Po včerajšnjem večernem pogovoru z mojstrom kajtanja Iztokom, me je celo jutro mikalo, da bi kupil tudi kajt velikost 8, ki je tudi naprodaj . Za vse laike, ki vam tale šport ni blizu; številke kajtov označujejo njihovo velikost (kvadratni metri); večji kot je, bolj je primeren za šibek veter.

Po prihodu na spot izkoristim Pijo, ki je brala knjigo in ji »podturim« Conorja v varstvo. Najdem Pijinega inštruktorja Vinka in že pumpam najino bodočo 8-ko. Itak je kupčija hitro sklenjena, saj je kajt skoraj nov, cena pa je noro ugodna in ga ponosno nesem Piji rekoč: ˝Izvoli tvoje novo prevozno sredstvo˝. Ženska me gleda, kot tele v nova vrata, morda ne ravno navdušena. Predvidevam, da ji ni najbolj všeč, najino zapravljanje za kajt opremo zadnjih nekaj dni.  

Veter končno zapiha in prepričam Pijo, da je sedaj pravi trenutek za preizkus najine nove »mašine«. Šibek veter je idealen za preizkus včeraj kupljenega kajta velikost 12, da o resnično dobrih pogojih, ki se ji nasmihajo (popolnoma prazna laguna) sploh ne govorim. In res….moja draga je dane pogoje odlično izkoristila, saj se čez par minut že pelje »kot vlka«. Celo tako dobro ji gre, da gospodična postane korajžna in začne svoje vožnje podaljševati tudi mimo boj, ki označujejo mejo med kajt spotom in plažo za kopalce.

Celotno dogajanje sprva opazujem izpred bara. Ampak instinkt mi ne da miru, zato si preventivno nadenem trapez (zadeva oz. pas okoli bokov, ki povezuje kajt s športnikom) «za vsak slučaj, če bo novopečena kajterka rabila asistenco«, si mislim. In kot pričakovano Piji kmalu za tem, z glasnim pokom, kajt strmoglavi v vodo. Onstran boj, pred plažo za kopalce. ˝Mhm…zdaj smo pa tam, kjer ni muh˝, si rečem in se počasi premikam proti njej (cca 200 m stran). Moj počasen premik se v trenutku spremeni v olimpijski šprint po plaži, ko vidim, da Pijo kajt vleče na suho, direktno proti eni in edini koreniki na kilometer dolgi plaži. Hvala bogu uspem zadevo rešiti, preden najin še ne 24ur star kajt spusti dušo na dalmatinski koreniki.

Conor je bil med tem časom sam v senci pred barom. Kot običajno, se ostali ljudje težko uprejo skušnjavi, da se ga ne bi dotikali. Zato je žal, včasih tudi malo bolj na ostro potrebno zabrusiti »vsiljivcem«…˝don´t touch the dog˝. Bi pa se na tem mestu rad res iskreno zahvalil družini iz Ljubljane (sosedi v apartmajih), za čuvanje mladiča, ko sva bila oba s Pijo v vodi.

Zvečer smo zaključili s tuna steakom pri lokalnem gostincu. Conor pa se je do danes že lepo navadil na večerno samoto na balkonu.

The post Končno tudi Pija kajta 😍 (by Primož) appeared first on Conor's Adventure.

Po vikend oddihu pisanja sem ponovno nazaj. Prebiram zadnja dva dni, ki sta nastala izpod peresa Primoža, pa mi ni najbolj jasno od kod se mu je vzel tale »talent«. Odkar ga poznam se z vsemi štirimi upira kar koli napisat, češ »ti imaš bolj žilico za to«. Aja jo imam res? Moram priznat, da sem prav ponosna na njegov včerajšnji zapis, verjetno se boste strinjali z menoj, da kaj se tiče humorja, me gladko prekaša …haha…

Lahko si mislite, da je glede na včerajšnji večer, bilo današnje jutro vse prej kot enostavno. Po 5ih urah spanja se lahko zgolj naši trmi zahvalim, da smo se ob 7.30 zjutraj ponovno podali na 8 km traso do vasice Duba, ki je vse prej kot ravninska. Še zdaj mi ni jasno kako nam jo je uspelo preteči hitreje kot v soboto, ampak ok. Conor je v tem času v apartmaju slinil oz. »jedel« svoj polšter.

