Biti podjetnik je sicer fajn, saj si sam razporejaš čas. Ampak žal se prepogosto zgodi, da ima dan premalo ur. In potem ne trpijo zgolj tvoji živci, temveč v najinem primeru tudi Conor. Najin kosmatinec je v zadnjih dnevih glavni razlog, da se moja vest konstantno oglaša . Zavedam se, da mu ne posvetiva dovolj časa in vsi, ki vsaj malo poznate belgijce veste, da to ni ok. To je pasma, ki s svojim lastnikom potrebuje svoj čas, gibanje, fizičen in mentalen trening. No in tako sem si danes zavestno vzela kar nekaj časa, za naju s Conorjem.

Namesto hitre kave in limonade ter ekspresnega zajtrka in hop za računalnik, med tem, ko sem ga hitro peljala ven lulat/kakat….sva jutro začela drugače. Bolj norčavo in cartajoče. Upam, da me Primož ne bo »ubil«, ko bom celi javnosti povedala, da sva začela dan kar s cartanjem v postelji, ampak sej veste, včasih preprosto rabiš dotik živali. Pristno veselje, mahajoč repek, ki misliš, da bo vsak čas odpado, ko se z glavo rine k tebi….takrat v sekundi pozabiš, da na svetu sploh obstajajo kakršni koli problemi.

Vroč marec in jezik do tal

Sledila je kavica, limonada, ponovno hiter zajtrk in dve urci nujnih opravkov za Conor’s Adventure. Nato pa sva ga mahnila proti letališču. Okej…pustimo, da sem že po destih minutah in Conorjevemu jeziku do tal, obžalovala opoldanski sprehod. Za marec je bilo noro vroče. Kljub temu se je Conor z velikim veseljem podil za žogico in izvajal vse vaje ter trikce, ki so mi padli na pamet. S ponosom sem ugotovila, da vajo »okoli« obvlada tudi, ko gre za precej oddaljeno drevo, kar pomeni, da hitro steče okoli drevesa in se vrne nazaj k meni.

Čudovit sončen dan in modro nebo brez oblačka me je kar klicalo, da sem naredila še par fotk in ovekovečila »najin« trenutek . Na koncu sprehoda sva zvadila še par vaj »ravnotežja« beri hoja po drsečih balah sena. Čeprav bo čez dober teden star že eno leto (huh kako čas beži), sem ga iz circa meter in pol visoke bale sena raje dvignila.

Čeprav mu skok nanj ni bil problem, pa vendarle pri Conorju občasno opazim, da mu razne gimnastične vaje (ne vem kako se naj drugače izrazim), predstavljajo mičken problem. S tem mislim, ko gre za ravnotežje, za skoke itd. Res pa je, da sva ga v obdobju rasti s Primožem precej pazila. Se pa bojim, da sva premalo časa posvečala raznim motoričnim vajam itd.

Motorične vaje za zadnji del nog

Slednje je jasno opaziti, ko gre za delo zadnjih nog. Psu namreč hoja nazaj predstavlja na trenutke precejšen problem. Ko stoji pred mano in mu ukažem nazaj, še nekako zmore par korakov, ko pa je na moji desni, pa mu hoja nazaj sploh ne gre. Pred časom sem se z inštruktorico iz KD Postojna (ki je tudi zaslužna, da smo v soboto lahko uporabili njihov poligon) pogovarjala o tej »težavi« in mi je svetovala naj poskusiva z vajami, kjer se izrecno aktivirajo zadnje noge.

Primer, pes s sprednjimi tacami stoji na škatli (ki je kakih 20 cm dvignjena od tal) in z zadnjimi kroži okoli. Ali pa s sprednjimi stoji na stolu in z zadnjimi kroži (hodi) okoli stola.

Pa sva danes zvečer poskusila še to vajo. Najprej sva začela zgolj s stanjem na stolu, da je razumel ukaz »stol« (s prvima dvema tacama stopi na stol), nato pa sem ga začela obračati okoli stola. Podobno vajo sva nato naredila še na manjši, nižji škatli in z zadnjim delom telesa krožila okoli nje.

Ko je skapiral kaj točno želim od njega je kar šlo, sedaj pa je na meni, da zadevo res redno vadiva in upam, da bo v prihodnje tudi hoja nazaj v vseh možnih pozicijah mala mal’ca .

The post Čas za naju appeared first on Conor's Adventure.

Končno sem si vzela urco časa zase, se malce umirila in zbrala misli prejšnjih dni. Za nami je izredno pester vikend v znamenju fotografiranja (photo session) Conor’s Adventure izdelkov. Fotografinja Tea  bo verjetno z nama s Primožem počasi izgubila živce…vprašanje, če je imela že tako zahtevne, sploh pa pikolovske stranke. Problem je, ker sva s Primožem valda totalna zelenca in niti sama točno ne veva kakšne fotke najinih pasjih izdelkov si sploh želiva. Eno je, ko imaš v glavi neko svojo imaginarno predstavo vsega kako naj bi izgledalo, nekaj povsem drugega pa je to spraviti v prakso.

Fotografinja ki ti psa spremeni v “fotomodel”

V začetku tedna in v petek smo s Teo (mimogrede, kar se naju tiče zagotovo ena izmed najboljših pasjih fotografinj pri nas, poglej tukaj, če ne verjameš) preživeli kar nekaj časa v njenem studiu, kjer smo najine izdelke fotografirali iz različnih zornih kotov. V petek je bil z nama tudi Conor, ki je potrpežljivo čakal svojih pet minut slave, ko je tudi sam stopil pred foto-objektiv.

Za potrebe nove spletne trgovine, ki bo luč sveta ugledala čez dober teden sva potrebovala nekaj »pasjih-made-in-Slovenia« fotk. O čem točno govorim bo treba malce počakat, najbolje boste to videli, če boste naročili kašen naš izdelek . Sej veste, da pri nama mora biti vedno nekaj »posebno« in takšna bodo tudi vaša naročila…posebna, do neke mere personalizirana .

