Vsega luštnega je enkrat konec…in tako se je zaključil tudi naš tri tedenski dopust. Morda bo kdo izmed vas rekel, »Glej jih frajerje kako uživajo…«…. Ampak iskreno med nami….Sama sem uspela firmo in Conor’s Adventure nekako izklopiti šele zadnji teden . Ena izmed stvari, ki ti jih »pozabijo povedat« na začetku, ko imaš svoje podjetje, da odklopa nekako ni. Oz. si ga moraš izredno »na silo« vzet.

Odklop in vklop….nekaj najtežjega, če mene vprašaš!

Potem pa se zgodi, kot se je meni, da je dve tretjini dopusta že mimo, tebi pa možgančki še kar delajo na 200 % in polovico dneva preždiš v aprtmaju… Ja vem sliši se debilno. Sama kdaj, res nimam mere in imam nehote občutek, da moram vsaki stranki v sekundi ustrečt. Tudi na dopustu.

Jah…tak je to, če svoje kupce, sledilce, podpornike res ceniš in obožuješ, ter malce pozabiš nase . Skratka, zadnji teden se mi je potem le nekako uspelo odklopit in tudi telefon »pozabit« v aprtmaju. Samo hudič je, ker se jaz pol tak odklopim, da mi vrnitev nazaj v realno življenje niti malo ne diši . In spet sem Primožu dva dni pred koncem predlagala, »Čuj dragi, kaj če bi midva še malce podaljšala za kaki dan?«. Itak se ni branil. Kdo pa bi se…

Pa smo podaljšali in namesto v nedeljo, prišli nazaj v ponedeljek. Vseeno sem rabila še dodatna dva dni, da sem se nekako uspela sestaviti nazaj. In spet začutiti tisto »našo misijo« in Conor’s Adventure »mode«.

Kite-nje na izlivu reke Neretve

Torej, kje smo sploh bili na dopustu? In kaj smo vmes počeli ? Tisti, ki ste nas kakšnih 14 dni nazaj (ko sem se nazadnje javila na blogu) brali veste, da smo prvi teden namenili raziskovanju otoka Pag.

Druga dva tedna smo se prestavili na skrajni jug Dalmacije, na izliv reke Neretve, kjer smo 16 dni preživeli v vasici Blace. S Primožem sva navdušena kiterja (no jaz sem si ta naziv prislužila šele letos) in izliv reke Neretve, kjer so za kite-at poleti vrhunski pogoji, je zato logična izbira. Prve dneve smo imeli malce nesrečo z vetrom, saj ga ni in ni hoteli biti. Sva se pa zato s Primožem toliko bolj ukvarjala s Conorjem in njegovo tačko.

Ko imaš belgijca, so poškodbe bojda redno na seznamu

Conor, ne bi bil Conor, če se spet nebi malce poškodoval. No sej roko na srce, je že kar nekaj tednov od zadnjega obiska veterinarja . Ne mi zamerit za omenjen črn humor, ampak verjetno me razumete, da, težko ostaneš resen, ko ima tvoj pes praktično vsak mesec kakšno novo poškodbo.

Spomladi smo fasali šiv na tački, potem se je čez dober mesec opekel, ko je tekel čez ostanke pepela od kresovanja. No potem si je zlomil noht, zaradi česar se je prvič srečal tudi z anestezijo (več o tem tukaj), no tokrat pa si je na morju porezal blazinico.  

Sreča v nesreči, da je šlo zgolj za blazinico na zapestju. Torej ni šlo za glavno blazinico na katero pes stopi, temveč tisto, ko je dvignjena od tal. Po nasvetu vseh vas (vprašanje kaj narediti sem objavila na Instagramu), sva ranico par dni nekaj krat na dan čistila in in razkuževala. Največ vas, nama je svetovalo jod za razkuževanje in Bepanthen za celjenje ran. Kar nekajkrat se je pojavil tudi nasvet »moder sprej imenovan Animedazon«, ki bojda izvrstno dezinficira in zaščiti ter pomaga pri celjenju. (Vse to omenjam, če morda komu kdaj pride prav ). Midva sva v prvi pasji pomoči, ki sva jo kupila lani našla zgolj fiziološko raztopino in mešanico peroksida (Hydrogen Peroxide). Glede nato, da se je rana po treh dneh zacelila je bilo tudi slednje okej….