Jap…lahko si mislite kako sva bila navdušena nad prizorom, ko sva se po dobri uri vrnila v apartma in zagledala nedolžen pogled najinega psa, zraven pa njegov polšter z 10 cm luknjo. »Spet boš mogel šivat«, sem namrščeno pogledala Primoža, ki pa se očitno ni kaj pretirano sekiral, saj je zgolj ošvrknil Conorja, pobral brisačo in čez par sekund sem na dvorišču zaslišala »pljusk« v bazen. Zadnje dni je začelo tukaj na Neretvi res noro »kuriti«, zato so tudi jutranje temperature, sploh, če še tečeš v hrib, precej visoke.

Sama sem si pred skokom v bazen želela vzeti še nekaj časa s Conorjem in z njim opraviti jutranji trening poslušnosti. V zadnjih dneh sem opazila, da precej laja in sem začela razmišljati, da ga tega odvadim. Če sva ga naučila lajanja na ukaz (»glas«), predvidevava, da isto deluje tudi v kontra smeri »tiho«.

Najprej sem začela z osnovnimi ponovitvami vaj, ki jih že obvlada; »sedi«, »platz«, »up«, »poleg«, »čakaj«. Sledila je vaja lajanja »glas«, nato pa sem dodala še vajo »tiho«. V praksi je to izgledalo takole, delala sem s klikerjem:

»Glas« (on zalaja), jaz »klik+yes« à to sem ponovila približno 3x

Tiho (on me gleda, je tiho), nemudoma kliknem+«yes«

Ponovno 3x vaja »glas«, + nato 1x vaja »tiho«

Priznam, bila sem prav šokirana nad dobrim odzivom psa, saj je takoj zakapiral. Sedaj moramo tekom dneva na plaži »novo znanje« zgolj še utrjevati. Ko bo začel lajati, nemudoma ukaževa tiho in, če uboga, takoj nagradiva.

Kot običajno sva se okrog 13ih odpravila na kite spot. Žal današnji dan, zahvaljujoč tudi precej slabemu vetru ni bil tako uspešen kot včeraj, dejansko mi je šlo slabo in za vse je bil kriv (tisti trenutke) bogi Primož, ker me je kljub slabemu vetru »silil«, da sem vzela njegovo 10ko in ne kakšnega večjega kite-a.

Aja sva pa kupila nov kite..pismo kupila sva ga skoraj tako, kot bi šla v trgovino po wc papir . Primož ga je pogledal, šel na vodo ga sprobat in čez slabo uro sta si z lastnikom kajt spota Ivico že dala roko. »Adijo, spet zapravljamo«, sem si rekla v mislih.

Če smo že pri zapravljanju, sem morda že omenila, da sva se zadnja dva dni odločila, da še nočeva domov. Spet sva se odločila podaljšati, tokrat samo za en dan, torej ostanemo do srede….No, če ne bo spet kakšne spremembe haha…

The post Jutranji tekaški izziv, kako naučiti psa, da je tiho in kite shopping appeared first on Conor's Adventure.

Prišel je dan, ko prvič berete objavo na blogu izpod prstov Primoža…verjetno ne bo tako ˝dramatično˝ napisano ampak bo za preživet .

Dan se je začel kot običajno…Conor začne ˝težiti˝ okrog šestih zjutraj ampak mi ga uspe uspavati še za nadaljnje pol ure. Budilko mamo nastavljeno ob 6.30, saj je v planu jutranji tek. Trasa Blace-Duba-Blace cca 8 km tja in nazaj. Sam sem jo ˝stestiral že par dni nazaj in tokrat je čas da jo odteče tudi Pija. Pridruži se nama še nova kolegica Manca. Po zajtrku ob 7.30 krenemo. Trasa je precej razgibana vendar jo pretrimčkamo v dobri uri. Na pol poti, v vasici Duba si na hitro ogledamo še ladijski bunker še iz časov Jugoslovanke armade.

Conor je ves ta čas zaprt na balkonu in tokrat tudi brez nadzora preko kamere. Najbolj naju ¨skrbi˝ da začne lajati in cviliti v jutranjih urah in prebudi celo apartmajsko hišo….ja poskušava biti čim bolj uvidevna do drugih gostov in ne povzročati nepotrebnega hrupa…vsaj naju bi to motilo če bi bila situacija obrnjena…

Kakorkoli že…vse mine mirno in psa izdatno nagradiva s Platinum hrano iz ¨konzerve˝…itak posodo očisti kot bi rekel keks…

Hitreje kot običajno se odpravimo na kajterski spot, saj je napoved vetra odlična, pa še Pija je postajala nervozna, da po lanskem septembrskem »failu« ponovno ¨spelje˝ z desko pod kajtom.

