Upam, da ste imeli lep vikend, najin je bil kot je to zadnje čase že skoraj klasika, delaven. Občasno me to še zmoti, ampak glede nato, da imava počasi že poln kufer razvijanja, raziskovanja, testiranja enega in drugega izdelka ter občasnega stopicanja na mestu, verjemite prav z veseljem oddelam cel vikend, če to pomeni, da bo dan, ko bova začela prodajat kaj bližje .

Iskreno, če se obrnem dva, tri mesece nazaj, ko sem prvič naznanila kaj počneva in, da razvijava svoj brand ter posledično različne pasje izdelke, si iskreno res nebi mislila, da zna vse skupaj tako traaaajaaat in taarajaaaat. Sploh pa nebi takrat nekaj napovedovala v tri dni in »obljubljala« kdaj bomo šli »live«. Sej ne, da sem vmes do danes že enih trikrat, če ne štirikrat pojedla besedo .

In, ker me to zadnje čase vedno bolj teži, sploh pa me je na nek način »strah«, da naju boste imeli za neresna, se vam želim opravičiti. Prav bedno mi je, ker kot vidite nama ni uspelo začet s prodajo ne konec januarja in tudi konec februarja ne bomo nič bližje. Pred dobrim tednom sem celo nekaj sanjala o prvem marcu, danes bom pa raje tiho. Iskreno, pojma nimam kdaj nama bo uspelo . Boste pa vsekakor prvi, ki boste izvedeli veselo novico…..

V čem je sploh najin problem?

Nočem iskat izgovora, ampak kaj se mene tiče je bil januar iz vidika produktivnosti, daleč najslabši mesec odkar pišem blog. Če nas berete redno veste, da je bilo moje zdravstveno stanje zaradi težav s ščitnico na trenutke res mizerno in temu primerna je bila moja produktivnost. Šele od četrtka sem resnično prišla k sebi in spet funkcioniran na 100ih procentih. Ravno zaradi tega sva določen material, beri všivne tkane etikete in gurtne za ovratnice/povodce prepozno naročila.

In zgodilo se je slednje….

Ves omenjen material bo prišel šele konec februarja, potem je treba še vse skupaj proizvesti (beri zašiti), vmes se bodo stvari pofotografile, aja pa fotke je še treba obdelat, ki tudi traja bojda nekaj dni. No…potem, pride na vrsto najin dragi Jernej, ki mora postaviti spletno trgovino z omenjenimi fotkami, pa zagotovo sem pozabila še vsaj 100 malenkosti .

Ko to pišem in razmišljam o najini situaciji sem prišla do zaključka, da je najin »problem« v dokaj veliki perfekciji. Prej mi je Primož omenil, češ zakaj kompliciram z izbiro škatle, kjer bodo poslani izdelki, češ, bova dala navadno kartonsko in je to to…. »Si ti malo nor«, sem mu zabrusila…, »jaz želim, da najine stranke že pri škatli dobijo občutek posebnosti, da so posebne, da jih ceniva«, sem ga po hitrem postopku utišala. No in tako traja postopek izbire škatle namesto en dan, par dni .

Sva pa bila danes spet pri najinem dobavitelju, kjer smo skupaj predebatirali rezultate testiranja ter se dogovorili za časovnico za naslednjih nekaj tednov. Če nebi imela še ovratnic in povodcev, bi s kompletom za šolanje psa (govora je o torbici za pasje priboljške, torbici za vodo in posebnem pasu) lahko šla že kmalu ven, saj skorajda ni nobenih popravkov.

Nas pa še prej čaka končna izbira barve omenjenega kompleta in tukaj bova vas prosila za glasovanje. V naslednjih dneh bo najin dobavitelj naredil končne verzije v različnih barvah, vas pa bova prosila za izbiro dveh vam najljubših Takrat boste tudi prvič bolj jasno videli kaj točno bova prodajala….in marsikaj bo dosti bolj jasno…upam vsaj .

The post Ko »poješ« besedo, se moraš znat tudi opravičit appeared first on Conor's Adventure.

Kot je že iz naslova razvidno je bil današnji dan, za žile rezat . S tem ne mislim, da je zgolj deževalo, nasprotno meni je dežek denimo poleti prav romantičen …no, zgolj občasno seveda. Drugače pa s takim »optimističnim« opisom običajno mislim, da je mešanica hladu, megle, dežja, skratka depresivno vreme….

Če odštejemo dva pol urna sprehoda sva večino dneva s Conorjem preždela noter, on se je prestavljal in dolgočasil iz enega kota hiše, na drugega, jaz pa sem bila po dolgem, dolgem času pridna mravljica in izredno produktivna.

Po dooolgih, resnično zoprnih, iz vidika zdravja čudnih tednih, sem se danes zjutraj končno počutila kot »stara Pia«. S tem mislim predvsem to, da sem se končno zbudila naspana, polna energije, z bistro glavo in najbolj pomembno brez hudih, nenavadnih glavobolov.

Že pri zajtrku sem se z veseljem lotila pisanja mejlov in reševanja določenih birokratskih zadev in bi verjetno sedela za mizo vsaj do 12ih opoldan, če me ne bi Conorjevo občasno rukanje s smrčkom v roko »češ…daj no…peli me ven na sprehodi«, prepričalo, da sem za dobre pol urce odložila delo.

Pa sva šla na sprehod do sosednje vasi Dolnje Ležeče, jaz sem si malce preluftala možgane, Conor pa se je tudi zdivjal, med tem, ko sem mu metala njegovo najljubšo žogico. Aja, ko smo že pri žogicah, bi morda na tem mestu vsem, ki nas berete in imate kosmatinca, ki je nor oz. obseden z žogicami…. Mi imamo tole Chuckit; žoga z vleko. Svetovna žogica, res vrhunska, saj ponuja kar dve možnosti igre s tvojim psom. Metanje in borbeno igro.

