Danes mineva zadnji dan 10 dnevne karantene. Prejšnjo sredo sva bila oba s Primožem pozitivna na Covid-19, zaradi česar dva že deset dni zaprta v hiši. Vsi tisti, ki me boste sedaj hiteli spraševati kako sva bolezen prestala….naj odgovorim, da so fizični znaki 100x lažji, kot pa psihični. Biti 3-4 dni bolan z vročino in se počutiti kot »kup dreka«, ni nič v primerjavi z občutkom »da si zaprt« in nikamor ne smeš. V tem primeru najbolj »nasrka« psiha, ker se ti začne konkretno mešat.

Ampak ni danes covid tisti o katerem bi rada pisala, ker se o slednji temi za moje pojme tako 100x preveč govori. Danes bi rada pisala o tem, kaj me »muči« že kar nekaj časa. Nekaj kaj povem praktično vsakemu, ki je oz. bo v naslednjih tednih dobil v dom malo kosmato kepico.

Govorim o svojim popolnoma zgrešenih pogledih, ki sem jih imela s Conorjem prvo leto bivanja z njim. Govorim o tem česar nikoli več ne bi naredila pri vzgoji psa.

Torej, če bi obstajala kakšna možnost, da bi sama sebi v preteklost poslala sporočilo. Kaj bi si želela sporočiti v zvezi z vzgojo Conorja? Iskreno…. marsikaj…

Če imaš belgijca, »malino«, še ne pomeni, da imaš Einstein-a

Ena izmed največjih zmot, ki sem jih doživela s Conorjem. Če malce pretiravam… s Primožem sva si kupila belgijca, vmes celo ugotovila, da ima pes kar dober rodovnik, in potem sva avtomatsko mislila, da imava doma Einstein-a. Da bo malecki v sekundi vse skapiral. Pa da je logično, da zna pes takoj »v nulo« poleg hodit, pa ubogat cel kup ukazov.

Ker to je ja belgijc, ker oni ja vse znajo. Ker to namreč vidiš na Instagramu, pa na Facebooku, kako pametni psi so to. Sploh pa kako so noro aktivni, skoraj na meji superiornega.

Vmes seveda ne pomisliš, da je tvoj 3, 4, 5, 6, 7 mesečni kuža vseeno mladiček, ki tako kot vsako živo bitje na tem svetu potrebuje nek čas, da odraste, da dozori in navsezadnje postopoma »premleje« vse s čim, ga ti kot lastnik maltretiraš. In, da čeprav je po pasmi kao »nekaj več« kot nek drug kuža (to prepričanje so ti vcepili drugi), tudi belgijec rabi nek svoj čas, sploh če je po vrhu v roki popolnega neizkušenega zelenca.

Ko se počutiš kot mama, ki jo je otrok v dno duše razočaral

In vslej kot prej se zaradi svojih velikih pričakovanj zgodi, da te pes oz. v mojem primeru Conor razočara. Ko nenadoma spoznaš, da tvoj kuža pa ni tako superioren in ima cel kup »napak«, ki jih tvoja še vedno zelena in neizkušena glava vidi kot ogromne napake. Nenadoma se vajin že tako malce »čudn« odnos začne še bolj podirat, ker tebi pač ni jasno zakaj za boga belgijec noče delat. In zakaj ne mara poslušnosti? In zakaj zaboga ne hodi tako lepo in aktivno »poleg« kot to počnejo vsi drugi?

In nenadoma se najbolj od vsega ukvarjaš zgolj z eno samcato vajo in niti malo se ne vprašaš, kakšen pa sploh je vajin odnos? Počutiš se kot razočarana mama pubertetniškega mulca, ki zaradi svoje lenobe ni zmagal na nekem tekmovanju .

In valda se ti pes v nekem trenutku popolnoma “zapre”. Ti pa se počutiš še bolj nemočen…čeprav bi na njem najraje zlomil cel kubik drv. In odnos se podira ter podira….vrtita se v krogu…do trenutka, ko preprosto ne odrasteta.

In potem pes odraste, ti v glavi odrasteš in zgodi se čudež

In ko mine dobro leto dni odkar je tvoj kosmatinec pritacal v tvoj dom, ko odraste tako on, pa tudi tvoji pogledi nanj postanejo nekako bolj prizemljeni, se nenadoma zgodi čudež. Vajin odnos se drastično izboljša, kosmatinec kar nenadoma zna stvari, ki jih še nekaj mesecev nazaj »ni znal« in kar naenkrat je vse tako kot mora biti.

