Tako pa sva tudi midva s Primožem in Conorjem na čelu dočakala težko pričakovan dopust, ki bo prvič v mojem življenju malce daljši. Namesto tedenskega oz. klasičnih 14ih dni, sem se nekako uspela prepričat, da si dajva letos…malce privoščit in oditi na »oddih« za tri tedne. Sprva se mi je kot novo pečeni podjetnici zdela ta zamisel izredno neodgovorna, češ »Kaj si nor ti malo, ravno sva na noge postavila Conor’s Adventure, sedaj pa naj grem za takooo dolgo na dopust?«, sem vprašala zaročenca dober mesec nazaj, ko je prvič prišel s to idejo.

Ampak, ko sem nekako uvidela, da na dopustu nisva bila praktično NIKJER že eno leto (brez kakršnega koli vikend oddiha), in, da so tudi moje baterije že nekaj mesecev konstantno na minimalni »napolnjenosti«….Potem ugotoviš, da res potrebuješ konkreten oddih. In, da morda ideja o treh tednih prvič v mojem življenju niti ni tako zelo slaba…

Najprej odklop in ležanje na plaži….v kraju Rtina….

Nekako tako sva planirala prvih nekaj dni najinega dopusta. Popoln odklop in ležanje na plaži s kakšno dobro knjigo v roki in občasnim norenjem ter čofotanjem s Conorjem. Nastanjeni smo bili v čudovitem penzionu Villa Rosa v kraju Rtina, par kilometrov naprej od otoka Pag. Če pozabimo na začetno izredno slabo izkušnjo s sobo, ki smo jo dobili prvo noč, so bile preostale štiri noči (bivali smo od torka do sobote) fantastične. Če imate psa, toplo priporočam, saj so dobrodošli povsod. Tako na čudoviti plaži penziona, kot v jedilnici, skratka nikjer ni bilo s Conorjem nobenih težav.

Prve dni najinega bivanja sva želela malce raziskat otok Pag, ampak sva se zavoljo precejšnje vročine in Conorja, ki mu je jezik molel skoraj do tal, vdala. Na najino srečo, sva se že takoj v torek (še preden sva se sploh namestila v penzionu), ustavila v kampu Straško in preverila ali govorice o prelepi pasji plaži res držijo . Kljub temu, da nisva bila gosta kampa, so nas brez problemov spustili noter. Tam pa pravo presenečenje…Priznam, bila sem fascinirana nad naklonjenostjo kampa do psov. Da sploh ne govorim o prelepi pasji plaži, ki celo premore kar nekaj sence….Najbolj sem bila navdušena nad pravo pasjo umivalnico, kjer sva lahko Conorja po morskih vragolijah stuširala. Psi so v kampu dobrodošli tudi v vseh barih, kjer jim natakarji ponekod celo brez, da izrecno prosiš, prinesejo svežo vodo.

Kamp Straško in psi – sedi 5, Kamp Šimuni, ne hvala…

V sredo sva želela podobno kot kamp Straško, preverit kako je s psi v kampu Šimuni. Za drugo leto planirava, da bi za kakšen teden najela mobilno hiško, saj so naju v kampu Straško povsem navdušile….

Kljub temu, da je marsikomu kamp Šimuni lepši kot Straško, sva bila nad odnosom do psov razočarana. Če imaš psa, se v dotičnem kampu počutiš ko »zadnje kotalo« sem zgroženo komentirala Primožu, ko sva prišla na t.i. pasjo plažo. SLednja je bila z ograjo (kot da smo kužni), ločena od ostalih, kjer se je na vročini pod senčniki stiskalo nekaj kosmatincev. Pustimo podatek, da ima omenjen kamp kar nekaj kilometrov plaže in za pse jo je namenjeno mogoče 10%! Oprostite, ampak meni je to absurd. Sej pravim, kot da smo lastniki psov kužni, oz. smo manjvredni… Nad tem sem se zgražala že lani. Sej razumem, da vse plaže, sploh kakšne »fancy« mestne res niso primerne za pse. Da pa so ponekod tako apriori proti, oprostite tega pa ne razumem. Ponekod se mi zdi, da najprej zapičijo ogromno tablo s prepovedanim psom, potem pa se lotijo »zasilnega urejanja« plaže…pač žalostno…

Seveda sva se s Primožem nemudoma pobrala iz kampa in se odpeljala par kilometrov naprej ponovno v Kamp Straško. Tudi tokrat so nas brez problemov spustili noter, kjer smo preostali del popoldneva ponovno izredno uživali, sploh Conor. Celo prvič v življenju se je spoznal s SUPom , nad katerim pa ni bil ravno najbolj navdušen… Kljub temu, da obožuje vodo, se logično še vedno najbolje počuti na trdnih tleh.

