Že dlje časa se nočem soočiti z dejstvom, da v najinem odnosu s Conorjem izredno škripa. Še huje je, ker ne najdem točnega razloga zakaj se pes na trenutke obnaša kot pač se. Če se ne motim sem tekom našega pasjega bloga in vzgajanja Conorja o tem že nekaj govorila….Hudič pa je, ker je vse skupaj eskaliralo v konkreten vikend frustracij.

Ohh…ta pričakovanja

Torej zakaj sploh gre? Dajmo najprej nekaj povedat o pričakovanjih. Ne vem kako ste drugi lastniki psov, ampak verjetno vas ima kar nekaj od svojih kosmatincev določena pričakovanja. Pričakovanja so dostikrat tudi razlog, zakaj se odločimo za to in ono pasmo. Verjetno vam je logično, da sva se midva odločila za belgijca, ker sva si želela aktivno, delavno pasmo, ki bo z veseljem delal, se učil,…posledično bo imel ogromno energije, ampak ok. Vse to pač pride zraven v paketu.

In zavoljo svojih pričakovanj, ki jih imam do Conorja iz dneva v dan težje sprejemam dejstvo, da imama očitno izredno netipičnega belgijca. Ki je, ko je treba delat izredno len. Ta trenutek se počutim kot mama, ki obrekuje svojega otroka . Zgolj, da me razumete, da mi je res res težko pisat o tem…ker se itak počutim totalno kriva, da smo v vzgoji verjetno kaj zasrali in očitno konkretno.

Imam leno “malino”, ki ne dela rada

Sama sem običajno navajena, da slej kot prej najdem neko rešitev, nekoga, ki bi znal pri zadevi pomagat. Tokrat imam občutek, da me ljudje skoraj ne jemljejo resno, ko potarnam, da imam malino, ki ne dela z veseljem, ki se med treningi vleče kot megla, da ni aktiven, da imamo prej probleme z dviganjem energije, kot obratno. Četudi ga poskusim zmotivirati z aportom, cufo, pulerjem, traja aktivnost zgolj par minut in potem spet »megla.

Pa iskreno nekako bi še razumela, če bi imela neko xy pasmo, kot bi razumela, da ima mogoče kakšno čudno genetiko, ampak glede nato, da ima polovica njegovih prednikov narejen vsaj IGP 1, če ne celo IGP2 in IGP3, torej sklepam, da ima pes v krvi »delovne navade« mi iskreno ni in ni jasno, kaj je narobe.

Bolj kot len, je še bolj občutljiv in očitno zamerljiv

Na trenutke je občutljiv za znoret. Čim gre moj ton glasu v glasnejše oktave (bog ne daj da se zaderem), zgleda kot polit cucek. Na trenutke se moram v javnosti opravičevati, da s psom doma ne delamo grdo, ga imamo radi in ga ne pretepamo. Okej priznam občasno dobi kakšen vzgojn focn, ampak verjetno se razumemo, da to vseeno ne spada v konkretno fizično nasilje. Skratka tri četrtine časa se s Conorjem res trudim, da ga spodbujam pri dnevnih aktivnostih, mu poskušam skozi motivacijo (pa to že od malega) graditi samozavest, ko mu kakšna vaja uspe, ga pohvalim, kot da je zmagal na svetovnem prvenstvu….Skratka res se trudim, da je ogromno pozitivne motivacije. In kaj dobim v zameno?

Totalno nemotiviranega, lenega, psa, ki na trenutke več ne vem, ali se zgolj dela, da se me boji? Ali pa je zgruntal, da ko da ušesa dol in se naredi bogega, da je takrat konec treninga in mu ni treba več delat?

Moje vse večje frustracije

Verjetno mi ni za zamerit, da se v meni nabirajo izredne frustracije, saj težko sprejmem dejstvo, da sva naletela očitno na malino, ki ni za delo. Trenutno si sploh ne predstavljam kako bi mi sploh lahko kdaj koli šli v IGP. Treninge obrambe je glede na videno imel izredno rad, tudi sled bi mu glede na njegovo konstanto željo po vohanju, šla dobro….kaj se tiče poslušnosti. Si ne predstavljam. Kot si ne predstavljam trenutno Rally Obedience, najmanj pa Agillitya.