Sobota je bila ponovno v znamenju fotkanja tokrat na terenu, v naravi. Glede nato, da najina znamka komunicira »aktivno s psom«, so morale biti fotke temu primerno prilagojene. Conor in oba druga akterja Primož in jaz smo bili tokrat v drugem planu, saj sva se odločila, da za predstavitev najinih izdelkov na spletu dava prednost drugim kosmatincem in njihovim lastnikom.

V zadnjih mesecih odkar pišem blog sem se »virtualno« zbližala z kar nekaj izredno simpatičnimi puncami, ki so vse povprek navdušene nad tem kaj počneva. Vse so ponosne pasje lastnice in ni jim bilo treba 2x reči, ko sem jih povprašala ali bi svojega psa posodile za »zvezdo« Conor’s Adventure brand-a .

Sobotni photo session

Sobotno opoldne smo tako preživeli v družbi 8ih različnih psov. Jap…kar osem se jih je zvrstilo pred Tejinim foto objektivom (mimogrede ravno sem dobila fotke in res so vau) . Od avstralca, nizozemca, argentinske doge, do dveh staffordov in bordercollija ter nemško-belgijske kombinacije s Conorjem na čelu . Za piko na I je še celo vreme sodelovalo vsaj do te mere, da kljub napovedi ni deževalo.

Skratka bilo je res super, kužki in njihovi lastniki so prav fino odigrali svoje vloge; od pasje male šole, do elementov agilitya, trikcev, izleta v naravi ter klasičnega sprehoda….vse smo ujeli v fotoobjektiv. Okej pustimo, da ko to delaš prvič in nekako napol veš kaj bi rad, postane na trenutke vse skupaj precej stresno…ampak ok, sedaj ko gledam nazaj, vem, da bo drugič dosti bolje, sploh pa še bolj zabavno

Na tem mestu bi se še enkrat zahvalila tudi Kinološkemu društvu Postojna za uporabo njihovega pasjega poligona, zaradi česar zgledajo fotke še bolj pristne.

In začetek prodaje bo….

Za ogled fotk pa bo treba še malce počakat, če sem natančna točno deset dni, ker takrat bi naj luč sveta uradno ugledala spletna trgovina Conor’s Adventure ….no evo pa sem uradno naznanila datum…to bo 7.4..

Upam…da sedaj ne bo prišlo kaj vmes, kot je v preteklih mesecih že enih 100x .

The post Photo session vikend in še zgolj 10 dni appeared first on Conor's Adventure.

Skoraj teden dni je že okoli odkar sem nazadnje pisala blog. Meni pa se zdi, da je bilo to včeraj… Veš ono, ko se ti dan obrne v eni uri (no vsaj zdi se ti tako) in ko pogledam nazaj res pojma nimam kje je bil vikend….

Kljub stresu, hektiki in noremu tempu, ki ga s Primožem doživljava zadnje dneve oz. že kar tedne, pa vam moram priznat, da sem presenetljivo dobro. Nekako mi je uspelo ozavestit, da bo vse tako kot mora bit. Da mi živciranje, slaba volja in skakanje v luft zaradi zadev na katere nimam vpliva trenutno (ko je za postorit 101 zadevo) resnično ne koristi. Kvečjemu mi izredno škodi in jemlje prepotrebno koncentracijo.

Okej…dajmo nehat dolgovezit z motivacijskim samogovorom in preidimo k bistvu zaradi česar ste verjetno tukaj .

Kdaj bo začetek prodaje Conor’s Adventure izdelkov?

Vprašanje, ki ga dobim praktično vsak dan. Mi boste fejst zamerili, če vas še malo mučim in zgolj namignem, da bo to čez slabih 14 dni in, da se odgovor skriva v Conorju oz. tukaj – v njegovem rodovniku….že kaj bolj jasno ?

Še prej pa sem vam dolžna predstaviti naš zadnji Conor’s Adventure izdelek in končno razkriti t.i. skrivnostno zaponko na ovratnici.

Torej…pred vami je (po raziskovanju sodeč) prva magnetna pasja ovratnica v Sloveniji. Zdaj ali smo resnično »prvi« s to idejo pri nas ne morem 100 % garantirat, ker verjetno razumete, da nisva šla s Primožem pretaknit vse možne pasje opreme, ki pri nas že obstaja. Ampak glede na raziskavo trga, naj bi bili prvi . In ja prav ste slišali…zaponka na ovratnici magnetna.

Magnetna zaponka, pa je to varno?

Povsem logično vprašanje. Marsikdo, ko zadevo prvič vidi v praksi pomisli isto. Češ….kaj od magneta je odvisna varnost mojega psa? Če se spomnite četrtkovega bloga (Koliko teže zdrži karabin na povodcu in zapiralo na ovratnici?), potem je vsa skrb odveč, saj vidite da omenjena magnetna zaponka zdrži precej….na statičnem testu vzdržljivosti je zdržala vsaj 140 kg, če smo natančni. Nato nama je zmanjkalo kg.

Bistvo magneta je zgolj pri zapiranju, zaradi česar se zdi, da se zaponka oz. ovratnica zapira »sama od sebe«. Skratka sila magneta potegne zaponko skupaj. In kaj je še bolje, zaponke se pod pritiskom ne more odpreti. Odpre se jo namreč s potegom na kratko vrvico, pa še to takrat, ko na ovratnico oz. na zaponko ne deluje nobena sila.

Kaj pa, če se ovratnica razmagneti?

Glede na podatke in zagotovila dobavitelja, se slednje ne bi smelo zgoditi, no razen, če boste zaponko izpostavili dlje časa visokim temperaturam (pranje v pralnem stroju na več kot 60°C) tam nekje do 80°C. Tudi slana voda po njihovih podatkih in testiranju ni problematična. Vseeno pa se absolutno priporoča, da se po vsakem čofotanju v morju ovratnico oz. sponko pošteno spere s sladko vodo. Tako kot se to priporoča za vse morske pripomočke, sej vemo, da slana voda nobeni zadevi ne koristi .

Kaj pa barva in velikost?