Veter malo zamuja in kake 2 uri pohengamo na spotu s parom iz Nizozemske, kateri je dva dni nazaj prišel na počitnice na Hrvaško. Dan za tem sta izvedela, da so pri njih razglasili karanteno za Hrvaško in da v bistvu jima ni dovoljeno biti na počitnicah…res ful dobro .

Med čakanjem na veter izkoristim praktično prazno plažo za lovljenje in igranje s Conorjem. Pes noro uživa. Vmes nas občasno “zmoti” pes, ki vsak dan poskakuje po plaži brez povodca. Conor ga vsake toliko časa nalaja. Te trenutke ko zalaja izkoriščava za učenje povelja ¨tiho¨. Priznam uspeva kar ok…čeprav bo potrebno še kar nekaj vaje.

Končno, po dveh urah, tudi veter zapiha in Pija se odpravi v vodo. Conor pa, hvala bogu, zaspi v zavetju in senci mize za celi dve uri, tako da lahko tudi sam spremljam Pijo kako ji gre speljevanje z desko. Po mojem mnenju je malo prenežna s kitom in je ne potegne dovolj iz vode. Po parih ponovitvah ji nekako uspe, ampak hitro tudi veter oslabi kar pomeni, da je speljevaje še bolj zahtevno…še posebej za začetnika.

Veter se ponovno okrepi, tako da tudi sam izkoristim pogoje in naredim en hiter session v vodi…toliko da ˝odkljukam˝ še en dan na kajtu .

Večer mine mirno ob večerji s kozarcem vina…Conor se je sicer v zadnjih dneh navadil da tudi v kuhinji dobi kak košček hrane, ko pripravljava obrok in ¨fehta˝ ob nogah. Oba se strinjava, da je to naslednja napakica katera zasluži pozornost .

Ampak o tem v prihodnjih objavah .

The post Lovljenje po plaži in Pija se pelje s Kitom 🙃 (by Primož) appeared first on Conor's Adventure.

Woohoo kaj pa resnično vrhunska izkušnja v šoli kajtanja? Iskreno…nisem si mislila, da me je možno tako hitro ponovno navdušiti nad tem športom. Kot že rečeno, sem lani v Egiptu dobila precejšen strah in me je želja po učenju minila. Zgolj Primoževi vztrajnosti se lahko zahvalim, da je v meni spet prižgal »ogenj« oz. željo po učenju….aja pa seveda tudi svojemu inštruktorju Vinku. Slednji si je resnično vzel čas in mi osnove kajtanja približal tako, da bi ga še osnovnošolček razumel.

In kaj je vmes počel Conor? Čeprav je bilo precej vetrovno in niti malo vroče, je pes večino časa prespal v senci v zavetrju. Imel pa je tudi družbo, ampak tokrat ne najino…, saj je Primož kajtal, jaz pa sem se učila. Zadnje dni sva s Primožem spoznala simpatično kajtersko družino in njihovi otroci so seveda navdušeni nad najinim kosmatincem. Sprva sva bila proti, da ga kdor koli drug boža, ampak, ko smo preživeli praktično celo nedeljo, vključno z večerjo skupaj, sva se včeraj odločila drugače. Glede nato, da se bomo družili verjetno cel preostali dopust, se nama ne zdi nič narobe, da ga občasno božajo in navsezadnje, ko midva kajtava malce popazijo nanj. Nasprotno… celo super se nama zdi, da se bo Conor navadil tudi na otroke (sama jih nimava). Prav tako je prav prisrčen občutek, ko vidiš kako sta otroka Tarja in Urban navdušena nad njim…no pes pa prav tako nad njima . Toliko o tem kako belgijci bojda ne marajo otrok…pa smo še en »mit« uničili….hahaha…