Tudi belgijca se da preterat in spet en »fail«

Ena izmed verjetno večjih zablod oz. naivnosti, ki jih lastniki psov (sploh taki, ki imamo prvič psa) mislimo je, da »pes že sam ve kaj je za njega dobro oz. kdaj ima dovolj« .

Lani sem se v mali pasji šoli naučila, da psa ne smeš nikoli samega pustit ležat na soncu, češ, sej, če mu ne bo pasalo, bo že sam šel v senco. Napaka. Bojda se je že nekajkrat zgodilo, da je prišlo tudi pri takšnih psih, ki so »prostovoljno« ležali na soncu do vročinskega udara.

No podobno je z gibanjem. Naivno misliti, da ti bo pes sam pokazal, ko ima dovolj, denimo plavanja, je zmota . Tako se je nama s Primožem zgodilo v petek, ko se je Conor pozno popoldne po nekaj dnevnem norenju po vodi in plavanju ter verjetno še nasploh zaradi vročine in vsega kaj morje prinese s seboj….samo ulegel. Sama sem itak zagnala cel vik in krik, češ kaj je s psom narobe? Pa kako sva lahko bila tako neumna, pa če res gre samo za utrujenost, da ni kje kaj hujšega z njim itd… Glede nato, da je imel normalen apetit, normalno odvajanje, samo zgledal je kot cota, brez kančka energije, sva boščka očitno res preterala . Vemo za naslednjič, da tudi belgijci niso »vsemogočni«, kot se to tako rado poudarja .

Slapovi Krke, ki jih tudi v tretje nisem videla…

Naslednji dan, v soboto je bil Conor spet stari »navihanec«. Oddih v penzionu Villa Rosa se je žal bližal h koncu in sledil je premik. Tako kot lani smo se podali na jug Hrvaške k izlivu reke Neretve v kraj Blace.. »Letos pa si želim pod nujno ogledati Slapove Krke, pa še Conor je že dovolj star in mu hoja do tja ne bo prenaporna«, sem rekla Primožu nekaj tednov nazaj, ko sva planirala celoten odpust.

Očitno v tretje pri nama tudi ne gre, saj smo do kraja, kjer se parkira avto in se nato, do slapov nadaljuje peš prišli okoli 12ih. Zaradi vročine se nama je zdelo malce »nehumano« (za Conorja) hoditi po največji vročini do par kilometrov oddaljenih slapov. Res je, da bi si slapove lahko ogledala tudi z ladjico, ampak na koncu sva se ponovno odločila za poležavanje ob reki Krki . Že lani sva odkrila prečudovito plažo (nasproti kraja za vstop na ladjico) pod borovci, popolnoma na samem. Sledilo je poležavanje, čofatanje in igra s Conorjem. Kosmatinko je dokazal, da je njegov nivo energije defintivino nazaj, saj je bil vrhunsko razposajen…

Sledilo je pozno popoldansko kosilo v bližnjem mestecu Skradin v tamkajšnji gostilni Bonaca (če ste slučajno tam, NUJNO pojdite, ker imajo božansko morsko hrano ). Nato vožnja proti Neretvi, kjer bomo bivali naslednjih 14 dni…

Se javim še kaj

The post Dopust s psom na otoku Pag oz. bližini appeared first on Conor's Adventure.

Pa sva jo končno dočakala, novo, prenovljeno spletno stran . Moram rečt, da sem nad izdelkom oz. končno podobo strani resnično navdušena. Kljub temu, da sem precej pikolovska in sem včasih težko zadovoljna na prvo žogo, je Jernej (naNetu.si) opravil vrhunsko delo. Da o medsebojnem sodelovanju in njegovi odzivnosti sploh ne govorim.

