Ko sem se nazadnje javila z blog zapisom, sem imela v načrtu še vsaj en, dva zapisa o Conorju, pa o tem kako smo razvijali našo držalo za Puller, če se morda spomnite? Ampak potem se je enostavno zgodilo. Kot danes večkrat slišim od kakšnega podjetnika …»zgodilo se je življenje«.

To, da nekaj rečem, celo obljubim in potem preprosto ne utegnem narediti, je verjetno moja največja napaka. Oz. problem s katerim se soočam, odkar sem na svoji poslovni poti. Tega ne počnem, ker bi rada koga okoli prinesla oz. grdo rečeno »nategnila«. Ampak ker si res noro želim ustreč vsem, ki nas spremljate. Smešno, da se mi to dogaja večinoma zgolj v poslovnem svetu.

Potem pa pride trenutek, ko moraš enkrat postaviti sebe in svoje zdravje na prvo mesto. Pa odnos s Primožem, da nisva več zgolj sodelavca in poslovna partnerja, temveč sva v prvi vrsti bodoča mož in žena. Da sva par, ki je zaročen že od davnega decembra 2019. In se še nisva utegnila poročiti. Ker preprosto ni časa. Kot več ni časa za šport in različne dejavnosti, ki sva jih včasih počela skupaj.

Potem se enkrat vprašaš čemu sploh vse to počnem? Ko se iskreno vprašaš o kvaliteti svojega, najinega življenja in preštevaš »žrtve«, ki jih je prinesla odločitev, da probava nekaj ustvarit. Ko ugotoviš, da imeti svojo firmo, je daaaaleč od tega, kar danes eni obešajo na velik zvon, češ »kako je fajn«. Pa kako je fajn, ker si sam svoj šef in nimaš več nobenga, ki bi ti gušil, pa matretiral. Pa kako je super, ker si sam ograniziraš svoj čas in greš na dopust, ko tebi paše.«

Ko dopust ni več dopust oz. ko moraš zavestno »izklopiti« možgane

Res, je da si sam organiziraš svoj čas, tudi za dopust ne rabiš nobenega vprašat, vseeno pa dopust več ni to, kar sem sama bila včasih navajena. To več ni 100 % odklop. Ko se v petek popoldne daš na »off« in se teden ali 14 dni kasneje v ponedeljek daš ponovno na »on«.

Za nama je teden dni dopusta v Egiptu. Čeprav sva bila letos že tri tedne na dopustu, slednje (to sva videla, šele ko sva prišla nazaj) ni bil dopust. Ker nisva odklopila. Niti malo. Ko sva se vrnila iz dopusta na Neretvi, sva popolnoma zgubila fokus, sama sem izgubila vso kreativo, da o nenehni utrujenosti tako mene, kot Primoža sploh ne govorim. Ko sedaj gledam nazaj sva bila po mojem oba tik pred tem, da pregoriva.

Morda se slednje na celotni zgodbi Conor’s Adventure ni toliko poznalo, ker priznam meni dajete vi z vsemi pozitivnimi komentarji, navdušenji nad nami, našimi produkti…res nor zagon. Pa vendar, ni prijetno, ko se začneš spraševati različna vprašanja, kot denimo »Ali je vredno?«.

Zato sva dopust v Egiptu želela izkoristiti zgolj za eno, za odklop. Da najdeva na prvo mesto najprej naju, da naju skupaj ne drži zgolj firma, temveč nekaj »posebnega«, zaradi česar še kar vztrajava drug z drugim. Ugotovila sva, sploh jaz, da, ko si v poziciji podjetnika moraš preprosto zavestno izklopiti možgane.

Moraš zavestno ne gledati mejlov, včasih kaki stranki zavestno odgovoriti dan ali dva kasneje. Sploh pa ponovno poiskati tisti svoj »zakaj« in osnovno bistvo podjetja, t.i. goli temelj Conor’s Adventure.

