Ponedeljek, 14.9.2020, dan 98
Danes imam konkretno slabo vest🙄. Pa ne ker, bi Conorju kaj žalega storila, bog ne daj…zgolj zadnja dva dni sem z njim preživela izredno malo časa, če sem iskrena skoraj nič😟.
V soboto sva bila s Primožem cel dan zdoma, saj sva šla kajtat v Grado oz. zaradi pomanjkanja vetra sva se kasneje prestavila v Marino Julijo. V nedeljo, pa sem praktično cel dan pospravljala po hiši, popoldne pa sva se šla kopat v Portopiccolo🏝, kjer psi žal niso dovoljeni.
Res je, da nama je iz vidika najinega odnosa, zveze, resnično pasalo, da sva se malce osredotočila zgolj na naju❤….pa vendar, se mi je zdelo, da je bil pes včeraj zvečer, ko sva ga šla iskat k Rajku, kar malce jezen na naju, češ, da ga zapostavljava ☹.
Sem se mu poskusila nato zvečer odkupiti z igranjem in norenjem v dnevni sobi, kjer sva se dobesedno valjala po tleh in se ravsala med seboj 🙈 (ja vem, morda zgleda čudno, ampak psu je fajn 😆).
Kasneje, kot piko na I vsej slabi vesti, sva ga ponoči še odmaknila iz spalnice na hodnik🤦🏼. Zadnje noči je začel pes precej na glas dihat (glede na temperature, mu je verjetno vroče☀) in morda se bo slišalo noro, ampak izredno nama otežuje spanje. Jaz denimo, že par dni spim z »zamaški« (oz. čepi) v ušesih.
Po par spodletelih poizkusih oz. cmokanju, da bi ga nekako »utišala« oz. ga prestavila v položaj, kjer bi se njegovo dihanje »stišalo«, mi ni preostalo drugega, kot da sem njegovo posteljo prestavila iz spalnice na hodnik. Na srečo je pes zaspal v trenutku, kar je tudi mene pomirilo, češ, okej…ker ni silil v spalnico, se vseeno ne počuti tako zapostavljenega🙈.
Verjetno se je marsikdo ob branju teh vrstic prijel za glavo🙉, češ »kako ta ženska komplicira«, ampak takšna sem, ko mi začne delat slaba vest, znam včasih stvari konkretno zakomplicirati 😆.
Skratka na današnjem sprehodu sem si zato vzela dosti več časa zanj in za igranje. Mimogrede od četrtka sem ga uspela naučiti prinašanja žogice, ki mu gre že kar lepo od rok😉. Ne morem pa ravno trditi, da je tako kot večina drugih ovčarskih psov, ki jih poznam, res izredno nor na žogico⚽. Če mu jo vržem, jo gre z veseljem iskat, da bi pa mu lahko žogica nadomestila vedno dobrodošle brikete, pa si iskreno ne predstavljam😆.
Kot piko na I jutranjemu razgibavanju je sledilo še igranje in norenje s sosedovim psom🐶, Hundom. Bogi revček je začel v nekem trenutku med igro s Conorjem, zadnje nogice nekako za seboj vleči, kot da bi nekako čudno šepal☹. Bojda se to zgodi, ko je telesne aktivnosti preveč in se v zadnjih nogah lahko pojavijo krči….Iskreno ne vem.
Se pa sprašujem, koliko določeni lastniki psov, svoje pasje mladiče resnično pazijo? Sploh, ko gre za nemške ovčarje, ki vemo, da so še bolj občutljivi, zaradi težav s kolki. Je pa res, da je težko psa vedno paziti in mu »omejevati« gibanje, sploh ko vidiš, da je že napol odrasel samec in bi skakal praktično povsod 😆.