Če bo kdo izmed vas v prihodnje iskal koga za izdelavo spletne strani….(ne, to ni oglas, ali plačan blog ), ga kontaktirajte. Verjemite, zlata je vredno, če ti je nekdo na voljo praktično takoj, ko ti spletno stran »čudno nalaga«, ali pa ti je pri objavi bloga zagodel tehnični škrat. Četudi je to ob 20ih zvečer, ali pa v sob. zjutraj .

Skratka nova spletna stran je šla danes v »svet« in upam, da nam bo sedaj uspelo pridobiti še več zvestih bralcev. Do sedaj na žalost tudi nisva imela urejene neke konkretne analitike, ki bi spremljala »promet« na strani, ampak glede nato, da se praktično dnevno najde, kdo, ki bere in spremlja blog…vas je očitno kar nekaj. No…bomo videli, v roku par tednov, ko bo g. Google s svojim programom Analytics dal neke konkretne podatke, bi morali vedeti že več koliko vas sploh je .

Je pa bil današnji dan poseben iz še enega vidika, najin kosmatinec je dopolnil že 7 mesecev. Hudiča kako gre čas hitro. Zdi se mi, da je ravno včeraj pricapljal v najin dom, danes pa je že skoraj odrasel samec. No…mislim na pogled odrasel, drugače je uradno še mladič haha…. Sej če sem iskrena niti ne vem kdaj naj bi mladič uradno postal odrasel pes, kolikor sem brala naj bi bilo to nekje med 12im in 18im mesecem starosti, je pa precej odvisno od pasme in velikosti psa.

Današnji dan je bil za november res nadpovprečno topel in skoraj bi bil greh, če se ne bi odpravili v naravo. Tokrat smo jo namesto v hribe (kot prejšnji vikend) mahnili proti reki Reki. Verjetno ne rabim posebej poudarjat, da je bil Conor izleta nadvse vesel, sploh končnega cilja – reke. Kot vse kaže, ga ponovno malce »hormonsko trga«, saj je zadnje čase izredno razposajen, najbolj pa je bodlo v oči današnje noro zanimanje za vodo . Če se spomnite sem poleti večkrat pojamrala, da Conor v primerjavi z ostalimi belgijci ni ravno vodni pes in je šel vanjo zgolj, če si ga lepo prosil.

»Primož od kdaj pa je Conor tako navdušen  nad vodo?«, sem začudena vprašala zaročenca, ko smo prišli do obrežja reke in je Conor stekel v vodo, kot Mitch iz Baywatch-a. »Pojma nimam….misliš, da če ga spustima, se bo šel kopat?«, me je začudeno pogledal. »Probajmo«, sem odvrnila in psa spustila iz povodca. Aleluja…cel žur. Kosmatinec je stekel v vodo in zaplaval kot, da smo sredi poletja. Malce smo še noreli po obali reke in se igrali, nato pa smo se vrnili domov, kjer sem Conorja pošteno skopala s toplo vodo.

Verjetno mi ni treba posebej razlagati, da je gospodič zaspal kot ubit v svoji »kući« oz. kletki…. Aja..še to, o driski ni več duha in sluha….jeeej.

The post Conor 7 mesecev, nova spletna stran in kopanje v reki 🏊 appeared first on Conor's Adventure.

Včerajšnji dan je bil dokaj »gostilniško« obarvan, zato vas tudi nisem želela utrujati z opisovanjem obiska ene, druge in tretje gostilne oziroma bara. Zjutraj sva šla na zajtrk v Nano (mimogrede, meni osebno najboljši zajtrk v mestu ) in na sestanek z Jernejem. To je tisti frajer, ki spletno stran Conor’s Adventure postavlja na malce višji nivo, kot je sedaj. No pol je sledilo praznovanje maminega rojstnega dne, pa dobro kosilo in še boljša torta, pa dosti vina…..hja pa smo tam. »Napokani« dobre hrane do mrtvega . Conor je bil cel čas »gostilniških« obiskov izredno priden in potrpežljiv, praktično smo na trenutke pozabili, da ga imamo, saj je pod mizo slinil svoj kos ploščice . Za potrpežljivost se mu je Primož zvečer »odkupil« z doolgim sprehodom ob reki Dravi in igranjem z žogico, jaz pa sem odšla v mesto (spet) na pijačo in druženje s kolegicami .

Včerajšnje kalorije od hrane in pijače je bilo potrebno nekako spraviti ven, zato je bilo wake-anje več kot dobrodošlo .