Kljub temu, da verjetno ni slabo iz vidika socializacije, da je pes izpostavljen različnim ljudem, različnih starosti, pa mora nekje vseeno biti meja (logično!!). Žal sva to tako imenovano »mejo« opazila oz. jaz sem jo na lastnih rokah začutila, malce prepozno. Zvečer smo odšli z omenjeno družbo na večerjo, Conor je šel seveda zraven in kljub dejstvu, da sem ga pred tem »zlaufala« na plaži (igrala in lovila sva se z žogico) je bil nemiren. Ga peljem med večerjo na sprehod, češ morda mora na malo oz. veliko potrebo, pa pes živčno ovohava okolico in začne v enem trenutku nekaj jesti. Odreagiram v sekundi (čeprav poskušam biti vedno kar se da pozorna na stvari na tleh) in mu želim odpret gobec, on pa začne cvilit kot zmešan in grizt. Greva naprej in situacija se čez par minut ponovi, razen, da tokrat grize in cvili še glasneje, ko mu želim odpreti gobec. Žal je moja desna dlan med tem »fasala« kar precej ugrizov. Priznam…v enem trenutku sem bila pošteno jezna nanj. Češ kaj mu pa je. Sej pa ve, da mi mora pustiti odpreti gobec »praktično kdaj se mi sprdne«.

Kasneje sva se s Primožem pogovorila okoli situacije in prišla do epiloga, da je bilo danes vse skupaj zanj preprosto preveč. Na plaži je bil precej sam (v senci in z vodo na razpolago), saj sva midva bila ogromno časa v vodi. Skoz so mimo njega hodili tuji ljudje, tukaj so potem še otroci, pa seveda veter in pesek v zraku, pa kljub senci visoke temperature…pa smo tam; pri živčnem psu, ki ima vsega poln kufer. Bova popravila v prihodnje .

The post Conorjeva trma in ponovno učenje kajtanja appeared first on Conor's Adventure.

Čeprav sva s Primožem na Neretvi že od četrtka, se še nisem opogumila, da bi se spravila kite-at. Žal sem si lani v Egiptu pridelala nekaj slabih izkušenj in posledično tudi straha, zato ne morem ravno trditi, da sem letos ne vem kako navdušena nad tem športom. Popolno nasprotje je Primož, ki poskusi praktično vsako uro izkoristiti za obnavljanje svojega (že nekoč pridobljenega) znanja.

»Glej, ti boš vsak dan kite-al in probal svoje znanje čim bolje izpilit, potem pa boš mene naučil, okej?«, sem mu predlagala pred odhodom na dopust, saj sem globoko v sebi vedela, da za učenje potrebujem človeka, ki mu res noro zaupam. Plus nekdo mora navsezadnje tudi paziti na Conorja…pač nisva več samo midva…haha kaj se pač menimo. Ampak Primož ne bi bil Primož, če ne bi naredil vedno nekaj po svoje in tako se je brez moje vednosti z učiteljem kajtanja Vinkom dogovoril, da se me na novo nauči kajtat. Preden nadaljujem, naj omenim, da sem bila lani v Egiptu deležna hitrega in izredno polovičarskega tečaja, kjer so kar nekaj osnov pozabili naučiti oz. povedati. Prav tako sem zaradi slabe izkušnje (blaga poškodba gležnja) razvila precejšen strah.

Torej, da nadaljujem…prideva na kite spot »Aja Pia, nekoga moraš spoznati, pridi, upam, da ne boš jezna name«, mi je Primož zaklical čez ramo, med tem, ko je mahal enemu moškemu pri baru. Priznam Vinko je naredil precejšen vtis name, zato Primoža kasneje nisem »zadavila«..skratka z učenjem oz. bolje rečeno s prebijanjem ledu začneva v torek. Glede na videno ima tip res potrpljenje s tečajniki in uči izredno počasi, natančno, sploh pa zelo »ziher« …bomo videli.

Conor se je v tem času ponovno prelevil v »kopača«. Aja sem slučajno že omenila, da sumiva, da je bil najin pes v prejšnjem življenju krt, ali rovka? Nor je na kopanje lukenj. Kje je možno bi on nekaj kopal, iskal…tako, da si lahko mislite kako je to izgledalo na peščeni plaži. Denimo v kotu bara je skopal luknjo, sicer sva pravi čas opazila in urgirala…pa vendar..haha .

Se je pa ponovno izkazal kot izredno potrpežljiv in priden kuža. Niti malo ga ni motilo, da smo praktično celo popoldne preživeli na kite-spotu. Preprosto se je zleknil pod mizo v kotu bara in večino časa prespal….hja…do trenutka, ko je k njemu nenadoma »skočila« okoli dve leti stara punčka. Psu valda ni bilo čisto nič jasno, kaj za boga, bi mala sedaj rada, ko ga je začela »vlačiti«. Ker sva se s Primožem ravno pogovarjala z znanci, nisva takoj opazila »napada« tamale na Conorja, ampak sva urgirala šele, ko je tamala bila že praktično na njem. Hitro sem preventivno pomirila Conorja, da ne bi začel lajati ali v igri celo grizti, v tem času pa so bili tudi starši tamale že pri nama.

