Več kot teden dni je minilo od mojega zadnjega bloga. Odkar je 7. aprila znamka Conor’s Advenutre uradno ugledala luč sveta, je moja sposobnost pisanja blogov izrazito padla. Priznam. Na trenutke se mi sanja ne kaj naj sploh pišem. Kar naenkrat imam nek butast občutek, da sedaj, ko je Conor že praktično odrasel samec, nobenega več ne zanimamo .

Tudi vsi izzivi povezani s postavitvijo spletne trgovine in znamke Conor’s Adventure so že zdavnaj pozabljeni, na prvi pogled bi človek lahko celo rekel, da je postalo malo dolgočasno, monotono .

Ampak ni….zavedam se, da je občutek dolgočasja, naveličanosti zgolj posledica pomanjkanja dopusta, biti nekaj dni totalno na off, ne misliti na nič. Na noben FB, IG, prejeta naročila itd.

Obisk Maribora, Pohorje in biti na off

No pa sem si zadnje dneve, ko je bil Primož dober teden službeno odsoten tudi jaz malce privoščila, dala glavo na off, sploh pa probala zavestno »napolniti« svojo kreativo. Ne morete si zamislit kako je grozno, ko človek, ki od nekdaj velja za polnega idej…le teh preprosto nima. Da o pomanjkanju želje po pisanju sploh ne govorim. Pisanje bloga je včasih predstavljalo zame sprostitev, užitek…predvidevam, da se slednje tako bere , ko gre za vsebine napisane ne »eks« in tiste, s katerimi se mantram kot s paradajzom, ki ga nikakor ne morem spravit po grlu .

Skratka zadnji dnevi na off so resnično pasali. Obiskala sem svoj ljubi Maribor, se s Conorjem prvič povzpela na meni tako ljubo Pohorje in gospodiču prvič predstavila vožnjo z gondolo. Kljub temu, da ga zadnje dneve »jajca« precej mantrajo, čemur definitivno botrujejo goneče samice, je bil gospodič priden. Vožnjo z gondolo je prenesel malce nemirno, vohljajoče, brez kakšnega pretiranega strahu.

Ohh ti hormoni, gonitev in še marsikaj…

Večji izziv nama zavoljo gonjenja, pubertete in celga spektra delujočih hormonov po novem predstavlja hoja na popuščenem povodcu. Kosmat frajer je začel spet noro vlečt, zaradi česar sem na trenutke kot pokvarjena plošča »Poočasi, ne vleči….hoho pooočasi, ej ne vleči…Conooor, ne vlečiii….«. Omenjena opozorila sicer pomagajo, ampak žal zgolj za par trenutkov, dokler ga v travi ne premami spet nov vonj.

Piko na I, da bo treba omenjeno neprimerno vedenje, beri vleko na povodcu resnično presekat, ker v nasprotnem primeru bo treba nujno kupit oprsnico, je bilo sobotno druženje z znanko iz Celja in njenima dvema kužkoma. Dobili smo se v parku in Conor je bil kot vlečni pes, sem in tja, v eno. Ne morete si mislit kako mi je bilo na trenutke neprijetno, kot, da ga ne obvladam. Okej…morda mičkeno pretiravam, pa vendar, sej veste, da se s psom ukvarjamo praktično od prve ure, potem pa se z nekom dobiš v živo in zgleda, kot da je mucl čist nesocializiran. O lepem vedenju pa ne duha in sluha

Če ne drugega sem spet dobila lekcijo, da pri psih rek »to kaj se Janezek nauči, Janezek zna«, najbolj ne velja. Temveč je bolj primeren tale »Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo«….Priznam, da sva zadnje mesece na trening hoje na popuščenem povodcu malce pozabila, saj je bolj kot ne šlo. No, očitno bo v naslednjih dneh in tednih večkrat na sporedu.

Aja, če se kdo morda sprašuje, ja zakaj ga pa ne damo kastrirat? S Primožem sva se že pred časom pogovarjala, da če res ne bo nujno (npr. zdravstvene težave itd.) ga ne bova dala. Morda pa se nekega dne podava tudi v vzrejo. Navsezadnje ima kar dober pedigre

The post Hoja na popuščenem povodcu? Kaj je že to? appeared first on Conor's Adventure.

Že v štartu tokratnega bloga naj razjasnimo dve stvari, prvič šlo bo za občutljivo, morda za koga izjemno žgečkljivo ali celo absurdno temo; in drugič tudi sama sem se dlje časa spraševala ali sploh pisat o slednjem »pripetljaju«.

Ampak…sej veste kaj vam trobim že cel čas pisanja bloga, da gre za iskreno opisovanje vzgoje pasjega mladiča belgijca, kjer bo govora o vseh izzivih, failih, tudi uspehih, ki jih doživljamo na poti.

Torej o kakšnem »pripetljaju« bo govora. Bom ustrelila kar direktno.

Najin kosmatinec, ki je v zadnjih tednih očitno dosegel vrhunec pubertete (upam vsaj) je ugotovil, da če si dlje časa liže, drgne, oz. na kakršen koli način stimulira svojega pimpeka, se zgodi ena izredno prijetna stvar . Ne…dragi moji, ne hecam se . Govorim o pasjem orgazmu, če lahko slednje tako poimenujem.

In ne ni se mi popolnoma odpeljalo, nisem iztirjenka, ampak boste tekom mojega pisanja ugotovili, zakaj slednjega »pripetljaja« ne zadržim zase.

