Petek, 17.7.2020, dan 40
Sem že omenila, da sva s Primožem noro ponosna na svojega psa😇? To, da je priden in neproblematičen kuža, ponavljam že skoraj kot pokvarjena gramofonska plošča. Upam, da s pretirano hvalo nisem že na skrajnem robu vzdržnosti in vas zaradi tega še nisem odgnala.
Ampak…sej verjetno poznate tisti dober občutek, ko se za nekaj res trudiš, v našem primeru je to pač ukvarjanje, delo in trening s psom…no skratka in kot popoln začetnik (torej jaz🙋) in malce bolj izkušen (Primož👱🏼) poskušaš narediti čim več stvari prav in kar se da malo narobe…in potem vidiš res top shit rezultat, da ti torej kljub tvoji »zelenosti« nekaj ratuje in si očitno na pravi poti🙃. Če ne drugega sedaj malce bolj razumem vse tiste od ponosa kipeče mamice, ki se tako rade pohvalijo z nadarjenostjo in sposobnost svojih otrok😇.
Jap…res jih v nulo razumem, tako sem se namreč jaz počutila pozno popoldne, ko sva z izredno fokusiranim (name) Conorjem hodila po peščeni plaži oz. kite spotu (tako se reče plaži, kjer se kajta) ljudje pa so naju gledali👀 (da, res so naju…ni se mi samo zdelo) in komentirali v stilu »Vau kakšen lep pes«❤, ali pa »Joj ni to belgijski ovčar? Glej ga kako je lep«. Čeprav sem sama, ko delam s psom izredno fokusirana nanj in okolice praktično ne opazim, no razen potencialno motečih dejavnikov, pa zelo dobro slišim kakršne koli komentarje. Verjetno je jasno, da sem zrasla kot žirafa, ko sem zaslišala takšne pohvale 😍😁.
Ampak…iskreno niso bile pohvale tisto, kar me je naredilo izjemno ponosno (da sem se v sebi začela napihovati kot ona riba napihovalka😂). Najbolj razveseljujejoče je bilo dejstvo, da je pes res VSE moteče dejavnike v nulo ignoriral💪🏼.
Sprva, ko sva prišla na plažo sva se najprej sprehodila okoli, opravila malo/veliko potrebo in nato čakala Primoža, da končna s kajtanjem. Pes je v enem trenutku pokazal izjemno zanimanje za delo/trening, pa sem si rekla, »Okej, pa ga dajmo malo zamotit, plus izjemno dobra priložnost, da na koncu še vadiva odpoklic na spuščenem povodcu«. Pa sva začela in malecki se je res noro dobro odzival, »sedi«, »platz«, »up«, »čakaj«, tudi »poleg« in celo »glas«(lajanje) brez kakršnih koli težav🙃. Kljub temu, da so mimo naju hodili ljudje, ga klicali s cmokanjem, tleskanjem….Conor ignore in fokus name. Glede na res dobro odzivnost psa, plus ker vseeno ni bilo spet toliko ljudi, ali kakršne koli druge »nevarne situacije«, sem se odločila, da ga spustim iz povodca in še malce povadim odpoklic ter čakanje. Noro😍. Pes je sedel na eni strani plaže, čakal na moj ukaz »pridi«, brez da bi sploh trznil na moteče spet »cmokajoče in tleskajoče« odzive. (Samo pismo…nekateri ljudje so res izjemno fascinantni, ko vidijo, da nekdo trenira s psom, ampak neee…oni še kar kličejo psa k sebi in spuščajo 101 čuden glas🙈.) Nato sva se lovila in se sprehodila (brez povodca) vzdolž plaže, brez kakršnih koli težav. Pes je na ukaz pritekel skorajda takoj.
K Primožu, ki je vmes ravno zaključil s kajtanjem sem se vrnila ponosna kot pav in z nasmehom do ušes. Edino žal mi je bilo, da nisem uspela vsega skupaj tudi filmsko dokumentirati, da bi prijetna izkušnja ostala ne samo v moji glavi, temveč, da bi jo lahko videli tudi vi 😉.
