Iskreno ne vem, če sem bom kdaj docela navadila nad igralsko sposobnostjo psov. Zdaj ne vem ali sem jaz pač taki karakter, ki me »nategne« vsak (oprostite izrazu), ki ima 5 sekund časa, ampak moja vest je resnično izredno šibke narave.

To, da so Conorjeve igralske sposobnosti na profesionalnem »za oskarja« dobit nivoju že veste, ker sem o njih pisala kakšen dober mesec nazaj. No tokrat me je spet nagnil, ampak še za kakšno stopnjo ali dve več. Res okrog me je tako prinesel, da je za film posnet

Pride Primož popoldne okol 16ih domov iz službe, jaz sem glih končevala z delom, Conor pa s opoldansko/popoldanskim počitkom (med tem, ko delam, on v svoji kletki spi). »Čuj peljem jaz Conorja en krog za 10-15 min, ti pa vmes pripravi mizo za kosilo, boš?«, prosim zaročenca, ko me je prišel pozdravit v pisarno. Prikima, me poljubi za dober dan in greva s Conorjem raztegnit noge.

Na srečo me je danes s kosilom rešla njegova mama in mi ni bilo treba kuhat, saj je prinesla že skuhano joto. Za takšne momente sem ji res noro hvaležna. Sej ne, da ne znam oz. ne maram kuhat, ampak med tednom, ko je toliko postorit za firmo, so takšni »prosti kuharski« dnevi pravi luksuz .

Prideva nazaj, jaz za mizo, Conor pa na svojo pasjo posteljo. Pojeva kosilo, pospraviva, Primož skuha kavo in med tem, ko jo srkava ter se pogovarjava pogledam kaj dela pes. Ga gledam in gledam, on pa se cel sključen stiska ob fasado in se trese. Pomignem Primožu češ…«kaj za boga«, ga gledava, Conor se strese. »Ej fant pridi sem…kaj je narobe?«, Primož nežno psu.

Ves sključen pride Conor do njega, Primož ga prime in si ga »posadi« oz. ga dvigne v naročje. Pes se trese in ušesa nazaj, češ »bogi sem«. Ostane nekaj trenutkov v njegovem naročju, nato pa skoči na tla in izgine v notranjost hiše. Midva še posediva zunaj na terasi minutko ali dve, da do konca spijeva kavo in se tudi sama odpraviva v notranjost. »Gremo na sprehod, dokler še je nekaj sonca?«, predlaga Primož. »Komot….ehm…kje pa je pes?«, ga začudeno pogledam. Skomigne in gre v kuhinjo pospravit kavne šalice, sama pa po hiši poiskat Conorja.

Najdem ga v pisarni v njegovi kletki, celega tresajočega. Ga gledam, »kaj za boga?«, nežno pridem do nega, ga objamem in ga začnem spraševat kaj je narobe. Pes se strese. »Pismo, kaj ma vročino se takoj vprašam?«…ja vem ne se smejat. Mu preverim dlesni, če so kakšne čudne barve, pogledam oči, hočem mu zmerit utrip…Nakr pride Primož in skozi vrata zakliče »Conor gremo lulat?«.

Haha…pes nenadoma oživi in »pozabi« na igralsko vlogo »napol mrtvega psa«. Poleti proti vratom in z visoko postavljenimi ušesi, jasnim pogledom in z jezikom do tal čaka, češ kdaj se boma spokala.

Pa se odpravimo na sprehod, ko se Primož nenadoma obrne k meni »Še zdaj ne morem verjet kako te je nagnil…res Pija, pes te je skapiral v nulo. Ne morem verjet, hahah«, se mi zasmeje v moj malce zardel obraz.

Pa naj še kdo reče, da psi, oz. belgijci niso pametni. Resnično se mi zdi, da se poleg tega psa vsaki dan učim. In, ko že mislim, da ga razumem in želim o sebi rečt »ej…zdaj pa o psih že nekaj vem«, pride s kakšno novo finto, izzivom ter je Pijica spet v temi …

The post Conor in njegove igralske sposobnosti appeared first on Conor's Adventure.

Če ste prebrali naš sredin blog, potem veste, da sem si malce privoščila. No…na žalost nisem privoščila sebi, ampak Conorju . Roko na srce, v teh karantenskih časih, niti ne vidim nekega smisla, da bi sebi kar koli konkretnega kupovala…če ni ravno knjiga .

