Ponedeljek, 7.9.2020, dan 91
…in še malo ter začela se bo končno tako pričakovana PUBERTETA 🙃. Jap…res me zanima kako nam bo šlo, ali je res kar pravijo, da pes »čez noč« pozabi določene navade in pravila?! Da postane precej problematičen in verjetno bi lahko v nedogled naštevala 101 nevšečnost, ki nas bojda čaka 😆
Skratka, kot že veste, če nas redno berete, zaenkrat o raznih morebitnih problemih s Conorjem, ni ne duha in sluha😇. Morda je največji problem hoja na popuščenem povodcu, pa da »vse« poje kar najde na tleh. Okej…če je z menoj na sprehodu je tega manj, ker nad njim bdim kot sokol😎, ampak bojda zna malce več takšnega in drugačnega sadja pomalicat, ko gre na sprehod z Rajkom (Primožev oče).
Obe navedeni nevšečnosti, sta roko na srce najini krivdi, saj se kažeta kot premalo dosledno in natančno delo s psom🙄. Če sem iskrena, bi si lahko vzela še več časa za delo s Conorjem in se večkrat zapeljala denimo do Sežane (nam najbližje mesto) ter tam vadila hojo na popuščenem povodcu v urbanem okolju. Podobno bi si lahko več časa vzela za odpravljanje druge nevšečnosti, da ne bi po tleh vse pobral in pojedel.
Drugače, pa kot vsak mesec, se bom tudi tokrat ponovila, da je življenje z najinim mladičem enostavno😊. Še vedno velja, da nama zaenkrat ni nič uničil, kot tudi, da nimava z njim nobenih problemov. Je izredno potrpežljiv, glede na najin dokaj aktiven življenjski slog, pa tudi nezahteven pes….ampak ok, bomo videli, kako se bo situacija razvijala z njegovim odraščanjem 🙃 .
Današnji dan je bil vsaj zame poseben še v enem oziru. In sicer po dooolgih mesecih, sem bila spet na Pohorju💚. Verjetno je od mojega zadnjega »vzpona« na moj tako imenovani breg minilo zagotovo že več kot 4 mesece, kar se je poznalo tudi med samim vzponom, saj sem se počutila kot otrok v Disneylandu😍. Veste ono, ko vsaka celica tvojega telesa »kriči« od navdušenja, da si spet tam, kamor si pred leti zahajal, ko ti je bilo težko, si bil žalosten, vesel, si mogel kakšno življenjsko situacijo premislit itd. Skratka res imam lepe spomine na Pohorje in to je skoraj edina stvar, ki jo v Divači res noro pogrešam😔.
Med tem, ko sem jaz vdihovala Pohorski zrak, je moj dragi Primož poskrbel za animacijo Conorja in ga peljal na sprehod po vznožju Pohorja. Vmes sta opravila tudi nekaj seans 📸 »photoshootinga«, kjer se je potrdilo kar že dolgo sumiva, da je malecki pravi fotomodel 😆.
Nastalo je kar nekaj dih jemajočih fotografij, na nekaj kadrov pa se jima je pretihotapil tudi močerad😮. »Ojoj….sej se ga ni kje dotaknil??«, sem panično vprašala Primoža, ko mi je kasneje kazal fotografije. Za vse tiste, ki še ne veste, je močerad za psa izredno nevaren, bojda običajno celo usoden. Psi dostikrat ugriznejo vanj, ta pa iz svojih zaušesnih žlez spusti strup, ki skozi pasjo sluznico hitro vstopi v krvni obtok in nemudoma povzroči zastrupitev (več o tem, tukaj).
Kakor koli že… Primož je Conorju še pravi čas dopovedal, da je slednja živalca »fuj« in skupaj sta tako posnela nekaj fotografij.
Na poti proti domu, smo se vmes še ustavili pri najini dobaviteljici, saj sva ji morala predati kar nekaj popravkov v zvezi z najinim prihajajočim projektom 😎. Glede na videno, resnično komaj čakam, da gre zadeva »live«.