Ljudje mi sicer pravijo, naj bom vesela, da imam za prvega psa bolj umirjeno malino, ampak iskreno, če bi želela imeti umirjenega družinskega psa, verjemite si ne bi kupila maline. Jaz osebno zelo rada hodim z njim na treninge, če bi se pokazala možnost, talent, bi z veseljem šla z njim na kakšno pasjo tekmovanje (ni važna disciplina, ker mi je pomembno, da najdeva nekaj kar bo obema kul). Ampak odkar so treningi muka, priznam…tudi jaz v svoji glavi težko »pozabim«. Da moram pazit vsako izrečeno besedo, ton, da gospodič ne bo spet nekaj zameril. Posledično sem napeta….pes to čuti in evo…začaran krog.

Mislim…resno? Sej ne morem verjet kaj pišem. Ampak tako se počutim. In hudič je, ker ne vem sploh kako naprej iz tega vrtinca, v katerega se pogrezava, ker je najin odnos vedno slabši.

Sej generalno gledano je Conor super pes. Odpoklic ima narejen v nulo. Osnovna povelja uboga bolj kot ne takoj. V družbi z drugimi psi, ljudmi ni noben problem. Lahko greš z njim kamor koli želiš, ljudi ignorira. Ni kakšna živčna tempirana bomba….Pa vseeno je narobe, če si jaz želim več?

Da si želim trening partnerja, na katerega se boš mogoče lahko zanesel…do neke mere seveda…. Nekako sem mislila, da gre pri vzgoji psa za sodelovanje. Grajenje odnosa….ne vem. Na trenutke se počutim že malce nora, ker vse skupaj tako premlevam, analiziram, da je joj….

The post Vikend frustracij – jaz vs. Conor appeared first on Conor's Adventure.

Vprašanje, ki je zagotovo najbolj aktualno v začetku pomladi; katero je sredstvo proti klopom, ki resnično deluje? Sama se letos s tem nisem posebej ukvarjala, saj sem po lanski izredno pozitivni izkušnji z ampulo Advantix sveto verjela, da »ehh…če je lani delovalo in nismo na Conorju do zime našli skoraj nobenega klopa (če dobro pomislim jih je bilo mogoče par od junija-oktobra), pa bo Advantix deloval tudi letos….«….aha veš kje.

Prvič me je kap zadela kakšen mesec nazaj, ko smo prišli iz sprehoda in sem med večernim čohanjem naletela na celo leglo golazni (tistih ugabnih svetlih pasjih klopov) prisesanih na njegov trup. Naštela sem jih nekje osem. Okej, očitno je gospodič zakorakal v gnezdo krvosesov in mu Advantix ni mogel ne vem kako pomagat.

Žal pa od takrat, nekje 2-3x tedensko na Conorju najdem vsaj enega, če ne dva klopa. Pika na I je bilo danes zjutraj za dobro jutro, ko sem med jutranjim čohanjem, našla dva majhna črna na njegovem trebuščku. »Pismo…kaj tale Advantix ima sploh kakšen učinek, ali so ti naši klopi že vsega hudega navajeni«, sem jezno tipala po Conorjevem trupu za morda še tretjo golazen.  

Google ziher ve…in najbolj priljubljeni sta Foresto in NexGard

Pa sem se po dolgem času spet zakopala v internet in začela z iskanjem morebitne alternative. Glede nato, da klopi prenašajo kar nekaj bolezni (pri nas je bojda najbolj razširjenja Anaplazmoza, za Borelio in Babeziozo) se definitivno ni za hecat.

Najprej sem eno uro brala to in ono ter tretjo FB skupino, kjer je glede na prebrano najbolj priljubljena ovratnica Foresto takoj za tabletko NexGard Spectra. Razlika med eno in drugo zaščito je precejšnja, saj pri tabletki gre za mesečno delovanje in je treba po mesecu dni treba zaščito ponoviti. Ovratnica na drugi strani drži nekje do 8 mesecev.

Tukaj na tem mestu se seveda človek nehote vpraša dvoje; če zadeva na vratu vašega psa 8 mesecev odganja klope in bolhe, kakšno količino “strupa” mora biti v tej ovratnici?