Torej…včeraj sem zapravila kar lep košček denarja za pasje stvari in glej ga zlomka, prva pošiljka je prispela že danes. Na tem mestu moram izpostavit ekspres pošiljanje spletne trgovine Gali, naročilo sem oddala ob 11.30, paket pa je bil pri nas danes dopoldne malce pred 11to uro, torej dostava je bila prej kot v 24ih urah. Načeloma na dolžino oz. rok dostave nisem ravno pozorna, saj redko naročam vse v zadnjem trenutku….mi pa kakšni takšni ekspresni odzivi izredno padejo v oči. Denimo spomnim se, da sem imela podobno izkušnjo s spletno trgovino Loving Paw, kjer sva poleti naročila hladilno blazino in pasjo prvo pomoč ter je pošiljka prispela tudi prej kot v enem dnevu.

Jaz osebno takšne pozitivne »bonbončke« v vlogi stranke izredno cenim. Najboljše so mi sploh tiste spletne trgovine, ki ponujajo gratis dostavo pri nizki nakupni vrednosti (npr. 10-20 €), ali pa imajo mnogokrat akcijo gratis dostave…spletna trgovina Malinca je takšen primer. Vsi, ki imate spletno trgovino in morda to berete, vam toplo priporočam, da si ogledate spletno prakso Malince. Zmagajo. Od gratis dostave, do raznoraznih kupončkov v obliki 10% popusta za naslednji nakup, ki ga redno dobiš v naročenem paketu, do gratis darilc in mini testerčkov. 

Okej…dovolj razglabljanja o dobrih poslovnih praksah…navsezadnje je to v prvi vrsti pasji blog, kar na trenutke skoraj pozabim in me hitro zanese .

Aja…mislila sem govoriti o Pullerju. Kot je iz naslova razvidno, smo nad njim, če gre soditi po Conorjevem entuziazmu izredno navdušeni. Res, nora igrača…ma ne…vrhunska, top shit igrača . Res ne morem je prehvalit. Če vam povem, da odkar imava Conorja, se ne spomnim, da bi bil nad katero igračo tako navdušen. S Primožem sva jo preizkusila na današnjem popoldanskem treningu po kosilu in tudi iz vidika vodnika je igrača svetovna. Sama denimo nisem ravno neki hud metalec igrač v daljino, če bi me videli kako daleč vržem žogico, bi verjetno umrli od smeha……no pri Pullerju mi gre metanje bolje od rok. Najbolj mi je všeč njegova več uporabnost, saj združuje več tipov igranja….s psom se lahko sprva igraš borbeno igro – vlečenje, nato pa »prešaltaš« na metanje oz. lovljenje.   

Skratka, če iščete vsestransko igračo vam toplo priporočam nakup Pullerja. Dobi se ga skorajda v vsaki spletni pasji trgovini, ampak bodite pazljivi, saj se cene lahko od trgovine do trgovine precej razlikujejo (od 18,90 € pa tudi do 25 €).

Aja pa mimogrede to ni nobena plačana reklama . Sama bi bila takšnega nasveta nekaj mesecev nazaj izjemno vesela, saj skoraj ni bilo igrače, ki bi Conorja na dolgi rok resnično zanimala .

The post Puller je zakon 👌🏼 appeared first on Conor's Adventure.

Dragi najini sledilci oz. bralci. Vsi, ki naju redno berete in vsi, ki naju berete občasno, ali pa ste zgolj v petek prvič slišali za naju. HVALA VAM

Ko sva v nedeljo zjutraj pri zajtrku odprla FB profil, sem mislila, da sanjam. Iskreno, nikoli si nisem mislila, da je možno, da vas bo članek z naslovom »ŽELIM SI PSA…GA VZETI V ZAVETIŠČU? ALI MORDA KUPITI Z RODOVNIKOM OZ. BREZ?«, tako pritegnil.

Sploh si nisem upala pomislit, da se vas bo toliko odzvalo na članek nekoga, ki ni ne kinolog, še manj veterinar oz. kakršna koli druga pasje kvalificirana oseba .Najino objavo je videlo kar 6200 oseb, kar je najin absolutni rekord, da o številu komentarjev in všečkov ter deljenju članka sploh ne govorim. Najbolj nama pomeni podatek, da je članek prebralo okoli 100 ljudi….