Nenadoma spoznaš, da je ključ vsega zgolj odnos, grajenje odnosa, pa spoštovanje in res iskreno razumevanje. Spoznaš, da ni bistvo, da pes pri 5 mesecih zna »v nulo« 10 različnih ukazov, ampak, da je dosti bolj pomembno, da imata v nulo zgrajen odnos, ki temelji na igri. Da, na igri. To je tista zadeva, ki smo jo mi precej zanemarjali med odraščanjem Conorja . Pa ne se zdaj zgražat, da se nismo igrali z njim. Smo se, ampak, če sem iskrena, dosti premalo. Sploh pa premalo borbene igre.

Ni pomembno kaj zna, bolj je pomembno kdaj in kje zna

Če nas berete redno, potem veste, da sem že pred časom pisala o svojem odnosu s Conorjem, ki se je res izjemno izboljšal šele od trenutka, ko sem jaz na svojem »podstrešju« določene stvari pospravila in razčistila. Med drugim sem popolnoma znižala oz. povsem odstranila pričakovanja do Conorja. Nanj sem začela gledat, kaj on je, kaj zna, sploh pa kdaj zna in ne česar ne zna. Čeprav na najino žalost nikoli ne bova trenirala in posledično tekmovala v IGPju in njemu tako ljubi obrambi – na Primorskem je žal bolj bogo z omenjeno disciplino.

Pa je Conor kot belgijec, kot »malina« izredno skuliran in daaaaleč od tega kaj se bere o omenjeni pasmi. Z njim gremo lahko praktično povsod, ima praktično 100% odpoklic (no okej, če ni b bližini nobenega drona ), zna cel kup različnih vaj, ki pridejo prav v vsakdanjem življenju (denimo pobiranje različnih stvari iz tal) itd.

Če bi imela še enkrat mladička…

Pravijo, da prvega psa »zajebeš« (pardon izrazu), na drugem popravljaš napake prvega in šele tretji pes je potem »pravilno narejen«. Ko sem sama ta »rek« slišala v mali pasji šoli sem naivno, polna sama sebe mislila….»Maah kje, midva bova iz Conorja naredila super psa…češ, sej pa sem prebrala vso znanje tega sveta«. No danes, dobro leto dni kasneje, se moram žal posut s pepelom, da smo tudi mi precej stvari »zajebali«. Da sem vedo znova kljub »načitanosti« pozabila na osnoven temelj, to je odnos. Da čeprav sem mislila, da razumem pomen odnosa, sem ga pravilno ozavestila šele sedaj, zadnjih nekaj mesecev.

Če me danes kdo vpraša, česar nikoli več nebi naredila pri vzgoji psa. Ne bi več izhajala iz lastnih pričakovanj, moj pes ne bi bil podaljšek mojega ega.

Večji poudarek bi dala skupnim užitkom pri odkrivanju sveta, učenju, sploh pa igri in spoznavanju različnih situacij. Bolj bi probala biti potrpežljiva in jemati vse, kot, da nič ni samo po sebi umevno….četudi je belgijc, ki zna »bojda vse« .

The post Če bi imela še enkrat mladička…kaj bi spremenila? appeared first on Conor's Adventure.

Dolgo časa sem premišljevala ali naj pišem o tem, ali naj pozabim, po domače povedano »pometem pod preprogo«. Včasih človeku preprosto popustijo živci in ne, za to ni opravičila. Ampak, ko se pomiri in pogleda nazaj, je na žalost že prepozno.

Skratka, danes sem Conorja prvič od kar ga imava pretepla.

Sej ne morem verjet kaj pišem. Še Primoža sem vprašala, ali naj res pišem o tem, ker vem, da bom sprožila ogromno mero zgražanja, neodobravanja…skratka vsega možnega negativnega. Ampak Primož mi je odgovoril kratko in jedrnato, »Pija, nisva rekla, da bova iskrena? Tudi, ko gre za faile? Sej veva oba, da to ni prav. Da si šla proti svojim načelom, ampak človek si. Delaš napake. Daj jih zdaj še javno priznaj«.