Že dlje časa s Primožem zjutraj, ko se zbudiva po hiši opažava nenavadne madeže. Na pogled bi človek rekel, da je pes začel ponovno lulat v hiši. Da je zadeva še bolj nenavadna, omenjeni madeži so popolnoma brez vonja in barve. Problem je, da slednje »nastane« ponoči in potem do jutra Conor ta svoj »čudežni« izloček raznosi po celi hiši, kar pomeni da se Primož vsako jutro igra čistilko, preden gre v službo .

No pa sva danes na lastne oči videla kako za boga »nastane« omenjena skrivnostna tekočina. Sedim popoldne na tleh v dnevni in berem knjigo, nakar pride Conor (Primož ga je ravno spustil iz kletke in popoldanskega spanca) in se začne nekaj drgnit ob mene. Nenadoma vstane in otrpne ter komedija se začne.

Jaz nisem mogla verjet svojim očem. Pes je stal sredi dnevne sobe, z ogromnim nabreklim pimpekom iz njega pa mu je curljala prozorna tekočina.

»Primož glej to…temu pesu se je čisto odpeljlalo«, sem presenečeno zaklicala dragemu.

»Opaa…kaj pa temu ni jasn??« pobuli Primož v psa. Oba bulima v psa naslednjih nekaj minut, on pa še kar stoji, tako kot njegov organ iz katerega ni in ni hotelo biti konec »ekstaze« . Po par minutah Primožu prekipi in kosmatega potrebneža pobaše ven na balkon, kjer se je »užitek« nadaljeval še kakšnih par minut.

»No sedaj sva si odgovorila na vprašanje od kod dnevni jutranji madeži«, nejevoljno komentira Primož celotno dogajanje.

»Čuj misliš, da je to normalno? Mislim tega še nisem nikjer slišala, vem, da lahko samec začne v puberteti markirat, ampak to ni markiranje….ne vem no«, sem razmišljala na glas med tem, ko sva oba brisala Conorjeve seksualne izločke .

Verjetno si lahko mislite, da mi omenjen dogodek ni in ni dal miru, zato sem se ponovno spravila na strica Google-a. Žal sem tokrat pri iskanju odgovora pogorela na celi črti. Nikjer nič. Okej…našla sem ogromno čtiva, o tem, kako izgleda vnetje na pasjem spolnem organu pa o krvavih in gnojnih izločkih…o prozorni, brez-vonja tekočini pa ničesar.

»Ja nič, dajmo za finto poklicat veterinarja, škodi ne«, si rečem sama pri sebi in poiščem številko svoje nove veterinarke, pri kateri smo že naročeni v četrtek za odstranitev šiva na Conorjevi tački (več o izbiri nove veterinarke v petek, ko bom pisala tudi o tem katera žival je trenutno psom na Primorskem izredno nevarna ).

Pokličem veterinarko. Malce zardelih lic poskusim čim bolj nevtralno opisat naš »problem«. Naletela sem na izjemno prijazno veterinarko, ki mi je skozi odgovore dala vedet, da je tudi sama lastnica samca belgijca. Bojda je to pri tej pasmi skoraj »normalno«, saj zaradi njihove aktivnosti, nenehno iščejo različne stimulacije. Bojda je najin mladenič »po pomoti« ugotovil, da je lizanje svojega pimpija fajn in tako, se sedaj predaja užitkom. Za konec je še dejala, da ga morava od omenjenega početja odvaditi, saj si bojda lahko poškoduje svoj organ.

Torej….če se kdo izmed bralcev slučajno kdaj sooči s podobno situacijo, potem veste, kaj vam je za narediti. Če je le možno je treba kakršno koli lizanje psa po svojem spolnem organu preprečiti (govorim o rednem, dolgotrajnem), ker v nasprotnem primeru se začne dogajat vse to zgoraj opisano …plus na dolgi rok se lahko poškoduje…

The post “Perverzneš” Conor in puberteta na višku appeared first on Conor's Adventure.

Eden izmed vremensko lepših vikendov je za nami. Se strinjaš? Midva s Primožem sva po treh tednih ponovno obiskala moj Maribor, vendar se določenim obveznostim vseeno nisva mogla izogniti. S tem mislim, da vikend ni bil povsem na off. No…Conor je na drugi strani, kot se za toplejše dneve spodobi, doma »pospravljal«…več v nadaljevanju

Najprej sva se v petek ustavila pri znancu ene najine testiranke (sodelovala je pri testiranju vseh Conor’s Adventure izdelkov) in naročila nekaj promocijskih majic in puloverjev. V soboto pa sva se na hitrem sestanku glede izgleda bodoče spletne trgovine dobila z najinim izdelovalcem in skrbnikom trenutne spletne strani. Pred kratkim je Slovenski podjetniški sklad ponovno objavil seznam razpisanih vavčerjev in med njimi je tudi ta, ki omogoča sofinanciranje postavitve nove spleten trgovine. Kakor koli že, da vas ne utrujam z nekimi za vas totalno nezanimivimi informacijami….skratka, če bo bog dal, bomo pri postavitvi spletne trgovine malce prihranili ….

Nasploh pa je bil najin vikend (poleg tega, da je bil klasično delno delaven), precej bralno obarvan in v znamenju dolgih sprehodov po Mariborskih ulicah in okoliških gričih. Žal brez Conorja.

Tisti, ki nas redno berete veste, da hiša mojih staršev, sploh pozimi ni najbolj primerna za psa, saj je praktično cela v »hoch-glanz« parketu in mora najin kosmatinec posledično nositi copatke. Kombinacija talnega gretja in copatkov, pa za psa ni najbolj primerna oz. udobna. V bližajočih se toplejših dneh, ko bo lahko najin frajer tudi več zunaj na balkonu najine sobe, sploh pa, ko bo toliko zrasel, da bo brez problema lahko šel z nama tako na Pohorje, kot na kakšen drug okoliški štajerski breg, ga bova večkrat vzela s seboj v Maribor.   