Pri izbiri barv sva popolnoma upoštevala vaše želje. Če se spomnite, sem vas v januarju na naših socialnih kanalih povprek in počez zasliševala kakšne barve ovratnice običajno izberete svojemu psu. Pokazala sem vam fotografijo možnih barv in daaaleč največ odgovorov je bilo za pink, nato za rdečo, modro in črno. Ko nama je dobavitelj pink gurtne pokazal še isto modro/turkizno, se slednji barvi seveda nisva mogla upret. In verjemite v živo izgleda skoraj bolj huda kot pink .

Izbirali boste lahko med tremi širinami ovratnic, 20 mm, 25 mm in 40 mm.

Žal pa niso vse barve glede na širino ovratnice enake. Zaradi specifike magnetne sponke (luknja, kjer gre skozi gurtna je precej tanka) sva se morala precej potrudit, da sva našla ne samo kvalitetno in močno gurtno, temveč, da je dobavitelj ponujal tudi različne barve le-te.

• Tako se je denimo zgodilo, da imava enega dobavitelja za gurtne za 40 mm ovratnice in ta isti dobavitelj dobavlja tudi gurtne za povodce.
• Potem imava povsem drugega dobavitelja za 25 mm ovratnice, zaradi česar denimo odtenek rdeče in modre NI ČISTO ENAK odtenku modrega oz. rdečega povodca (ampak je možna izdelava po naročilu, če želite komplet).
• Največ težav sva zaradi primerne debeline gurtne imela pri 20 mm ovratnici, zaradi česar imava trenutno zgolj dve barvi (pink in modro/turkizno). Če se bo slednja širina izkazala za popularno, se potrudiva, da dodava še kakšno barvo.  

Problemčki….

Morda velja še omeniti, da imava trenutno pri pisani pink in modri ovratnici debeline 25 in 20 mm malce probleme s prilagajanjem velikosti, saj je plastika za prilagajanje dolžine morda malce »preozka«, da bi gurtna lepo tekla skozi. Ampak glede nato, da se dolžina oz. velikost ovratnice psu ne prilagaja ravno vsak dan, nam slednje »pomanjkljivosti« verjetno ne boste zamerili.

Same…but better…

Kot ste naju do sedaj že dodobra spoznali veste, da se iz vsega srca trudiva, da bi slovenskemu trgu ponudila čim boljše, sploh pa kvalitetne izdelke. Zavedava se, da težko dandanes odkrijeva kaj resnično novega. Verjetno se bo kdaj zgodilo, da bova morda s čim tudi »kiksnila«, pa vendar imejte v mislih, da se dnevno trudiva, da je Conor’s Adventure boljši, kot je bil včeraj. Smo isti, vendar boljši, vsak dan…. Same but Better .

The post Magnetna pasja ovratnica in začetek prodaje? appeared first on Conor's Adventure.

Ali se ob nakupu ovratnice oz. povodca vprašate kako »trdna« sta? Se vprašate koliko teže zdrži karabin na povodcu in zapiralo na ovratnici? Čeprav s Primožem nisva neka »nora« znanstvenika in se zavedava, da en laik težko pravilno in točno stestira trdnost ter vzdržljivost določenih komponent, sva se vseeno odločila, da vsaj poskusiva…. Če ne drugega je šlo v prvi vrsti za »potešitev« lastnega firbca, kot drugo pa za prepričanje, da imava do neke mere zanesljiv produkt.

»Do neke mere? Kako to misliš?« Točno tako kot sem napisala. Verjetno se strinjate z menoj, da danes ni nič 100 % in preden nadaljujem, naj razložim, da je tudi nama popolnoma v dno duše jasno, da če tudi se je danes na t.i. »testiranju« (če lahko to poimenujem kot test – jasno mi je, da bi se na Inštitutu Jožefa Štefana za glavo držali nad najinim testiranjem ), izkazalo, da zadeva res drži, še to ne pomeni, da so rezultati res 100 %. Načeloma bi lahko ta odstavek gladko izpustila in preprosto napisala, da imava zanesljiv produkt….

Tisti, ki nas redno spremljate veste, da zadnjih nekaj tednov pridno predstavljava Conor’s Adventure izdelke, ki bodo v kratkem, natančneje v roku slabih treh tednov tudi uradno ugledali luč sveta, ko se bo začela tako pričakovana spletna prodaja . Prejšnji teden so na vrsto prišli pasji povodci. Če si morda blog zapisa o povodcih niste prebrali, ga najdete tukaj.

Skratka kot rečeno, bova za zdaj ponujala klasične in preklopne 2 m povodce v petih različnih barvah. Po za živce res težki kalvariji okoli iskanja primernega karabina, sva se na koncu odločila za aluminijast karabin. Slednji ni zgolj daleč najlažji med vsemi preizkušenimi karabini – tehta namreč zgolj 17 g -, temveč po podatkih dobavitelja tudi največ zdrži, kar 175 kg. Kljub vsem omenjenim specifikacijam, pa se je prejšnji teden pojavilo nekaj dvomljivcev, ki so podali dvom nad zanesljivostjo oz. trdnostjo karabina.

V primerjavi s ostalimi, bolj masivnimi karabini se iskreno ne čudim, tudi sama bi pomislila isto…. No pa sva se s Primožem odločila, da za finto v najinem home-gymu stestirava koliko teže sledeč alu-karabin zdrži.

Proces testiranja alu karabina in »skrivnostne« zaponke na ovratnici

V garaži Primožovega očeta sva našla gurtno za pripenjane tovora s t.i. zategovalnikom. Zvezala sva jo okoli jeklenega ogrodja fitnes kletke in nanj obesila povodec. Poleg alu-karabina sva istočasno testirala tudi vzdržljivost D-rinke, ki bi mogla glede na specifikacijo dobavitelja vzdržati kar 345 kg. Na alu-karabin sva nato pripela še en večji-plezalen karabin, nanj napeljala debelo vrv in začela s postopnim nalaganjem uteži. Rezultat?

Alu karabina nisva mogla utrgat, niti po tem, ko nama je že zdavnaj zmanjkalo uteži in sva si mogla pomagat z vsem »težkim« kar sva še imela v najinem mini fitnesu. In sicer po naloženih 80 kg uteži (4x 5kg + 2x 10 kg + 2x 20kg) , sva dodala še dva 12 kg Kettlebell-a (skupaj 24 kg) + en 24 kg Kettlebell. Po skupni teži 128 kg in čeprav sva celotno težo tudi zanihala, ni bilo na alu-karabinu vidnih nobenih začetnih poškodb v smislu zvijanja ali česar koli podobnega. Dodala sva še dvoje 5 kg ročk (10kg) + uteži za noge (2x 1,5kg) in končala pri skupni teži 141 kg. Alu-karabin je bil na videz še vedno kot nov .