No in sem jo….

Da opišem situacijo. Pridem na balkon in vidim pogrižen Crocs, ono totalka. Pri sebi se nasmehnem in si rečem »Pija tele, prav ti je kaj pa si pustila Crocse spet na tleh, namesto, da bi jih odmaknila«. Vprašam Conorja, kaj je bilo, ampak nisem ga skregala, saj sem vedela, da je napaka moja.

Takoj zatem pride sosedov pes, se nekaj naganjata skozi ograjo balokna. Ga pokličem v hišo in mu ukažem, naj gre na svojo posteljo. No…tukaj se je začela komedija oz. kasneje grozljivka. Pes je začel noro trmarit, da on pa že ne bo šel v svojo posteljo. Se uleže zraven. Jaz pa trmasta.

Kar je sledilo, me je sprva šokiralo, nato pa …kot sem rekla, ko ti živci popolnoma popustijo. Pes še kar trmari, da ne bo šel na svojo posteljo in gre na sredino dnevne in začne počasi lulat. Jaz ga prvo sekunda gledam kot zabodena, nato se zaderem nanj in gre v svojo kletko, kjer svojo potrebo nadaljuje, jaz takrat že konkretno v rdečem…se še bolj zaderem nanj, no pa je šel še malo v jedilnico »počepnit«, pa malce po hodniku, pa seveda na predpražnik pri vhodnih vratih…skratka polulal je pol hiše. Priznam utrgalo se mi je….scotala sem ga, ga pošteno skregala, se drla nanj, da je to FUJ in NE…in bog ve kaj še vse.

Valda mi v tistem trenutku ni pomagalo nobeno znanje, nobeno od 100ih prebranih člankov in knjig o puberteti, o strahu psa, o bog ve kaj še vsem…. V tistem trenutku bi ga najraje nekam zabrisala.

Zaprla sem ga ven na balkon in se spravila čistit nered. Moj pulz je bil po pol ure čiščenja še vedno nekje v rdečem, ampak počasi se je začela oglašati slaba vest. Bolj se je moj pulz umirjal, bolj je slaba vest nabijala. In to konkretno. Res mi je postalo…no in še mi je noro BAD .

Mešanica slabe vesti, jeze na sebe, češ da se ne morem kontrolirat, kot tudi sramu, da se lahko tako spustim iz vajeti, me je razjedala cel dan. Če tudi sem se psu opravičila takoj, ko sem nered pospravila…nekako vem, da bo to zagotovo imelo vpliv na najin odnos.

Najbolj bedno pri vsem pa je dejstvo, da je preostali del dneva minil res super, ful je bil priden med treningom, pa šla sva v Sežano, kjer sva ponovno vadila hojo na popuščenem povodcu, fotografirala sem ga itd.

Skratka kaj naj rečem….vem, da nasilje ni in nikoli ne bo rešitev, kot tudi da zanj ni opravičila. Resnično upam, da me zaradi tega ne obsojate oz. da se vam najin blog ni »zasral«, ampak glede na dejstvo, da je bil slednji zastavljen kot »medij, kjer bomo govorili iskreno o vzgoji, se mi je zdelo prav, da z vami delim tudi enega izmed svojih največjih »vzgojnih failov« do sedaj.

The post Dajmo čim prej pozabit ta dan 😢 appeared first on Conor's Adventure.

Če si tele, si pač tele pravijo…Samo hudič je, ko tele (to sem jaz mimogrede, takoj razložim zakaj) skrbi in je odgovorno za drugo živo bitje (to je Conor).

Skratka, kaj sem tokrat »ušpičila«. Včeraj preden sva se s Primožem odpravila kajtat sem nekje zasledila precej obširen članek o pasjem zobovju. Govora je bilo o zdravju pasjih zob, zakaj jih ščetkati s krtačko in zobno pasto ter nekaj informacij o zobnih oblogah. Itak sem morala vso prebrano znanje testirati še v praksi, kar pomeni, da sem povprek in počez »preštofirila« po Conorjevem gobcu in pregledala njegove zobe. »Uuu madona, kaj ti imaš že zobne obloge«, sem mu zamrmrala, ko sem pri zadnjih zobeh zagledala nekaj rumeno-rjavih lis.