Sicer pa verjemite, da mu doma ni bilo niti najmanj hudo . Nanj je kot običajno popazil Rajko (Primožev oče) in posledično skrbel za obvezo na tački ter za že zdavnaj zaceljen šiv na tački. Komaj čakam četrtek, da ga ponovno peljem k veterinarju in damo šiv ven ter začnemo spet normalno trenirat in se gibat brez ovir (beri skakanje, lovljenje, žogica itd.)  

Da psu dejansko »ni bilo dolgčas« sem na lastne oči videla v soboto med tem, ko sem v enem izmed mariborskih poročnih salonov (da tudi to je bil razlog, da sem ta vikend odšla v Maribor – iskanje poročne obleke – žel še ne uspešno ) nase vlekla poročno obleko. Nenadoma dobim sms od Rajka in, ker nikoli ne veš ali je kaj nujnega…nemudoma pogledam na telefon ter vidim, da je najin kosmatinec doma malce »pospravil« svoj zunanji boks . Oziroma kot se v pasjem žargonu reče, med pospravljanjem mu je eksplodirala podloga za v kučo….

Iskreno sem se nasmejala in upala, da ni zaužil preveč »polnila« (pri psu nikoli ne veš kaj ga piči). Najbolj od vsega se mi je »smilil« Rajko saj je mogel vso Conorjevo umetnino tudi pospraviti…. Ampak sej veste kako to gre. Psa za takšne stvari nikoli ne kregajte. Okej v našem primeru slednja zadeva ni bila niti najmanj sporna, saj je šlo za »domačo narejeno« podlogo, ki je res ni škoda.

Popolnoma druga zgodba je, ko pes uniči kakšen lep vzglavnik ali še huje del kavča. V takem primeru pa vedno preventivno svetujem uporaba notranjega boksa. Slednji zna biti (če psa nanj primerno seveda navadiš) ne zgolj za vas in vaše pohištvo izredno praktičen, ampak »reši« vas lahko pred marsikaterim zdravstvenim zapletom in posledično obiskom veterinarja. Ne bi bili prvi, ko bi vam kuža v času vaše odsotnosti kaj neprimernega pojedel…

Sama sem o vseh prednostih pasje notranje kletke oz. boksa pred časom napisala tudi izredno poučen članek, več tukaj….

The post Ko starih dveh ni doma…Conor »pospravlja« appeared first on Conor's Adventure.

Iskreno ne vem, če sem bom kdaj docela navadila nad igralsko sposobnostjo psov. Zdaj ne vem ali sem jaz pač taki karakter, ki me »nategne« vsak (oprostite izrazu), ki ima 5 sekund časa, ampak moja vest je resnično izredno šibke narave.

To, da so Conorjeve igralske sposobnosti na profesionalnem »za oskarja« dobit nivoju že veste, ker sem o njih pisala kakšen dober mesec nazaj. No tokrat me je spet nagnil, ampak še za kakšno stopnjo ali dve več. Res okrog me je tako prinesel, da je za film posnet

Pride Primož popoldne okol 16ih domov iz službe, jaz sem glih končevala z delom, Conor pa s opoldansko/popoldanskim počitkom (med tem, ko delam, on v svoji kletki spi). »Čuj peljem jaz Conorja en krog za 10-15 min, ti pa vmes pripravi mizo za kosilo, boš?«, prosim zaročenca, ko me je prišel pozdravit v pisarno. Prikima, me poljubi za dober dan in greva s Conorjem raztegnit noge.

Na srečo me je danes s kosilom rešla njegova mama in mi ni bilo treba kuhat, saj je prinesla že skuhano joto. Za takšne momente sem ji res noro hvaležna. Sej ne, da ne znam oz. ne maram kuhat, ampak med tednom, ko je toliko postorit za firmo, so takšni »prosti kuharski« dnevi pravi luksuz .

Prideva nazaj, jaz za mizo, Conor pa na svojo pasjo posteljo. Pojeva kosilo, pospraviva, Primož skuha kavo in med tem, ko jo srkava ter se pogovarjava pogledam kaj dela pes. Ga gledam in gledam, on pa se cel sključen stiska ob fasado in se trese. Pomignem Primožu češ…«kaj za boga«, ga gledava, Conor se strese. »Ej fant pridi sem…kaj je narobe?«, Primož nežno psu.

Ves sključen pride Conor do njega, Primož ga prime in si ga »posadi« oz. ga dvigne v naročje. Pes se trese in ušesa nazaj, češ »bogi sem«. Ostane nekaj trenutkov v njegovem naročju, nato pa skoči na tla in izgine v notranjost hiše. Midva še posediva zunaj na terasi minutko ali dve, da do konca spijeva kavo in se tudi sama odpraviva v notranjost. »Gremo na sprehod, dokler še je nekaj sonca?«, predlaga Primož. »Komot….ehm…kje pa je pes?«, ga začudeno pogledam. Skomigne in gre v kuhinjo pospravit kavne šalice, sama pa po hiši poiskat Conorja.

Najdem ga v pisarni v njegovi kletki, celega tresajočega. Ga gledam, »kaj za boga?«, nežno pridem do nega, ga objamem in ga začnem spraševat kaj je narobe. Pes se strese. »Pismo, kaj ma vročino se takoj vprašam?«…ja vem ne se smejat. Mu preverim dlesni, če so kakšne čudne barve, pogledam oči, hočem mu zmerit utrip…Nakr pride Primož in skozi vrata zakliče »Conor gremo lulat?«.

