrede dobila lep odziv mnogih bralcev 😊), imam kar občutek, da bo blog »kar nekaj«…češ kdo, pa bo bral moje nakladanje 🙈.
Ampak… verjetno noben ne pričakuje od mene, da ga bo vsak moj zapis vrgel na rit od zanimivosti, izvirnosti, poučnosti, razburljivosti in ne vem kaj še vse 😆.
Torej…dajmo se osredotočit malce na dogodke okoli Conorja😇. Ne boste verjeli, ampak malecki se je ponovno (trkam na les😂) umiril. Zdaj ne vem, ali traja puberteta v »valovih«, torej en teden je akcijska komedija, drugi pa umirjena drama…ampak pes je ponovno »takšen kot je bil«, če se lahko tako izrazim 😁. Čez dan priden. Ko delam, skoraj pozabim, da obstaja. Ko pa je čas za igro, trening pa je precej razigran in aktiven.
Začela sem ga tudi učiti odpoklica s piščalko oz. delava na tem, da se bo pes tako na svoje ime »Conor« kot na pisk piščalke isto odzval. Verjetno se sprašujete, zakaj za boga, si stvari kompliciram s piščalko? Preprosto, piščalka ima vedno isti zvok in pes jo »hitreje« sliši. Na dolgi razdalji je pisk, od dretja imena Conor definitivno bolj učinkovit🙃.
Slednji nasvet sem zasledila na meni do sedaj (to kar trenutno poznam) najboljšem Instagram profilu v povezavi z učenjem in šolanjem belgijcev – Tactical_K9_Family. Pred časom sem gledala tudi en njegov intervju in glede na dejstvo, da je imel pred tem zgolj izkušnje z mačkami…se lahko človeku za takšen uspeh s svojimi psi zgolj priklonim 💪🏼👏🏼. Michael je lastnik dveh »malin« Athene in Aresa ter delno se lahko tudi njemu »zahvalim«, da sem se pred pol leta zaljubila v tole pasmo 😇.
Ali bova s Primožem čez par let tudi tako uspešna pri vzgoji Conorja kot on…pa se pustimo presenetit 😎. Glede nato, da je odpoklic s piščalko zakapiral v tretjem poizkusu, menim, da smo na dobri poti…😇.