Kasneje sem svojo ugotovitev poročala Primožu, ki mi je zgolj odgovoril »Ja pa Pia…ni to logično, sej pa on trenutno zob skoraj ne uporablja…«. Pismo samo res, glede nato, da pes zgolj je oz. golta brikete, morda ne bi bilo slabo, da mu nabavima kakšno kost. Navsezadnje so kosti super za razvoj čeljustnih mišic, ki posledično vplivajo tudi na dvig ušes, pa še dosti kalcija vsebujejo, kar je pri rasti mladiča itak zelo pomembno.  

No pa sem šla danes veselo k mesarju in nabavila celo vrečo govejih kosti. Prosila sem ga za malce bolj mesnate, mesar pa mi jih je še lepo narezal (1 napaka) in domov sem prinesla celo vrečo.

Conor je bil valda noro navdušen, ko sem mu dala za glodat del stegnenice, med tem, ko sem se sama zakopala v delo za firmo. Po kaki uri glodanja (2 napaka), vmes sem ga pustila samega (3 napaka), sem preverila kakšna je situacija.

Malecki je ves navdušen še kar glodal…samo po tleh je bilo nekaj kapljic krvi. Si mislim okej…sej kost je bila malo krvava, ampak, čez čas ugotovim, da to ni od kosti, ampak Conorjevega gobca. Valda si je z glodanjem trde kosti poškodoval dlesni.

Mu odmaknem kost in nekako se mi je začelo svitat, da sem nekje brala, da določene kosti bojda vseeno niso najbolj primeren za psa (Bravo Pia hitra si). Si vzamem urco časa in hop, se zakopam v branje različnih člankov (slovenskih in tujih).

Po dobri uri, ko sem pojedla »svetovno pamet o pasjih kosteh tega sveta« pridem do zaključkov, da so surove kosti (in NE kuhane!!) sicer zelo priporočljive za pasje glodanje, ampak seveda NE VSE.

Pri izbiri kosti se moramo NUJNO držati nekaj smernic, drugače, se lahko pes pri glodanju poškoduje (ureznine dlesni; poje del kosti, ki se zatakne v prebavnem traku; se celo zaduši itd)…in sicer:

Kost naj bo približno tako velika kot glava vašega psa.

Izbirajte med puranjimi ali piščančjimi surovimi vratovi, piščančjimi ali račjimi nogami, med kostmi mladih živali (goveje, kozje, konjsko, ovčje, divjačinsko, zajčje meso oz. kosti), priporočajo tudi goveji ali konjski rep.

Svinjske nogice na drugi strani niso priporočene zaradi visoke vsebnosti maščob.

Izogibajte se narezanih kosti, ki vam jih pripravi mesar, saj imajo izredno ostre robove.

Nosilne kosti (npr. goveje, divjačinske) so izredno trde (namenjene nošenju velike teže) in lahko povzročijo poškodujejo zobovje ali dlesni psa.

Psa ne puščajte brez nadzora, saj se lahko del kosti odkruši in se mu zatakne.

Prepogosto hranjenje psa s kostmi lahko pripelje do kroničnega zaprtja.

Skratka spet smo se nekaj novega naučili, na srečo brez hujših posledic za Conorja . No za zdaj, vsaj ne vidnih…upam, da ga ni današnja kost »zaprla«.

Spletni viri:

• Katere kosti so najbolj primerne?
• A guide to feeding raw bones for dogs
• Raw meaty bones (RMB)
• Can Dogs Eat Bones?

The post Conor, krvoločen pes in »fail« s kostmi appeared first on Conor's Adventure.

Pobegnil nama je…

Huh….na srečo ne daleč…ampak dovolj, da sva začela bolj resno jemati njegov »ovčarsko belgijski« nagon .

Skratka, če naju redno berete, potem veste, da na mojem telefonu že nekaj časa ne dela kamera. Žal je pri nas v Sloveniji vse centralizirano v Ljubljani, kjer je tudi edini servis izdelkov Apple. Danes je bilo tudi v planu, da se v Kamniku dobiva s svojim dobaviteljem izdelkov, ki jih želiva v prihodnje prodajati….zato je bila logična odločitev, da obisk glavnega mesta izkoristim tudi za reševanje oz. morebitno popravilo svoje »stare jabolke«.