Iskreno mi ni jasno kako lahko otroka tako spustiš izpred oči. No isto bi lahko rekli za naju, češ zakaj nista to preprečila? Ampak naj razložim, da sva Conorja umaknila v kot bara, bil je zavezan in izredno miren. Ne želim si predstavljati kaj bi bilo, da je pes star denimo 2 leti, sicer vzgojen, socializiran, pridno spi in nenadoma vanj »uleti« mali otrok. Pes kljub temu, da je zavezan, najprej zarenči (opozori), nato ugrizne in kaj potem? Kdo je kriv? Verjetno pes ali? Kljub temu, da je bil zavezan, je vzgojen in socializiran….nima pa neomejene potrpežljivosti in visokega praga bolečine. Noben verjetno ne bo okrivil popolnoma neodgovorne starše, ki pustijo otroka, da »leta« okoli ….pač to se mi res ne zdi prav.

The post Izredno bližnje srečanje z otrokom in spet tečaj kajtanja?? appeared first on Conor's Adventure.

Sem že omenila, da sva s Primožem noro ponosna na svojega psa? To, da je priden in neproblematičen kuža, ponavljam že skoraj kot pokvarjena gramofonska plošča. Upam, da s pretirano hvalo nisem že na skrajnem robu vzdržnosti in vas zaradi tega še nisem odgnala.

Ampak…sej verjetno poznate tisti dober občutek, ko se za nekaj res trudiš, v našem primeru je to pač ukvarjanje, delo in trening s psom…no skratka in kot popoln začetnik (torej jaz) in malce bolj izkušen (Primož) poskušaš narediti čim več stvari prav in kar se da malo narobe…in potem vidiš res top shit rezultat, da ti torej kljub tvoji »zelenosti« nekaj ratuje in si očitno na pravi poti. Če ne drugega sedaj malce bolj razumem vse tiste od ponosa kipeče mamice, ki se tako rade pohvalijo z nadarjenostjo in sposobnost svojih otrok.

Jap…res jih v nulo razumem, tako sem se namreč jaz počutila pozno popoldne, ko sva z izredno fokusiranim (name) Conorjem hodila po peščeni plaži oz. kite spotu (tako se reče plaži, kjer se kajta) ljudje pa so naju gledali (da, res so naju…ni se mi samo zdelo) in komentirali v stilu »Vau kakšen lep pes«, ali pa »Joj ni to belgijski ovčar? Glej ga kako je lep«. Čeprav sem sama, ko delam s psom izredno fokusirana nanj in okolice praktično ne opazim, no razen potencialno motečih dejavnikov, pa zelo dobro slišim kakršne koli komentarje. Verjetno je jasno, da sem zrasla kot žirafa, ko sem zaslišala takšne pohvale .

Ampak…iskreno niso bile pohvale tisto, kar me je naredilo izjemno ponosno (da sem se v sebi začela napihovati kot ona riba napihovalka). Najbolj razveseljujejoče je bilo dejstvo, da je pes res VSE moteče dejavnike v nulo ignoriral.

Sprva, ko sva prišla na plažo sva se najprej sprehodila okoli, opravila malo/veliko potrebo in nato čakala Primoža, da končna s kajtanjem. Pes je v enem trenutku pokazal izjemno zanimanje za delo/trening, pa sem si rekla, »Okej, pa ga dajmo malo zamotit, plus izjemno dobra priložnost, da na koncu še vadiva odpoklic na spuščenem povodcu«. Pa sva začela in malecki se je res noro dobro odzival, »sedi«, »platz«, »up«, »čakaj«, tudi »poleg« in celo »glas«(lajanje) brez kakršnih koli težav. Kljub temu, da so mimo naju hodili ljudje, ga klicali s cmokanjem, tleskanjem….Conor ignore in fokus name. Glede na res dobro odzivnost psa, plus ker vseeno ni bilo spet toliko ljudi, ali kakršne koli druge »nevarne situacije«, sem se odločila, da ga spustim iz povodca in še malce povadim odpoklic ter čakanje. Noro. Pes je sedel na eni strani plaže, čakal na moj ukaz »pridi«, brez da bi sploh trznil na moteče spet »cmokajoče in tleskajoče« odzive. (Samo pismo…nekateri ljudje so res izjemno fascinantni, ko vidijo, da nekdo trenira s psom, ampak neee…oni še kar kličejo psa k sebi in spuščajo 101 čuden glas.) Nato sva se lovila in se sprehodila (brez povodca) vzdolž plaže, brez kakršnih koli težav. Pes je na ukaz pritekel skorajda takoj.