Podoben postopek sva nato ponovila še z ovratnico, kjer naju je zanimala vzdržljivost najine t.i. »skrivnostne« zaponke o kateri bom več povedala prihodnji teden, ko boste končno spoznali še zadnji produkt; pasje ovratnice .

Kljub temu, da gre za zaponko iz plastike, zdrži ogromno. Oz. ne vem niti koliko zdrži, saj nama je ponovno zmanjkalo uteži. Kot je razvidno iz fotografije (fotka desno zgoraj) sva vse skupaj zapela na D-rinko, in na spodnji del ovratnice ponovno zapela še en plezalen karabin in nanj obesila težo. Tudi v tem primeru je ovratnica, kot zaponka brez problemov prenesla težo 141 kg brez kakršnih koli vidnih poškodb.

Čeprav izgleda, da sta oba najina produkta (pasji povodec in ovratnica) izredno močna, bi za na konec vseeno poudarila, da je šlo za povsem amatersko testiranje, brez nekih konkretnih sil (v smislu spust teže iz višine, kjer so sile zaradi pospeška višje). V prihodnje imava v planu še nekaj »agresivnejših« testov, ki pa bodo izvedeni na dvorišču.

Verjetno razumete, da podstrešje ni primeren kraj za testiranje, kjer bi iz višine na tla s silo spuščal 100 in več kg .

The post Koliko zdrži karabin na povodcu in zapiralo na ovratnici? appeared first on Conor's Adventure.

Po včerajšnji mini »izpovedi«, ki je presenetljivo privedla do izredno pozitivnega odziva vseh vas bralcev, če gre sodit po številkah…se je moja kreativa začela danes počasi vračat. Veš ono, ko se zjutraj zbudiš in je svet naenkrat lepši .

Zdaj nisem ziher, ali ljudi privlači, ko je nekdo res iskren in na glas pove, kaj ga muči….ali pa je privlačno, ko v kopici vseh »oh in sploh ter positive minded sporočil«, ki jih dnevno srečamo na spletu, en brez dlake na jeziku pove, da življenje ni vedno samo lepo.

Denimo sama pri sebi opažam, da mi gredo določeni influencerji oz. osebe, ki jih občasno na IG ali FB sledim, pri katerih je vedno vse samo lepo in pozitivno ter nasmejano…v stilu »mi nimamo problemov, so samo izzivi, ki jih rešujem z nasmehom na obrazu«, konkretno na živce. Ne vem…ali je tako težko priznat in javnosti pokazat, ja človek sem, imam zelo dober dan in imam tudi zelo slab dan. Tako, kot vsa živa bitja na tem svetu. Pika.

Tudi psi imajo slab dan, ne vem če veste to. Sama se v slednjo teorijo nisem nekaj »znanstveno« poglabljala, zgolj slednje opažam pri svojem kosmatincu. Zdaj ne vem ali ima njegov slab dan kaj opraviti tudi z mojo slabo energijo…glede nato, da so že pred časom dokazali, da lahko pes zavoha strah, definitivno verjamem, da se podobno dogaja ko gre za mojo slabo voljo oz. preprosto negativno energijo.

O tem, da lahko psi zavohajo različna čustvena stanja sem pred kratkim brala tukaj. Na Univerzi v Neaplju so denimo pred leti naredili zanimiv poizkus in sicer so testirancem predvajali različne video-posnetke, ki so v njih vzbujali strah, veselje oz. nevtralno stanje. Po ogledu so vzorce znoja dali za povohat njihovim psom in opazovali pasje obnašanje. Pri psih, ki so bili izpostavljeni »vzorcu strahu« njihovega lastnika, so opazili hitrejše bitje srca, več nervoze, kot psi, ki so bili izpostavljeni vzorcu »veselja«.

Morda ne bi bilo slabo, da si takšno raziskavo dobro zapomnim in ko bom slabe volje, oz. ko bom nasploh v slabi energiji, tisti dan Conorja ne matretiram s kakšnim treningom poslušnosti. Denimo v ponedeljek je bilo vse skupaj bolj bogo….med tem, ko danes, je bila zgodba precej drugačna, boljša .

Celo za Brino in pasjo šolo Šavs mi je po par tednih (vmes smo bili na prisiljeni pasji bolniški – šiv na tački ) končno uspelo posneti del najinega treninga in vaj. Nasploh je bila energija psa precej boljša in aktivnejša, kot je običajno, ko trenirava višjo poslušnost in se zraven snemava….običajno sva oba malce zakrčena, no vsaj jaz in pes verjetno takoj »skopira« moje počutje .

Danes je bilo bolje, če odštejem sam »proces« igranja z aportom. Med vajami je treba psa seveda sprostiti z borbeno igro (vlečenje najlonskega aporta) , kjer nama manjka precej energije. Ampak bomo tudi to zrihtali . Počasi. Če ne drugega bom sedaj bolj pozorna kako se počutim in temu primerno bom izbirala tudi priložnost za trening s Conorjem….

The post Ali ste vedeli, da psi zavohajo naša čustva? appeared first on Conor's Adventure.

Zadnje dneve se soočam z izrednim pomanjkanjem kreativnosti. Dnevi, ko sem bloge pisala kot za šalo, so žal preteklost in zadnje tedne se mi nehote dogaja, da jih pišem iz obveze do vas. Slednje ne samo, da ni ok, ker verjetno noben od vas od mene ničesar ne pričakuje….bolj je problem, ker se moje »mantranje« najverjetneje čuti v besedah. Posledično pada branost bloga in čeprav se trudim ne obremenjevat se s številkami, me nižja branost vseeno obremenjuje in nehote »zatira« že tako nizko raven kreativnosti .