Ok….pridem na Apple servis petnajst minut do štirih (delajo do štirih), ampak dotični zaposleni so noro fini in očitno strank več ne sprejemajo. »Kaj pa, če greva vprašat na A1, morda pa je telefon še v garanciji?«, mi predlaga Primož. »Dvomim, ampak dajmo probat«, si mislim, glede nato, da je verjetno že več kot leto dni, odkar sem ta zdajšnji telefon dobila iz popravila. Zaposleni na A1 – čisto nasprotje tistih iz Apple-a…ampak ok, pustimo podrobnosti, to je pasji blog …skratka zadevo so rešili v trenutku. Po hitrem postopku so ugotovili, da je telefon še v garanciji, ga poslali na popravilo in mi priskrbeli nadomestnega. Takšnega, kjer kamera deluje…aleluja…Haha…kako malo človek potrebuje, da je zadovoljen .

Se odpeljeva naprej v Kamnik na srečanje z dobaviteljem. Na tem mestu še nebi govorila o nekih podrobnostih kaj točno načrtujeva, saj boste še vse izvedeli ….Recimo, da je bil »sestanek« uspešen. V kolikšni meri, pa bo naslednji teden pokazala dobaviteljeva ponudba, oz. cena izdelka .

Kje pa je bil Conor v tem času? Doma. Ampak ne pri Rajku v varstvu, temveč na terasi hiše. Pred odhodom, sem poskrbela, da je imel na razpolago dovolj vode, bil je sit, tudi za več aktivnosti sem poskrbela pred tem, da bi pes ja večino časa najine odsotnosti prespal. Aha veš kje…

Zdaj koliko, če sploh je spal, ne vem….vem samo, da ko sva se po 7ih urah odsotnosti vrnila domov, psa ni bilo, kjer sem ga pustila.

Se parkirava na dvorišče hiše, Primož odpre vrata avta in nenadoma mu nekaj (vemo kdo) skoči v naročje. »Ja Conor kaj pa ti tukaj??«, se Primož presenečeno zadere na psa, med tem, ko sem sama ravno zaprla vrata avtomobila. »Haa?? Kaaj? Kako??«, se mi v mislih ob pogledu na Conorja zasveti milijon vprašanj. »Kako zaboga, pa si ti prišel iz terase?«, ga začudeno vprašam. »Pismo Primož, pa menda ja ni preskočil dober meter visoke ograje«, zaskrbljeno pogledam dragega.

Kasneje po pregledu ograje ugotoviva, da se je mali mojster uspel splaziti med deskami ograje. Kljub dejstvu, da je že zelo velik (za svoje mesece) in na pogled resnično ne bi rekel, da je možno, da se lahko splazi med luknjami ograje….sva danes v praksi doživela to kaj teoretično že dolgo veva »Ne podcenjuj belgijca, ker ti bo žal!!l«

The post Lekcija št. XY – Ne podcenjuj belgijca! appeared first on Conor's Adventure.

Počasi se je potrebno ponovno postaviti na realna tla in se po treh tednih dopusta pripraviti na deloven teden. Končno je tudi v naših krajih popustila res nora vročina, ki smo jo bili deležni zadnje dni, zato ohladitev izkoristiva za generalno čiščenje hiše.

Conor se večino časa dolgočasi na balkonu oz. spi, »Očitno je to zanj zdaj pasji dopust«, si mislim med tem, ko čistim kopalnico.

Preden se lotim pospravljanja kajtarske robe na podstrešje (v zadnjem času se jo je nekaj dosti nabralo) s Conorjem naredim še trening poslušnosti. »Madona psu gre prav super« si mislim, ko na moja povelja odreagira v sekundi. Na morju smo se začeli učiti tudi prevale oz. kotaljenje, pa mu gre že zelo dobro od rok. Še kar naprej vadiva obrat oz. mi rečemo »spin«, tudi »poleg«, »vmes« in ostale že znane vaje.

Po kosilu se odpravimo na daljši sprehod do moje mame. Čeprav okolica omogoča, da bi bil pes večino poti spuščen (živiva v naravi, kjer skoraj ni prometnih cest), se s Pijo odločiva, da ga imava namerno večji del poti na povodcu. Pes je bil zadnjih nekaj tednov, kaj se tiče hoje na povodcu precej »razpuščen«, Pija bi rekla, da nisva bila dosledna, zato mu sedaj hoja na popuščenem povodcu predstavlja kar nekaj težav v smislu vlečenja in vohanja v nedogled.