Aja še nekaj sem se spomnila, nekje imam v spominu, da bojda raznorazne tekočine za razkuževanje rane, ki vsebujejo alkohol niso primerne. Alkohol namreč poškoduje tkivo in povzroča draženje ter posledično podaljša celjenje.  

Izlet na Pelješac in končno veter

V začetku, zadnjega tretjega tedna dopusta smo se odpravili na mini raziskovanje otoka Pelješac. Iskreno nisem si mislila, da je slednji tako lep . S Primožem sva se oba zaljubila v ta otok in je drugo leto zagotovo na seznamu dopustniških točk. Kot se za kiterja spodobi, sva si najprej ogledala vse možne točke za kite-at, preostali del dneva pa sva namenila pohajkovanju po otoku, občudovanju različnih »wau« razgledov in v večernem razvajanju morske kulinarike. Vsem, ki se boste nahajali v teh južnih koncih Hrvaške, toplo priporočava obisk gostilne Kapetanova Kuća, kjer morate nujno probat Kapetanovo sipino rižoto. Rižota, da ta kap. Tako po okusu, kot po porciji. Jedla sva jo namreč še naslednji dan za kosilo, ker takšnih dobrot pa ne bomo puščali…

V tretjem tednu sva imela tudi z vetrom precej več sreče. Posledično sem sama spoznala, da zna biti tudi kite-anje izredno naporen šport, sploh če piha tako kot treba in si na vodi kar 4 ure. Ura na roki mi je tako konec enega dneva, pokazala kar dobrih 40km. Posledično sem se naslednji dan zbudila, kot da bi me povozil vlak .

Trenutki za spomin in navdih….

Še eden izmed trenutkov, ki ga preprosto moram omeniti v blogu, čeprav sem na FB o tem že govorila. Splet dogodkov je nanesel, da sva  spoznala in nekaj večerov preživela tudi v družbi slavnega pevca Siddharte Tomija Megliča. Morda vse skupaj niti ne bi bilo tako zelo wau, če človek ne bi bil tako fascinantno prezimljen in skromen. S Siddharto že več kot 20 let kraljuje na slovenski glasbeni sceni, moja generacija je praktično rastla z njimi, pozna jih verjetno skoraj vsak…Ampak ko se pogovarjaš z njim, res kapo dol človeku. Ga je Primož vprašal za fotko s Conorjem za blog in FB stran »Ja seveda ni problema«, se je glasil odgovor. Pa mu ne bi bilo treba.

In to je lastnost, ki si jo pri nama, pri Conor’s Adventure želim za prihodnost. Ostati skromen, ceniti vsakega, biti hvaležen vsakemu, še tako majhnemu podporniku. In glej ga zlomka, že med bivanjem na Neretvi, sva dobila en konkreten razlog, da se vsem VAM konkretno zahvaliva. Na FB strani smo namreč dosegli in presegli 1000 likeov. Posledično je nastal tudi zelo poseben video (najdete ga tukaj) in odločila sva se, da vas ves teden, natančneje do petka do polnoči POČASTIVA z GRATIS poštnino .

Ker vas imava rada, res iskreno rada…ker je nekaj najlepšega na svetu, ko mi pošljete fotke vaših kosmatincev opremljene z našimi produkti, s katerimi smo vam polepšali dan. To je tisto kaj največ šteje zadovoljna stranka in srečen kuža.

The post Kite-anje na Neretvi, prerezana blazinica in raziskovanje Pelješaca appeared first on Conor's Adventure.

Tako pa sva tudi midva s Primožem in Conorjem na čelu dočakala težko pričakovan dopust, ki bo prvič v mojem življenju malce daljši. Namesto tedenskega oz. klasičnih 14ih dni, sem se nekako uspela prepričat, da si dajva letos…malce privoščit in oditi na »oddih« za tri tedne. Sprva se mi je kot novo pečeni podjetnici zdela ta zamisel izredno neodgovorna, češ »Kaj si nor ti malo, ravno sva na noge postavila Conor’s Adventure, sedaj pa naj grem za takooo dolgo na dopust?«, sem vprašala zaročenca dober mesec nazaj, ko je prvič prišel s to idejo.