Morda bo kdo rekel, da to pa ja ni visoka številka, ampak…Veste kaj?! Glede na dolžino članka (mimogrede gre za moj daleč najdaljši napisan članek ) in glede na dejstvo, da se ljudem danes nenehno nekam mudi in se nam dolgih, razvlečenih besedil ne ljubi brati, sem za teh 100 oseb resnično hvaležna. Sploh pa sem hvaležna, da so si vzele pet minut svojega dragocenega časa in prebrale moje spisane besede .

Jutranje »presenečenje« mi je prav polepšalo celo že tako sončno nedeljo in odločila sem se, da prosto dopoldne in opoldne (ni mi bilo treba kuhati, saj nama je Primoževa mama prinesla kosilo) izkoristim za dolg, aktiven sprehod s Conorjem. Primož se nama žal ni mogel pridružiti, saj je tisti čas v letu, ko moški glancajo svoje jeklene konjičke in jim menjavajo obutev.

Pa sva šla na potep. Končna destinacija je bila okolica Divaškega letališča, kjer je ogromno prelepih sprehajalnih poti. Da do tja nisva rabila hoditi, saj bi psa po nepotrebnem utrujala (vseeno ne smemo pozabiti, da je še vedno mladič ), sem Conorja in njegove igrače (žogico in igralno vrv) spakirala v avto in odpeljala sva se do dober kilometer oddaljenega travnika v bližini letališča.

Pri izstopu iz avta, so naju veselo »pomukale« krave, ki so na bližnjem travniku počasi prežvekovale bilke trave. Conorju so nehote povzročile nemalo sivih dlak, saj mu nekako ni bilo najbolj jasno, kaj bi ogromne bele živali, sploh rade od njega. Stal je tam pred električnim pastirjem napol lajajoč oz. renčajoč, bulil v njih in si mislil bog ve kaj …no glede nato, da je krave (če se ne motim) videl prvič v življenju, mu niti ni bilo za zamerit.

Počasi sem ga le uspela zvleči vstran od zanimivih belih bitij in podala sva se na dolg sprehod po prelepi kraški pokrajini. Kljub novembru je bilo res prijetno toplo in čudovit sončno-oblačen dan sem izkoristila tudi za nekaj fotografskih trenutkov. Celo meni…totalnemu abervezniku za fotografijo je uspelo ustvariti nekaj res hudih momentov .

Seveda nisem dopustila, da je bil to zgolj navaden, »bedn« sprehod…. sej vemo, da je treba belgijca vsake toliko časa malce zamotit, da porabi odvečno energijo. Vmes sva se nekajkrat ustavila, malce potrenirala, povadila par elementov poslušnosti (sedi, platz, stoj, čakaj, up itd..), pa hoja v poleg, vmes in noga (kontra od poleg), prav tako nisem pozabila na Conorjevo najljubšo igro, to je lovljenje . Vedno znova se nasmejim med to igro, saj je resnično prijetno za videt , kako pes uživa, med tem, ko se jaz boga reva na vse pretege trudim, da bi ga ulovila in mu iz gobca izmaknila debelo vrv .

Se mi zdi, da bolj kot so igre blesave in norčave…rajši jih ima…haha… Včasih sva res posrečena, ko se »boriva« in »ravsava« na travniku za hišo in se valjava po tleh.

Vem…morda neumno za nekoga, ki bo kmalu dopolnil 32 let…ampak sej veste, samo enkrat se živi .

The post Jutranji šok ❤ in prijetno nedeljsko dopoldne appeared first on Conor's Adventure.

Čeprav s Primožem bivava v hiši s prečudovito okolico in precej možnosti za sprehajanje psa….verjemite, tudi nam na trenutke »omejenost na občine« konkretno preseda. Se mi zdi, da odkar smo »zaprti«  je tudi Conorju na trenutke precej bedno, saj so dnevi vsak dan bolj kot ne isti.

Zjutraj se vstanemo ob kakšnih 6.30, limonada, kavica, Primož pelje Conorja na prvi sprehod, jaz pa se za kakšno urco zabubim v pisarno. Nato sledi skupen zajtrk in po zajtrku se oba lotiva dela za firmo. Jaz v marketing področje, on v nabavo. Conor pa spat v svojo kućo . Delava do nekje pol dveh, dveh, ko sledi circa 45 min dolga igra in trening s Conorjem. Tisti, ki se ne ukvarja s psom skuha kosilo. Po kosilu ponovno urca ali dve dela za firmo, nato pa telovadba in ponovni sprehod s Conorjem.