Hudič je, da so zadnji tedni res svinjsko naporni in stresni, sploh psihično, ker s Primožem praktično vsak dan, brez vikendov delava, urejava, planirava, klicariva dobavitelje itd.. ter se v največji možni meri pripravljava na predviden začetek prodaje (kdaj bo, več v naslednjih vrsticah). Nekako sem se hotela distancirat v blogu od vseh problemov, ki jih praktični dnevno doživljava, saj menim, da ljudem morda res ni prijetno brati vsak dan vse samo slabo….Ampak, posledično se dogaja, da »težko glumim«, kako je vse kul, če pa ni kul. Če dejansko res NISEM kul, saj me vsi ti problemi res konkretno dotolčejo.

Bojda se vse zgodi z razlogom, ampak dajte mi res povedat, ko se človek poda na svojo poslovno pot, zakaj za boga mora iti res VSE narobe? Denimo, če posplošim, da sva za najine izdelke mogla nabavit; blago, gurtne, plastiko, aluminij, tkane všivne etikete in marketinški material (klikerji, vrečke za drekce, pasje flaške). Od vseh naštetih komponent zgolj s plastiko in blagom ni bilo težav. Težav v smislu, da ko si naročil, je prišlo v nekem normalnem roku.

Denimo pri tkanih všivnih etiketah je šlo narobe skoraj vse, kar je bilo možno. Popravljali so jih kar trikrat. Končno smo jih v petek dobili, ki pa so se včeraj, ko sva ponovno šla do najinega dobavitelja izkazale za delno »primerne«. Etiketa, ki bo na povodcu oz. ovratnici je skoraj preveč obrezana, kar pomeni, da se zažira v sam logotip oz. se mora ta, ki nama šiva izrecno potrudit, da zadeva nekako še izgleda.

Potem kaj se tiče gurtn za povodce in ovratnice…sej ne vem kje naj začnem. Ker so nama vaše želje valda »svete« in je na spodnjo fotografijo pred dobrim mesecem dni in vprašanje »Kakšno barvo ovratnice izbrati?« največ glasov dobila črtasto-roza barva gurtne (prejela je toliko glasov, da nama sploh ni preostalo, da je nebi naročila )…sva primorana imeti dva dobavitelja gurtn. Da je rok za izdelavo slednje roza okoli 30 dni + 5 dni za dostavo sva se nekako sprijaznila….ampak, da vse preostale barve iz Anglije hodijo že več kot teden dni, pa bodo verjetno hodile še vsaj en teden….to pa je višek.

Da se razumemo pošiljka iz Kitajske potrebuje z DHLom 2-3 delovne dni. Paket iz Nemčije pride v 2eh dneh. Ampak Anglija odkar je šlo z Brexitom vse k vragu, to pa je očitno povsem svojevrstna država . Če vam povem, da sem v ponedeljek dogovorjena s fotografinjo za fotkanje vseh najinih izdelkov (čeprav danes manjka skoraj tretjina nujnih komponent), potem morda razumete mojo stisko.

Na srečo sva našla rešitev, da sva nekaj metrov vseh barv naročila še enkrat in izrecno zahtevala pošiljanje z DHLom (s katerim imamo pogodbo), ki jamči da bo pošiljka v roku par dni pri nas.

In zakaj za boga imamo fotkanje v ponedelejk? Ker sva si kot »deadline« za začetek prodaje zadala prvi teden v aprilu. Točen datum naj za zdaj še ostane skrivnost . Če nas slučajno redno berete, pa boste točen datum predvidene prodaje tako ugotovili, saj je prvi teden aprila pri nas tudi en »poseben« pasji praznik .

O »problemih« in iskanju primernega karabina za naš povodec sem govorila prejšnji teden. Ta teden imava v planu slednji karabin tudi testirat pod pritiskom, saj se je pojavilo nekaj dvomljivcev, ki dvomi v njegovo trdnost. Poleg karabina bova stestirala tudi trdnost zaponke na ovratnici o kateri bom več pisala naslednji teden, ko boste končno lahko izvedeli več informacij o tej najini »skrivnostni« zaponki .

Sej načeloma, če sem iskrena zadeve se premikajo in ne morem rečt, da ni nobena stvar pozitivna. Denimo vse punce, ki sem jih kontaktirala in prosila za fotkanje njihovih psov za Conor’s Adventure izdelke so nemudoma privolile, izjemno hitro sem se z vsemi uskladila. Plus pohvale, ki jih redno dobivava od mnogih najinih sledilcev so res zlata vredne .

In čeprav sedaj skoraj NIČ ne gre po načrtu in so tudi momenti, ko mi možgani sploh več prav ne delajo….se zavedam, da ko bom odposlala prvi paket najini prvi stranki, bo poplačano VSE do zadnjega skravžljanega živca …

The post Iskreno o sebi, problemih in kdaj bo začetek prodaje? appeared first on Conor's Adventure.

Današnji sprehod s Conorjem je bil na trenutke izredno zabaven. Iskreno še nisem zgruntala v kašen odnosu si je moj kosmatinec s fotoaparatom. Na trenutke, imam občutek, da mu je čepenje pri miru in »poziranje« največja muka na svetu, potem pa pride situacija, ko me pozitivno preseneti. Okej…fotomodel verjetno ne bo nikoli….ampak ne morem rečt, da se tudi nama občasno kakšna fotka v nulo ne posreči.

Denimo v ponedeljek se je za moje pojme noro izkazal v vlogi šarmerja z vrtnico v gobcu. Če bloga slučajno še nisi prebral, ga najdeš TUKAJ.

No danes pa se je očitno prelevil v vlogo turista, na obhodu po Škocjanskem parku. Očitno je želel na vsak način izvedet koliko je globoka Velika Dolina, ki jo vsakič znova z veseljem občuduje iz t.i. razgledišča. Sej veste to je tista lepa razgledna točka o kateri pišem skoraj mesečno in je morda že kdo pomislil, da me Škocjanske jame plačujejo za promocijo. Ampak verjemite res se splača iti pogledat to razgledno točko. Mene tudi po dveh letih rednega tedenskega obiskovanja, še vedno pusti brez besed, ko grem mimo nje.