Prej smo imeli tenis žogice, pa ne vem, če je ena zdržala en teden, ker jo je Conor hitro zrihtal; preluknjal, zgrizel. Med tem, ko Chuckit žogica drži, tudi po dobrem mesecu uporabe, zgleda kot nova, brez odrgnin od zob in Conor jo naravnost obožuje. Vsakič, ko prideva na travnik, teče naprej, se ustavi in me pogleda češ… »Daj no, vrži…noo…bo kaj? Daj vrži žogico!!..«

Seveda mu čisto vsakič želje ne izpolnim, saj se probam posluževati tudi drugih načinov kako »utruditi psa«. Ali na sprehodu narediva kratek trening poslušnosti, včasih s seboj vzamem aport in se igrava borbeno igro, občasno tudi puller, ki tudi ponuja obe možnosti (metanje in borbeno igro), zadnje čase pa mu na sprehodu kaj skrijem denimo pelete in jih mora iskat .

No danes na sprehodu nisem komplicirala in sem mu parkrat vrgla žogico. Miselno pa sem ga zamotila nato pozno popoldne, ko je po par tednih visenja v shrambi, končno prišel čas za »bolj humano« spoznavanje nagobčnika. Pred tedni, ko smo nagobčnik kupili, je bil Conor takrat primoran se po hitrem postopku spoznati z njim (saj ga je mogel poskusit), no danes, pa sem se odločila, da si bom za celoten proces vzela več časa.

Tako, sem si najprej pripravila njegove najljubše pelete z insekti in mu pred nos pomolila nagobčnik. Nato, sem stopnjevala do tega, da sem mu nagobčnik nežno porinila na gobček, klik s klikerejm + yes + nagrada (pelet). Omenjen postopek sva parkrat ponovila, nato je sledilo pripenjanje nagobčnika na gobček, spet klik + yes + nagrada. Seveda sem ga še dodatno cel čas hvalila, umirjala in mu nasploh dala vedet, da je nagobčnik kul stvar.

Po par ponovitvah je kosmatinec skapiral, da zadeva ne grize in ne boli, če pa mu v nagobčnik prileti še par peletov, pa je sploh fajn.

Verjetno se kdo izmed vas sprašuje, češ, kaj ga »mučimo« z nagobčnikom. Ne vem, če veste ampak nagobčnik je za psa obvezen na vseh javnih prevozih. Prav tako se lahko zgodi, da bo zaželen med veterinarskim pregledom. Med drugim sem denimo brala, da nekateri pasji lastniki »sloves nagobčnika na psu« (ki bojda daje okolici vedet, da gre za agresivnega psa) nemalokrat izkoristijo v svoj prid in se s tem izognejo siljenju drugih ljudi oz. otrok v svojega psa.

Če se spomnim poletnih izkušenj iz Neretve, kjer tudi, če sem stala poleg Conorja folku nisem in nisem mogla dopovedat, da ne želim, da božajo mojega psa, potem bo letos v omenjenem primeru nagobčnik prišel še kako prav .

Sicer pa odkar je Conor velik in se je njegova puppy simpatičnost popolnoma izgubila ter se je začela kazat belgijska narava, se nas ljudje prej izogibajo, kot, da bi silili v nas oz. vanj.

The post Vreme za žile rezat, super za učenje nagobčnika appeared first on Conor's Adventure.

Ali je vam ta teden tudi ekstra naporen? Jaz se nekako vsak dan znova in znova trudim, da bi bila kolikor je možno produktivna, potem pa pogledam na čas pa je ura štiri popoldne, jaz pa naredila pol od zastavljenega .

Nekje sem zasledila, da je bojda te dni polna luna, torej je morda to krivo. Da o popolnoma podivjanem vremenu ne govorim. Še zjutraj je bilo pri nas noro kičasto sončno vreme in sva se s Conorjem na sprehodu tako razživela, da sem mogla od sile bundo slečt in skakat po travniku zgolj v kratkih rokavih. Popoldne, pa je začelo naenkrat snežit, kot da se je oblak utrgal

Kakor koli že, čudna energija v luftu in moja popolnoma prazna glava je kriva, da od nedelje nisem napisala nobenega bloga. Iskreno, sej ne vem niti kaj naj napišem, ker se ni zgodilo NIČ omembe vrednega. Vseeno vas ne želim preveč matretirat z najinimi predporodnimi težavami kaj se tiče Conor’s Adventure branda in pripadajočimi pasjimi izdelki in njihovo finalizacijo.

Da se vsak dan nežno »skregam« s kom, bolje, da sploh ne razlagam. Danes je bil med drugim na tapeti DHL in njihova fantastična matematika, ko gre za obračunavanje davka na uvozno blago. Če ne drugega so vsaj poskrbeli, da se mi je v osnovi nizek pritisk konkretno dvignil, ko sem odprla njihov račun in me je cifra sezula. Bomo videli v naslednjih dneh, kako se bo situacija odvila…

Me pa je danes sezulo oz. bolj zaskrbelo nekaj drugega. Kot sem že omenila sva se s Conorjem na jutranjem sprehodu malce razživela, beri lovljenje po travniku, valjanje po travi itd. Vem, ja zelo kulturno, sploh pa človeško obnašanje.

Ko pes nenadoma v enem trenutku skoči proti meni, hoče izpred mojih nog pobrat žogico in začne noro kihat. »Ojej bošček, kaj so ti kapljice na travi šle v nos..hihi, bošček«, mu rečem smejoče. Glede na njegovo mimiko gobca in glave je zgledlo sprva res smešno, ampak čez čas me je minilo do smeha, ko se je začel valjat po travi in drgnit z glavo ob tla in kihat, kot da je ravnokar vdihnil kup moke oz. prahu. Stopim do njega in ga poskusim pomirit ter pogledam njegov smrček, ki je deloval malce poševno. Ne hecam se, od spredaj je zgledalo, kot da mu smrček vleče malce na levo.