Prav tako se nehote vprašam kaj je v tabletki, da slednje prepričuje bolham in klopom, da se primejo na našega psa? Nehote sem se na tem  mestu tudi spomnila prijateljice, kinologinje iz Ljubljane, ki mi je na začetku svoje pasje poti, tablete proti zunanjim zajedavcem odsvetovala. Bojda bi naj bilo kar nekaj hujših stranskih učinkov pri različnih psih… Konkretneje težko kaj povem, saj imam to zgolj v bežnem spominu.

Top shit Alfakan FB video z dr.vet. med. Natalijo Hercog Gerbec

No pa sem iskala še naprej in sem naletela na odličen Alfakanov FB Video, kjer je gostja veterinarka Natalija Hercog Gerbec, kar dobro uro govorila o klopih, boleznih in zaščiti, ki jo priporoča sama. Če ima kdo čas, res priporočam ogled, sama si bom drznila par informacij povzet, za tiste, ki te urce časa vseeno nimate.

Torej, bojda imamo v Sloveniji štiri različne vrste klopov. Poleg meni najbolj ugabnega, ki me kar strese, ko ga najdem na Conorju – pasji klop, najdemo še gozdnega – manjši, črno-rdeč, pa potem je še ornamentiran klop in golobji klop.

Katere bolezni so nevarne za psa?

Tako pri ljudeh, je tudi pri psih največji problem prenos bolezni, ki jih klopi prenašajo.

Najbolj pogosta bolezen pri psih je Anaplazmoza (prenaša jo pasji klop). Gre za bakterijo, ki napade krvne celice (bele krvničke in krvne ploščice). Od ugriza okuženega klopa, do izbruha bolezni lahko traja 8-20 dni. Bolezen se sprva kaže skozi akutne znake, npr. žival postane apatična, neješča, ima visoko temperaturo itd. Lahko se zgodi, da imunski sistem psa omenjene znake preboli in se bolezen pojavi skozi kronično obliko pri čem lahko napade različne organe, npr. pojavi se lahko šepanje, zaradi težav s sklepi, bruhanje, driska, razne respiratorne težave itd. Bolezen se razlikuje od psa do psa, saj je precej odvisna od imunskega sistema psa.

Zdravljenje bolezni poteka z antibiotiki, traja nekje 3 tedne do enega meseca, seveda odvisno od stopnje bolezni.  

Pri nas sta še dve klopni bolezni nevarni za pse:

Borelia, gre za okužbo z bakterijo. Znaki okužbe se kažejo skozi šepanje, pride lahko do ledvične odpovedi, živčni znaki, težave s srcem. Gre za t. i. »tiho bolezen«, saj se znaki okuženosti ne pokažejo takoj. Prav tako pri psu ne bomo našli značilnega rdečega kroga na mestu ugriza, kot je to običajno pri človeku. Tudi tukaj je bolezen težko odkriti, saj ne gre ravno za neke tipične znake, kot rečeno traja lahko kar nekaj časa, preden izbruhne.

Tretja bolezen, ki jo prenašajo klopi je Babezioza, gre za pražival, ki napade rdeče krvničke. Znaki se kažejo skozi anemijo, zlatenica, žival ima bledo sluznico, vročino itd.

Morda zanimivost za vse, ki sedaj niste/nismo (tudi jaz kdaj pozabim ) psa pregledovali po vsakem sprehodu. Bojda pride do prenosa bolezni iz klopa (če je slednji okužen) nekje po 24 do 36 urah, zato je redno, hitro pregledovanje še toliko bolj pomembno .

Kako klopa pravilno odstraniti?

Naj še omenim, da vsi miti o načinu odstranjevanja klopov, ki jih kar mrgoli po spletu, niso resnični. Klopa je najbolje odstraniti s pinceto ali kar z nohtom, z potegom navpično navzgor. Brez kakršnega koli vrtenja v eno ali drugo smer oziroma z uporabo eteričnih olj. Če bomo s klopom pred odstranitvijo »preveč eksperimentirali«, bo se slednji počutil ogroženega. Posledično bo hitreje izpljuval slino in del potencialno okuženih prebavil, kjer se nahajajo povzročitelji bolezni.

Žal si tudi po ogledu omenjenega FB videa nisem uspela odgovoriti na vprašanje katero zaščito proti klopom uporabiti. Dr.vet. med. Natalija Hercog Gerbec sicer bolj izpostavi ampule (Frontline, Advantix), kot tudi tablete NexGard in NexGard Spectra.

