Sobota, 3.10.2020, dan 117
Današnji dan je bil za Conorja kot »mini Gardaland«🎢…
Na jutranjem sprehodu sva si ga s Primožem malce privoščila😇. Oba nekako že komaj čakava, da gremo s psom po skoraj dveh mesecih ponovno v šolo, zato sva se odločila, da ga še pred »uradnim začetkom mantrailinga« sprobava v iskanju drug drugega 🙃.
»Samo pismo Primož, s seboj nimam nobene rokavice, oz. kakšnega manjšega kosa oblačila, da bi ga psu dala za povohat«, sem se spomnila, ko sva se s Primožem zmenila, da bom »izginula oseba« najprej jaz. »Sej pa imaš nogavico, ali ne?«, me je spomnil zaročenec in evo…kot bi mignil sem jo sezula ter jo dala psu za povohat😆. Conor nekako ni najbolje registriral, kaj je sploh »point« nogavice, ampak je začel zgolj lajat in cvilit, ko sem čez par metrov izginila med drevesi🌲. Čez kakšnih 30 sekund, ga je Primož izpustil in pes je bil v roku slabe minute pri meni »Supeeer, prideeen, bravoo«, sem ga pohvalila in ga nagradila z veliko pestjo briketov.
👉🏼 (Če se na tem mestu sprašujete kaj je »point« nogavice….no na predavanju mantrailinga smo si ogledali video, kako mladiča uvesti v to disciplino. Dela se brez povodca. Oseba, ki bo izginila, mu najprej pokaže »nagrado«, ki jo mladič dobi v primeru uspešne akcije, nato pa preden izgine, pred psa vrže svojo stvar (nogavico, rokavico itd..). Psa seveda stvar pritegne, jo povoha…in sledi vonju…ki ga pa pripelje do izginule osebe + prejme nagrado.) 👈🏼
Celoten postopek sva ponovila še z »izginulim« Primožem. Spet, najprej nogavica, pa nato lajanje/cviljenje in, ko sem ga čez nekaj trenutkov le spustila, kot, da psu gori za petami🙈. Podobno hitro kot mene, je našel tudi Primoža, le da je tokrat, nekajkrat zaokrožil po gozdni potki. Ker ga ni našel takoj, je po nekaj metrih le začel uporabljati svoj nos🙃.
»Nekako še ne ve točno kaj bi rada od njega«, 😊sem se nasmehnila Primožu, med tem, ko je hvalil psa in mu dajal nagrado. »Šele teh zadnjih 5-10 metrov je uporabil svoj nos za iskanje tvoje sledi«, sem razložila svoja opažanja. »Ja sej pri tebi je bilo isto, praktično je šel na srečo oz. na občutek, sploh nisem opazil, da bi dal glavo k tlom«, mi je odgovoril😎. »Nas bodo že na mantrailingu naučili kako in kaj, je pa to ful kul zadeva«, je še pripomnil in počasi smo se odpravili proti domu.
Doma je Conorja čakala prava poslastica. Pred dnevi sem na pasji.net po priporočilu znanke iz Celja naročila kar nekaj pasjih priboljškov, ki so bili dostavljeni včeraj. Glede nato, da je bila vmes tudi sirova palčka za žvečenje, sem komaj čakala, da jo dam psu za poskusit. Pred tem sem mu privoščila še mini palčko za žvečenje iz ohrovta in jabolka, ki pa je v njegovem gobcu izginila v nekaj sekundah😄. »Hmm….upam, da bo tale sirova palčka dlje časa zdržala«, sem se nasmehnila, ko sem mu jo čez pol ure pomolila pod nos.
In je…eno uro si je pes dal opravka z njo (preden sem mu jo vzela), pa na videz ni delovala skoraj nič manjše😊. »Pismo to pa je res top shit zadeva«, sem se v mislih zahvalila Jasni za super nasvet.
Odkar sva imela z bikovkami res slabo izkušnjo, saj je pes po njih dobil drisko, se raznim takšnim in drugačnim žvečilkam nekako izogibava. Skoraj vsaka je prevlečena s kakšno umetno snovjo, da se zadeva ne pokvari, zato sem mu do sedaj za grizljanje raje dajala govejo kost. Ampak ta »sirna zadeva« me je tudi iz vidika vsebnosti povsem navdušila 👌🏼….tako, da resnično priporočam😊.