Žal pa so v zadnjem času sprehodi proti razgledišču vse prej kot brezskrbni in prijetni, saj obstaja možnost, da zavoljo toplih temperatur srečava žuželko, ki sodi v kategorijo tistih, za katere se v hecu kdaj vprašamo, zakaj za boga niso v preteklosti že izumrle (kot denimo poleti komarji). Govorim o gosenicah pinijevega sprevodnega prelca.

Strah in trepet verjetno vseh pasjih lastnikov na Primorskem, Krasu in po nekaterih podatkih tudi v okolici Ljubljane ter Kranja. Glede nato, da je v medijih, kot na socialnih omrežjih možno praktično vsak teden zaslediti o tej žuželki vsaj eno opozorilo, verjetno ne škodi, da tudi jaz »odprem« sledečo temo…glej nikoli ne veš, morda pa se najde lastnik, ki za omenjeno nadlogo še ni slišal in bo sedaj bolj pozoren.

Skratka…kaj je tako groznega na teh gosenicah?

Za ljudi, sploh pa za pse so izredno nevarne, saj je njihovo telo prekrito s strupenimi dlačicami, ki povzročajo hude reakcije v obliki opeklin, alergij itd.

Gre bojda za enega največjih škodljivcev borov in ceder v Severni Afriki, osrednji Aziji in državah južne Evrope.  

Gosenice pinijevega prelca so običajno aktivne med marcem in aprilom, poznamo pa tudi gosenice hrastovega prelca, ki so aktivne malce kasneje; od maja do julija.

Iz enega mesta hranjenja na drugega se selijo po tleh in ravno slednje je izredno nevarno, če na njih naletimo z otrokom ali s psom. Po tleh se premikajo v tipičnih kolonah oz. vlakcih, vaš kosmatinec pa lahko na njih po pomoti naleti kjer koli v travi. Kot rečeno so prekrite s ožigalnimi dlačicami, ki na sluznici oz. koži psa/človeka naredijo pravo »štalo«…

Kaj narediti, če do stika pes-gosenica vseeno pride?

Vseeno probajmo z uporabo povodca in izogibanju mest, ki so »znana« po njihovih nahajališčih stik nekako preprečiti.

Glede na videne fotografije na spletu, kot prebrano literaturo so simptomi, če pride pes z gosenicami v stik naravnost grozljivi, od izrazitih bolečin, do slinjenja, opeklin smrčka, jezika, otekanje slednjega, oteženo dihanje….skratka zadeva res ni hec .

V primeru stika psa z gosenico poskusimo poškodovano mesto nemudoma sprati z vodo in ga hladiti (mesta ne drgnemo) ter TAKOJ poiskati najbližjo veterinarsko pomoč.

Skratka glede na videno in slišano kakšno »štalo« lahko takšna majhna gosenica povzroči, sem tudi sama na sprehodu s Conorjem izredno previdna. Sedaj, ko greva proti razgledišču, kjer se nahaja malce več borov, ga večkrat zapnem na povodec ali pa kot sokol skeniram okolico in bulim v tla. Sej vem, morda pretiravam, pa vendar, previdnost v takšnih primerih ni nikoli odveč.

Morda še komu pride prav več informacij:

• NEVARNI »VLAKCI« – gosenice pinijevega in hrastovega sprevodnega prelca
• Letos več strupenih gosenic, ki so lahko tudi smrtno nevarne!
• Veterinarski center Lara

The post Izobraževalni sprehod in borov prelec appeared first on Conor's Adventure.

Ko sva s Primožem neko junijsko soboto dopoldne nagruntala idejo o razvoju pasjih izdelkov (takrat je bil v mislih zgolj pasji komplet za šolanje psa –torbica za priboljške + torbica za vodo + pas – o katerem sem pisala dva tedna nazaj) in posledično o ustanovitvi pasje znamke Conor’s Adventure, se nama takrat še sanjalo ni, da bova imela največ problemov z izdelavo pasjega povodca.

Res je, da tako povodec, kot pasja ovratnica sprva sploh niso bili v planu, češ, tega je na tržišču že skoraj »preveč«. Pa je splet zanimivih okoliščin pripomogel k temu, da sva si pri prvem obisku najinega zdajšnjega dobavitelja hitro premislila. Kako smo prišli na idejo za razvoj naših pasjih ovratnic drugič, ko bom končno predstavila tudi že tolikokrat omenjeno »skrivnostno« sponko…

Skratka, ko se je zgodila ideja po pasji ovratnici, je bila izdelava povodca logična odločitev. »Ne moreva prodajat zgolj pasjih ovratnic, brez povodca in sej izdelava slednjega ni tako težka«, sva si naivno mislila…. Aha veš kje.  

No…izdelava res ni težka, bolj je problem v materialu in vseh nujnih komponentah, kot je denimo karabin, kamor pripneš psa. .

Preden se lotim opisovanja najine nesrečne nedelje in kaj se je dogajalo z izbiro napačnega karabina naj še omenim eno »zanimivost« vezano na Conor’s Adventure povodce.

Kot veste sva dala vse najine izdelke, ki jih bo možno v roku meseca dni tudi kupiti testirat v uporabo različnim pasjim lastnikom (od inštruktorjev, kinologov, do začetnikov). Največ kontradiktornih pripomb je »letelo« prav na povodec. Dve uporabnici sta ga celo zavrnili, češ jima je preširok (širok je 25mm), potem dve drugi uporabnici pa sta bili nad njim totalno navdušeni »Jooj je tako prijeten na otip, pa tako je lahek«, so bile navdušene besede ene izmed njih.

Kaj se tiče širine, sva se odločila, da bova vseeno ostala na klasičnih 25mm, definitivno pa imava v mislih vse tiste, ki ste pristaši tanjših povodcev. Je v planu tudi slednji.

Zagotovo je karabin na povodcu, poleg močne gurtne najbolj pomemben del, takoj za vizualno podobo. Vseeno je marsikomu na prvem mestu verjetno varnost, no takoj zatem pa izgled. In ravno izgled različnih karabinov je bil v zadnjih tednih največkrat kamen spora med nama s Primožem.