Katero sredstvo proti klopom torej uporabiti?

Sama se po prebranem še vedno najbolj nagibam k uporabi ampul. Začela sem razmišljat, da bi jih morda kombinirala s kakšno naravno zaščito. Na trgu je danes kar nekaj naravnih sprejev proti bolham/klopom. Prav tako sem zanimivo alternativo našla tudi pri Kosmatinčkih, kjer kupujemo hrano. Žal trenutno ni na zalogi Canis Plus kapljic, ki so mi glede na prebrano nekako najbolj padli v oči. Sem jih kontaktirala in bojda pridejo naslednji teden, tako, da sem jih rezervirala. Glede na ocene uporabnikov izgleda zadeva (kljub temu, da gre za naravno stvar) dokaj okej.

Stestiram in se čez par tednov spet javim v zvezi s klopi

Kakšna sredstva proti klopom pa ti uporabljaš?

The post Sredstvo proti klopom, ki resnično deluje? appeared first on Conor's Adventure.

Pismo spet je en teden okol odkar sem pisala blog… Odkar je zaživela trgovina Conor’s Adventure se čas vrti še enih 2x hitreje. Ampak ok. Raje se javim takrat, ko imam nekaj konkretnega za napisat, kot pa da je kr nekaj Tokrat boste imeli kaj za prebrat. Mogoče se bo kdo malo prijel za glavo, ampak sej veste, ne olepšujem. Če ne drugega me je včerajšnji trening BBH-ja prislil, da sem se malce zamislila, najprej sama nad seboj, pa da se bo treba vrnit nazaj k osnovam oz. »back to the basics« .

Izpit…že čez par tednov?!

Pred dnevi nam je trener na treningu povedal, da nas izpit za BBH čaka že 12.6. Glede na najino pripravljenost s Conorjem je to absolutno prehitro. Ne vem zakaj sem skoz mislila, da je le-ta komaj julija. Skratka, kap me je zadela…ampak sem si mislila, eh sej nekako bo že. Bova sedaj malce stisnila, pa bova natrenirala do takrat. Aha…veš kje. Mogoče bi to uspelo nekomu, ki ima izkušnje, ne pa meni zelencu, katerega prvi pes je belgijc.

Kljub temu, da sva zadnje dni doma pridno trenirala in je hoja »poleg« šla na trenutke brez priboljškov, se je danes na treningu vse podrlo. Če damo v enačbo drugo okolje, mojo živčnost, Conorjeva »jajca« al kako naj imenujem njegovo hormonsko stanje, plus absolutno premalo treninga v preteklosti….dobimo logičen rezultat. Najin poleg je izgledal, kot da sva na sprehodu, kjer pes hodi pred tabo in ne ob tebi .

Pričakovanja, jeza in “focn”

Med izvedbo vaje je v meni »vrelo«, saj moja glava ni in ni mogla razumet, da pes tega kaj zna na domačem poligonu ne pokaže tudi tukaj, pred ostalimi. Na trenutke me je imelo, da bi ga konkretno cuknila za povodec…ampak se mi je uspelo zadržat. Vse do trenutka, ko sva mogla del vaje ponovit in gospodič ni in ni hotel sodelovat. Vse ostalo je bilo bolj zanimivo, kot pa jaz. V nekem trenutku mi je »počil film« in po zraku je priletel focn. Ošvrknila sem ga po gobcu in se par sekund kasneje počutila kot drek. Pes se je nenadoma »zbudil« in ugotovil, da obstajam ter se začel noro prilizovat.

Jezo zaradi morebitnega »neznanja«, je zamenjala jeza, da me lahko spravi na tolikšne obrate. Jezna sem bila v prvi vrsti nase, da se ne obvladam. Sej ne rečem potem sva del vaje naredila bolj kot ne, kot je treba…pa vendar…slab občutek je ostal.

Po treningu sem nama privoščila dolg sprehod po okoliških poteh KD Obala in v prafaktorje analizirala današnji trening in najin odnos. Kristalno jasno mi je bilo, da je pri nama največji problem moj ego in primerjanje z drugimi, kot ogromna pričakovanja od Conorja (kljub temu, da nimamo z njim nobenih tekmovalnih ambicij ). »Navsezadnje imam belgijca in ne morem si privoščit, da bova na izpitu povprečna…halooo«…se mi je nehote rogal moj notranji jaz. Hudič je, če si po karakterju perfekcionist in s povprečjem nisi zadovoljen.