Da ne bi pes nenehno gledal ene in iste travice …okej…malo pretiravam…haha….s Primožem že nekaj dni razmišljava, če bi vseeno kršila omejitev občine in se s Conorjem zapeljala denimo v Koper, Postojno, ali Sežano, da pes po par tednih končno vidi malo betona, urbanega okolja in drugih ljudi….

Po nakupih hodiva nekje enkrat na 10 dni oz. če je možno celo enkrat na 14 dni in takrat Conorja žal ne moreva vzeti s seboj, saj najini nakupi trajajo res dosti časa. Sej veste kako je, ko prideš iz res mini občine kot je Divača, ki žal premoremo zgolj eno trgovino v mesto kot je Koper .

Današnji dan oz. popoldne sem zato želela Conorju narediti malce drugačen in sem psa spakiral v avto, ga kar posadila na sprednje sedeže mojega starega Cliota (ki nima avto-pasje-kletke) in sva se zapeljala do km oddaljenega letališča Divača. Ja vem…. ni prav, da psa vozim ne-pripetega kar na sprednjih sedežih avta…ampak…roko na srce, šlo je za par minut vožnje po popolnoma neprometni cesti . Zanimivo je bilo opazovat gospodiča, ki se je na sovoznikovem sedežu peljal kot direktor, ki gre na pomemben sestanek .

Na letališču sva se noro zdivjala. Najprej sva se lovila, oz. jaz sem Conorja lovila….Ne vem, če sem že omenila, ampak pes naravnost obožuje igro z vrvjo in lovljenje. Najprej se z njim ruvaš in vlečeš vrv, češ kdo je močnejši. Nato mu vrv spustiš, on pa teče pred teboj in želi, da ga loviš ter mu vrv probaš vzet. Če sem pred meseci, ko je bil Conor še miceni jamrala, da se ne želi igrati…no sedaj bi se igro lovljenja igral skoz . Le-ta ga tudi izjemno zmotivira za nadaljnji trening, kot, da psa z njo »zbudim«, da je med vajami in treningom poslušnosti, ki običajno sledi mnogo aktivnejši. Vse skupaj je trajalo nekje dobre pol urce.

Za na konec sem ga še malce sprehodila in, ko sva se vrnila domov je pes zaspal kot ubit. Se mi zdi, da mu je menjava okolice resnično pasala .

The post Kako izgledajo naši »omejeno« jesenski dnevi🙄? appeared first on Conor's Adventure.

Danes imam konkretno slabo vest. Pa ne ker, bi Conorju kaj žalega storila, bog ne daj…zgolj zadnja dva dni sem z njim preživela izredno malo časa, če sem iskrena skoraj nič.

V soboto sva bila s Primožem cel dan zdoma, saj sva šla kajtat v Grado oz. zaradi pomanjkanja vetra sva se kasneje prestavila v Marino Julijo. V nedeljo, pa sem praktično cel dan pospravljala po hiši, popoldne pa sva se šla kopat v Portopiccolo, kjer psi žal niso dovoljeni.  

Res je, da nama je iz vidika najinega odnosa, zveze, resnično pasalo, da sva se malce osredotočila zgolj na naju….pa vendar, se mi je zdelo, da je bil pes včeraj zvečer, ko sva ga šla iskat k Rajku, kar malce jezen na naju, češ, da ga zapostavljava .

Sem se mu poskusila nato zvečer odkupiti z igranjem in norenjem v dnevni sobi, kjer sva se dobesedno valjala po tleh in se ravsala med seboj (ja vem, morda zgleda čudno, ampak psu je fajn ).

Kasneje, kot piko na I vsej slabi vesti, sva ga ponoči še odmaknila iz spalnice na hodnik. Zadnje noči je začel pes precej na glas dihat (glede na temperature, mu je verjetno vroče) in morda se bo slišalo noro, ampak izredno nama otežuje spanje. Jaz denimo, že par dni spim z »zamaški« (oz. čepi) v ušesih.

Po par spodletelih poizkusih oz. cmokanju, da bi ga nekako »utišala« oz. ga prestavila v položaj, kjer bi se njegovo dihanje »stišalo«, mi ni preostalo drugega, kot da sem njegovo posteljo prestavila iz spalnice na hodnik. Na srečo je pes zaspal v trenutku, kar je tudi mene pomirilo, češ, okej…ker ni silil v spalnico, se vseeno ne počuti tako zapostavljenega.