Ampak, ko sem nekako uvidela, da na dopustu nisva bila praktično NIKJER že eno leto (brez kakršnega koli vikend oddiha), in, da so tudi moje baterije že nekaj mesecev konstantno na minimalni »napolnjenosti«….Potem ugotoviš, da res potrebuješ konkreten oddih. In, da morda ideja o treh tednih prvič v mojem življenju niti ni tako zelo slaba…

Najprej odklop in ležanje na plaži….v kraju Rtina….

Nekako tako sva planirala prvih nekaj dni najinega dopusta. Popoln odklop in ležanje na plaži s kakšno dobro knjigo v roki in občasnim norenjem ter čofotanjem s Conorjem. Nastanjeni smo bili v čudovitem penzionu Villa Rosa v kraju Rtina, par kilometrov naprej od otoka Pag. Če pozabimo na začetno izredno slabo izkušnjo s sobo, ki smo jo dobili prvo noč, so bile preostale štiri noči (bivali smo od torka do sobote) fantastične. Če imate psa, toplo priporočam, saj so dobrodošli povsod. Tako na čudoviti plaži penziona, kot v jedilnici, skratka nikjer ni bilo s Conorjem nobenih težav.

Prve dni najinega bivanja sva želela malce raziskat otok Pag, ampak sva se zavoljo precejšnje vročine in Conorja, ki mu je jezik molel skoraj do tal, vdala. Na najino srečo, sva se že takoj v torek (še preden sva se sploh namestila v penzionu), ustavila v kampu Straško in preverila ali govorice o prelepi pasji plaži res držijo . Kljub temu, da nisva bila gosta kampa, so nas brez problemov spustili noter. Tam pa pravo presenečenje…Priznam, bila sem fascinirana nad naklonjenostjo kampa do psov. Da sploh ne govorim o prelepi pasji plaži, ki celo premore kar nekaj sence….Najbolj sem bila navdušena nad pravo pasjo umivalnico, kjer sva lahko Conorja po morskih vragolijah stuširala. Psi so v kampu dobrodošli tudi v vseh barih, kjer jim natakarji ponekod celo brez, da izrecno prosiš, prinesejo svežo vodo.

Kamp Straško in psi – sedi 5, Kamp Šimuni, ne hvala…

V sredo sva želela podobno kot kamp Straško, preverit kako je s psi v kampu Šimuni. Za drugo leto planirava, da bi za kakšen teden najela mobilno hiško, saj so naju v kampu Straško povsem navdušile….

Kljub temu, da je marsikomu kamp Šimuni lepši kot Straško, sva bila nad odnosom do psov razočarana. Če imaš psa, se v dotičnem kampu počutiš ko »zadnje kotalo« sem zgroženo komentirala Primožu, ko sva prišla na t.i. pasjo plažo. SLednja je bila z ograjo (kot da smo kužni), ločena od ostalih, kjer se je na vročini pod senčniki stiskalo nekaj kosmatincev. Pustimo podatek, da ima omenjen kamp kar nekaj kilometrov plaže in za pse jo je namenjeno mogoče 10%! Oprostite, ampak meni je to absurd. Sej pravim, kot da smo lastniki psov kužni, oz. smo manjvredni… Nad tem sem se zgražala že lani. Sej razumem, da vse plaže, sploh kakšne »fancy« mestne res niso primerne za pse. Da pa so ponekod tako apriori proti, oprostite tega pa ne razumem. Ponekod se mi zdi, da najprej zapičijo ogromno tablo s prepovedanim psom, potem pa se lotijo »zasilnega urejanja« plaže…pač žalostno…

Seveda sva se s Primožem nemudoma pobrala iz kampa in se odpeljala par kilometrov naprej ponovno v Kamp Straško. Tudi tokrat so nas brez problemov spustili noter, kjer smo preostali del popoldneva ponovno izredno uživali, sploh Conor. Celo prvič v življenju se je spoznal s SUPom , nad katerim pa ni bil ravno najbolj navdušen… Kljub temu, da obožuje vodo, se logično še vedno najbolje počuti na trdnih tleh.

Tudi belgijca se da preterat in spet en »fail«

Ena izmed verjetno večjih zablod oz. naivnosti, ki jih lastniki psov (sploh taki, ki imamo prvič psa) mislimo je, da »pes že sam ve kaj je za njega dobro oz. kdaj ima dovolj« .