Krampanje po sebi in analiza

Neke vrste aha moment sem doživela šele danes zjutraj, ko mi je znanec, ki je ob enem tudi naša zvesta stranka poslal video z naslovom »5 napak, ki jih je Miha naredil kot vodnik psa« (CoolDog vadbena klinika za pse).  Začela sem se spraševat zakaj zaboga se nama tako mudi z opravljanjem tega BBH izpita? Okej…tečaj bomo zaključili, bova pač šla na izpit na naslednji rok, mislim kje je problem?

Totaln eye-opener in neke vrste mini reset pri najinem odnosu s Conorjem pa je povzročil kasnejši dolg telefonski pogovor z eno izmed inštruktorc pri KD Obala. Skozi pogovor sem spoznala, da moram narediti najprej korak nazaj pri najinem odnosu s Conorjem in določene osnove ponoviti. Sploh pa moram absolutno več narediti na svojem razumevanju njega, kaj me lahko nauči. »Opazuj psa na sprehodu. Opazuj ga, kako voha, kaj voha, kako se odziva na različne vonjave. Kako se odziva na različne situacije. Ne zgolj takrat, ko srečata psa, ali človeka. Vprašaj se zakaj nečesa ne želi narediti in zakaj to isto stvar v drugačni situaciji naredi? Te je morda skapiral?«….Bila sem deležna 101 vprašanja in 101 razlage.

Back to the Basics

Sedaj, ko razmišljam in pišem te vrstice se v nulo zavedam, da sem na relaciji Conor-jaz absolutno premalo naredila. In to si resnično želim spremeniti.  Sploh gre v prvi vrsti za razumevanje njega, zakaj je nekaj tako kot je, šele potem so na vrsti pričakovanja….

Izredno dober primer je hoja na popuščenem povodcu v urbanem okolju. Pes je star dobrih 13 mesecev. Hormonsko ga meče, da je joj. Roko na srce, to po določenih standardih niti še ni odrasel, zrel pes. In jaz od njega (in tudi od sebe) pričakujem, da ko bom šla z njim v park, da bo hodil kot v nulo šolan pes? Ker jaz pa sem jako izkušena a ne ?

Nič dovolj bo…gremo ven. Najprej trening, potem sprehod, zvečer pa kakšno pasje čtivo…Za boljši jutri

The post Trening BBH in Back to the Basics appeared first on Conor's Adventure.

Glavno vodilo znamke Conor’s Advetnure, poleg klasične avtentičnost in iskrenosti o čem trobim že, od vsega začetka, ko sem šele začela s pisanjem bloga…je izjemna kvaliteta oziroma biti boljši. Je pa res noro dober občutek, ko te k temu »silijo« stranke in te s svojimi idejami spodbujajo, da razvijaš nove in nove izdelke.

Definitivno ena izmed bolj posebnih strank, ki mi bo za vedno ostala v spominu, je Sebastjan s prečudovito »Švicarko« Kanno. Njemu se lahko zahvalimo, da smo po zgolj par tednih prodaje dodali nov izdelek, govorim o personalizirani ovratnici oziroma o izvezenih našitkih.

Personalizirana-izvezena ovratnica vs. personaliziran našitek?

O tem kako je vse skupaj nastalo sem sicer že pisala tukaj (Personalizirana ovratnica in obrekovanja). Če se komu ne ljubi brati vsega za nazaj, naj na hitro povzamem…. Skratka, s Primožem sva izdelavo našitkov že imela v mislih, saj je slednja zadeva v tujini izredno popularna, sploh pa uporabna. Po tem, ko naju je kontaktiral Sebastjan in povprašal o možnostih izdelave našitka Do Not Pet, pa sva se dejansko podala v »akcijo«.

Opazila sva, da pri nas sicer personalizirane-izvezene ovratnice že obstajajo, ampak slednje zna biti dostikrat nepraktično. Zakaj? Ovratnica s personaliziranim našitkom namreč omogoča dosti več modularnosti .