Verjetno se je marsikdo ob branju teh vrstic prijel za glavo, češ »kako ta ženska komplicira«, ampak takšna sem, ko mi začne delat slaba vest, znam včasih stvari konkretno zakomplicirati .

Skratka na današnjem sprehodu sem si zato vzela dosti več časa zanj in za igranje. Mimogrede od četrtka sem ga uspela naučiti prinašanja žogice, ki mu gre že kar lepo od rok. Ne morem pa ravno trditi, da je tako kot večina drugih ovčarskih psov, ki jih poznam, res izredno nor na žogico. Če mu jo vržem, jo gre z veseljem iskat, da bi pa mu lahko žogica nadomestila vedno dobrodošle brikete, pa si iskreno ne predstavljam.

Kot piko na I jutranjemu razgibavanju je sledilo še igranje in norenje s sosedovim psom, Hundom. Bogi revček je začel v nekem trenutku med igro s Conorjem, zadnje nogice nekako za seboj vleči, kot da bi nekako čudno šepal. Bojda se to zgodi, ko je telesne aktivnosti preveč in se v zadnjih nogah lahko pojavijo krči….Iskreno ne vem.

Se pa sprašujem, koliko določeni lastniki psov, svoje pasje mladiče resnično pazijo? Sploh, ko gre za nemške ovčarje, ki vemo, da so še bolj občutljivi, zaradi težav s kolki. Je pa res, da je težko psa vedno paziti in mu »omejevati« gibanje, sploh ko vidiš, da je že napol odrasel samec in bi skakal praktično povsod .

The post Zapostavljenost in prinašanje žogic nam gre bolje od rok appeared first on Conor's Adventure.

Približno teden dni je minilo odkar je začel Conor uživati prehranske dodatke ProArtLeg® junior in njegove uhice končno stojijo praktično že cel dan. Ali je to posledica dodatkov, ali zgolj naključja ne vem. Glede nato, da ima lahko izdelek bojda tudi vpliv na »pokončnost uhic«, mu je zagotovo pomagalo in priporočam.

Sedaj sem mu en teden dajala po eno tableto na dan, glede nato, da pa je današnje tehtanje pokazalo že precejšnjih 21,4 kg, pa mu bom jutri povečala na dve tableti. Od 20 kg naprej se namreč priporočata dve tableti dnevno.

Tudi v višino pleč sem ga izmerila in ugotovila, da najin mladenič res noro raste. Ima že 59 cm in glede na to, da odrasli samci zrastejo v višino nekje od 61 do 66 cm, bo najin terminator res ogromen, sploh če sodimo po njegovih trenutnih velikih šapah

Dan je minil, kot običajno delavno. Končno sem se lotila Instagram profila Conor’s Adventure, ki sem ga v zadnjem času precej zanemarila. Odločila sem se, da ga vizualno popolnoma obnovim in trenutne objave, ki jih je sicer samo devet izbrišem in cel profil zastavim na novo. K mojemu seznamu tečajev digitalnih vsebin, ki sem si jih plačala v zadnjem času sem tako dodala še IG tečaj. Sedaj moram še samo nagruntati kako si čim bolj organizirati dan, da bom lahko vso omenjeno gradivo čim prej predelala .

Če sem iskrena se na trenutke počutim prav nesposobno, ko si ne morem in ne morem pravilno organizirati dneva. Sicer si vsak dan napišem urnik, ampak kaj, ko se zadeve hitro podrejo in kakšna stvar traja namesto 2 uri, nato skoraj pol dneva.

Pavze sem preživela aktivno oz. tekajoče . S Conorjem sva šla na bližnji travnik in se lovila ter se skrivala….oz. jaz sem se psu skrivala, ko na trenutke ni bil pozoren in je fokusirano vohljal po travi. Vmes sem mu malce metala tudi žogico na vrvici…hja do trenutka, ko je nisem zabrisala v krošnje 15m dreves … Pa sej ne, da je bila to čisto nova žogica, ki jo je Conor dobil v dar od znanke Urške iz Ljubljane. Če se spomnite, to je tista punca, ki ji jaz pravim pasja enciklopedija na dveh nogah . Kljub neumornemu iskanju Conorja in mene… žogice žal nisva našla.

Če sem iskrena ne vem, če jo bo Conor ravno pogrešal…ker žal ni takšne vrste »malina«, ki bi bil resnično nor na žogico. Če mu jo vržeš, jo sicer gre iskat, ampak ni nujno, da ti jo bo tudi prinesel, saj ga vmes dostikrat zmoti 101 travica, ki mu preusmeri pozornost .