Ampak ja…kot sem jamrala že pred tedni, kljub temu, da sva se potrudila biti v parku dokaj hitro, ob 10ih zjutraj, je bila nora gneča. Komaj sva uspela najti nek »miren« kotiček, kjer ne bi vsak, ki bi imel 5 sekund časa silil in gnjavil Conorja, med tem, ko bi midva wake-ala.

Žal nisva mogla preprečiti občasnih »provokacij« drugih spuščenih psov. Da o pripetljaju, ko je nek xy spuščen labradorec »mrtvo hladno« prišel k našim stvarem in pojedel pol Conorjevih briketov iz naše pasje torbice, sploh ne govorim. »Mislim, kaj folk se res ne zaveda, da lahko njihov spuščen pes poje tudi kaj neužitnega?«, sem se jezila in mirila Conorja. Tudi Primož je lastnike prebadal z očmi. »Ne vem Pia….jaz se bolj sprašujem, kaj bodo ti lastniki vseh teh spuščenih psov naredili, ko jim bo psa enkrat en zavezan pes ugriznil?«.

Imel je prav, po parku so trenutno tekali okoli trije, štirje psi…vsi spuščeni. Edino Conor je bil zavezan. Valda ga je vsak prišel povohat in naš je začel lajat kot zmešan. Sprašujem se kaj bi bilo, če bi bil večji in bi drugače odreagiral? No bolje, da sploh ne razmišljam o takšnem scenariju .

Sva pa tudi njemu privoščila malce vodnih aktivnosti in sicer, ko sem po padcu v vodo (ni mi uspel trik na objektu) priplavala do majhnega plastičnega pomola, mi je nasproti priplaval »vodni pes«. Jap…nisem mogla verjeti, da je šel kar sam v vodo, se delno povzpel na mojo plavajočo wake-desko in z menoj odplaval do pomola, na katerega pa ni in ni mogel splezati. Jooj je bil luštkan, ker mu je nenehno drselo …bogec mali.

Resnično je bil dober občutek, biti po kakšnih slabih dveh mesecih ponovno na moji »biserki« (ime deske). Odkar je karantena na Hrvaškem in ne moreva v Poreč ter ne živim več v Mariboru wake-anje res noro pogrešam. Zahvaljujoč resnično nori gneči težko rečem, da sem se danes v teh dveh urah ne vem kako navozila, saj sem večino časa porabila za stanje v vrsti. Upam, da se stanje čez par tednov, ko prideva ponovno umiri in si bom lahko dala malce več duška .

The post Čas za wake-anje, čofotanje 💦 in klasično »gnjavljenje« spuščenih psov appeared first on Conor's Adventure.

Dan se je začel pestro…z dretjem v bajti. Ne pomnim kdaj sva se nazadnje s Primožem tako grdo, sploh pa glasno skregala. Razlog? Iskreno sej ne vem več točno. Zbudil se je »tečn kot dirska« (kot mi je kasneje priznal), ker se mu je strahotno upiralo pobiranje krompirja na nonini njivi…nato je v kuhinji zaradi časovne stiske nastalo med nama izrazito trenje…in ekola…mamo prepir. Roko na srce, da se moraš v nedeljo ob 7ih zjutraj na »gospodov dan« odpravit pobirat krompir, morda ni ravno najbolj »normalno«. Ampak ok, ker živiva »na kmetih«, bojda ne poznajo »prostih nedelj«.

Sama sem se šla »ohladit« (od prepira) na plažo Sv. Katarine v Ankaran. S pasjo šolo smo se namreč dogovorili, da se raje odpravimo na pasje kopanje, kot pa na sprehanje psov po razgretem Kopru. Kot že veste imamo običajno pasje ure v torek in četrtek, ampak Petra je želela pred četrtkovim izpitom narediti še eno uro v urban okolju in je bilo današnje čofotanje več kot primerno.

Ob 8ih smo se dobili na parkirišču z verjetno najbolj drago parkirnino na slovenskih tleh. Morda se zdi komu banalno, da to omenjam, ampak oprostite, da stane ura parkiranja v nedeljo na makadamskem, luknjastem parkirišču v Ankaranu 2 € je pa podn. Ono res, za kozlat. Zgražali smo se vsi po vrsti… Okej…plačamo, in odrinemo na plažo.

