Četrtek, 4.2.2021, dan 241
S Primožem sva trenutno lažja za kar nekaj cvenka. Po današnjem dnevu poti nazaj več ni, oz. bom tako rekla, če ne bote naslednji mesec (oz. ko bova končno šla live s prodajo) pridno kupovali, se bova verjetno vtopila v gurtnah, karabinih, zaponkah, D-rinkah, klikerjih, elastikah in v ogromnih metrih cordure 😆.
Okej, malce morda pretiravam, želela sem povedat, da sva danes napravila usoden korak in za lepo vsoto € nabavila bolj kot ne ves material, ki ga bova v naslednjih mesecih potrebovala. Kaj se tiče marketinškega vidika oz. mojega področja, pa se bo mogla Pijica še malce s Primožem spogajat, da bova nabavila točno takšne škatle za pošiljanje kot sem si jih zamislila 😇…sej veste perfekcionizem pa to….🤦🏼.
Večji del dneva sva s Primožem presedela za računalnikom, izpolnjevala različne Excel tabele, določala končne cene vseh predvidenih produktov, ki jih bo po zadnjem štetju nekje do deset. Marsikaj je na tem mestu seveda odvisno od roka vseh dobav materiala in kot sva se v zadnjih mesecih že naučila, od še 100 drugih takšnih in drugačnih dejavnikov, na mnogo katerih sploh nimava vpliva 😆….
Ko sedaj pišem te besede, med drugim ugotavljam, da ta blog ni uporaben zgolj za novo pečene pasje starše, kjer brez dlake na jeziku povem kaj vse jih na njihovi poti z novo kosmato kepico lahko čaka, temveč bo morda koristen tudi za kakšnega frišnega podjetnika, ki se podaja na svojo prvo samostojno pot. Zgolj razmišljam »na glas«.
Ampak, ker je v osnovi to vseeno pasji blog, se bom vrnila počasi nazaj v pasji svet. Conor se je v zadnjih mesecih bil primoran navadit, da ko gre za kakšen pomemben dan, kjer je na sporedu planiranje, postavljanje ciljev oz, v tokratnem primeru zapravljanje in postavljanje cen, se mora večji del dneva zamotit sam s seboj🙄. To ne pomeni, da se zanj sploh ne zmeniva, zgolj klasične 1-2 urne dnevne aktivnosti (2 dolga sprehoda, kjer je en običajno tudi trening in en kratek) takrat ni na sporedu, temveč jo je malce manj.
Kaj pa se Conorjeve mirnosti, sploh pa potrpežljivosti tiče, sva verjetno zadela jackpot. On se gladko zlekne na tepih v dnevni sobi, vsake toliko časa se pride naredit bogega »češ čohaj me«, naredi krog ali dva po jedilnici in kuhinji, če se skriva kje kakšen priboljšek in nazaj na tepih.
Po par urah prekladanja iz enega konca tepiha na drugega, pride spet do tebe in ti da takrat jasno vedet, da bi si mogoče po 4ih urah dela lahko vzel malo pavze in šel ven zluftat svoje možgane. V praksi izgleda to nekako tako, da se začne s čohanjem, nato pa s hipnotiziranjem vrat od hodnika.
Danes pozno popoldne je poleg obveznega sprehoda, ki je trajal zgolj pol ure sledilo »razgibavanje« v najinem gymu. Glede nato, da sva večji del dneva s Primožem presedela, če odštejeva njegov jutranji in moj popoldanski sprehod s Conorjem, je obisk gyma prav pasal. Okej…res je, da me je mogel Primož na začetku skoraj za lase odvlečt gor, ker po celodnevnem buljenju v ekran, verjemite je kavč bolj mikaven kot pa gym😆, ampak sem mu bila potem za njegovo vztrajnost hvaležna.
Kot vidite se je najinemu treningu pridružil tudi Conor, ki je oddelal eno serijo svojih yoga vaj, vmes pa je še deloval kot motivator. Skoraj vsak trening se pošteno nasmejiva na njegov račun, ali se na tleh tako zvija, kot kaka kača in izvaja unikatne položaje ali pa stoji poleg tebe, med tem ko delaš trebušnjake in te nepremično buli »češ, čakam, da me začneš čohat« 😂….in pol ostani resen 😆.