Prvič sva tudi doživela, da se je malecki od strahu polulal. In sicer med tem, ko sva delala poslovne načrte za naprej, je v enem trenutku začel noro lajat na terasi. Se vstanem in grem pogledat kaj je narobe. Zakličem »Conor, tiho« (morda z malenkost karajočim glasom) in pes pride do mene celi potuhnjen, ušesa nazaj ter se polula. Ve namreč, da ne sme lajati na terasi. Ampak takšnega odziva, pa res nisva pričakovala, nama je bil skoraj šok. »Misliš, da ga je bilo tako strah, da ga boš skregal«, me Pija vpraša začudeno. Iskreno ne vem vzroka, si pa mislim, da sva morda zadnje čase malce »povečala« število prepovedi in pogostost kreganja psa, ko naredi kaj narobe. Tako je nastal pes, ki se naju »boji«, če malce pretirano opišem. Verjetno bi naju marsikateri kinolog okaral, češ, da najino početje izrazito škodi razvoju samozavesti psa.  

Tukaj se lahko lepo navežem na besede naše inštruktorice Petre, ki jih je povedala na prvem pasjem srečanju, »Poskrbite za čim manj prepovedi za psa, naj bo psu čim več stvari dovoljenih. Tiste, ki mu niso dovoljene, jih odstranite oz. poskušajte odvrniti pozornost. Sploh pa s psom uživajte in se imejte fajn. Bodite veseli njegovega početja, ko naredi kaj prav.«, po tehtnem premisleku sem hitro ugotovil, da se morda njenih navodil nisva ravno 100% držala. Bomo popravili.

The post Lulanje od strahu in najin vzgojni »fail« (by Primož) appeared first on Conor's Adventure.

Pismo midva s Primožem sva včasih res prava pacienta. Ne morem sicer brez zadržkov trditi, da do sedaj pri vzgoji Conorja še nisva naredila že kar nekaj »failov«, saj bi to najbolje ocenil kakšen kinolog, če bi naju lahko dnevno spremljal… zato pa vsake toliko časa narediva kašen popolnoma osnovni »fail«.

Tokrat sva si privoščila, da sva po slabem tednu dni na dopustu ugotovila, da nama bo morda zmanjkalo hrane za Conorja. Ja resno…že spet, bi lahko rekli…

»Čuj Primož, kako sva midva kaj finančno?«, sem vprašala zaročenca pri zajtrku. »Zelo v redu, zakaj?«, »Veš kaj razmišljala sem, da bi morda podaljšala za kašna dva dni, kaj praviš?«, nakar me je pogled na več kot pol prazno vrečo za pasjo hrano »streznil«, da pa morda le ne bo šlo. »Kar se mene tiče z veseljem, tudi finančno si brez problema privoščiva…ampak ja, tudi sam sem se danes zjutraj vprašal, ali nisva morda vzela s seboj premalo hrane«, mi je zaskrbljeno odgovoril Primož.

Načeloma jo bo približno dovolj (šlo bo na tesno), če se domov vrnemo kot je bilo sprva načrtovano –naslednji ponedeljek. Definitivno pa jo bo zmanjkalo, če se odločiva podaljšati.

»Pismo, kako se nama je lahko to zgodilo?«, sem se jezna vprašala, saj sem vedela, da je to resnično neumna napaka. Praktično v vsakem članku o »dopustu s psom« trobijo, da vzemi s seboj raje več, kot premalo hrane. Roko na srce je to logično…ampak ne. Spet je bila Pia površna. Pred odhodom na morje sem vzela kalkulator in izračunala, če vzameva s seboj 5 kg vrečo, imava dovolj za 14 dni, če mu vsaki dan dajeva 350 g… še celo ostane nama 100 g!! Hahaha celih 100 g viška sva vzela s seboj…jaz tele. Seveda sem pozabila prišteti spremenljivko, da mu dnevno dajeva tudi 360, ali 370 g hrane. No pa smo v riti….oz. Conor je v riti in spet bo lačen.