Haha…pes nenadoma oživi in »pozabi« na igralsko vlogo »napol mrtvega psa«. Poleti proti vratom in z visoko postavljenimi ušesi, jasnim pogledom in z jezikom do tal čaka, češ kdaj se boma spokala.

Pa se odpravimo na sprehod, ko se Primož nenadoma obrne k meni »Še zdaj ne morem verjet kako te je nagnil…res Pija, pes te je skapiral v nulo. Ne morem verjet, hahah«, se mi zasmeje v moj malce zardel obraz.

Pa naj še kdo reče, da psi, oz. belgijci niso pametni. Resnično se mi zdi, da se poleg tega psa vsaki dan učim. In, ko že mislim, da ga razumem in želim o sebi rečt »ej…zdaj pa o psih že nekaj vem«, pride s kakšno novo finto, izzivom ter je Pijica spet v temi …

The post Conor in njegove igralske sposobnosti appeared first on Conor's Adventure.

Huh kakšen dan…če ne bi že prejšnji teden pisala o polni luni, bi bila ziher, da je le-ta danes

Sej zdaj, ko to pišem gledam na svet malce bolj prijazno, realno, sploh pa razumevajoče, ampak dajmo biti iskreni do sebe in sveta ter povedat zgodbo, kot se je zgodila. Če ne drugega se iz nje jasno vidi, da sem v svetu kinologije še izredno zelena, kot prvi čiček v osnovni šoli .

Skratka zjutraj po zajtrku se po dolgem času s Conorjem spet lotiva treninga višje poslušnosti. Nazadnje, ko smo se slišali z Brino (najino inštruktorico), je slednja med drugim omenila, da če ima pes, sploh mladič več dni frei, v smislu, da se ga ne »matretira« vsak dan z nekimi vajami poslušnosti, slednje ni nič narobe, kvečjemu mu lahko povečaš željo po delu.

Glede nato, da s Primožem s Conorjem že od začetka redno »nekaj« delava, pa najsi gre v zadnjem mesecu ali dveh za vaje višje poslušnosti, oz. pred tem za najine amaterske treninge, mu nisva še nikoli dala en teden čisto frei. Torej zgolj sprehod, igra in je to, to.

No, pa sva mu dala zadnji dober teden frei (okej, če odštejem vajo z učenjem nagobčnika). Vmes je imel zgolj en večji trening, o katerem bom govorila enkrat v prihodnje – boste takrat vedeli zakaj .

Nakar se danes zjutraj odločim, da ne bi bilo slabo ponovno začet malce migat in ponoviti vsaj del, če ne vse vaje, ki smo se jih naučili v sklopu pasje šole Šavs. Iz hladilnika vzamem pasjo klobaso od Naturavetala (mimogrede svetovne so) in si jo narežem, kot boljši priboljšek, si pripravim kliker, jekleno ovratnico, lesen aport, si oprtam najin komplet torbic, vzamem Conorja in greva na naš »poligon« (stvaritev mojega Primoža, ki je na travniku za hišo postavil mini pasji poligon).

Ga na hitro ogrejem in mu nataknem jekleno ovratnico, ki je znak, da se začne delat oz. trenirat. Si vzamem v roko pelete, ga začnem vodit (lurat) in nato sledi prva vaja. Najprej mora pes pred mano stat, nato pa ukaz za sedi. Hitro je bilo konec veselja, ko mu nisem in nisem mogla dopovedat, da se ne sme pred mano kar usedat, ampak mora najprej stat in počakat na ukaz sedi. »a-a«, mu rečem….pes pa kar sedi. Ga probam odvodit v položaj stoj, se ustavi in se usede. »A-a« ponovim in ga ruknem (ne brcnem) z nogo, da bi se vstal.

Verjetno veste kaj se je zgodilo….. Konec veselja, zamera. Murka (po štajersko to pomeni, da se nekdo tako zelo muli, ti pade faca/obraz na tla) mu je padla do Kitajske verjetno, če bi naju kdo od daleč gledal, se je pes obnašal, kot da bi na njem zlomila najmanj lesen kol. Ko sem videla, da s treningom očitno ne bo nič, mi ni preostalo drugega, kot da sem mu jekleno ovratnica vzela dol in ga od jeze zaprla v zunanji boks, kjer sem ga pustila nekje 3 ure »Boš ti mene zajebaval, razvajenec«, sem v mislih pihala od jeze.   

Poleg pripetljaja na treningu sem med drugim tudi opazila, da je Conor postal noro razvajen – vem, kriva sva midva. Saj sploh ne zna biti več sam zunaj. Ko je na balkonu, po pol ure že gnjavi, cvili, laja in ne vem kaj še vse, da ga spustiš noter. In ne, ne zebe ga, ker sploh ni ne vem kako hladno, da o njegovem zimskem kožuhu sploh ne govorim.

Med tem, ko sem delala za firmo, sem ga na daleč opazovala (okno pisarne je obrnjeno na njegov boks). Moja ušesa so bila deležna od »volčjega« tuljenja, do piskanja, lajanja itd. Na trenutke sem bila prav fascinirana kakšne zvoke je zmožen dat pes od sebe »Pismo, ej…sej ne pomnim kdaj je bil nazadnje v zunanjem boksu, sej ne da sva zanj dala 1000 € in ga sploh ne uporabljava«, sem si mislila med tem, ko se je gospodič po pol ure končno vdal v usodo in se ulegel na lesen podest.