Gledam, tipam smrček, nič. Zgolj vsakič, ko sem mu smrček konkretno zatipala je začel kihat, kot da ga kaj »žgečka«. Počakam, da se ponovno umiri in neha kihat ter greva počasi naprej. V glavi začnem razmišljat kaj za boga pomeni kihanje, poskusim se spomnit, če sem kje kaj brala o tem, pa kako izgleda če se pes slučajno prehladi itd.

Prideva domov, mu dam zajtrk (150 g peletov + 3 tablete ProArtLeg-a), počakam da poje in se napije vode ter ga vzamem v naročje in začnem šarit po njegovem smrčku. Nič posebnega. Zgolj pes začne spet kihat, kot kakšen alergik. Ga umirim in ga pošljem v kletko na dopoldanski počitek.

Po treh urah ga spustim iz kletke in kihanje se spet nadaljuje. Kiha, kiha in kiha, ko se nenadoma umiri in zlekne po tleh. Bolje pogledam in pred njegovimi tacami zagledam palčko. »Huh…kaj za boga pa je to?? Tega pa prej ni bilo tukaj, vsaj mislim, da ne«, si rečem in se sklonim ter poberem leseno circa 5cm dolgo in par mm debelo palčko. Conor me gleda, češ »Pojma nimam kaj je to, jaz nič ne vem« in si pretegne tace, jaz pa kot zabodena buljim zdaj malo leseno palčko zdaj njega.

In res, preostanek popoldneva je minil popolnoma mirno, brez sledu o kakšnem kihanju. Še sreča, da je uspel pes »izkihat« palčko, ker v nasprotnem primeru bi bilo verjetno treba iti do veterinarja.  

Skratka upam, da se kaj takšnega več ne ponovi je pa omenjene pripetljaje precej težko preprečit…no razen, da nehaš divjat s psom, kar pa pri belgijcu ravno ne gre.

The post Conor in lesena palčka v smrčku appeared first on Conor's Adventure.

Današnjega sprehoda s Conorjem verjetno nekaj časa ne bom pozabila. Ok, sej spet ni se zgodilo ne vem kaj pomembnega, pa vendar verjetno ste že ugotovili, da ko gre za blog, Conorja oz. celotno Conor’s Adventure zasnovo, cenim vsako še tako majhno pohvalo.

Po zajtrku sva se odpravila na doolg sprehod po Škocjanskem parku. Spet se bom ponovila, če ste kdaj koli v bližini vam res toplo priporočam, če ne ogled samih jam, vsaj sprehod po omenjenem parku, saj ponuja par izredno čudovitih razglednih točk na Škocjanske jame. Čeprav sama živim v neposredni bližini parka že dve leti, sem vedno znova očarana nad naravo, ki jo le ta ponuja .

Poleg že večkrat omenjenega razgledišča, ki ponuja veličasten razgled na pobočje Velike doline, ki se razprostira nekje 165 m globoko in na dnu kraljuje slap reke Reke, vas pot popelje tudi čez tako imenovan »naraven most«, kjer lahko levo in desno opazujete Veliko in Malo dolino, spodaj pa slišite bučanje slapov reke Reke.

Za omenjeno lepoto, ki jo ponujajo tukajšnji konci sta očitno slišale tudi dve turistke, ki sva jih s Conorjem srečala na najinem sprehodu. Ravno sva prišla do zaključnih stopnic na koncu »naravnega mostu«, ko sem višje zagledala dve gospe v srednjih letih. Conorja pokličem k sebi in počasi se začneva vzpenjat (gre za kakih 20-30 stopnic, ki so izklesane precej strmo v hrib, nato pa še kakšnih 80 ki te pripeljejo do potke proti vasi Škocjan).

Greva mimo prve gospe, pozdraviva in lepo naprej. Nakar me Conor za par metrov prehiti in gre »pozdravit« oz. povohat drugo gospo. Ekspresno ga pokličem k sebi, ker valda sej ne moreš vedet, če se gospa boji psov, ko me slednja ogovori,

»Ooo….koliko pa je star? Joj je pa prijazen..«, se prijazno obrne k meni.

»10 mesecev bo kmalu, oo hvala«, ji prijazno odgovorim in grem počasi naprej.

»Samo ni to tista nevarna pasma, ki jo ima vojska in policija, kako se že reče belgijski ovčar ali ne?«, me spet vpraša.

»Res je, imate prav, belgijec ja, malinois, ampak ni nevaren, oz. odvisno od vzgoje«, ji pomežiknem. Že hočem iti dalje, ko me nenadoma povpraša za pot do obrežja reke Reke in do vasi Škocjan. Za vas sem nekako še vedela, za obrežje reke pa pojma nisem imela. Začnem hodit po stopnicah naprej, ko mi pot do obrežja nekako ne da mira. Pridem do vrha stopnic in začnem nekaj v tri dni momljat, kje se po mojem mnenju nahaja pot. Gospe, ki sta v tem času tudi že prišli za mano, se zahvalita za moj trud in me začneta spraševati različne stvari o Conorju.

Pa smo se začeli pogovarjat o vzgoji, pasmi, o tem kje sva ga kupila, pa zakaj ne v Sloveniji, koliko sva plačala zanj na Madžarskem itd… V enem trenutku omenim, da pišem o vzgoji pasjega mladiča in o vseh najinih izzivih ter »failih« tudi blog, ko ena izmed gospe cela navdušena vpraša »A res, joj kako lepo, mi daste naslov, ker bi si rada prebrala ta blog? Tudi mi smo imeli pse, pa me zanima«. Prijazno pokažem na svoj pas in torbico s priboljški, kjer je zapisano ime znamke Conor’s Adventure in gospa si vse skupaj pofotografira.