Jap…prinašanje stvari…tudi žogic , je ena izmed zadev, ki se jo misliva v naslednjih dneh naučiti. Kako nama bo šlo, poročam .

The post Uhice stojijo in izguba nove žogice ☹ appeared first on Conor's Adventure.

Očitno je zaključek pasje male šole prinesel tudi »zatišje« na najinem blogu, saj se mi na trenutke ne sanja kaj naj sploh napišem. Mislim dnevi so si med seboj bolj kot ne enaki…beri…precej delavni, kar je posledično tudi razlog, da si za Conorja ne vzamem toliko časa, kolikor bi si ga mogla.

Moje torkovo smiljenje samemu sebi in iskanju višjega smisla je povzročilo, da sem zadnja dva dni skoraj pognala korenine poleg računalnika. Ampak ok…vsaj začelo se mi je dozdevat, da tudi jaz počasi vidim luč na koncu tunela imenovanega »Skayros d.o.o.« (mimogrede to je ime najine firme )…zgolj upam, da tale luč ni vlak ..haha.

Šalo na stran, skratka kljub pretežnemu bivanju za računalnikom se nekako trudim, da Conor čez dan vseeno ne umre od dolgčasa. Jutranjim klasičnim pol urnim sprehodom sem dodala še metanje žogice. Prav tako se zavestno trudim, da se poskušam z njim, če je le možno čim več igrati in ga spodbujati ter nagrajevati vso njegovo dobro vedenje.  

Za lažje razumevanje, da razložim….mu vržem žogico, jo teče iskat, ko jo najde ga na glas zelo pohvalim »jaaa priiideen, bravooo«. Isto, ko mi jo prinese (čeprav mu slednje še ne gre ravno od rok). Zelo ga pohvalim, ko mi pusti, da mu po sprehodu obrišem tace…skratka, kar koli naredi, kar je v redu, pa če gre za banalno malenkost, ga zelo pohvalim. Verjetno se sprašujete zakaj?

Po izpitu male šole, se je inštruktor Simon precej začudil kako to, da še nima uhic pokonci, češ da deluje pes precej »podrejeno«. Tudi midva sva si isto vprašanje že večkrat postavila, češ njegovi bratci in sestrice imajo že vsi ušesa gor. Ok….sej, ko gremo na sprehod jih ima pokonci, ampak doma jih pa ima spuščene. Tudi njegova drža v domačem prostoru je izredno podrejena, išče mojo bližino in uhice drži dol in nazaj. V primeru, da naredi kaj narobe, četudi gre za banalno stvar in ga oštejeva se izredno sključi in potisne uhice še bolj nazaj in dol. »Mogoče psu manjka kanček samozavesti in definitivno ni dobro, da je cel dan s teboj«, je Conorjevo domače obnašanje komentiral Simon.

Pa sva spremenila »vzgojno taktiko« in začela zavestno graditi Conorjevo samozavest, ki na dolgi rok ne bo vplivala zgolj na »postavitev uhljev«, ampak tudi na osebnost psa . Iz vzgojnih prijemov sva črtala tudi vso nasilje. Da se razumemo, Conorja nisva nikoli ne vem kako pretepala…res ne me narobe razumeti, ampak ob kakšni neposlušnosti (nazadnje na morju, ko mi je pobegnil k sosedom – glej Primožev zapis) ali zgrizenem polštru, pa je po zraku lahko priletel focn ali dva. Tudi hoja na povodcu je bila včasih vse prej, kot miroljubna.

Nasilje sva torej zamenjala za izredno pozitivno motivacijo pri vsakodnevnih aktivnostih. Da »bolj veseli odzivi« dobro delujejo v treningu, že veva, kako pa pozitivna motivacija nasploh deluje pri vzgoji psa, pa še bomo videli .

So pa določeni trenutki, ko je izredno težko. Sploh hoja na povodcu v urbanem okolju je »umetnost za živce«. Četudi ti uspe denimo iti s psom mirno 100, 200 metrov, pa ti nenaden mimohod drugega psa, ali pa neka XY vonjava v bližnji travi, poruši ves trud. Ko se ti to ponovi enih 15x in se poleg lastnega psa počutiš kot drek , ker te »ne šlivi 5 postov«, verjetno nisem edina, ko takrat pomislim, da bi ga z veseljem »zlamala«. Ampak pes verjetno ne bi vedel zakaj »jih je dobil« in najin odnos bi s tem še poslabšala. Prav tako verjetno ne bi rešila problema, kako bi to izgledalo v javnosti, pa raje sploh ne pomislim.