Po par urah sem se ga končno usmilila, si ponovno oprtala vse že prej našteto nase (kliker, lesen aport, priboljške, ovratnico itd…) in se odpravila po njega v boks. Skoraj mu je rep odpadel, ko me je videl. Ga spustim na travnik, malce igre, lovljenja, borbe z igračo in gremo delat. Mu namestim ovratnico za trening in začneva. Skoraj na kolenih sem ga mogla prosit, naj se za boga neha usedat in v stoječem položaju počaka na ukaz. No čez čas je le skapiral kaj hočem od njega in sva del vseh vaj (vsega skupaj jih je sedaj 9) nekako za silo odvadila.

Zdaj ne morem ravno rečt, da je šlo super, ker ni šlo, da bi imel pes kaj več interesa za delo nisem opazila. Morda je kriv zoprn, siv, deževn dan, morda se kriva jaz, ker sem sploh dopustila, da je prišlo do konflikta med nama….ne vem.

Pač dejstvo je, da je bolano občutljiv. Seveda ne smem tukaj še pozabit na zagotovo prisotno puberteto, ki jo zelo rada pozabim. Vseeno bo čez par dni star komaj 10 mesecev, jaz pa ga nehote že obravnavam kot odraslega samca….

No…če že dolgo nisem pisala o kakem failu sem pa danes. Navsezadnje ne smemo pozabiti, da je ta blog v osnovi namenjen kako začetnika vzgajata belgijca in opis vseh izzivov ter failov, ki pridejo zraven .

The post Conor mulasti pes in oh ta puberteta appeared first on Conor's Adventure.

Preden pozabim tako kot sem v četrtek; ne vem koliko od vas, ki nas berete uporablja prehranske dodatke od Dogoteke, ampak v »spamu« svojega mejla sem zasledila, da imajo trenutno aktiven 15% popust s kodo REST15. Ne vem koliko bodo sedaj veseli, da jaz veselo delim njihovo kodo okoli…ampak glejte, če lahko kdo od vas zaradi tega prišpara euro ali dva, oz. v mojem primeru kar 10 €, zakaj pa ne .

Skratka mi od njih že nekaj mesecev kupujemo ProArtLeg junior in smo zadovoljni. Zdaj tisti, ki nas redno berete veste, da so se Conorju poleti, ko smo začeli uporabljati omenjene dodatke, postavile uhice pokoci v roku 14ih dni.

Zdaj ali je razlog v uporabi dodatkov, ali pa je vse skupaj zgolj splet okoliščin, tega ne vem. Si pa mislim, da mu v času rasti in odraščanja, slednji dodatki definitivno ne škodijo in jih bomo dodajali dokler ne odraste. Če lahko z zgolj 35 €/mesec pripomoremo k temu, da pes v odrasli dobi ne bo imel kakšnih težav s kostmi in sklepi, je verjetno vredno. Prav vedet pa tako ali tako ne moreš nikoli.

Zadnji dnevi, če odštejem moje zdravstvene težave okoli ščitnice (zadnje dni čez dan sem mimogrede zelo ok – očitno tablete delujejo ), so dokaj zabavni, sploh pa precej napeti. Napeti mislim v odnosu jaz-Conor. Ker je Primož večji del dneva v službi, se jaz seveda več ukvarjam s psom in posledično prenašanjem njegovih fint. Ki se očitno spreminjajo iz tedna v teden.

Čeprav je Conor pred tednom dni dopolnil že 9 mesecev, pa ga teta Puberteta očitno ne more in ne more spustiti iz krempljev. Načeloma je dokaj priden mladenič, brez kakršnih koli uničevalskih podvigov (trkam na les). Ampak, kaj pa zadnje čase bolj izrazito opazim je njegova občutljivost med treningom oz. jaz temu pravim zamerljivost in kuhanje mule. Že parkrat se je zgodilo, da sem ga med treningom »fizično popravila«. Brez skrbi nisem ga udarila. Denimo med izvajanjem vaje »steh« (stoj/ustani se) sem ga z nogo dregnila (nisem ga brcnila, brez skrbi), da bi šel iz pozicije sedanja.

Adijo…kako je pes zameril. Ojoj….začel se je mulit na vse pretege, se delat bogega in treninga je bilo konec. Če bi naju kdo od daleč gledal bi si mislil, da sem na njem najmanj palico zlomila, če ne še kaj hujšega.

Podobno se je zgodilo danes, med jutranjim treningom. Ko sva ponovila vse vaje »višje poslušnosti« za Brino (sedi; prostor; sedi-stoj; prostor-stoj; poleg; držanje aporta), sem za hec naredila z njim še nekaj trikcev, med katerimi je tudi vaja hoja nazaj. Ker ima Conor izredne probleme z ravno hojo nazaj, sem za korekcijo uporabila dolgo palico, oz. šibo. Pri marsikaterem trenerju sem zasledila da med treningom za korekcijo uporablja bič, oz. dolgo palico. Z njo se psa absolutno ne tepe, zgolj dotakne se ga, ko gre za korekcijo.

No…uporaba slednjega pri Conorju trenutno res ne pride v poštev, ker ko sem ga prvič s palico ošvrknila po zadnjem delu trupa (in naj še enkrat poudarim, da ne bo kdo tukaj skakal, češ tepe psa…res zgolj dotaknila sem se ga), je bilo konec veselja. Spet mula, gospod je najbolj bogi na svetu in treninga je bilo konec.