»Pa je že kaj šolan?«, me vpraša. »Pa ja, kr no…«, ji odgovorim in ji ponudim svoje pelete. »Sedi je sedi, prostor pa je platz«, ji še rečem in gospa ponovi za mano. Conor, kot da bi vedel, da ga občudujeta, takoj izpolni vse ukaze.

»Kaj zalajat tudi zna?«, me vpraša. »Seveda, Conor glas«, ukažem in pes zalaja preden bi rekel keks. Gospa ponovi za menoj in Conor spet zalaja.

Verjetno ne rabim posebej razlagat, da sta bili navdušeni. Jaz pa ponosna na svojega psa do neba, čeprav je šlo zgolj za dva, tri enostavne ukaze. Izmenjali smo si še par besed in se poslovili. Oni dve sta šli proti Škocjanu in iskat moje nesojeno »obrežje reke Reke«, jaz pa sem cela blažena »odlebdela« naprej.

Jap, res sem ponosna na svojega psa. Verjetno si to premalokrat rečem, da je pri 10 mesecih in glede nato, da sva popolna začetnika res vrhunski .

The post Ljudje smo drug drugemu največja sreča appeared first on Conor's Adventure.

Vprašanje, s katerim sva se ukvarjala praktično cel petek pa tudi del sobote. Obadva se zavedava, da imava lahko še ne vem kako nore in kvalitetne produkte, ampak, če kupcem ne bodo padli v oko, torej ne bodo lepih in privlačnih barv, nama slednje ne bo prav nič koristilo.

Morda se kdo izmed vas sprašuje kje se trenutno sploh nahajava z najinimi izdelki, oz. kdaj bodo slednji končno pripravljeni na prodajo. Iskreno… še sama točno ne vem. Okej, to ne pomeni, da bo trajalo še nekaj mesecev…bog ne daj, ampak, če sem še nekaj tednov nazaj polna vneme govorila, da bo to okoli 15.2, se sedaj bojim, da bo začetek marca bolj realen.

Razlog se skriva v težavah z birokracijo, sploh pa v težavah pri nabavi nekaterih materialov.

Kaj se tiče birokracije sva na lastni koži ugotovila, da znajo biti Nemci resnično »trdi«, kadar je govora o pravilih. Ne vem kdo od vas pozna Vies evropski spletni sistem za preverjanje DDV številk. Hudič je ker v primeru s.p-ja omenjen sistem »vleče« tvoj stari naslov in ne naslov podjetja. V mojem primeru je bila zaradi te popolnoma nelogične finte cela štala pri nemškem dobavitelju; moj začasen naslov in tudi naslov mojega s.p-ja je namreč v Divači, med tem, ko sem stalno prijavljena v Mariboru.

Še sreča, da je naš Furs izredno razumevajoč (res kapo jim dol, vsaj kaj se moje izkušnje z njimi tiče), sploh pa odziven in sem od njih uspela dobiti primerno potrdilo v angleškem jeziku, kjer je bilo vse razloženo kako in kaj. Skratka Nemci so se po dobrem tednu prigovarjanja vdali in sedaj končno lahko naročimo večjo pošiljko potrebnega materiala.

Ampak to še ni vse, največja »komedija« se dogaja okoli karabina, s katerim boš zapel psa na ovratnico. Najin dobavitelj aluminijastih komponent, nama je dva dni nazaj sporočil, da ga žal ne bo mogel dobavit, saj imajo s svojimi podizvajalci težave. Primožu tako ni preostalo drugega, kot da se je ponovno zakopal v splet in začel z iskanjem, za naju izredno ključne komponente. Spet se bom ponovila…če ti je top kvaliteta na prvem mestu, so trenutki, ko bi si sam najraje focn dal …ampak tako je.

Potem tretja in na srečo zadnja stvar, pa so gurtne za ovratnice. Tekom testiranja se je pri najinih testirancih izkazalo, da imava sicer res (kar cel čas kot pokvarjena plošča ponavljam) zelo dobro kvaliteto materiala, ampak hudič je na trenutke njegova »uporabnost«. Denimo pasje ovratnice so res iz kvalitetnih gurtn (z njo lahko vlečeš avto), ampak zaradi debeline se težko regulirajo in verjetno bi kdo izmed vas zaradi tega izgubil živce . Ker si tega seveda ne želiva, sedaj iščeva alternativo, ki pa vseeno ne sme biti, da prav ste ugotovili slabe kvalitete .

Potem za piko na I pri tematiki »gurtn« je izbira barv. Ko po dolgih urah iskanja najdeš pravega dobavitelja, ki ponuja vse širine gurtn (ovratnice želiva v šrini 20mm, 25mm in nujno 40mm), se zatakne pri barvah, saj so običajno za umret dolgočasne … črna, siva, olivno zelena. V takem primeru se mu lepo zahvališ in greš iskat naprej.

Ampak najbolj adrenalinski pa je trenutek, ko najdeš vse od primernega materiala, širine, celo ogromno paleto barv ponujajo…toda glej ga zlomka, nikjer ne piše minimalna količina. Ko napišeš povpraševanje in uro ali dan kasneje odpiraš mejl, se počutiš kot da drgneš hitro srečko . In potem ti dobavitelj na drugi strani vljudno napiše zelo ugodno ceno z mini opombico, »Minimal Order Quantity 3km«…no v takih primerih me res prime, da si grem od sile whiskey natočit.

Skratka….da ne bom danes zgolj jamrala. Kaj se tiče gurtna sva imela ta teden res srečo, saj sva našla nekaj res izjemno primernih dobaviteljev, eno pošiljko iz Anglije pa še čakamo.

Najbolj ste me razveselili včeraj vi, najini zvesti sledilci, saj ste izredno pridno sodelovali v anketi na Instagramu, kjer sva vas spraševala po izbiri barve ovratnic oz. povodcev. Glede na vaše odgovore, se bova potrudila, da jih bova v čim večjem obsegu upoštevala .