Adijo kaka legenda…. psi so res noro uživali. Conorju je pasja družba več kot očitno izvrstno pasala. Vodniki smo s psi (na povodcih, se razumemo) čofotali in noreli po vodi in brezskrbno dovolili, da so se igrali med seboj. Nekateri kužki, so bili danes celo prvič v vodi. Čeprav so njihovi lastniki želeli Petro na vse pretege prepričati, da pa se oni (kužki) ne bodo kopali, saj se bojijo vode…je Petra hitro dokazala nasprotno. Pač ženska je carica, »that’s the point «.

Po prvi »dozi« igre je sledil kratek trening poslušnosti in raznih vaj. Tokrat s Conorjem nisva imela nobenih »vohljajočih oz. fokus padajočih« težav. Ponovili smo vajo »poleg«, »čakaj«, »sedi« in platz«. Za na konec pa še vajo odpoklica, »pridi«. Petra je držala psa, mi pa smo šli kakšnih 15 m vstran in ga poklicali k sebi. Adijoo kakšno veselje, ko pes celi srečen priteče k tebi. Če bi naju s Conorjem kdo opazoval, bi težko rekel kdo je koga bolj vesel; ali pes, ko pride k meni, ali jaz psa haha….

Dobra urca pasjega norenja hitro mine, poslovili smo se in s odpravila sem se proti domu na »zakop bojne sekire« s Primožem.

Se pripeljem na dovoz hiše in zagledam »mojstra Miha« kako izkopava luknje za Conorjev boks. »Očitno so s krompirjem končali«, si mislim, preden mu skoraj filmsko padem v objem in se drug drugemu opravičiva. Jah….tudi to se dogaja v še na pogled ne vem kako lepi zvezi . Sej veste, povsod so vzponi in padci. Enim to pač ni sram priznati, da so tudi dnevi, ko je vse prej kot rožnato .

Preostali del dneva smo preživeli dokaj ležerno. Morda velja omeniti izredno luštno izkušnjo s Conorjem, ko me je med tem, ko sem se za dobro urco zaprla v pisarno prišel pozdravit. Čeprav pri sebi nisem imela nobenih priboljškov, je začetna igra prerasla v »mini trening«. Zgolj z nakazom roke sem ukazovala različne vaje (sedi, platz, vmes, spin, tudi preval) in ne morem verjet, da mu je šlo dokaj gladko . Edina nagrada je bila samo moja pohvala, ki pa je bila (po Petrinem navodilu) dosti bolj »vesele oz. prešerne narave«, kot običajno.

In zadeva resnično deluje. Če psu izrazito pokažeš svoje veselje nad njegovim znanjem in ga (na pogled) skoraj pretirano pohvališ, lahko določene stvari narediš tudi brez priboljškov . …in spet je imela Petra, kot vedno prav .

The post Mala šola, ki raztura – jutranje pasje kopanje (foto KD Obala) appeared first on Conor's Adventure.

Uff kakšno čudovito jutro. Sej Neretva je bila super. Prečudovit apartma z bazenom, majhna idilična vasica, top družba, kite-anje, mivka, odlična hrana. Ampak…nekaj je manjkalo. Vsakodnevno kopanje v kristalno čistem morju, kjer na 5 m globine tudi brez maske jasno vidiš dno.

No to, sem doživela danes zjutraj, ko sva ob 7.15 s Primožem skočila v vodo. Prespali smo v naselju Petrčane pri Zadru in ne boste verjeli kljub izredno turističnemu naselju in lepo urejeni kamniti plaži, NI BILO ZNAKA! Aleluja…mogoče, pa so Hrvati na tem delu Dalmacije bolj naklonjeni psom.

Pred nadaljevanjem poti proti domu sva se še ustavila na kajterskem spotu Nin, v primeru, če se v prihodnjih tednih odločiva za kratek oddih na otoku Pag in bo veter dopuščal kajtanje. Kljub vročini se nisva odločila za kopanje na peščeni plaži, saj sva imela mivke že »poln kufer« (zvečer sem pri razpakiranju ugotovila, da dobesedno).