Očitno je kosmat gospodič občutljiv kot 100 mater, isto kot njegova lastnica…haha. Pregovor »Kakršen lastnik, takšen pes«, je v najin primeru očitno zelo resničen, saj znam sama na trenutke biti izredno občutljiva…..

The post Akcija Dogoteke in Conorjeva občutljivost appeared first on Conor's Adventure.

Življenje s Conorjem je tudi danes pol leta kasneje še vedno isto – precej enostavno. No…skoraj vedno precej enostavno, v zadnjih dveh mesecih je tudi najin gospodič začel na trenutke »kazati pubertetniške zobe«

Uničevanje stvari – teta Puberteta

Če še dva meseca nazaj ni bilo o prisotnosti ga. Pubertete nobenega znaka, pa je pri dopolnjenih 8ih mesecih zgodba povsem drugačna. Okej…ne morem sicer rečt, da ga nenormalno meče, ampak so trenutki, ko je življenje s Conorjem izjemno zanimivo, pestro, včasih tudi za živce utrujajoče.

Zanimivo mi je, da se pri nas puberteta kaže v valovih. Pride, traja dva, tri, morda štiri dni in izgine ter pes je spet »normalen«.

Začelo se je nekje par dni po njegovem dopolnjenem 6. mesecu, ko je začel griz vse povprek. Malce pretiravam, pa vendar, če sem še dva meseca nazaj, vesela in polna sebe pisala prispevek o »Življenju z malino po štirih mesecih«, kjer sem ponosno razlagala, da nama ni uničil skorajda ničesar…. Je tokrat zgodba malce drugačna.  

Okej, še vedno imava za obut dovolj čevljev in nisva ostala kot tisti Nemec brez vsega (če ste brali prejšnji prispevek). Bo pa zato treba iti pred poletjem v nabavo novih natikačev . To, da so moji Crocsi, že zdavnaj spustili dušo, že veste….No tokrat se je spravil tudi na Primoževe Adidas natikače. Še prej me je nekega dne pričakala »štala«, ko sem prišla domov in je hodnik preplavila poplava ostankov pokrova za shranjevanje copat. Prizor je na prvi pogled izgledal, kot da je uničil najmanj pol kavča

Zaradi občasnih napadov grizenja in uničevanja stvari je Conor par tednov ponoči spal kar v svojem hišnem boksu. S Primožem mu preprosto nisva zaupala, da ga ponoči ne bi spet kaj prijelo in bi se pod njegovimi zobmi znašel kavč ali kakšen drug vreden predmet.

Šolanje, poslušnost

Če ste si o pasji puberteti prebrali vsaj kakšen članek ali dva, potem veste, da se slednja ne tiče zgolj »uničevanja« temveč kar celotne osebnosti psa.

Za zdaj moram sicer potrkati, da kaj se tiče poslušnosti še ni bilo nekih drastičnih problemov. Morda je najbolj vredna omembe občasna »pozabljivost«, kjer gospodič zahtevanega ukaza preprosto več ne zna oz. ga pozabi. Par dni nazaj se mi je denimo zgodilo, da je pozabil kaj pomeni ukaz »up« (uporabljamo ga za stanje na mestu), najprej me je butasto gledal, nato pa mi je začel kazat 10 drugih naučenih trikov, kot pa zgolj »navadno stanje«. Čudežno, se ga je par ur kasneje ponovno spomnil .

Kljub prisotnosti pubertete pa se lahko »pohvalim«, da ima Conor izredno dober odpoklic, tudi v prisotnosti drugih psov. V zadnjih mesecih se mi zdi, da smo ravno na tem področju (ko gre za bližino drugih psov) naredili precej korakov v naprej. Denimo, če je spuščen in v daljavi zagleda psa, pride na klic nemudoma k meni. Včasih je treba sicer malce povzdigniti glas, pa vendar se odzove

Tudi hojo na popuščenem povodcu, smo za moje pojme izpilili v »nulo«, med hojo več ne opleta sem ter tja in voha 101 travico, temveč sproščeno hodi ob meni. Trenirava jo praktično vsak dan, je pa res, da odkar je ta situacija s korono, skorajda ne hodimo v mesto. Upam, da naslednji obisk urbanega okolja ne bo izgledal, kot da je po poklicu »vlečni pes« .

Morebitne težave

Nasploh, če odštejem občasno grizenje, pa še to se je v zadnjih tednih umirilo, ni s Conorjem nobenih težav. Tudi kar se tiče njegovega zdravja, je za zdaj vse v najlepšem redu. Morda imamo na trenutke probleme z občasno rahlo drisko oz. mehkim blatom, zaradi česar bomo verjetno morali v kratkem iti na praznjenje analnih žlez, drugače pa je pes na pogled zdrav. Tudi njegova aktivnost se je v zadnjih dveh mesecih za kakšnih 20-30 % izboljšala v smislu veselja do dela.

Trenutno največja težava, ki naju s Primožem najbolj »moti«,  je dejstvo, da Conor še kar raste oz. se njegov skelet ni popolnoma razvil. Zaradi tega ga je potrebno temu primerno paziti.

Po drugi strani pa potrebuje že precej več gibanja, torej so se sprehodi podaljšali na nekje 45 min (3x dnevno). Vseeno pa ne moreš iti z njim za pol ure teč, ali pa na kakšen eno urni pohod na bližnji hrib. Prav tako, ga je treba še vedno paziti, da med igro ni nekih visokih skokov. Glede nato, da so trenutne vremenske razmere na trenutke skoraj za žile rezat, res ni najbolj prijetno se s psom 45 min »romantično« sprehajat v dežju . Ampak ok….par mesecev še, pa bo tudi tega konec.