K Primožu, ki je vmes ravno zaključil s kajtanjem sem se vrnila ponosna kot pav in z nasmehom do ušes. Edino žal mi je bilo, da nisem uspela vsega skupaj tudi filmsko dokumentirati, da bi prijetna izkušnja ostala ne samo v moji glavi, temveč, da bi jo lahko videli tudi vi .

The post Glavna zvezda Conor na kajtarskem spotu (plaži) appeared first on Conor's Adventure.

Conor je danes dopolnil 3 mesece. Priznam, na trenutke prav pozabim, da je še takšen froc . Se mi zdi precej velik za svoja leta oz. ups. mesece haha…

Danes je tudi točno mesec dni odkar sva ga pripeljala domov. In odkar se je najino življenje mičkeno spremenilo. Tisti, ki naju poznajo oz. bom tako rekla, ki so poznali najin »free« stil življenja naju občasno vprašajo, če nama je žal, da sva si omislila psa. Iskreno? Ne bom zanikala, da ob kakšnih zoprnih situacijah hrepeneče ne pomislim na tiste čase, ko sva bila še sama in »svobodna«, po drugi strani, pa je toliko novih, zanimivih stvari. Občutek, ko opazuješ, kako se tvoj pes razvija, napreduje, raste, je resnično dober . Občutek, ko te je zjutraj vesel, kot da te ne bi videl mesec dni. Pa, ko naredi kakšno bedarijo, ali, ko po sprehodu izvaja resnično unikatne spalne poze .

Skratka življenje z belgijcem je tudi po mesecu dni še vedno enostavno in zabavno. Še vedno sva oba v enem kosu (predvsem mislim na najine okončine), res pa je, da smo glede grizenja določili stroge »fuj« omejitve. Tako, da če sem iskrena mi za zdaj še ni jasno, zakaj okoli te pasme krožijo izredno negativne zgodbe.

Ok, ne me sedaj razumeti, da trdim, da je pasma belgijski ovčar, različica Malinois oz. »malina« enostavna pasma. Ker ni. Daaaleč od tega (da me ne bi kakšen kinolog za ušesa ). Želim samo izpostaviti, da zaenkrat ni ne duha in sluha o »divji, nekontrolirani malini, ki grize vse okoli sebe« Se razumemo?  

Potrebno je tudi izpostaviti, da se midva s Primožem že od prvega dne izredno aktivno ukvarjava s Conorjem. Če ste prebrali vsaj del tega bloga, potem vam je jasno, da:

Najin pes ni cele dneve sam in sprehod vidi zgolj 2x dnevno.

Poleg sprehoda, ki traja zjutraj in zvečer min 20-30min, se z njim čez dan tudi igramo, približno 2x 10-15min.

Prav tako približno 3-4x dnevno izvajamo treninge poslušnosti, ki trajajo okoli 3-5 min.

K temu je potrebno prišteti še ogromno cartanja (oz. »valjanja« po tleh…jaa vem…sej ne vem kdo je bolj smotan Conor ali jaz) in dan je počasi okoli.

Vsa omenjena časovnica je zgolj okvirna, saj je vse skupaj potrebno prilagajati starosti in počutju psa, tudi zunanji temperaturi in navsezadnje najinemu času, ki ga včasih tudi malce zmanjka.

Glede na današnji Conorjev »praznik« sva se odločila, da bova tudi midva imela malce na off, plus vetrovna napoved je bila naravnost odlična, kar pomeni, da smo se ponovno odpravili v italijansko marino Julijo. Sama sem bila zaenkrat zgolj v vlogi gledalca (priznam, malce imam respekta do kajtanja), Primož pa se je pogumno podal v vodo. Za prvič mu je šlo super. Tudi Conor je bil super priden in je brez problema počakal sam, zavezan v senci, med tem, ko mi je Primož pri svojem kajtu ponovno razlagal že zdavnaj pozabljene osnove.