Nič nama ni preostalo drugega, kot da sva šla v akcijo. Skok na splet in preverit, ali morda na Hrvaškem prodajajo hrano Platinum. Na srečo tudi Hrvati vedo kaj je dobro za pse . Sva jih kontaktirala in smo se dogovorili, da nama pošljejo 5 kg hrane na naslov apartmaja. Sedaj je potrebno zgolj držati pesti, da bo prišlo pravi čas, glede nato, kje »bogu za ritjo« oz. kako zelo južno na Hrvaškem se nahajava.

»Dokler ne pride pasja hrana, bi lahko Conorja hranila s surovim piščancem na račun kakih 150 g briketov?«,sem predlagala Primožu. Malecki je bil nad predlogom navdušen, saj piščanca naravnost obožuje. Sva mu dala prvič za poskusit tudi banano in breskev , kar je pojedel z velikim navdušenjem. No mogoče, pa bo nekoč res postal gurman, tako kot sta lastnika hahaha…

The post Hudiča zmanjkalo bo hrane za Conorja appeared first on Conor's Adventure.

Zjutraj sem si privoščila lepoten spanec, med tem, ko je moj zlati Primož poskrbel za malega terminatorja, ki od 6.30 naprej ni želel več spati. Po zajtrku sta moja dva fanta demonstrirala kaj sta se naučila med tem, ko sem jaz pridno »slinila« polšter v spalnici. S ponosom in veseljem v očeh sem opazovala kako Conor poleg povelja »sedi« obvlada tudi povelje »platz. Med drugim sta začela počasi dodajati nove vaje poslušnosti, kot so razni obrati, sledenje roke v poziciji »poleg«, razne vaje samokontrole itd.

Vaje iz samokontrole so super stvar in sem mnenja, da jih je pametno res čim prej vključiti v trening z mladičem. Mi smo začeli že drugi, tretji dan, vendar na mičkeno »napačen« način, kar vidim šele sedaj, ko sem si ogledala kar nekaj videov na to temo, vključno z današnjim, ki nam ga je posredovala inštruktorica Petra. Prve dni, ko smo Conorja še hranili iz sklede, smo imeli težave z njegovo neučakanostjo pred obrokom, ki se je kazala skozi lajanje in skakanje. Želela sva doseči, da v miru počaka, med tem, ko mu na tla dava posodo. Dajmo rečt, da nama je po nekaj ponovitvah uspelo na pol, ampak šele sedaj, ko sva se vaj iz samokontrole lotila kot je treba, so rezultati dosti boljši.

Začet moraš z manjšo količino hrane v pesti, pes med tem sedi ali leži (meni je skoraj ljubše da leži). Pokažeš mu zaprto pest s hrano, vendar paziš, da je ne liže ali grize, temveč, jo zgolj gleda. Nato pest odpreš in stopnjuješ do točke, da pes zgolj »gleda« hrano na tvoji roki in jo zaužije šele na tvoje povelje, v našem primeru »yes+klik«.

Kosilo sva si danes privoščila v restavraciji Etna. Da malce zaidem iz pasje tematike, glede na aktualne dogodke okrog prvega slovenskega podeljevanja Michelinovih zvezdic, sem bila izredno presenečena, ko sem izvedela, da je tudi Etna prejela nekakšno Michelinovo priznanje. Zakaj? Iskreno, sej niso slabi, ampak imamo v Sloveniji oziroma na Primorskem dosti več restavracij, ki bi si ta naziv res zaslužile (denimo Capra v Kopru). Kakor koli že, Conor je ponovno dokazal, da njegova ubogljivost teden dni nazaj v Kopru, ni bila muha enodnevnica in sva lahko s Primožem pojedla kosilo v miru.