Lani sem se v mali pasji šoli naučila, da psa ne smeš nikoli samega pustit ležat na soncu, češ, sej, če mu ne bo pasalo, bo že sam šel v senco. Napaka. Bojda se je že nekajkrat zgodilo, da je prišlo tudi pri takšnih psih, ki so »prostovoljno« ležali na soncu do vročinskega udara.

No podobno je z gibanjem. Naivno misliti, da ti bo pes sam pokazal, ko ima dovolj, denimo plavanja, je zmota . Tako se je nama s Primožem zgodilo v petek, ko se je Conor pozno popoldne po nekaj dnevnem norenju po vodi in plavanju ter verjetno še nasploh zaradi vročine in vsega kaj morje prinese s seboj….samo ulegel. Sama sem itak zagnala cel vik in krik, češ kaj je s psom narobe? Pa kako sva lahko bila tako neumna, pa če res gre samo za utrujenost, da ni kje kaj hujšega z njim itd… Glede nato, da je imel normalen apetit, normalno odvajanje, samo zgledal je kot cota, brez kančka energije, sva boščka očitno res preterala . Vemo za naslednjič, da tudi belgijci niso »vsemogočni«, kot se to tako rado poudarja .

Slapovi Krke, ki jih tudi v tretje nisem videla…

Naslednji dan, v soboto je bil Conor spet stari »navihanec«. Oddih v penzionu Villa Rosa se je žal bližal h koncu in sledil je premik. Tako kot lani smo se podali na jug Hrvaške k izlivu reke Neretve v kraj Blace.. »Letos pa si želim pod nujno ogledati Slapove Krke, pa še Conor je že dovolj star in mu hoja do tja ne bo prenaporna«, sem rekla Primožu nekaj tednov nazaj, ko sva planirala celoten odpust.

Očitno v tretje pri nama tudi ne gre, saj smo do kraja, kjer se parkira avto in se nato, do slapov nadaljuje peš prišli okoli 12ih. Zaradi vročine se nama je zdelo malce »nehumano« (za Conorja) hoditi po največji vročini do par kilometrov oddaljenih slapov. Res je, da bi si slapove lahko ogledala tudi z ladjico, ampak na koncu sva se ponovno odločila za poležavanje ob reki Krki . Že lani sva odkrila prečudovito plažo (nasproti kraja za vstop na ladjico) pod borovci, popolnoma na samem. Sledilo je poležavanje, čofatanje in igra s Conorjem. Kosmatinko je dokazal, da je njegov nivo energije defintivino nazaj, saj je bil vrhunsko razposajen…

Sledilo je pozno popoldansko kosilo v bližnjem mestecu Skradin v tamkajšnji gostilni Bonaca (če ste slučajno tam, NUJNO pojdite, ker imajo božansko morsko hrano ). Nato vožnja proti Neretvi, kjer bomo bivali naslednjih 14 dni…

Se javim še kaj

The post Dopust s psom na otoku Pag oz. bližini appeared first on Conor's Adventure.

Današnji dan sem želela nameniti eni takšni mini evalvaciji vseh preteklih dogodkov. Sploh pa želim z vami deliti nekaj občutkov v obliki slabe vesti, ki me vedno znova razjeda, ko za Conorja nimam toliko časa, kot bi si ga želela. Vseeno tudi po letu dni življenja s svojim kosmatincem še kar nisem zgruntala tiste formule in odgovora na vprašanje »Koliko časa nameniti svojemu psu«?

Za nami je verjetno odkar smo začeli s prodajo daleč najbolj stresnih….oz. bolj bi rekla »natempiranih« 14 dni. Dogajalo se je ogromno, od snemanja na Kanalu A (prispevek tukaj), pa članka v prilogi časnika Delo (fotka do članka tukaj), do sodelovanja v nagradni igri Malince, pa prejšnji teden sva dala ven nov produkt – ovratnico z ročajem, do tega, da sva bila sprejeta v Primorski Tehnološki Park (o tem še nisem uspela niti govoriti oz. pisati) in sva dobila čisto svojega mentorja. Posledično pridejo zraven tudi nujni sestanki, pa obiskovanje podjetniških dogodkov itd. Da sva za vsako omenjeno izkušnjo noro hvaležna… verjetno ne rabim razlagat, ker me mnogi že dobro poznate. Na trenutke sem kot pokvarjena plošča, ki se v eno zahvaljuje vsem . Ampak takšna sem, in vse to tudi mislim.