Torek je tudi dan za…? Prav ste ugotovili, malo šolo . Ta teden je vlogo vodnika ponovno prevzel Primož. S Conorjem jima je šlo v redu. Sploh »odpoklic« sta razturala. Morda se je začelo malce zatikati pri izvedbi ukaza »platz«, malecki je namreč začel nekaj štrajkat. Vajo izvede zgolj napol, ali pa se dela, da te ne razume in samo sedi. Bomo v naslednjih dneh odpravili težavo z dajanjem več poudarka na vajo »platz«.

The post Conor 3 mesece in en mesec odkar se je najino življenje spremenilo… mičkeno spremenilo 😊 appeared first on Conor's Adventure.

Po jutranjem »krešu« s Primožem in kasneje »pogovoru miru« (jap še vedno se mičken del naju nekako ne more sprijazniti s situacijo, da več nisva sama in zgolj, midva), sem se po res doooolgem času odpravila v fitnes v Koper. »Juhuhu končno uteži«, je del mene od veselja poskakoval. Iskreno se ne spomnim, kdaj sem nazadnje s takim užitkom in veseljem dvigovala uteži . Zahvaljujoč korona situaciji sem se dolgo upirala želji po obisku fitnesa, sedaj pa upam, da je končno dovolj varno, čeprav glede na zadnje številke je tudi to vprašljivo.

Med tem, ko sem jaz prelivala švic in metala gvihte, je tokrat Primož igral gospodinjo in pasjega trenerja hkrati. Uspelo mu je izredno dobro utrditi povelje »up« oz. če prevedem stoj, dodatno pa sta začela z učenjem lajanja na ukaz, »glas«. Primož je še vedno v kontaktu z najinim vzrediteljem in po enem izmed pogovorov, kaj vse učiti psa pri tej starosti, mu je Gabor dejal, da z njegovo psičko (sestra od Conorja) trenira povelja »sedi«, »platz«, »up/stoj«, »glas« in »čakaj«. Podobno svetujejo tudi v spletnem programu Arnolda Kivaga, ki nama je mimogrede izredno všeč in po njem Conorja tudi treniramo.

Verjetno ste se na tem mestu vprašali, zakaj pa potem hodite v malo šolo? Vaje, ki jih delamo tam so zelo dobre, Petra kot inštruktorica je res čudovita oseba z ogromno znanja, vendar, če najdeš spletni program prilagojen posebej belgijskim ovčarjem, ki po vrhu odgovarja tudi psu, ga boš verjetno vzel za svojega .

Pozno popoldne smo se odpravili v italijansko Marino Julijo, kjer sva po tihem upala na srečo z vetrom. V roku dobrega tedna se odpravljamo na izliv reke Neretve, kjer je v planu tudi kajtanje. Bojim se, da sem vso pridobljeno znanje iz lanskega Egipta verjetno že pozabila in bo potrebno »led prebijati« na novo. V izogib preveliki blamaži na Neretvi, si nekako želim vsaj približno povrniti nekaj občutkov, zato je obisk Julije idealen.

Prideva tja in ne, da ni vetra. Še sapice ni bilo. V redu pa drugič, bojda bo naslednja priložnost v torek. Conor ni bil najbolj navdušen nad situacijo, ki je sledila; sprehod po morju (bilo je tako plitvo, da plavat žal nisi mogel), vendar se je hitro vdal v usodo in je proti koncu celo začel uživati. Sledilo je obvezno tuširanje. V Italiji je za tuše katastrofalno poskrbljeno, oz. sploh ni, saj je vse proti doplačilu. Okej, če ne gre drugače bomo pač plačali, ampak sva na srečo uspela najti neko provizorično pipo, da sva stuširala Conorja. Tokrat je šlo lažje, očitno se je mladenič že nekako navadil, da voda le ne grize »Pridi, te povabim na en Aperol«, je Primož očitno prebral moje misli. S Conorjem kot je to že običajno ni bilo težav. Sprva je bil malce živčen zaradi mokre dlake, nato pa se je ulegel na sonce in »ta starima dvema« dal mir. Tudi mimoidoče je ignoriral, kar je svojevrsten napredek, saj običajno precej sili v ljudi.

The post Obisk fitnesa, učenje lajanja in neuspešen poskus kajtanja appeared first on Conor's Adventure.