Nedelja, 6.9.2020, dan 90
Včerajšnji dan je bil dokaj »gostilniško« obarvan, zato vas tudi nisem želela utrujati z opisovanjem obiska ene, druge in tretje gostilne oziroma bara. Zjutraj sva šla na zajtrk v Nano (mimogrede, meni osebno najboljši zajtrk v mestu 👌🏼) in na sestanek z Jernejem. To je tisti frajer, ki spletno stran Conor’s Adventure postavlja na malce višji nivo, kot je sedaj🙃. No pol je sledilo praznovanje maminega rojstnega dne, pa dobro kosilo in še boljša torta, pa dosti vina…..hja pa smo tam. »Napokani« dobre hrane do mrtvega 😆. Conor je bil cel čas »gostilniških« obiskov izredno priden in potrpežljiv, praktično smo na trenutke pozabili, da ga imamo, saj je pod mizo slinil svoj kos ploščice 😂. Za potrpežljivost se mu je Primož zvečer »odkupil« z doolgim sprehodom ob reki Dravi in igranjem z žogico, jaz pa sem odšla v mesto (spet) na pijačo in druženje s kolegicami 🍹.
Včerajšnje kalorije od hrane in pijače je bilo potrebno nekako spraviti ven, zato je bilo wake-anje🏄🏼 več kot dobrodošlo 😉.
Ampak ja…kot sem jamrala že pred tedni, kljub temu, da sva se potrudila biti v parku dokaj hitro, ob 10ih zjutraj, je bila nora gneča. Komaj sva uspela najti nek »miren« kotiček, kjer ne bi vsak, ki bi imel 5 sekund časa silil in gnjavil Conorja, med tem, ko bi midva wake-ala🤔.
Žal nisva mogla preprečiti občasnih »provokacij« drugih spuščenih psov🐶. Da o pripetljaju, ko je nek xy spuščen labradorec »mrtvo hladno« prišel k našim stvarem in pojedel pol Conorjevih briketov iz naše pasje torbice, sploh ne govorim😠. »Mislim, kaj folk se res ne zaveda, da lahko njihov spuščen pes poje tudi kaj neužitnega?«, sem se jezila in mirila Conorja. Tudi Primož je lastnike prebadal z očmi. »Ne vem Pia….jaz se bolj sprašujem, kaj bodo ti lastniki vseh teh spuščenih psov naredili, ko jim bo psa enkrat en zavezan pes ugriznil?«.
Imel je prav, po parku so trenutno tekali okoli trije, štirje psi…vsi spuščeni. Edino Conor je bil zavezan. Valda ga je vsak prišel povohat in naš je začel lajat kot zmešan😐. Sprašujem se kaj bi bilo, če bi bil večji in bi drugače odreagiral? No bolje, da sploh ne razmišljam o takšnem scenariju 🙈.
Sva pa tudi njemu privoščila malce vodnih aktivnosti💦 in sicer, ko sem po padcu v vodo (ni mi uspel trik na objektu) priplavala do majhnega plastičnega pomola, mi je nasproti priplaval »vodni pes«😂. Jap…nisem mogla verjeti, da je šel kar sam v vodo, se delno povzpel na mojo plavajočo wake-desko in z menoj odplaval do pomola, na katerega pa ni in ni mogel splezati. Jooj je bil luštkan, ker mu je nenehno drselo 😁…bogec mali😊😍.
Resnično je bil dober občutek, biti po kakšnih slabih dveh mesecih ponovno na moji »biserki« (ime deske). Odkar je karantena na Hrvaškem in ne moreva v Poreč ter ne živim več v Mariboru wake-anje res noro pogrešam☹. Zahvaljujoč resnično nori gneči težko rečem, da sem se danes v teh dveh urah ne vem kako navozila, saj sem večino časa porabila za stanje v vrsti. Upam, da se stanje čez par tednov, ko prideva ponovno umiri in si bom lahko dala malce več duška 😇.