Ne…tudi midva ne sfolgama vsega

Ko so dnevi noro »natempirani« se zgodi, da se s Conorjem ne morem toliko ukvarjat kot bi si želela. Uspem ga peljati na polurni sprehod, nekako se še uspeva pocartat ali pa se v hiši malce ruvava in z brisačo igrava borbeno igro, to pa je včasih tudi vse. Dostikrat potem Primožovega očeta prosim, za popoldansko varstvo, ko imava s Primožem kakšen nujen opravek v Ljubljani ali na drugem koncu Slovenije.

Zakaj vam to pišem? Prvič, res upam, da me ne bo sedaj kdo obsojal in skakal v luft, češ »ja zakaj pa si si nabavila belgijca, če zanj nisi sposobna skrbet«. Mislim, ok…živimo v svobodni družbi. Če me bo kdo zaradi tega obsojal tudi prav. Moj namen tega pisanja je drugačen. Da morda spet dam vedet, da pri nas ni vse rožnato . Dobila sem namreč nekaj vprašanj kako »sfolgava« vse skupaj, od treninga psa, do pakiranja naročil, odgovarjanja na ogromno sporočil, do razvoja novih izdelkov, pa skrb za vsa socialna omrežja itd…

Iskreno? Ne sfolgava. Zato občasno »trpi« ukvarjanje s Conorjem in dostikrat tudi najin odnos Primož-Pija. Se pa trudiva na izboljšavah. Denimo Primož se je že nekajkrat pred službo odpravil na jutranji tek in s seboj vzel tudi Conorja. Ravno toliko, da namesto sprehoda, dobi pes nekaj drugačnega. Sama sem si na drugi strani obljubila, da se bom poskusila s psom več igrati, pa če gre to zgolj za 2x 10-15 min igre. Ampak tukaj ne mislim igro, metanja žogice. Temveč aktivno, borbeno igro, ki od vodnika zahteva več vložene energije. Dobri znanki in naši zvesti kupki Saši se lahko zahvalim, da mi je pred tedni pokazala, kako se res »prav igrati s psom«. Takrat sem doživela precejšen »aha efekt«, saj sem spoznala, kaj vse smo do sedaj delali narobe .

Popolnoma prerojen pes

Skratka danes zjutraj je bil že drugi dan zapored, ko sem jutro namenila igranju. In čeprav gre zgolj za drugi dan, sem imela na trenutke občutek, da imam pred seboj čisto drugega psa.

O kakšni neaktivni, nezainteresirani »malini« o čem sem pisala dober mesec nazaj in je bilo na trenutke grozno, ni bilo ne duha in sluha. Čeprav s Conorjem nisva trenirala že vsaj dober teden, če ne celo več (malce je bila kriva tudi obveza na tački pred dobrim tednom), je pes delal, kot da sva v treningu vsak dan . Energija (za moje pojme) super, želja tudi, izvrševanje ukazov takoj. Skratka, glede na pogoje, sedi 5.

Vse skupaj je trajalo morda 10-15 minut. Mešanica borbene igre z aporotm, menjevanje zdaj enega, zdaj drugega aporta (vedno imam pri igri dva). Opazila sem tudi, da mi je pes začel sam od sebe prinašat aport. To se denimo prej ni zgodilo. Saj sva se igrala, se ruvala in, ko sem mu pustila zmagat je z aportom odšel per metrov vstran ter me gledal, kot zaboden »Češ kaj je? Kaj boš pa zdaj?«. No…slednjega danes ni bilo, saj mi je igračo prinesel kar sam od sebe.

Po trening-igri sem mu privoščila še dolg dobro uro trajajoč sprehod in s tem nekako vsaj delno »zakrpala« svojo slabo vest. Priznam, zadnji dnevi, tedni (če odštejemo podaljšan vikend v Mbju) ko je imel Primožev oče Rajko skoraj več kontakta z njim kot pa midva, mi je bilo na trenutke res hudo. Vseeno je pes najin in prav je, da mu omogočiva čim bolj srečno življenje, če se malce pocukrano izrazim . Ampak, kot je rekel, žel že pokojni kolesar Jure Robič, »Samo človek sem«…in včasih pač vsega ne zmorem(mo).

The post Koliko časa nameniti svojemu psu? appeared first on Conor's Adventure.