Ampak, kot pravi moj Primož, psi so oportunisti in verjetno bo tudi pri Conorju prišel dan, ko bo ugotovil, da se mirna in sproščena hoja na povodcu dosti bolj splača .

The post Nekaj o pasji samozavesti in zakaj agresija ni ok… appeared first on Conor's Adventure.

»Najraje bi ga zadavla«, sem že kakih 10ič jezno zamrmrala, ko pri vhodnih vratih zagledam znan prizor – rumeno lužico. Sprva si mislim »Še sreča, da je šlo zgolj po ploščicah in ne po predpražniku«, a ko slednjega dvignem, me čaka novo presenečenje. Malo rumeno »jezero«. »Pismo taki mali pes, pa takšna količina scalnice« in vsa nasršena iščem papirnate brisačke in čistilne robčke. Pojma nimam kaj se je s Conorjem zgodilo zadnjih 24 ur, vendar se je kar 4x polulal v hiši.

Začelo se je že včeraj popoldne, med tem, ko sem delala na računalnik sem nenadoma poleg sebe zagledala lužico. Priznam toliko sem bila zatopljena v delo, da nisem dajala velikega poudarka psu, ki se je prosto po prešernu sprehajal po hiši. Ob pogledu na lužico sem se zaklela »Pismo, kaj je minilo že toliko časa odkar je bil nazadnje zunaj« in si mislila, da je vse skupaj moja krivda, ker sem verjetno malce pozabila na čas. Od koga je bila krivda ponoči, ko se je zadeva ponovila ne vem, vendar se je nato »napol« ponovila še zjutraj med vstajanjem. Med tem, ko sem jaz hitela brisati prvo lužico, se je Primož ekspresno oblekel in želel psa peljati ven. Prepozno. Gospodič je zgleda pozabil vsa pravila lepega vedenja in začel z opravljanjem male potrebe sredi dnevne sobe. Še sreča, da je Primož dovolj hitro odreagiral, ga prekinil med »izvajanjem zločina« in ga odnesel ven na travo. Tokrat sva (upravičeno ali neupravičeno) ubrala drugo vzgojno taktiko. Ni bilo več nedolžnega nasmihanja in ignoriranja omenjenih nezgod, temveč sva ga pošteno skregala in mu dala focn. Ista kazen je sledila kasneje popoldne, ko sem pri vhodnih vratih zagledala že omenjen »rumen prizor«.

Kljub temu, da sem pred časom na veliko poudarjala, da se psa v primeru »nezgode« v hiši nikoli ne kaznuje, je po najinem mnenju »taktika« drugačna, ko gre za kršenje že osvojene navade – torej izvajanje potrebe zunaj. Naj še poudarim, da je Conor čisto vsakič, ko potrebo izvede zunaj tudi pohvaljen in nagrajen. Tako, da sedaj v najinem primeru bo vsakič ob »nezgodi« sledila kazen – en focn okoli uh in glasen »fuj«.

Pa prosim, da se razumemo nisem pristaš nasilja in se temu, če se le da poskusim izogniti. Zavedam se, da si je potrebno iz strani psa pridobiti strahospoštovanje in popolno podrejenost, vendar ne s pomočjo nasilja. Vendar pri mladiču lahko en »focn okoli uh« v nekaterih situacijah skoraj bolj pomaga kot pa kreganje v nedogled Sej vemo, na kakšen način »reši« mati psica neposlušnost v leglu. Za na konec še k bolj veseli temi in sicer Conor je pričel kazati zanimanje za žogico…Aleluja…Danes zjutraj po vrnitvi iz sprehoda, sva se malo igrala – sem mu metala žogico in jo je z veseljem hodil iskat. Žal še ne razume, da mi jo mora prinesti nazaj v roke, ampak ok. Ga bomo naučili

The post Gospodič je spet začel lulat v hiši in žogica je “luštna” stvar appeared first on Conor's Adventure.

Počasi začenjava sumiti, da je Conor v resnici starejši kot kažejo papirji, saj se obnaša, kot da bi bil star najmanj pol leta. Resen, kot šus. Bolj se trudiva iz njega izvabiti »mladičkov duh«, v podobi raziskovanja okolice, igranja, bolj on igra resnega fanta.