Njemu je bilo všeč eno, meni drugo. On je želel vse črno, jaz po drugi strani, sem gledala tudi praktičnost karabina. V zadnjem mesecu sva naročila vsaj 10 različnih karabinov, pa nisva našla pravega. Vse to se je dogajalo zgolj zato, ker je imel najin dobavitelj alu komponent težave z izdelavo svojih alu karabinov. Posledično sva morala iskati alternativo.

No pa sva prejšnji petek dobila pošiljko tako alu karabina, kot še enega alternativnega, ki je obema takoj padel v oči. Čeprav je bil slednji precej težji kot alu-karabin (tehtal je 42g, napram 17g – alu), se nama je zdel super izbira za izdelavo klasičnega povodca.

Hja do trenutka, ko smo v nedeljo za potrebe današnjega bloga naredili obe verziji najinih povodcev (na izbiro bo klasičen in preklopni povodec). Hitro smo ugotovili, da slednji-težji karabin žal odpade, saj obstaja možnost, da ga na določene močnejše ovratnice (ki imajo debelejšo d-rinko) ne moreš pripeti. Kljub temu, da je možnost majhna in bi se morda to zgodilo zelo redko, si tega preprosto ne moreva privoščit. In tako je padla odločitev, da ostanemo zgolj pri enem karabinu – to je alu-karabin….ki pa ima precej prednosti. Več v nadaljevanju.

Skratka, da končno povem malce več o naših povodcih. Kot že rečeno bosta na voljo dva tipa;

• klasičen 2 metrski povodec z normalnim ročajem
• preklopni 2 metrski povodec

Dolžina je za zdaj zgolj 2 metra, imava pa tudi tukaj v planu prilagoditve, torej slej kot prej bo na voljo tako daljši okoli 3m kot krajši povodec. Razmišljava celo, da bi ponudila tudi izdelavo po meri, navsezadnje gre pri sami izdelavi zgolj za to, »kje vrežeš gurtno« …če malce poenostavim.

Naj vas na fotkah ne zmedejo različni karabini, kot rečeno bo v uporabi zgolj alu karabin. Slednji je izredno lahek, tehta 17g. Prav tako je precej vzdržljiv, saj naj bi po podatkih dobavitelja zdržal silo 175 kg.

Kaj se tiče gurtne, ki jo uporabljava pri povodcih, gre za tubularno gurtno, ki je dvojna, zaradi česar je izredno močna, po podatkih dobavitelja zdrži okoli 2500 kg. Takšna gurtna se med drugim uporablja v alpinizmu, vojski itd.

Morda velja še omeniti praktičen »dodatek« obeh povodcev in sicer oba imata »vgrajen« ročaj za hojo psa ob nogi. Žal slednje pride v uporabi zgolj za lastnike srednjih, do večjih psov, kjer se lahko z roko prosto dotaknemo psa. Denimo, pri kakšnem Maltežanu se moraš sklonit, da se ga dotakneš.  

Klasičen 2 metrski povodec ima pri ročaju tudi majhen karabin, kamor lahko po potrebi zapnete manjšo torbico oz. vrečke za drekce. Preklopni povodec na drugi strani omenjenega karabina nima, v primeru, da bi se izkazala želja po le-tem, se brez problema po želji doda.

Kot je za preklopni povodec značilno, ponuja tri različne dolžine + še tista že omenjena, ki omogoča, da psa primemo v položaju ob nogi.

Za na konec še nekaj besed o barvah. Na začetku bo možnih 5 različnih barv povodcev, poleg teh treh, ki jih vidite na fotografijah (rdeča, modra in črna), še roza in svetlo modra. Žal slednjih gurtn še nimamo na zalogi, pridejo pa v enem tednu in jih boste spoznali kmalu. Se še spomnite tiste črtaste roza gurtne, ko smo pred dobrim mesecem izbirali barve ovratnic? Takrat je bila slednja najbolj popularna ….No o tej barvi je govora….

The post Pasji povodec – Izdelek, ki je »požrl« največ živcev appeared first on Conor's Adventure.

Za dobro jutro me je na mizi pričakal šopek rdečih vrtnic. Prvo sem jih gledala kot »tele v nova vrata«, nato pa sem se spomnila….«Aaah 8 marec, dan žena. Joj kako pozorno od mojega dragega«. V roke sem vzela telefon in mu natipkala zahvalno sporočilo.

Če zna kdo bit pozoren, je to definitivno moj Primož. Spomnim se najinih začetkov. Bilo je posebno drugačno, po drugi strani pa je bilo med nama vse tako preprosto. Čeprav sva živela skoraj vsak na svojem koncu države, jaz v Mariboru in on na Primorskem, se nama to ni zdel nek hud »problem«. Jaz sem takrat še delala v Ljubljani in sem zaradi vsakodnevnih voženj LJ-Mb nekako izgubila občutek, kaj je res daleč  . Sem se pač občasno namesto uro in pol proti domu, raje peljala slabo uro proti Divači, pa še morje sem imela blizu.

Na drugi strani je bila situacija pri Primožu ista. Tudi on se je bil primoran v službo voziti dobro uro in pol v eno smer na Dolenjski konec. Tako, da mu dve uri dolga vožnja do Maribora ni predstavljala nekih problemov .

Ko razmišljam nazaj…to so bili res lepi, brezskrbni časi. Okej pustimo podatek, da sem povprečno delala 10,11 ur… in bila raztegnjena čez celo Slovenijo. Sva pa ogromno hodila na izlete, sploh na morje, v Poreč wake-at, pa v shopping v Trst. Šla sva tudi na Triglav, pa s prijatelji wakeat v Bratislavo. Denar res ni bil problem, kvečjemu morda čas…ampak vikendi so bili res brezskrbni.

Potem je prišlo leto 2019. Po izredno uspešno končanem marketinškem projektu, se je šefica odločila zaposliti svojo kolegico, torej sem jaz odletela kot gumb iz hlač. Nato je septembra sledila še ena odpoved in padla je odločitev o lastnem podjetju. Pa se je čez par mesecev zgodil še Covid19 in potem še Conor in sedaj smo tukaj….