Se odpravimo naprej po Jadranski magistrali, češ se bomo ustavili kje po poti, ko bo kakšna čudovita plaža. Pridemo do naselja Starigrad (v bližini Narodnega parka Paklenica), ko Primož naenkrat »Ti..Pia, si vzela kopalke iz terase?«. Prebledela sem. Kot, da bi me polil z vedrom ledu. Valda jih nisem vzela. Ampak veš tisto, ko ti nenadoma zastane dih in prosiš boga na čudež. Ne, kopalk ni bilo, ostale so na terasi pensiona, kjer sva prespala. Ni nama preostalo drugega, kot polkrožen obrat in nazaj »na morje«. Pred dopustom sva si v Calzedonii oba kupila nove kopalke in ni šans, da bi jih pustila.

Sproščena, umirjena pot domov se je zahvaljujoč najini pozabljivosti prevesila v hitenje, saj sva morala ob 18ih ujeti pasjo malo šolo. Ko sva zapeljala na domač dovoz sva Primoževemu očetu Rajku poleg toplega pozdrava, zgolj predala Conorja in šibala naprej. Na sporedu je bila namreč šola pasje prve pomoči, zato kužkov nismo potrebovali.

Zanimivo, ampak odkar sva na morju doživela, da je zaradi spleta okoliščin (oba sva bila v vodi oz. kajtala) Conor ostal sam na plaži in so ga pazili najini kajterski kolegi, sva se (oz. jaz sem se) glede nekaterih stvari dosti bolj sprostila. Denimo še par tednov nazaj bi se z vsemi štirimi upirala, da psa pustiva Rajku, češ ga bo preveč razvadil, no danes pa mi ni bil noben problem, saj me je morska izkušnja naučila, da se »psa tako hitro ne pokvari«.

Aja…pa fajn je biti doma po dolgem času..prav zares .

The post Prisilno »vračanje« na morje appeared first on Conor's Adventure.

Aleluja….kaj pa čudovita jutranja budnica, ko naju je z veliko škatlo v roki presenetila lastnica apartmaja Ana . Prišla je hrana za Conorja, kar pomeni, da naš dopust podaljšujemo do torka. Vsaka čast Platinum Hrvaška za res hitro dostavo na popolnoma drug konec Hrvaške .

Dopoldne smo preživeli delovno-sproščeno; če se nisva ukvarjala z najinim FB in Instagram profilom ter urejanjem spletne strani (pismo precej smo zadaj z objavami), sva se igrala s Conorjem oz. sva vadila različne vaje poslušnosti. Kaj se najine spletne strani tiče… ne vem ali je bilo res pametno iti »live« tik pred dopustom, saj nama tukaj »primanjkuje« časa…oz…sej veste kako je vse skupaj na dopustu in potem hitro izpadeš neresen, če nisi ažuren na svojih spletnih platformah.

Današnje vreme je bilo iz vidika kite-anja mrtvo, torej brezvetrje. »Aleluja, končno malo pavze, oddiha od vetra in mivke ter spoznavanje ostalih morskih kotičkov«, sem si mislila, ko je Primož razočarano ugotovil, da danes le ne bo nič.  

Odpravila sva se v bližnjo vasico Duba, kjer smo zadnjič opazili kar nekaj lepih plaž. Ob prihodu sva najprej zagledala ogromen znak s prepovedanim psom. »Hudiča, pa kaj je totim Hrvatom? Kaj se grejo isto gonjo proti psom, kot pri nas v Sloveniji?«, sem se jezna vprašala, ko sva se ozirala za plažo, kjer bi bil Conor dobrodošel. Ne razumem tega, res ne. Ok, eno je, da gre za lepo, urejeno hotelsko ali mestno plažo, kjer se strinjam, da pač psi nimajo kaj za iskati. Ampak ne. Tukaj praktično bogu za ritjo, je na vsaki obali, ki ima nekaj lepših skal in kamenčkov, da se pri poti v vodo glih ne razbiješ, velik znak s prepovedanim psom.

»Primož, kaj obstaja kje kaka plaža, ko so otroci prepovedani?«, sem jezno zaklicala zaročencu. Da se razumemo otroke imam rada, ampak ne pomnim, da bi bila na plaži, kjer ne bi bilo cviljenja, dretja ali joka otrok. A to pa nobenega ne moti? Da o lulanju in kakanju v vodo (da tudi to sem že videla) sploh ne govorim. Kolikor mi je znano psi ne lulajo v vodo, še manj pa kakajo ali?