Petek je minil v iskanju prave igrače, kar pomeni, da se je Primož ponovno prelevil v šiviljo in iz starih cunj, zoknov, majic šival in pletel ter poskušal narediti »čudež«, ki bi Conorja zmotivirala do te mere, da bi se lahko doma in v šoli z njim normalno igrali.

Mogoče se sprašujete zakaj toliko kompliciramo okrog tega igranja, vendar ne želiva, da je za Conorja edina motivacija zgolj hrana, temveč tudi igrača (kakršna koli pač že to je). V očeh psa mora biti njegov lastnik nekaj »fajnega«, pa najsi je to v obliki hrane, ali v obliki igranja z njemu najljubšo igračo. Vendar pozor, pazite, da nima pes igrač vedno na voljo. Ja vem, zelo čudno, tudi meni je to eno »bolj čudnih« dejstev, ki sem se jih naučila v pasji šoli. Nekako mi je logika delovala v smeri, da ko je pes sam oz. mu je dolgčas, da takrat mu moraš ponuditi različne igrače, da se iz dolgčasa ne bo spravil na tvoje copate ali čevlje. Napaka. Pes se sam morda res igra (razen Conor, ki se igra maks 5min ), vendar mu zaradi tega »igranje s teboj«, več ne predstavlja nagrade.

Mislite, da so Primoževe ročne spretnosti pripomogle k pravi igrači? Žal ne. Nakar sva se v enem trenutku spomnila, da poskusiva z elastičnim trakom z žogico na koncu (gre za nek kitajski športni pripomoček). Alelujaa….pes je čisto not padel. No pa smo našli »pravo igračo«, upam samo, da ga bo entuziazem držal več kot dan, ali dva

The post Iskanje prave igrače appeared first on Conor's Adventure.

Sem že omenila, da je postalo življenje s Conorjem noro enostavno? Še vedno nekje globoko v sebi (beri v levem mezincu desne noge) »čakam« na divjega malega belgijca, ki bo uničeval in grizel vse okoli sebe, kot se jih rado opisuje. Mogoče preveč poudarjam vse te govorice, ampak želim izpostaviti problematiko »govoric na internetu«, saj lahko naredijo več škode (kot v mojem primeru), kot koristi. Bog ne daj, da trdim, da so belgijci enostavni. Daleč od tega. Iskreno se zavedam verjetno precej trdega dela, ki nas čaka, sploh, ko se bo začela puberteta. Ampak dajmo ljudem raje pozitivne informacije in ogromno nasvetov, kako se na novega družinskega člana pripraviti. Sama se lahko res iskreno zahvalim g. Simonu iz Kinološkega društva Obala in kolegici Urši, ki sta nama s Primožem dala res ogromno informacij in nasvetov. Očitno smo res delali nekaj zelo prav, saj je Conor za zdaj v moje življenje prinesel ogromno gibanja, veselja, sploh pa neke posebne ljubezni. Tega ti mačka ne more dati, pasja ljubezen oz. navezanost je res nekaj vau.

Dan je minil sproščeno in neproblematično, kot vsi prejšnji. Poleg učenja vaj in treninga fokusa, sem dala več poudarka na igro. No vsaj želela sem jo dati, saj gospodič nad igranjem ni ravno navdušen. Sprva sem dobro preučila trening-video naše inštruktorice Petre, kjer je še enkrat podrobno razložila vse trike okoli igranja s psom. Žal ti triki pri Conorju ne palijo. Poskusila sem tako z različnimi igračami, energičnim igranje, kot pazila sem na svojo držo telesa (da nisem preveč nad psom), a iz Conorjeve strani nekega norega entuziazma ni bilo. Nekako je najbolj navdušen nad lovljenjem mene in valjanjem po travi (da oba se valjava po travi). Iskreno mi ni jasno, da 10 tednov star mladič nima neke volje po igranju (vsaj ne takšnem, kot si jaz želim), ko pa je čas za šolo in učenje, pa taki fokus, da samo gledaš. Ko sem zvečer iz pomivalnega stroja zlagala posodo, sem imela spet nadzornika, sedel in me fokusirano gledal, »pismo se ta pes sploh kdaj res sprosti in je preprosto mladič?«, sem se vprašala, med brisanjem kozarcev.

The post Igranje z igračami, kaj je to? appeared first on Conor's Adventure.