Aja…drugače pa kaj se nasploh tiče odzivov testirancev na najine preostale izdelke, s tem mislim torbice za vodo, za priboljške in modularen pas, pa načeloma ni bilo večjih pripomb. Med drugim se je tekom testiranja izkazala potreba še po eni torbici, ki pa bo prišla prav vsakemu, tudi tistemu, ki nima psa….več o tem pa kdaj drugič .

The post Katero barvo ovratnice oz. povodca izbrati? appeared first on Conor's Adventure.

Ali se vaši psi pozimi tudi nenormalno gulijo oz. odmetavajo dlako? Pri nas je na trenutke prav noro. Se mi zdi, da vsakič, ko se Conor obrajsa ob mojo nogo, oziroma se pride pocartat k meni, izgledam kot medvedka . Valček za odstranjevanje dlak je postal moj najboljši prijatelj. Če sva se poleti in jeseni s Primožem čudila, kako najin pes ne pušče niti pikice dlake…sva zdaj dobila svojo porcijo .

Upajoč, da se bo zadeva izboljšala, sem danes pred sprehodom vzela v roke krtačo in ga pošteno skrtačila. Aleluja…koliko dlake je bilo povsod, kot da bi imeli dolgodlakega psa . Največji hec pa je bil, da če tudi sem ga kot nora krtačila kakih 20 min, se odpadanje dlake ni umirilo. Po bolj natančnem pregledu kožuha sem ugotovila, da je začel Conor sredi januarja že »odmetavat« zimsko dlako. »Hmm…Conor nisi ti malo zgodnji, zima bo pri nas trajala še vsaj dva meseca, kaj misliš, da ti bom potem plašček kupla?«, sem hudomušno pogledala »zmršenega« psa.

Na trenutke zgleda prav smešno, saj je po nekaterih delih telesa prav mršav in bi človek rekel, da je ravno prišel iz kakega vaškega pretepa .

Sej načeloma me izpadanje dlake ne bi tako motilo, če ne bi bila dlaka resnično povsod. Pismo še na spodnjih gatah, ko jih dam prat in jih potem zložim v omaro vidim sledi dlak, to je noro….

Sem šla malce povprašat strička Google-a o odpadanju dlake, ker mi je res čudno, da je začel zimsko tako hitro »odmetavat«, ampak bojda je to normalno, saj so tudi letni časi in posledično visoke/nizke temperature pri nas že precej pomešane. Bojda lahko menjavanje dlake traja tudi do dva meseca, tako, da v tem primeru je to čisto logičen proces. Se pa priporoča, da se v času menjave dlake psa podpre z različnimi vitamini, denimo z lososovim ali krilovim oljem ali pivskim kvasom. Sama sem tako začela Conorju dnevno dodajati kar svoje Omega3 kapsule. Glede nato, da ena kapsula vsebuje zgolj čisto omega 3 ribje olje in vitamin E, ki je pri psih bojda bistvenega pomena za delovanje celic in presnovo maščob, se mi slednja poteza za Conorja ne zdi ravno škodljiva. Aja… naj poudarim, da mu ne dam za pojest cele »gumijaste« kapsule, temveč jo prebodem in iztisnem po Conorjevih peletih.

Za piko na I celotni negi našega kosmatinca (…no okej, mogli bi ga še samo stuširat), pa sem se danes po dobrih dveh mesecih in pol, končno spet lotila striženja njegovih krempljev. In moram vam povedat, da je bil pes, tako kot konec oktobra (ko smo nazadnje strigli) priden kot šus.

Seveda brez občasnega nagrajevanja ni šlo, pa vendar. On se je lepo zleknil name, dal tačko in potrpežljivo čakal, da sem opravila svoje. Vsake toliko časa se je sicer zbunil, malce zacvilil češ, »daj noo…se lahko še bolj devaš, pohiti prosim«, ampak nasploh pa je bil res šolsko priden.

Vsi tisti, ki nas berete redno, veste, da sem o striženju pasjih krempljev že pisala bolj podrobno, tudi o tem kako striči in kaj je treba paziti. Za vse tiste, ki pa ste na našem blogu bolj sveži pa hitro nekaj koristnih informacij na katere je treba med rezanjem pasjih krempljev biti pozoren:

 Notranji del pasjega kremplja je sestavljen iz mehkega dela po katerem potekajo žile in živci.

 Pri psih s svetlimi kremplji se slednje vidi s prostim očesom, zato je tudi »varno« krajšanje precej lažje, kot denimo pri psih s temnimi kremplji, kjer se »živ del« kremplja ne vidi.

V tem primeru je treba le-te krajšati zelo previdno, postopoma, milimeter po milimeter. Ko zagledamo belo-sivkasto barvo na sredini, pomeni, da smo prišli v bližino živca in je čas, da prenehamo s striženjem.

Krempelj odrežemo pod kotom 45°, da bo v ravnini s tlemi, ko pes stoji.

Psu je treba kremplje krajšati nekje 1x mesečno, saj ga predolgi kremplji ovirajo pri hoji, pojavi se lahko deformacija tačke itd. …(no ta del si moramo mi zgleda še posebej zapomniti, saj strižemo bolj redno)

Ne smemo pozabiti na krajšanje petega kremplja, ki se nahaja na notranji strani sprednjih tačk.

Če vas slučajno zanima več o tem kako smo Conorja navadili na striženje krempljev, kljub temu, da sem ga prvič »zarezala v živo«, pa si preberite moj stari blog zapis – Striženje krempljev? Čisti užitek

The post Guljenje, kepa dlake in striženje krempljev appeared first on Conor's Adventure.

Danes se mi je prvič odkar pišem blog zgodilo nekaj prelepega. Med tem, ko sem v Adobe Illustratorju popravljala najine všivne etikete (če se spomnite sem pred dobrim tednom omenila, da potrebujeva nove, saj na njih ne sme biti slovenski grb), me je klicala neznana telefonska številka. Se oglasim in na drugi strani prijazna starejša gospa.