Enkrat na ovratnici piše ime tvojega psa, drugič želiš javnosti opozoriti, da se naj tvojega psa ne dotikajo (Do Not Pet), spet tretjič, bi morda rad povedal, da imaš delovnega psa oz. psa v treningu (In Traning). Zgolj zamenjaš našitek. Če imaš na ovratnici izvezen napis/ime psa, si takšne modularnosti denimo ne moreš privoščit….no razen, če imaš več različnih ovratnic .

In točno to modularnost bo v prihodnosti izkoristil tudi Sebastjan, kateremu smo izdelali dva našitka, enega personaliziranega (KANNA) v skoraj isti barvi kot je ovratnica – roza in drugega klasičnega belega z napisom Do Not Pet.

Spoznavanje novih ljudi in lepa Švicarka Kanna

Glede nato, da s Kanno živita skoraj v »sosednjem mestu« sva s Conorjem igrala poštarja in paket dostavila kar osebno. Če ne drugega je fino srečat in spoznat svoje stranke v živo, saj tako najbolj vidiš pristen odziv nad izdelki in ali je vse tako kot mora biti.

Čeprav smo na slovenskem tržišču že dober mesec in smo vmes imeli že kar nekaj direktne prodaje, se še kar ne morem »navaditi« izrednega navdušenja nad našimi materiali in klasičnim odzivom »Joj kako  je vaš povodec lahek in mehak«. Brez heca, v živo je do sedaj čisto vsak, ki je kupil povodec oz. ovratnico tako odreagiral. Prijeten občutek, ko vidiš, da se je vso švicanje okoli iskanje primernega in kvalitetnega materiala resnično splačalo .

Obisk Kanne in Sebastjana ter prelep sončen dan smo seveda mogli izkoristit še za pasje druženje in igranje. Če odštejemo Conorjevo začetno norost in brezglavo vohanje ter vlečenje sem ter tja, se je gospodič sčasoma le umiril. No sej mu njegove »živčnosti« niti ni za zamerit, glede na prisotnost prave švicarske lepote Kanne . Priznam, ena izmed lepših švicark kar sem jih videla . Še lepše je bilo kasneje videt njuno razigranost, ko sta se po travniku naganjala gor in dol. Na koncu pa sta si še privoščila hladno kopel v bližnjem potoku….kot dva zaljubljenca .

Od danes naprej možnost OSEBNEGA PREVZEMA

S Sebastjanom, sva vmes debatirala o pasji opremi. Nehote je padlo tudi vprašanje kako je z osebnim prevzemom. »Pismo, samo res«, sem se prijela za glavo in se zamisla. Pojma nimam zakaj nam to ni padlo prej na pamet…res dobra ideja. No…še dobro, da so naše stranke tako iskrene in polne idej .

Rečeno storjeno…od danes naprej je možno tudi pri nas v Divači izdelke kupiti, ali osebno prevzeti. Lahko pa se zgolj ustavite pri nas, pogledate, magari sprobate (na domačem poligonu za hišo – da tudi to imamo ) in se potem odločite .

Kakor vam srce poželi, pri nas nobenega ne silimo…ni treba. Vam damo zgolj izdelke v roko in ti govorijo sami zase

The post Možnost osebnega prevzema in lepa Švicarka Kanna appeared first on Conor's Adventure.

Več kot teden dni je minilo od mojega zadnjega bloga. Odkar je 7. aprila znamka Conor’s Advenutre uradno ugledala luč sveta, je moja sposobnost pisanja blogov izrazito padla. Priznam. Na trenutke se mi sanja ne kaj naj sploh pišem. Kar naenkrat imam nek butast občutek, da sedaj, ko je Conor že praktično odrasel samec, nobenega več ne zanimamo .

Tudi vsi izzivi povezani s postavitvijo spletne trgovine in znamke Conor’s Adventure so že zdavnaj pozabljeni, na prvi pogled bi človek lahko celo rekel, da je postalo malo dolgočasno, monotono .

Ampak ni….zavedam se, da je občutek dolgočasja, naveličanosti zgolj posledica pomanjkanja dopusta, biti nekaj dni totalno na off, ne misliti na nič. Na noben FB, IG, prejeta naročila itd.