 Cilji za naprej

So se pa v zadnjih dveh mesecih spremenile najine želje kaj si od Conorja želiva in kakšne imava cilje z njim. Glede nato, da zadnjih nekaj mesecev ni pes v nobenem pravem šolanju (to kaj delava doma je verjetno daleč od nekega profi šolanja) in tudi mala šola je že skoraj pozabljena, sva se odločila, da začneva s Conorjem delat bolj strukturirano.

Naletela sva na izjemno simpatično, sploh pa profesionalno pasjo inštruktorico iz Ljubljane, ki nudi zgolj individualne treninge in svoje tečajnike pripravlja tako na BBH izpit, kot potem naprej višje na IGP (nekoč IPO). Trenutno nam sicer situacija ne omogoča šolanja v živo, smo se pa domenili, da bomo poskusili online in potem kasneje nadaljevali v živo. Začnemo v naslednjih dneh.

Skratka kot vidite so se v zadnjih mesecih tudi cilji, kaj si od Conorja želiva počasi izoblikovali. Nekako obema diši, da se podamo v smer IGPja…ali pa bomo tam tudi ostali in nam bo vse skupaj dejansko všeč, pa se pustimo presenetit.

Najbolj od vsega je v prvi vrsti še vedno pomembna dobrobit psa.

The post Življenje z »malino« po šestih mesecih… appeared first on Conor's Adventure.

Očitno zanimivim scenam in dogodivščinam še kar ni konec. Včeraj smo bili priča pravemu igralskemu podvigu, danes…pa smo se vrnili par mesecev nazaj. V obdobje, ko je bil Conor še miceni otročiček in je lulal ter občasno tudi kakal po hiši. Oz. če sem zelo natančna se je to zgodilo zgolj enkrat ponoči.

Danes, ko gre gospodič že proti 8 mesecu, pa mu pubertetni hormoni zgleda tako nagajajo, da je nočno kakanje na predpražniku pred vhodnimi vrati postala stalnica.

Prvič se je zgodilo iz sobote na nedeljo. Za dobro jutro naju je pred vhodnimi vrati pričakala ogromna rjava potička . S Primožem sva se zgolj spogledala in skomignila z rameni….češ…ajde se zgodi. Še sreča, da ni bila driska .

Ampak scena se je danes zjutraj žal ponovila. »Okej…. pa kaj Conorju ni jasno? Se mu je čisto utrgalo«, sem nejevoljno pomislila, med tem, ko sem se odpravila po robčke, da rjavo »presenečenje« pospravim. Jezno pogledam Conorja in vprašam »Kaj je bilo to? Ne znaš več držati? To je fuj!«. Lahko si mislite, da se je pes kot običajno naredil izjemno bogega, kot, da se mu dogaja največja krivica na svetu.

Morda se kdo spomni par tednov nazaj, ko nama je ponoči uničil Primoževe Adidas natikače. Od takrat naprej je potem spal ponoči v hišnem boksu, saj mu preprosto nisva zaupala. Odkar se je »puberteta« malce umirila in sva opazila, da je njegova težnja po uničevanju izginila, sva mu ponovno pustila spati pri nama v spalnici. Ampak…očitno je tokrat eskaliralo na drugačnem »higienskem« in ne »uničevalnem« področju .

Puberteta je izjemno zanimiv pojav….pri nas se kaže v valovih. Pride, drži dan, dva, včasih tri in izgine. Do sedaj se je kazala skozi uničevanje stvari, ki jih Conor prej sploh ni opazil, ali kot hiperaktivnost, kar me načeloma niti toliko ne moti, saj sem že večkrat »potarnala«, da si želim bolj aktivno malino. Prav tako se zna pes na trenutke narediti izjemno gluhega, ampak ok….načeloma nimam pripomb kaj se njegove poslušnosti in ubogljivosti tiče. Občasno se zgodi, da zanesljivost odpoklica malce pade, ampak tudi to ni nič tragičnega .

Kakor koli že…bomo imeli naslednjih nekaj dni zaprta spalnična vrata, da se gospodič ne bo mogel ponoči prosto po Prešernu sprehajati po hiši in za seboj puščati »rjavih potičk«…

The post »Back in Time« …teta Puberteta 3.del in kakanje v hiši appeared first on Conor's Adventure.

Pa je spet prišla med nas. Ne, ne mislim ga. Zime (če se morda spomnite te otroške pesmice ), govorim o gospe Puberteti, ki za razliko od zime, res ni zaželena, ker jo običajno spremlja kakšno negativno presenečenje.

Začelo se je že včeraj, ko sva zjutraj naletela na Primožev pogrižen Adidasov natikač. Glede nato, da pes zadnje čase okoli nosi različne natikače in čevlje, sva si popolnoma sama kriva, da slednjega početja nisva jemala za »alarmantnega«, češ…vprašanje časa, kdaj bo od »pospravljanja« obutve prešel v »popravljanje« oz. »preoblikovanje« le-te . In tako je iz petka na soboto stilsko zrihtal Primožev natikač.

Glede nato, da ga je očitno začelo ponovno »metat«, sva se s Primožem odločila, da ga začasno (da slednje obdobje mine) začneva ponoči zapirati v kletko. Psu trenutno preprosto ne zaupava in res si ne želiva, da bo neke noči na sporedu kavč ali kuhinjski stoli . Torej, kot rečeno sva ga zvečer zaprla v njegovo »kućo«, v kateri običajno spi čez dan, ko s Primožem delava. Tisti, ki naju redno berete veste, da jo je pes navajen in jo je že zdavnaj vzel za svojo, kar pomeni, da je v njej priden in mirno spi. Aha….ampak ne ponoči .