Se vljudno predstavi in navdušeno pove, da je ravnokar prebrala moj blog o Naturavetal peletih, kjer sem pisala o novem okusu – insektih. Razloži, da ima doma psa, ki ima probleme z vnetjem ušes, ki so bojda posledica alergije na določeno hrano. Vpraša me po omenjenih peletih z insekti. Prijazno ji odgovorim, da sama žal nisem veterinar, ne kinolog, da ji kar koli težko svetujem, da pa so peleti Naturavetal izredno kakovostni in, da naj kontaktira pasjo trgovino Kosmatinčki ter prosi za vzorček.

Se pogovarjava naprej, mi razloži kakšno hrano daje in, da pozna trgovino Kosmatinčke, saj občasno vzame kaj od njih. Najprej opisuje težave, ki jih ima njen kuža, ko se nenadoma spomnim na svojo znanko iz Kopra, ki je po poklicu veterinarka in se ukvarja z veterinarsko akupunkturo. Gospe obljubim da bom znanko poklicala in ji posredovala kontakt. Se zahvali in odloži.

»Huh…zanimiv pogovor«, si mislim, ko odložim telefon in se nekako ne morem znebit občutka, da je problem v gospejinih težavah tudi mešanje hrane, saj mi je omenila kar nekaj različnih pasjih znamk, ki jih uporablja. Predvidevam, da mešanje hrane, če je pes nasploh bolj občutljiv ni ravno priporočljivo…ali?

Poiščem kontakt znanke Maje in jo pokličem. Ji razložim celo zadevo in jo vprašam, ali lahko gospe posredujem njen kontakt. »Hmm…Pia veš kaj, jaz bi jo prvo poslala na bioresonanco, ki bo najbolj znala pokazat na kaj je pes alergičen, ti bom posredovala kontakt svoje znanke, ki to dela ok?«, mi je odgovorila Maja.

Čez slabe pol ure, sem gospe že poslala sms, z vsemi potrebnimi podatki. Verjetno ni treba posebej razlagati, da je bila nad mojo pomočjo izredno hvaležna. Jaz, na drugi strani pa sem se počutila prav izpopolnjeno. Dober je občutek, ko lahko nekomu pomagaš. Verjetno bi me kdo vprašal.. »Ja pa Pia, kaj pa čas, ki si ga porabila za klic, pa drugi klic, pa pisanje sms-a itd..?«. Ja vem, čas je bojda zlato. Ampak jaz pravim, »več kot daš, več dobiš nazaj«.

Hočete dokaz? Evo ga…Pozno popoldne, ko se je Primož vrnil iz službe je s seboj prinesel lepo roza vrečko in gor zlato pentljo. »To je zate, no tudi zame…ampak bolje je zate oz. za Conorja«, mi reče nasmejano. Odprem in noter zagledal res čudovito, rdečo oz. švicarsko usnjeno Hunterjevo ovratnico. »Wauu….hudiča je lepa, madona to pa ni kar tako«, rečem začudeno. Pokličeva Conorja k sebi in glej ga zlomka, kot da mu je vlita.

Ovratnico nam je poslala Staša, če se spomnite, to je tista punca, ko mi je že pred tedni izredno polepšala dneve s pohvalami, kako dobre bloge pišem. Njen in moj sta sodelavca v službi in sva se spoznali dve leti nazaj na koncertu Bon Jovija v Avstriji. Mi je pred dnevi pisala, da je enkrat, ko je naročevala ovratnice za svoje pse, prejela napačno velikost in jo je lahko kar obdržala. Sedaj pa se je spomnila name oz. na Conorja.

Lepa gesta od nje mar ne ?

The post Prvi klic naše bralke in Švicar Conor appeared first on Conor's Adventure.

Že kot malega froca me je mama učila »Pia brigaj se zase in imela boš celo življenje kaj za delat«. No…ne bom rekla, da se tega nasveta redno držim, ker priznam tudi jaz kdaj vtaknem nos v zadeve, ki se me ne tičejo. Ampak, ko gre za ogovarjanje in soljenje pameti popolnim tujcem, no takrat pa tudi jaz grem preprosto mimo in si mislim svoje. No..razen, če kdo trpinči svojega psa, mačko, ali gre za pomoč sočloveku, takrat valda ne grem mimo.

Smo pa Slovenci (spet ne vsi, logično in še sreča) en tak zelo poseben narod. Sploh, ko dobimo na papirju kao neko veljavo, pa če gre za naziv direktor, vodja, ali pa zgolj »član krajevne skupnosti«.

Zakaj vam to razlagam? Danes sva jih s Conorjem konkretno slišala. In sicer sva šla kot vedno na jutranji-dopoldanski sprehod. Ker sem tako jaz, kot verjetno tudi Conor že sita gledanja vedno ene in iste travice, dreves in kamenja, sem se odločila, da greva tokrat na en dooolg sprehod do Divače (circa pol ure hoje od nas), saj sem morala iti v lekarno po novo dozo tablet za ščitnico.

Greva midva lepo na sprehod, najprej mimo vasi Dolnje Ležeče, pa potem po stranski poti mimo otroškega igrišča, ko me nenadoma prešine, da bi lahko prazno, verjetno že več mesecev neuporabljeno igrišče uporabila za kratek trening s Conorjem. Čeprav je na ograji na veliko pisalo, da je bojda zaradi Covida19 igrišče zaprto, pa da psi nimajo vstopa, sva midva pogumno vstopila. Vzamem pelete v roko in začnem psa voditi čez različne ovire; od različnih drevesnih hlodov, do zibajočih se ovir, pa preskok čez vrvico in prehod skozi tunel. Moram rečt, da je bilo psu prav zabavno, saj je z veseljem upogljivo in strpno prečkal vse ovire.