Obisk Maribora, Pohorje in biti na off

No pa sem si zadnje dneve, ko je bil Primož dober teden službeno odsoten tudi jaz malce privoščila, dala glavo na off, sploh pa probala zavestno »napolniti« svojo kreativo. Ne morete si zamislit kako je grozno, ko človek, ki od nekdaj velja za polnega idej…le teh preprosto nima. Da o pomanjkanju želje po pisanju sploh ne govorim. Pisanje bloga je včasih predstavljalo zame sprostitev, užitek…predvidevam, da se slednje tako bere , ko gre za vsebine napisane ne »eks« in tiste, s katerimi se mantram kot s paradajzom, ki ga nikakor ne morem spravit po grlu .

Skratka zadnji dnevi na off so resnično pasali. Obiskala sem svoj ljubi Maribor, se s Conorjem prvič povzpela na meni tako ljubo Pohorje in gospodiču prvič predstavila vožnjo z gondolo. Kljub temu, da ga zadnje dneve »jajca« precej mantrajo, čemur definitivno botrujejo goneče samice, je bil gospodič priden. Vožnjo z gondolo je prenesel malce nemirno, vohljajoče, brez kakšnega pretiranega strahu.

Ohh ti hormoni, gonitev in še marsikaj…

Večji izziv nama zavoljo gonjenja, pubertete in celga spektra delujočih hormonov po novem predstavlja hoja na popuščenem povodcu. Kosmat frajer je začel spet noro vlečt, zaradi česar sem na trenutke kot pokvarjena plošča »Poočasi, ne vleči….hoho pooočasi, ej ne vleči…Conooor, ne vlečiii….«. Omenjena opozorila sicer pomagajo, ampak žal zgolj za par trenutkov, dokler ga v travi ne premami spet nov vonj.

Piko na I, da bo treba omenjeno neprimerno vedenje, beri vleko na povodcu resnično presekat, ker v nasprotnem primeru bo treba nujno kupit oprsnico, je bilo sobotno druženje z znanko iz Celja in njenima dvema kužkoma. Dobili smo se v parku in Conor je bil kot vlečni pes, sem in tja, v eno. Ne morete si mislit kako mi je bilo na trenutke neprijetno, kot, da ga ne obvladam. Okej…morda mičkeno pretiravam, pa vendar, sej veste, da se s psom ukvarjamo praktično od prve ure, potem pa se z nekom dobiš v živo in zgleda, kot da je mucl čist nesocializiran. O lepem vedenju pa ne duha in sluha

Če ne drugega sem spet dobila lekcijo, da pri psih rek »to kaj se Janezek nauči, Janezek zna«, najbolj ne velja. Temveč je bolj primeren tale »Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo«….Priznam, da sva zadnje mesece na trening hoje na popuščenem povodcu malce pozabila, saj je bolj kot ne šlo. No, očitno bo v naslednjih dneh in tednih večkrat na sporedu.

Aja, če se kdo morda sprašuje, ja zakaj ga pa ne damo kastrirat? S Primožem sva se že pred časom pogovarjala, da če res ne bo nujno (npr. zdravstvene težave itd.) ga ne bova dala. Morda pa se nekega dne podava tudi v vzrejo. Navsezadnje ima kar dober pedigre

The post Hoja na popuščenem povodcu? Kaj je že to? appeared first on Conor's Adventure.

Jap prav ste prebrali s Conorjem smo se ponovno vrnili v našo »staro« pasjo šolo KD Obala. Razlog? Jih je kar precej. Sem pa iskreno zelo dolgo razmišljala in premlevala ali sploh vse javno povedat. Ampak ajde…če se ponovno spomnim naših začetkov in razlogov zakaj je naš blog nastal in kaj govorim že od začetka, da sem iskrena in mi ni problem povedat tudi kaj neprijetnega. Pa se dajmo dotaknit naše izkušnje okoli različnih pasjih šol.

Torej, vsi ki nas berete redno veste, da smo nekje novembra (če se ne motim) začeli trenirat pod okriljem pasje šole Šavs. Želja je bila po treningu višje poslušnosti, saj sva se s Primožem takrat resno pogovarjala, da bi šli nekoč v IGP. Corona je naredila svoje in z inštruktorico smo se dogovorili, da bodo treningi online. Zanjo je bil takšen princip treninga nekaj čisto novega, za nas pa tudi. Začetki načeloma niso bili slabi…ampak, čez čas se je hitro videlo v praksi, da to pač ne gre. Zdaj to je moje mnenje (spoštujem ostala mnenja), pač učenje psa oz. bolj v tem primeru naju, kot začetnika višje poslušnosti preko spleta je ojoj….