Sva se znašla po svoje in vljudno vprašala fanta, ki je pobiral parkirnino in »špilal tamkajšnjo gazdo«, ali vseeno smemo s psom na bližnjo plažo. Ko sva mu razložila, da je še mladič in vzgojen, je privolil. Sedaj je bilo vse na Conorju, da bo res priden, kot tudi na drugih ljudeh, da se ne najde »neko tele« (se opravičujem izrazu), ki bi ga pes pač motil. Da se razumemo…tudi mene izredno motijo nevzgojeni, nesocializirani, bevskajoči psi. Nimam pa nič proti mirnim, vzgojenim psom, ki jih dostikrat sploh ne opaziš. Conor je na srečo spadal v drugo kategorijo in je dan na plaži minil mirno in sproščeno.

The post Podaljšujemo dopust in kje za boga se je psu na Hrvaškem sploh dovoljeno kopati? appeared first on Conor's Adventure.

Čeprav sva s Primožem na Neretvi že od četrtka, se še nisem opogumila, da bi se spravila kite-at. Žal sem si lani v Egiptu pridelala nekaj slabih izkušenj in posledično tudi straha, zato ne morem ravno trditi, da sem letos ne vem kako navdušena nad tem športom. Popolno nasprotje je Primož, ki poskusi praktično vsako uro izkoristiti za obnavljanje svojega (že nekoč pridobljenega) znanja.

»Glej, ti boš vsak dan kite-al in probal svoje znanje čim bolje izpilit, potem pa boš mene naučil, okej?«, sem mu predlagala pred odhodom na dopust, saj sem globoko v sebi vedela, da za učenje potrebujem človeka, ki mu res noro zaupam. Plus nekdo mora navsezadnje tudi paziti na Conorja…pač nisva več samo midva…haha kaj se pač menimo. Ampak Primož ne bi bil Primož, če ne bi naredil vedno nekaj po svoje in tako se je brez moje vednosti z učiteljem kajtanja Vinkom dogovoril, da se me na novo nauči kajtat. Preden nadaljujem, naj omenim, da sem bila lani v Egiptu deležna hitrega in izredno polovičarskega tečaja, kjer so kar nekaj osnov pozabili naučiti oz. povedati. Prav tako sem zaradi slabe izkušnje (blaga poškodba gležnja) razvila precejšen strah.

Torej, da nadaljujem…prideva na kite spot »Aja Pia, nekoga moraš spoznati, pridi, upam, da ne boš jezna name«, mi je Primož zaklical čez ramo, med tem, ko je mahal enemu moškemu pri baru. Priznam Vinko je naredil precejšen vtis name, zato Primoža kasneje nisem »zadavila«..skratka z učenjem oz. bolje rečeno s prebijanjem ledu začneva v torek. Glede na videno ima tip res potrpljenje s tečajniki in uči izredno počasi, natančno, sploh pa zelo »ziher« …bomo videli.

Conor se je v tem času ponovno prelevil v »kopača«. Aja sem slučajno že omenila, da sumiva, da je bil najin pes v prejšnjem življenju krt, ali rovka? Nor je na kopanje lukenj. Kje je možno bi on nekaj kopal, iskal…tako, da si lahko mislite kako je to izgledalo na peščeni plaži. Denimo v kotu bara je skopal luknjo, sicer sva pravi čas opazila in urgirala…pa vendar..haha .

Se je pa ponovno izkazal kot izredno potrpežljiv in priden kuža. Niti malo ga ni motilo, da smo praktično celo popoldne preživeli na kite-spotu. Preprosto se je zleknil pod mizo v kotu bara in večino časa prespal….hja…do trenutka, ko je k njemu nenadoma »skočila« okoli dve leti stara punčka. Psu valda ni bilo čisto nič jasno, kaj za boga, bi mala sedaj rada, ko ga je začela »vlačiti«. Ker sva se s Primožem ravno pogovarjala z znanci, nisva takoj opazila »napada« tamale na Conorja, ampak sva urgirala šele, ko je tamala bila že praktično na njem. Hitro sem preventivno pomirila Conorja, da ne bi začel lajati ali v igri celo grizti, v tem času pa so bili tudi starši tamale že pri nama.

