Ponedeljek, torek, 17/18.5.2021, dan 343/344
Pismo spet je en teden okol odkar sem pisala blog… Odkar je zaživela trgovina Conor’s Adventure se čas vrti še enih 2x hitreje. Ampak ok. Raje se javim takrat, ko imam nekaj konkretnega za napisat, kot pa da je kr nekaj 😎 Tokrat boste imeli kaj za prebrat. Mogoče se bo kdo malo prijel za glavo, ampak sej veste, ne olepšujem. Če ne drugega me je včerajšnji trening BBH-ja prislil, da sem se malce zamislila, najprej sama nad seboj, pa da se bo treba vrnit nazaj k osnovam oz. »back to the basics« 😉.
Izpit…že čez par tednov?!
Pred dnevi nam je trener na treningu povedal, da nas izpit za BBH čaka že 12.6. Glede na najino pripravljenost s Conorjem je to absolutno prehitro. Ne vem zakaj sem skoz mislila, da je le-ta komaj julija. Skratka, kap me je zadela…ampak sem si mislila, eh sej nekako bo že. Bova sedaj malce stisnila, pa bova natrenirala do takrat. Aha…veš kje. Mogoče bi to uspelo nekomu, ki ima izkušnje, ne pa meni zelencu, katerega prvi pes je belgijc.
Kljub temu, da sva zadnje dni doma pridno trenirala in je hoja »poleg« šla na trenutke brez priboljškov, se je danes na treningu vse podrlo. Če damo v enačbo drugo okolje, mojo živčnost, Conorjeva »jajca« al kako naj imenujem njegovo hormonsko stanje, plus absolutno premalo treninga v preteklosti….dobimo logičen rezultat. Najin poleg je izgledal, kot da sva na sprehodu, kjer pes hodi pred tabo in ne ob tebi 🙈 .
Pričakovanja, jeza in “focn”
Med izvedbo vaje je v meni »vrelo«, saj moja glava ni in ni mogla razumet, da pes tega kaj zna na domačem poligonu ne pokaže tudi tukaj, pred ostalimi. Na trenutke me je imelo, da bi ga konkretno cuknila za povodec…ampak se mi je uspelo zadržat. Vse do trenutka, ko sva mogla del vaje ponovit in gospodič ni in ni hotel sodelovat. Vse ostalo je bilo bolj zanimivo, kot pa jaz. V nekem trenutku mi je »počil film« in po zraku je priletel focn. Ošvrknila sem ga po gobcu in se par sekund kasneje počutila kot drek. Pes se je nenadoma »zbudil« in ugotovil, da obstajam ter se začel noro prilizovat.
Jezo zaradi morebitnega »neznanja«, je zamenjala jeza, da me lahko spravi na tolikšne obrate. Jezna sem bila v prvi vrsti nase, da se ne obvladam. Sej ne rečem potem sva del vaje naredila bolj kot ne, kot je treba…pa vendar…slab občutek je ostal.
Po treningu sem nama privoščila dolg sprehod po okoliških poteh KD Obala in v prafaktorje analizirala današnji trening in najin odnos. Kristalno jasno mi je bilo, da je pri nama največji problem moj ego in primerjanje z drugimi, kot ogromna pričakovanja od Conorja (kljub temu, da nimamo z njim nobenih tekmovalnih ambicij 😆). »Navsezadnje imam belgijca in ne morem si privoščit, da bova na izpitu povprečna…halooo«…se mi je nehote rogal moj notranji jaz. Hudič je, če si po karakterju perfekcionist in s povprečjem nisi zadovoljen.
Krampanje po sebi in analiza
Neke vrste aha moment sem doživela šele danes zjutraj, ko mi je znanec, ki je ob enem tudi naša zvesta stranka poslal video z naslovom »5 napak, ki jih je Miha naredil kot vodnik psa« (CoolDog vadbena klinika za pse). Začela sem se spraševat zakaj zaboga se nama tako mudi z opravljanjem tega BBH izpita? Okej…tečaj bomo zaključili, bova pač šla na izpit na naslednji rok, mislim kje je problem?
Totaln eye-opener in neke vrste mini reset pri najinem odnosu s Conorjem pa je povzročil kasnejši dolg telefonski pogovor z eno izmed inštruktorc pri KD Obala. Skozi pogovor sem spoznala, da moram narediti najprej korak nazaj pri najinem odnosu s Conorjem in določene osnove ponoviti. Sploh pa moram absolutno več narediti na svojem razumevanju njega, kaj me lahko nauči. »Opazuj psa na sprehodu. Opazuj ga, kako voha, kaj voha, kako se odziva na različne vonjave. Kako se odziva na različne situacije. Ne zgolj takrat, ko srečata psa, ali človeka. Vprašaj se zakaj nečesa ne želi narediti in zakaj to isto stvar v drugačni situaciji naredi? Te je morda skapiral?«….Bila sem deležna 101 vprašanja in 101 razlage.
Back to the Basics
Sedaj, ko razmišljam in pišem te vrstice se v nulo zavedam, da sem na relaciji Conor-jaz absolutno premalo naredila. In to si resnično želim spremeniti. Sploh gre v prvi vrsti za razumevanje njega, zakaj je nekaj tako kot je, šele potem so na vrsti pričakovanja….
Izredno dober primer je hoja na popuščenem povodcu v urbanem okolju. Pes je star dobrih 13 mesecev. Hormonsko ga meče, da je joj. Roko na srce, to po določenih standardih niti še ni odrasel, zrel pes. In jaz od njega (in tudi od sebe) pričakujem, da ko bom šla z njim v park, da bo hodil kot v nulo šolan pes? Ker jaz pa sem jako izkušena a ne 😆?
Nič dovolj bo…gremo ven. Najprej trening, potem sprehod, zvečer pa kakšno pasje čtivo…Za boljši jutri 😉