Kako je “oddaljenost” odnesla IGP treninge

Jaz sem človek, ki rabi trenerja na licu mesta. Da mu takoj pove, kaj počnem narobe in zakaj slednje ni ok. Situacija s Corono je žal treninge v živo onemogočala. Sedaj, ko so se stvari vendarle umirile in so se pasje šolo ponovne odprle, sva s Primožem hitro videla, da se zaradi pomanjkanja časa ne bova mogla voziti na treninge v Ljubljano.

Še prej sva ugotovila, da glede na najin nor tempo (njegova služba in razvoj Conor’s Adventure) težko dava noter vse nujne treninge, ki jih šolanje za IGP zahteva. Naj spomnim, da je IGP sestavljen iz treh disciplin, poslušnost, obramba in sledenje.

Kot piko na I vsemu skupaj je botrovala tudi odločitev t.i. »simpatija« s trenerjem. Inštruktorica Šavsa je iz vidika profesionalnosti, znanja verjetno ena izmed boljših v Sloveniji. Njen način dela je, res top. Žal se nisva ujele v odnosu trener – varovanec. Zdaj ali je krivda na moji oz. njeni strani je težko sodit, pač tako je bilo. Žal.

Koga priporočam in zakaj?

Mogoče mi je najbolj »hudo« za njenim res dobrim trenerjem (markerjem) obrambe, nad delom katerega sem bila res očarana. Sploh se mi je zdelo, da Conor resnično uživa v treningih obrambe (četudi sta bila zgolj dva). Če ste iz Ljubljanskega konca in je vaš cilj trening IGP, potem Šavs definitivno priporočam.

V primeru, da je vaša želja klasična poslušnost ali priprave na BBH. Oz. imate morda kasneje želje v Rally Obedience (RO), potem bo (po mojem subjektivnem mnenju) pravi naslov Urša Medvedšek.

O njej sem pisala že večkrat, saj je z nami od vsega začetka, še preden smo dobili Conorja. Žal  je tudi iz Ljubljanskega konca, tako, da treningi pri njej tudi niso prišli v poštev, nam pa je dala res ogromno nasvetov, popravkov, mnenj skozi Conorjevo odraščanje itd.. Je izredno topla oseba, ki prav tako premore ohoho znanja, saj se je preizkusila tako v sodniških vodah, IGP vodah, vrhunska je v RO in še bi lahko naštevala.

Nazaj v KD Obala

Žal je vse to za  nas predaleč. Čeprav sem mnenja, da je Slovenija dokaj mala pa vendar s Conorjem nimamo nekih hudih tekmovalnih ambicij, tako, da smo se po premisleku in po nasvetu Urše kaj in kako vrnili nazaj v KD Obala. In iskreno prav vesela sem bila spet »domačega« poligona in srečanja bivših “sošolcev” iz male pasje šole.

S Conorjem sva se tako že trikrat udeležila nadaljevalnega tečaja (ob ponedeljkih in četrtkih) oz. priprav na BBH izpit in glede na mnenje in pohvale trenerja sva zadovoljna. Zahvaljujoč Brini imamo res dobre osnove, ki se jih poskušam držat kot pijanc plota. Sploh pa sem res vesela, da nas je naučila, da smo šli vsa povelja znova, saj med tem, ko se praktično vsi tečajniki »derejo« (ne dobesedno) na svoje pse v povelju »sedi«, »prostor/dol« in »poleg«, imava midva neko čisto svojo špraho .

Bistvo je skupen hobi, ki povezuje vodnika s psom

Najbolj od vsega pa mi je všeč, da nekam hodiva skupaj. Torej Conor je z drugimi psi, kar je izvrstno za njegovo socializacijo, jaz pa tudi upam, da bom v prihodnje v KD obala našla še več novih poznanstev. Kam nas bo pot zaneslo po izpit BBH pa se pustimo presenetit. Glede nato, da bojda na Primorskem ni neke konkretne možnosti po treningu IGPja, ni 2x za rečt, da ostanemo kar pri KD Obala in gremo v Rally Obedience. Navsezadnje je bistvenega pomena, da se s psom nekaj dela, imava nek skup hobi, ki naju povezuje .

The post KD Obala dobrodošla nazaj appeared first on Conor's Adventure.