Žal je šla ta ubogljivost rakom žvižgat, ko je Primoža med večernim treningom zmotil njegov oče Rajko, Conor pa je veselo stekel k njemu v objem. Po vnovični vzpostavitvi prave hierarhije, je piko na I dodal še dokaj zoprn pripetljaj, ko je Conor namesto, da bi zavil na domač prag, z Rajkom raje odšel nadstropje nižje. Priznam, malce so nama zasvetili alarmi, saj sva spoznala, da sva Rajka nehote spustila preblizu psu. Conor je pri njem dobil vedno zgolj in samo pohvale, božanje, občasno tudi igranje, nikoli pa prepovedi, ki pa je občasno (verjetno razumljivo) tudi pri nama na vidiku. Da se razumemo, Rajko Conorju tudi ni pustil grizti rok, nog oz. oblačil, ampak sej veste kako je, situacija je bila malce podobna starši vs. babice/dedki. Med tem, ko sem mnenja, da je pri vzgoji otroka izredno pomembno, da babice/dedki otroka razvajajo in ga starši predvsem učijo, je pri vzgoji psa zadeva nekoliko drugačna. Pes bo šel k tistemu, kjer ima več ugodja in seveda tudi manj prepovedi. V nekem trenutku je postalo jasno kakšna je situacija pri nas. Po tehtnem premisleku kako psa »pametno« navaditi na Rajka (saj sva vedela, da bo zagotovo prišel dan, ko ga bova morda potrebovala v smislu varstva Conorja) sva prišla do zaključka, da ga bova prosila naj začne Conorja »ignorirati« in ne vedno, ko gre mimo naše ograje ga klicati in siliti vanj.

The post Učenje samokontrole in povelja »platz« ter prva resna napaka neposlušnosti appeared first on Conor's Adventure.

Načeloma tega kaj sledi ne bi smela napisati, ker se bo verjetno kar nekaj ljudi zgražalo, ampak mi je vseeno. Želim, da bralci čim bolj začutijo mojo iskrenost, kot tudi spoznajo vse »napake«, ki sem jih oz. še jih bom počela s svojim prvim psom. Na tem mestu seveda upam, da jih bo čim manj, sploh pa da jih bom čim prej odpravila.

Skratka zjutraj pri tehtanju in »natakanju« hrane v kozarček – na prvem predavanju male šole smo namreč poleg mnogih navodil, dobili nalogo, da psa naslednja dva meseca hranimo izrecno iz roke, to pa zato, da bomo zanj čim prej postali »skleda za hrano«, kamor se bo rad vračal – sem želela še enkrat točno preveriti, ali Conorja dovolj hranimo. Zdel se mi je namreč nekako suh. Na vrečo hrane sem začela buljiti kot tele v nova vrata, ker sem mislila, da narobe vidim. »Shit, resnooo«, sem se prijela za glavo, ko sem ugotovila, da bogi revež zadnjih nekaj dni (v petek zjutraj smo prešli na hrano Platinum) dobiva circa 40% hrane premalo. Namesto 250 g, smo mu dajali zgolj 150 g. Nisem mogla verjeti, da sem pri branju embalaže bila tako površna, pa sej ne, da sem enih parkrat pogledala na tabelo. Zmotili so me kg, kjer piše končna teža psa, jaz pa sem mislila, da se gleda trenutna teža, kar je naneslo precejšnjo razliko. Kakorkoli že, na srečo je pes še vedno v redu, energije ima za odvoz, samo malce presuh je trenutno, ampak bomo v naslednjih dneh postopoma povečali vnos in upam, da se nam poredi nazaj.

Sem se nato malce zakopala v brskanje po internetu kaj je še potrebno pri psu glede hrane paziti, sploh status okoli lesenih palic me je zanimal, saj jih Conor obožuje. Kot sem si že mislila niso ravno v redu, saj jih nekateri uvrščajo celo med izrazito nevarne – psu lahko med žvečenjem trske ranijo gobec, prav tako lahko poškodujejo prebavni trak, če pes palico/les požre. »Okej, nič več zvečenja lesa in glodanja palic«, sem si rekla in se vprašala, kako bo to občasno izgledalo v praksi.

Bolj se je bližala ura za odhod v malo šolo, bolj sem postajala živčna. Sama vožnja je tokrat minila brez zapletov (beri cviljenja), zato pa je bilo toliko bolj pestro v šoli. Očitno nisem bila edina nervozna, smo bili kar vsi po malem Verjetno mi ne bo za zamerit, če priznam, da me je skrbelo, kako bo izgledalo v praksi Conor in devet psov okoli njega in še dvakrat toliko ljudi. Ampak, ko se je bilo treba skoncentrirat in držati fokus med izvajanjem vaje, je mali raztural. Čeprav nama vse ni šlo najbolje od rok; igranje nama še povzroča preglavice, sem na svojega psa izredno ponosna. Proti koncu ure sva se oba nekako sprostila, tako, da resnično že komaj čakam naslednjo šolsko uro.

The post Conorjevo »stradanje« in prvič v malo šolo appeared first on Conor's Adventure.