Sreda, 11.11.2020, dan 156
Načeloma sva se oba s Primožem v zadnjih tednih oz. recimo kar mesecih nekako poskušala izogibat pretiranemu gledanju večernih poročil, pa branju 101 novice o Coroni…aja pa v zadnjem času tudi o ameriških volitvah in vseh možnih prevarah okoli njih 🤦🏼.
Ampak….
Vsi smo ljudje in vsi smo krvavi pod kožo. Sploh, ko človek dela od doma in njegovo delo vključujejo tudi razna socialna omrežja, je hudičevo težko se od vsega izolirat. Oz. moraš biti res karakter. No jaz žal nisem.
In čez čas začne vsa situacija, ko si na nek način »ujet« v hiši (ja vem, res mi je težko, ker sem zaprta v hiši, s čudovito okolico 🤦🏼) in že dober mesec dni nisi videl domačih malce »najedati«. Pa vsaki dan nehote prebereš 101 slabo novico, pa nenehno kreganje in obtoževanje ter tožarjenje zdaj leve in desne strani, pa vsaki dan nova teorija zarote, pa zgražanje ljudi nad zadevami, ki sploh ne obstajajo, oziroma so plod zavajajočega poročanja naših (se opravičujem izrazu ampak ne morem drugače) »podn« medijev….itd..
Pa ne me prosim razumet, da jamram…ker v primerjavi z mnogimi drugimi, ki so izgubili službo, bodo mogli zapret svoje podjetje, odpustiti ogromno ljudi, ali delajo (oz. bolj primeren izraz je hudičevo garajo 👏🏼)v zdravstvu oziroma jim je Corona »ubila« svojca…meni na drugi strani res ni niti malo hudo.
Zgolj razmišljam na glas in …okej…morda tudi malce tarnam, da življenje v tako nesigurnih časih res ni prijetno😔.
S Primožem denimo nisva letos niti rezervirala datuma poroke za drugo leto…. Ker preprosto ne veva kako sploh bo. Po eni strani se je tri četrt porok prestavilo na drugo leto, pa tukaj bodo gostinci, ki bodo zaradi večjega povpraševanja še bolj nabijali cene itd. Poleti sva se pogovarjala, da bova popuste ob »black fridayu« izkoristila za nakup poročnega potovanja drugo leto. Aja? Resno? Kako že? Mislite, da si upava zapravit par 1000 € za nekaj, za kar sploh ne veva, ali bo drugo leto možno izkoristiti?
Mene osebno je precej začelo psihirat pomanjkanje druženja🙄. Ko gledaš stare filme, denimo pred dnevi Oceanovih 11, ali 12 in opazuješ kako so se ljudje včasih družili, žurali, se zabavali.
Pa danes gledam spomine za nazaj, ko je Sv.Martin mošt spremenil v vino in sem s prijateljicami nazdravljala🍻 na Trgu Leona Štuklja v Mariboru. V zraku pa vonj po kuhanem vinu, pečenem kostanju, pečenih klobasah itd.
In danes?
Gledam skoz okno in se sprašujem koliko časa še? Boli me, ker slišim vedno več žalostih zgodb o Coroni, pa da je virus daleč od nedolžnega (res je eni imajo srečo) in se sprašujem, koliko časa bo še moja družina varna? Svinjsko me je strah za vse moje babice in dedke…. Vem ja, lahko sem srečna, da imam pri skoraj 32ih še vse štiri žive. Vem. In cenim to❤.
Sploh pa me boli, ker vidim kakšna družba smo postali, da nam je vseeno za sočloveka. Sprašujem se zakaj ne moremo tako kot včasih ob športnih uspehih naših športnikov, ali lani ob zbiranju denarja za Krisa….stopiti skupaj? Vsi smo v istem »dreku«. Eni žal res konkretno, drugi za enkrat precej manj. Pa vseeno….virus ne izbira.
In dajmo stisnit zobe, spoštovat ukrepe, biti več doma in potrpet…. Da bomo drugo leto lahko ponovno brez skrbi nazdravljali Sv. Martinu in se bova lahko s Primožem enkrat v prihodnje končno poročila 💕.