Današnji jutranji prizor nama je dal vedet, da sva pred Conorjevimi zobmi morda rešila kakšno nama ljubo stvar. Ko sva zjutraj odkrila kletko (pokrivamo jo s tanko deko, da ima Conor mir in temo), da bi iz nje spustila Conorja, ga »skoraj ni bilo videt« Okej…malce pretiravam…pa vendar. Pes je mrtvo hladno ležal na pogriženi blazini, ki je očitno enkrat ponoči spustila dušo in se razpočila, Conorja pa zasipala s penastim temnim polnilom. »Kaj je bilo to?«, sem ga vprašala napol v smehu in napol resno. Pes se je naredil izjemno bogega in neumnega hkrati….češ »nisem bil jaz«.

»Primož, Princa je dokrajčil….«, sem v kuhno zaklicala dragemu, ki je ravno pripravljal zajtrk. Princ je bilo ime Conorjevi blazini, ki sva jo še preden je malecki prišel v najin dom, kupila v Tediju za 10 €. Ajde…iz finančnega vidika, se nisem ravno sekirala za njo…bolj mi je bilo bedno, ker je spet nekaj uničil.

Popoldne smo ponovno preživeli precej aktivno. Tokrat smo šli v »gore«…no skoraj…haha, oz. v park Škocjanskih jam. Že nekajkrat sem omenila, da se naša hiša nahaja na robu omenjenega parka, ki poleg Škocjanskih jam (katerega ogled res toplo priporočam), vsebuje ogromno raznoraznih pešpoti, majhnih hribčkov oz. vzpetin ter čudovitih razglednih točk . Povzpeli smo se na eno izmed mnogih vzpetin tukaj naokoli, ki so nastale zaradi udornih dolin in opazovali prelepo naravo .

The post Gospa puberteta, dobrodošla nazaj…. appeared first on Conor's Adventure.

Življenje s Conorjem je ponovno postalo malce bolj adrenalinsko, sploh pa na momente izredno zabavno.

No…sej to je bilo že prej, da se razumemo, ampak sej verjetno se spomnite, da sem se na trenutke »hvalila« in včasih celo malce »pojamrala«…češ, da skoraj pozabim, da ga imamo. No…ta opevana puberteta s katero so naju zadnje mesece strašili, je očitno res pokazala zobe.

»Hudiča Primož, počutim se, kot da smo šli enih 100 korakov nazaj in imamo spet mladiča pri hiši«, sem zajamrala zaročencu po telefonu, ko sem mu po telefonu opisovala Conorjev današnji občasni ignore na sprehodu.

»Se mi zdi, da se na trenutke obnaša, kot da ga je kaj obsedlo, nori okoli kot zmešan, pa skače, cvili in laja ob enem…res, kot oni miceni mladiček«, sem opisovala Conorjevo obnašanje zadnjih nekaj dni.

Ne vem…morda jaz malce pretiravam, ampak odkar je včeraj uničil tisti pokrov škatle za shranjevanje copat, imam malce »fobije«, ga pustit samega, pa če tudi je to zgolj za 10, 15 min, ko se npr., tuširam . Ja vem…pretiravam, ker vseeno ni taki norec, da samo hodi po bajti in išče, katera stvar bo njegova naslednja žrtev .

Se pa spreminja tudi njegov ugriz…postaja namreč močnejši, kar pa je super . Čeprav s Primožem še kar ne veva kakšne cilje s Conorjem, torej ali bomo šli v kakšen pasji šport, sva istega mnenja kaj se tiče njegove vzgoje nasploh . Želiva si v »nulo zdresiranega« psa, ki bo, če bo treba, znal tudi ugrizniti in »plen« močno držati.

Ne vem..če ste morda kje zasledili kakšno fotografijo ali video belgijca oz. »maline«, ki se z vso svojo težo obesi na »plen« in ga ne spusti…no tega pri Conorju še ni bilo za opazit, saj je imel bolj kot ne precej »švoh« ugriz. Slednje sva opazila po menjavi zob, pred kakšnim mesecem, ko smo se igrali s staro brisačo, ali drugo igračo in je ni bil sposoben dolgo ter močno držat v gobcu.

Posledično sva začela med igranjem precej pozornosti posvečati krepitvi ugriza in sicer sva ga najprej naučila povelje »spusti«, »zgrabi« in »drži«. Sploh zadnje povelje, sva skozi igro utrjevala in skozi pohvalo spodbujala, da je začel igrače »močneje in dlje časa« držati.

Če gre soditi po današnjem igranju z Rajkom, se je psu ugriz konkretno izboljšal. V enem trenutku ga je Rajko celo dvignil (pes se je z zobmi držal zgolj za igračo) od tal in pes igrače ni izpustil. Prav tako ga je zavrtel okoli lastne osi in tudi tokrat pes igrače ni izpustil iz gobca.

Prav zabavno je bilo opazovati ta »pasji« vrtiljak, saj je pes glede na videno izredno užival .

Ja nič…če že sedaj nisva, pa morava v bližnji prihodnosti pod nujno nabaviti t.i. »dog tug«, to je super igrača za vlečenje in utrjevanje ugriza psa. Sestavljena je iz dveh ročajev, na sredini pa je blazina iz močnega materiala za grizenje. Na žalost ne vem kako se reče po slovensko… se jo pa pri šolanju in vzgoji belgijcev ogromno uporablja .

The post Kako smo »ojačali« ugriz psa? 😎 appeared first on Conor's Adventure.