»Pridi Conor, …glej, tukaj, skozii«, sem mu pokazala s prstom na zanimiv tunelček in pes je po par korekcijah, skapiral kaj želim od njega. Po treh, štirih ponovitvah, sva se odpravila do večjega, bolj zavitega tunela. »Conor, skozii«, sem mu spet zaklicala, a tokrat zaradi teme in dolžine tunela, pes ni in ni želel iti skozi. Že je kazalo, da mi ga bo uspelo prepričati, ko tudi sama pogledam globje v tunel in na sredini zagledam mrtvo podgano .

»Ooo fuj….Conor, nee…nazaj«, zakličem psu, ki je že zakorakal proti njej. Glede nato, da Conor zgrabi in poje kar leze in gre, mrtve podgane verjetno ne bi pustil pri miru. In bog ve od česa je slednja poginila…skratka, omenjeni tunel sva pustila pri miru in se napotila proti naslednji oviri.

Med tem, ko mi je Conor potrpežljivo poziral na štoru drevesa se mimo pripelje temno moder avto in iz njega stopi možakar z masko na ustih.

»Gospa, uporaba igrišča za pse je prepovedana. Sicer pa je igrišče zaradi Covida19 zaprto«, se mi zadere čez igrišče.  

Gledam ga kot zabodena in ne morem verjet svojim ušesom »Kaj totemu tipu se je čist odpelalo, kaj oni resno?«, se vprašam in primem Conorja za ovratnico.

»Ehmm…gospod, sej pa nobenega ne motiva. S psom sem želela narediti samo trening in ne lula in ne kaka«, mu zmedeno odgovorim.

Tip se valda ne da, »Gospa kot rečeno, psi niso dovoljeni in tukaj se igrajo otroci«, mi spet ponovi.

»Kdo pa ste sploh vi, da lahko odrejate kaj je dovoljeno in kaj ne?«, ga vprašam tečno.

»Sem član krajevne skupnosti in tukaj se igrajo tudi moji otroci, zato me ima pravico motiti«, odgovori pomembno.

»Glejte, kot že rečeno nobenega ne motiva, ne uničujeva ničesar, bova šla, čez 5 minut, ko končava«, mu odgovorim vedno manj prijazno. »Kaj vi ste pri vsaki stvari tako pedantni in se v vsako stvar vtaknete?«, ga še vprašam in Conorja, ki je ubogljivo sedel poleg mene in opazoval situacijo, pobožam po glavi.

Tip je očitno uvidel, da ne bom ubogljivo spakala in šla, saj je še dodal, »Ohh…kaka nespoštljivost«, se usede v avto in odpeljal.

S Conorjem sva še naredila minutko oz. dve vaj in po hitrem postopku zapustila »kraj zločina«. Kadilo se mi je iz ušes. Jezna sem bila kot ris. Sej vem, da sva bila na »prepovedanem« območju, ampak koga za boga sva motila na igrišču, kjer že vsaj mesec ali dva ni bilo nobenega otroka. Resnično občudujem tega človeka, da se mu je ljubilo ustaviti avto, stopiti ven, dati masko na obraz in mi začeti pametovati, med tem, ko je bilo jasno za videt, da ne delava nobene škode. Ajde ne rečem, da ne bi bilo Corone in bi se otroci dnevno igrali tam, valda sploh ne bi pomislila, da bi šla s Conorjem tja.

Pač ja….eni imajo izrazito veselje špilat policaja in ostalim pametovati o »by the book« pravilih.

The post Trening na prepovedanem igrišču appeared first on Conor's Adventure.

Preden pozabim tako kot sem v četrtek; ne vem koliko od vas, ki nas berete uporablja prehranske dodatke od Dogoteke, ampak v »spamu« svojega mejla sem zasledila, da imajo trenutno aktiven 15% popust s kodo REST15. Ne vem koliko bodo sedaj veseli, da jaz veselo delim njihovo kodo okoli…ampak glejte, če lahko kdo od vas zaradi tega prišpara euro ali dva, oz. v mojem primeru kar 10 €, zakaj pa ne .

Skratka mi od njih že nekaj mesecev kupujemo ProArtLeg junior in smo zadovoljni. Zdaj tisti, ki nas redno berete veste, da so se Conorju poleti, ko smo začeli uporabljati omenjene dodatke, postavile uhice pokoci v roku 14ih dni.

Zdaj ali je razlog v uporabi dodatkov, ali pa je vse skupaj zgolj splet okoliščin, tega ne vem. Si pa mislim, da mu v času rasti in odraščanja, slednji dodatki definitivno ne škodijo in jih bomo dodajali dokler ne odraste. Če lahko z zgolj 35 €/mesec pripomoremo k temu, da pes v odrasli dobi ne bo imel kakšnih težav s kostmi in sklepi, je verjetno vredno. Prav vedet pa tako ali tako ne moreš nikoli.

Zadnji dnevi, če odštejem moje zdravstvene težave okoli ščitnice (zadnje dni čez dan sem mimogrede zelo ok – očitno tablete delujejo ), so dokaj zabavni, sploh pa precej napeti. Napeti mislim v odnosu jaz-Conor. Ker je Primož večji del dneva v službi, se jaz seveda več ukvarjam s psom in posledično prenašanjem njegovih fint. Ki se očitno spreminjajo iz tedna v teden.

Čeprav je Conor pred tednom dni dopolnil že 9 mesecev, pa ga teta Puberteta očitno ne more in ne more spustiti iz krempljev. Načeloma je dokaj priden mladenič, brez kakršnih koli uničevalskih podvigov (trkam na les). Ampak, kaj pa zadnje čase bolj izrazito opazim je njegova občutljivost med treningom oz. jaz temu pravim zamerljivost in kuhanje mule. Že parkrat se je zgodilo, da sem ga med treningom »fizično popravila«. Brez skrbi nisem ga udarila. Denimo med izvajanjem vaje »steh« (stoj/ustani se) sem ga z nogo dregnila (nisem ga brcnila, brez skrbi), da bi šel iz pozicije sedanja.