Počasi bo leto dni odkar smo »zaprti« (z vmesnimi prekinitvami). Čeprav sem se imela za psihično močno in stabilno osebo, moram priznati, da me sledeča Covid situacija na trenutke popolnoma izčrpuje. Krvavo pogrešam možnost obiska savne, četudi zgolj za 2 uri, da bi se lahko odklopila, pa kino, kot možnost obiska restavracije in brezskrbno kramljanje ob kozarcu dobrega vina in še boljši večerji….

Iz razmišljanja, premlevanja preteklih dogodkov…sploh pa analiziranja sebe, češ zakaj mi kreativa zadnje čase tako »peša«…me je nenadoma potegnil Conor, ki se mu je mudilo ven na potrebo. Začel je ovohavat vrtnice, ki sem jih držala v roki in nenadoma se mi je porodila nora ideja… »Hmm…sam res, morda pa te prepričam, da poziraš z vrtnico v gobcu«, sem mu rekla nasmejano, se vstala in odšla po pelete. Nato sem izbrala eno vrtnico, pazljivo odstranila vso trnje, da se moj frajer nebi zbodel in odšla sva na vrt za hišo.

Šarmer Conor je kot, da bi vedel, da je danes poseben »ženski dan« potrpežljivo prijel vrtnico v gobec in pustil, da sem ga po mili volji fotografirala. Glede na moj fotografski anti-talent je nastalo nekaj prav luštnih fotk, se ti ne zdi ?

The post Dan Žena, šarmer Conor in sanjarjenje appeared first on Conor's Adventure.

Najina mrcina je danes dopolnila 11 mesecev. Še malo, pa bo eno leto odkar sva Gaborju (najinemu vzreditelju – psarna Hunt N’ Catch) nakazala aro za najinega prvega psa. Bilo je natanko 15. aprila, ko je padla dokončna odločitev….in spremenilo se je VSE. Od stila življenja do poslovne plati….res zanimivo, kam te lahko določene odločitve pripeljejo .

Danes, pred menoj stoji skorajda odrasel samec belgijskega ovčarja, različica »malinois« in mi na trenutke (logično) izjemno kravžlja živce . Po četrtkovem dogodku pri veterinarju, kjer sem Conorja prvič odkar ga imamo spoznala v precej »agresivni« luči (ne vem kako naj vse skupaj bolje opišem), sem nanj začela gledat mičkeno drugače, bolj previdneje, če se lahko tako izrazim.

Začela sem se resno zavedati odgovornosti, v prvi vrsti do njega, takoj zatem pa do okolice. Sej ne, da se slednje nisem zavedala že prej, pa vendar sem na Conorja gledala kot na prijaznega psa, ki ima rad ljudi in nobenemu ne bo storil ničesar žalega. No še vedno menim, da je izredno prijazen, po drugi strani pa mi v kotičku možganov odzvanja opozorilo/misel »Pia nikoli ne veš, kaj mu klikne v glavi«.

Poleg tega se je pri veterinarju še izraziteje nakazalo meni tako jasno dejstvo, da psu manjka socializacije med ljudmi. Življenje na vasi prinese določene pluse, kot tudi minuse. Če govorimo o socializaciji, je slednje definitivno minus, saj nam družba drugih psov in večjega števila ljudi izredno manjka.

Tako, danes sploh ni bilo vprašanje ali vzeti Conorja s seboj, ko smo se ponovno odpravili na drugi konec Slovenije k najinemu dobavitelju. S Primožem sva se odločila, da se nazaj grede ustavimo še v Ljubljani in lep sončen dan izkoristimo za daljši sprehod po naši prestolnici.

Obisk dobavitelja je bil vse prej kot »prijeten«, saj sva z grozo spoznala, da sva se pri izbiri karabinov za povodec konkretno uštela. Kaj točno se je dogajalo in kako smo zadevo nato rešili, bom več pisala v naslednjih dneh, ko bom predstavila tudi naše Conor’s Adventure povodce.

Morda dajmo tokrat več besed namenit našemu pohajkovanju po Ljubljani in Conorju, navsezadnje je bil danes njegov »mini« dan . Sprakirali smo se praktično v centru, na parkirišču Križanke. Kaj hitro sem ugotovila, da morda ne bi bilo slabo imeti s seboj nagobčnika, saj se je po ulicah Ljubljane kar trlo ljudi. Razumljivo, dan je bil vremensko kičast in marsikdo ga je verjetno izkoristil za izlet.

Časi, ko je Conor na povodcu vlekel, kot zmešan so na srečo minili, ne morem pa ravno trditi, da je bil ne vem kako miren. Logično. Vaški pes v centru prestolnice okoli njega pa »krdelo« ljudi, psov, kričajočih otrok. Sej pravim, v tistem trenutku se mi je res začelo kolcati po nagobčniku, saj sem začela čutit, da je pes precej živčen.

Hitro smo se umaknili v stransko ulico, Primož je šel v bližnji bar po »take away coffe«, jaz pa sem se posvetila umirjanju psa in hoji v poziciji poleg. Na skoraj prazni ljubljanski s soncem obsijani ulici sva naredila par minuten trening in pes se je začel počasi sproščat.

Nadaljevali smo svoj sprehod čez Tromostovje proti Kongresnemu parku. V enem trenutku je tik mimo Conorja tekla mala punčka in se drla kot »jesihar«. Iskreno jaz sem se jo ustrašila, Conor je zgolj čudno pogledal. V trenutku sem ga prijela in ga potrepljala…češ »oohhh mirno«. »Pismo sej v takih situacijah ne moreš nič, razen, da imaš psa vedno izredno na kratko«, sem si mislila in še naprej skenirala okolico kot sokol.

Večina ljudi se nam je ob pogledu na belgijca umaknila, še vedno pa je bilo par »cmokajočih« izrazov in stegovanja rok«, ko smo čakali pri prehodu za pešce ali v vrsti za pijačo pred barom oz. za sladoled.

Pred odhodom domov smo še izkoristili praktično prazen Kongresni trg za ovekovečenje »dokaza«, da smo v Ljubljani in naredili par slik Conorja. Žal je pozna popoldanska svetloba naredila svoje.

The post Conorjevih 11 mesecev in obisk Ljubljane appeared first on Conor's Adventure.