Včasih so dovolj zgolj dva, trije stavki….

Včasih so dovolj zgolj dva, trije stavki….

Petek, 4.12.2020, dan 179

Danes bi rada z vami delila izjemno lepo »prigodo«, ki se mi je zgodila nekaj dni nazaj😊.

Tisti, ki nas berete bolj kot ne redno, verjetno veste, da sem res za vsakega bralca bloga, pa sledilca na Facebook-u oz. Instagramu, kot tudi tistega, ki nama všečka objave oziroma pusti pod njimi komentar, izjemno vesela, sploh pa hvaležna.

Ampak sej veste, vsi imamo v sebi občasno dvome. Dvome v smislu, ali je to kaj počnem res v redu? Ali so moji blogi dejansko za koga uporabni, zanimivi? Potem je tukaj še Google Analitika, kjer številke le niso tako visoke kot bi si morda želela. Ob slabih številkah seveda ne pomislim, da je morda problem v tem, da ljudje preprosto ne vedo za naju, za Conor’s Adventure stran, za moj blog….Ampak s prstom pokažem nase, na svojo sposobnost🙄.

No…in potem se počasi prikrade v moje misli dvom…vedno večji. Naenkrat postane pisanje bloga muka…vsak stavek, ki ga napišem ga prej spustim skozi sito milijon vprašanj, češ »Ali bo to ok?«, »Ali preveč nakladam?«, »Bo to res koga zanimalo?« itd… Še bolj se začnem obremenjevat s številkami raznorazne statistike (od Facebook, Instagram do Google Analitik statistike).

Vsi, ki ste že kdaj imeli opravka z grajenjem »branda« na socialnih omrežjih verjetno veste, da je statistika izredno dvorezen meč. Lahko ti izjemno koristi, ti pokaže smer v katero je pametno it, celo zmotivira te lahko….po drugi strani pa je lahko »smrt« za tvoj navdih😑. Spotencira tvoje dvome in je odgovorna za postavljanje 101 samodestruktivnega vprašanja.

Tekom pisanja bloga, kot tudi skrbi za eno in drugo socialno omrežje, sem se navadila, da se poskušam s statistiko čim manj obremenjevat. Vseeno pa so trenutki, ko mi pride do živega…in vse to se mi je dogajalo par dni nazaj😒.

Bila sem celo na tem, da en blog posvetim spraševanju o smislu, češ, da bi vas vprašala za nasvet kakšne vsebine si želite? Ali si želite od mene česa drugega, boljšega? Ne vem kako naj opišem moje občutke, ampak res bi rada dala vsakemu vedet, da izjemno iz srca cenim njegov čas, ko pride ali zgolj »zaluta« na najino spletno stran. Iskreno se v teh stresnih, napetih časih zavedam pomena »časa« in si želim dajat vsebine, ki NE »kradejo časa«.

In potem sem nenadoma dobila sporočilo, ki me je zmotiviralo bolj, kot vsaka dobra statistika❤. Očitno, ko nekaj delaš s srcem, dušo, ko preprosto samo daješ, se trudiš za druge….usoda oz. tisti zgoraj (ne vem kako naj to poimenujem) preprosto ve, kdaj rabiš brco za naprej.

»Blog je odličen, krasno doživeto pišeš – si že razmišljala o knjigi?«, se je glasilo sporočilo znanke, ki me je pustila popolnoma brez besed.

Ker sem po naravi dvomljivec, sem se besedam seveda lepo zahvalila, pa vendar ji dala vedet….češ, alo knjiga, nooo počasi.

Ampak ni se dala »Hei, tok da bos vedla…jaz vse prečitam! Ob popoldanski kavi! Rada imam tvoje pisanje – oči in mami sta izdala par knjig tako da vem o čem govorim…le pogumno naprej

In nenadoma je izginil vsak kanček dvoma, da moje pisanje ni ok. Blogi, ki so nastali ta teden, so se brez muke in proučevanja vsakega stavka preprosto zlili na papir😊.

In s še večjim zagonom sem ta teden pripravljala tisto kaj sledi v ponedeljek. Zahvala od naju za VAS.

Zgolj sporočilo. Zgolj dva, trije stavki so bili dovolj, da sem se počutila prerojeno, motivirano. Da sem dojela…okej, sem na pravi poti.

Hvala ti Staša ❤