Petek, 19.6.2020, dan 12
Počasi začenjava sumiti, da je Conor v resnici starejši kot kažejo papirji, saj se obnaša, kot da bi bil star najmanj pol leta.🙉 Resen, kot šus. Bolj se trudiva iz njega izvabiti »mladičkov duh«, v podobi raziskovanja okolice, igranja, bolj on igra resnega fanta.
Petek je minil v iskanju prave igrače, kar pomeni, da se je Primož ponovno prelevil v šiviljo in iz starih cunj, zoknov, majic šival in pletel ter poskušal narediti »čudež«, ki bi Conorja zmotivirala do te mere, da bi se lahko doma in v šoli z njim normalno igrali.
Mogoče se sprašujete zakaj toliko kompliciramo okrog tega igranja, vendar ne želiva, da je za Conorja edina motivacija zgolj hrana, temveč tudi igrača (kakršna koli pač že to je). V očeh psa mora biti njegov lastnik nekaj »fajnega«, pa najsi je to v obliki hrane, ali v obliki igranja z njemu najljubšo igračo. Vendar pozor, pazite, da nima pes igrač vedno na voljo. Ja vem, zelo čudno, tudi meni je to eno »bolj čudnih« dejstev, ki sem se jih naučila v pasji šoli.🤔 Nekako mi je logika delovala v smeri, da ko je pes sam oz. mu je dolgčas, da takrat mu moraš ponuditi različne igrače, da se iz dolgčasa ne bo spravil na tvoje copate ali čevlje. Napaka. Pes se sam morda res igra (razen Conor, ki se igra maks 5min 😊 ), vendar mu zaradi tega »igranje s teboj«, več ne predstavlja nagrade.
Mislite, da so Primoževe ročne spretnosti pripomogle k pravi igrači? Žal ne. Nakar sva se v enem trenutku spomnila, da poskusiva z elastičnim trakom z žogico na koncu (gre za nek kitajski športni pripomoček). Alelujaa….pes je čisto not padel. No pa smo našli »pravo igračo«, upam samo, da ga bo entuziazem držal več kot dan, ali dva 😉