Iskreno mi ni jasno kako lahko otroka tako spustiš izpred oči. No isto bi lahko rekli za naju, češ zakaj nista to preprečila? Ampak naj razložim, da sva Conorja umaknila v kot bara, bil je zavezan in izredno miren. Ne želim si predstavljati kaj bi bilo, da je pes star denimo 2 leti, sicer vzgojen, socializiran, pridno spi in nenadoma vanj »uleti« mali otrok. Pes kljub temu, da je zavezan, najprej zarenči (opozori), nato ugrizne in kaj potem? Kdo je kriv? Verjetno pes ali? Kljub temu, da je bil zavezan, je vzgojen in socializiran….nima pa neomejene potrpežljivosti in visokega praga bolečine. Noben verjetno ne bo okrivil popolnoma neodgovorne starše, ki pustijo otroka, da »leta« okoli ….pač to se mi res ne zdi prav.

The post Izredno bližnje srečanje z otrokom in spet tečaj kajtanja?? appeared first on Conor's Adventure.

Po jutranjem »krešu« s Primožem in kasneje »pogovoru miru« (jap še vedno se mičken del naju nekako ne more sprijazniti s situacijo, da več nisva sama in zgolj, midva), sem se po res doooolgem času odpravila v fitnes v Koper. »Juhuhu končno uteži«, je del mene od veselja poskakoval. Iskreno se ne spomnim, kdaj sem nazadnje s takim užitkom in veseljem dvigovala uteži . Zahvaljujoč korona situaciji sem se dolgo upirala želji po obisku fitnesa, sedaj pa upam, da je končno dovolj varno, čeprav glede na zadnje številke je tudi to vprašljivo.

Med tem, ko sem jaz prelivala švic in metala gvihte, je tokrat Primož igral gospodinjo in pasjega trenerja hkrati. Uspelo mu je izredno dobro utrditi povelje »up« oz. če prevedem stoj, dodatno pa sta začela z učenjem lajanja na ukaz, »glas«. Primož je še vedno v kontaktu z najinim vzrediteljem in po enem izmed pogovorov, kaj vse učiti psa pri tej starosti, mu je Gabor dejal, da z njegovo psičko (sestra od Conorja) trenira povelja »sedi«, »platz«, »up/stoj«, »glas« in »čakaj«. Podobno svetujejo tudi v spletnem programu Arnolda Kivaga, ki nama je mimogrede izredno všeč in po njem Conorja tudi treniramo.

Verjetno ste se na tem mestu vprašali, zakaj pa potem hodite v malo šolo? Vaje, ki jih delamo tam so zelo dobre, Petra kot inštruktorica je res čudovita oseba z ogromno znanja, vendar, če najdeš spletni program prilagojen posebej belgijskim ovčarjem, ki po vrhu odgovarja tudi psu, ga boš verjetno vzel za svojega .

Pozno popoldne smo se odpravili v italijansko Marino Julijo, kjer sva po tihem upala na srečo z vetrom. V roku dobrega tedna se odpravljamo na izliv reke Neretve, kjer je v planu tudi kajtanje. Bojim se, da sem vso pridobljeno znanje iz lanskega Egipta verjetno že pozabila in bo potrebno »led prebijati« na novo. V izogib preveliki blamaži na Neretvi, si nekako želim vsaj približno povrniti nekaj občutkov, zato je obisk Julije idealen.

Prideva tja in ne, da ni vetra. Še sapice ni bilo. V redu pa drugič, bojda bo naslednja priložnost v torek. Conor ni bil najbolj navdušen nad situacijo, ki je sledila; sprehod po morju (bilo je tako plitvo, da plavat žal nisi mogel), vendar se je hitro vdal v usodo in je proti koncu celo začel uživati. Sledilo je obvezno tuširanje. V Italiji je za tuše katastrofalno poskrbljeno, oz. sploh ni, saj je vse proti doplačilu. Okej, če ne gre drugače bomo pač plačali, ampak sva na srečo uspela najti neko provizorično pipo, da sva stuširala Conorja. Tokrat je šlo lažje, očitno se je mladenič že nekako navadil, da voda le ne grize »Pridi, te povabim na en Aperol«, je Primož očitno prebral moje misli. S Conorjem kot je to že običajno ni bilo težav. Sprva je bil malce živčen zaradi mokre dlake, nato pa se je ulegel na sonce in »ta starima dvema« dal mir. Tudi mimoidoče je ignoriral, kar je svojevrsten napredek, saj običajno precej sili v ljudi.

The post Obisk fitnesa, učenje lajanja in neuspešen poskus kajtanja appeared first on Conor's Adventure.