Adijo…kako je pes zameril. Ojoj….začel se je mulit na vse pretege, se delat bogega in treninga je bilo konec. Če bi naju kdo od daleč gledal bi si mislil, da sem na njem najmanj palico zlomila, če ne še kaj hujšega.

Podobno se je zgodilo danes, med jutranjim treningom. Ko sva ponovila vse vaje »višje poslušnosti« za Brino (sedi; prostor; sedi-stoj; prostor-stoj; poleg; držanje aporta), sem za hec naredila z njim še nekaj trikcev, med katerimi je tudi vaja hoja nazaj. Ker ima Conor izredne probleme z ravno hojo nazaj, sem za korekcijo uporabila dolgo palico, oz. šibo. Pri marsikaterem trenerju sem zasledila da med treningom za korekcijo uporablja bič, oz. dolgo palico. Z njo se psa absolutno ne tepe, zgolj dotakne se ga, ko gre za korekcijo.

No…uporaba slednjega pri Conorju trenutno res ne pride v poštev, ker ko sem ga prvič s palico ošvrknila po zadnjem delu trupa (in naj še enkrat poudarim, da ne bo kdo tukaj skakal, češ tepe psa…res zgolj dotaknila sem se ga), je bilo konec veselja. Spet mula, gospod je najbolj bogi na svetu in treninga je bilo konec.

Očitno je kosmat gospodič občutljiv kot 100 mater, isto kot njegova lastnica…haha. Pregovor »Kakršen lastnik, takšen pes«, je v najin primeru očitno zelo resničen, saj znam sama na trenutke biti izredno občutljiva…..

The post Akcija Dogoteke in Conorjeva občutljivost appeared first on Conor's Adventure.

Ste morda že zasledili, da se zadnje čase na trgu pasje prehrane vse bolj omenja uporaba insektov?

Jaz sem o insektih prvič brala v eni izmed pasjih revij pred približno dvema, tremi meseci. To je bilo še preden sem odkrila pelete in znamko Naturavetal. Uporaba insektov v pasji prehrani se mi je zdela zanimiva, saj bojda ne povzroča alergij na hrano, sploh pa je proizvodnja slednje dosti bolj prijazna do okolja. Ne me sedaj razumet, da sem nek nor zagovornik varovanja okolja, ampak kolikor je pač v moji moči se poskušam obnašat trajnostno.

Podatek, ki je vsaj za moje pojme precej zaskrbljujoč; za kilogram mesa goveda potrebujemo bojda circa 4 kg krme, na drugi strani pa za kilogram žuželk, potrebujemo zgolj 2 kilograma krmil. Prav tako naj omenim, da za gojenje insektov ne potrebujemo gnojil in pesticidov, slednji pa proizvedejo zelo malo emisij. Žuželke se da med drugim izredno hitro vzrediti, v največjem podjetju za gojenje žuželk na svetu, nizozemskem Protix-u, vzredijo tono žuželk v zgolj 14dneh, na 20 kvadratnih metrih.

Marsikdo se sedaj verjetno sprašuje….jah, pa so žuželke sploh pravilna hranljiva vrednost za mojega psa? Po prebranem bi definitivno lahko rekla, da so beljakovine iz žuželk praktično enako kvalitetne kot iz mesa, obrok žuželk je namreč precej bogat z beljakovinami (med 37% in 63% v suhi snovi). Se pa številke precej razlikujejo glede nato, kaj žuželke jedo, za kakšno vrsto žuželk gre itd.

Okej…zakaj vam sedaj zadnjih nekaj minut nakladam o žuželkah Hja, zato, ker sva danes s Conorjem na dom od Naturavetala prejela testerček njihovih novih peletov, ki so narejeni…da prav ste ugotovili iz insektov.

Ne glede nato, kako je slednja hrana oh in sploh, pa še vedno velja, da jo mora pes imeti rad. Ampak glede nato, da bi Conor pojedel verjetno vse kaj leze in gre…niti ni bilo dvoma, da tudi slednjih peletov ne bo zmazal preden rečeš keks . In jih je res…prav komaj je čakal, da sem odprla vrečko.

Kasneje sem jih testirala še v kombinaciji z lososom (Conorjev najljubši okus) in moram rečt, da sem bila nad njegovo izbiro izredno šokirana. Kadar testiram različno pasjo hrano in poskusim ugotovit kaj mu je bolje, mu bolj diši…dam v eno pest eno in v drugo pest drugo hrano ter prepustim Conorjevi izbiri. Tokrat me je res presenetil. V štirih poizkusih (kolikor je trajal »test«), je Conor čisto vsakič izbral pest z »insekti«. Če tudi sem v zadnjem poizkusu vzela skoraj celo pest lososa, napram enemu peletu v drugi roki…je Conor izbral slednjo – insekte .

»Jah okej…ko boš odrasel, ti bova občasno privoščila insekte«, sem mu presenečeno dejala, med tem, ko se je pes oblizoval okoli gobčka. Slednji peleti so namreč primerni zgolj za odrasle pse, najin Conor pa je za zdaj še na hrani za mladičke.

Edin dokaj morda »negativen« vidik uporaba insektov v pasji prehrani je za zdaj morda cena, saj je slednja hrana za kakih 20% dražja od »običajno mesne« hrane. Po drugi strani je pa res, da če imate psa, ki je alergičen na 101 zadevo (če malce pretiravam), je slednja izbira definitivno za premislit .

Če koga zanima več o temi insekti v pasji prehrani:

• Insect Meal in Dog Food
• Insect-based food ‘better for pets than top steak’
• Žuželke v prehrani psov – tabu ali prihodnost?
• Veterinarji na krožnik mačk in psov postavljajo žuželke

The post Testiranje peletov iz insektov appeared first on Conor's Adventure.