Prodaja in številke so pomembne….ampak ni vse v številkah

Spomniš se, da je bila dobra pasja vsebina, članki…navsezadnje blog o Conorju tisti, ki je predstavljal golo osnovo….od kod je vse izviralo. In med ležanjem v viseči mreži ter buljenjem v daljavo in zavestno »ne misliti« na nič, sem začela pogrešati pisanje, raziskovanje, kot sem nekoč rekla »kopanje« po internetu za novimi pasjimi informacijami .

Ugotovila sem, da naju je zadnje mesece obremenjevanje s številkami, biti boljši vsaki mesec in obremenjevanje s konkurenco (sama izredno težko prebavljam konkurenco, ki obljublja »marsikaj« če me razumete) ter dopuščanje, da so drugi začeli vplivat na najin fokus…stalo precej energije, zdravja, tudi najinega odnosa in navsezadnje tistega užitka zaradi česar se je vse skupaj začelo.

Rast podjetja in višje številke vsak mesec so želja in cilj vsakega podjetnika, ampak ni vse v številkah. Bolj je pomembno, kakšen vtis pusti tvoj produkt pri uporabniku. In dokler skoraj ne mine dan, da se mi nekdo izmed vas ne oglasi s sporočilom zadovoljstva, pohvale nad našim produktom….potem mi za številke in rast verjetno res ni treba skrbeti .

»Back to the Basics« in kaj bo v prihodnje drugače?

Danes, prvi dan po pravem dopustu, kjer sva se s Primožem res spočila in si dovolila, da nama je bilo za številke malo »vseeno«, se spet veseliva vsega kaj prihaja.

Sama sem si obljubila, da se bom poskusila v prihodnje bolj držati našega »osnovnega bistva«. Torej koristnih, iskrenih, sploh pa poučnih vsebin. Potrudila se bom napisati blog vsaj 1x, če ne 2x tedensko. Odvisno seveda ali bom imela o čem pisati . Več bom pisala o Conorju, o ozadju razvoja produktov, kaj se dogaja z znamko itd…

In končno je teden, ko prihaja….

In glede nato, da že od poletja napovedujeva, da prihaja nekaj norega za večerne sprehode. Nekaj, česar se jaz najbolj veselim, saj mi je princip delovanja svetovn . Glede nato, da je pred nami Helloween vikend, je logično, da omenjena zadevca pride ven v petek. Kaj točno bo to, pa več (tokrat pa res) v naslednjih dneh, ko se vam javim iz ozadja fotkanja, kot z blogom o tem kaj prihaja in kako slednja »nočna« zadeva sploh deluje …

Se beremo kmalu

The post Česar ti ne povedo, ko greš na samostojno poslovno pot? appeared first on Conor's Adventure.

Vsega luštnega je enkrat konec…in tako se je zaključil tudi naš tri tedenski dopust. Morda bo kdo izmed vas rekel, »Glej jih frajerje kako uživajo…«…. Ampak iskreno med nami….Sama sem uspela firmo in Conor’s Adventure nekako izklopiti šele zadnji teden . Ena izmed stvari, ki ti jih »pozabijo povedat« na začetku, ko imaš svoje podjetje, da odklopa nekako ni. Oz. si ga moraš izredno »na silo« vzet.

Odklop in vklop….nekaj najtežjega, če mene vprašaš!

Potem pa se zgodi, kot se je meni, da je dve tretjini dopusta že mimo, tebi pa možgančki še kar delajo na 200 % in polovico dneva preždiš v aprtmaju… Ja vem sliši se debilno. Sama kdaj, res nimam mere in imam nehote občutek, da moram vsaki stranki v sekundi ustrečt. Tudi na dopustu.

Jah…tak je to, če svoje kupce, sledilce, podpornike res ceniš in obožuješ, ter malce pozabiš nase . Skratka, zadnji teden se mi je potem le nekako uspelo odklopit in tudi telefon »pozabit« v aprtmaju. Samo hudič je, ker se jaz pol tak odklopim, da mi vrnitev nazaj v realno življenje niti malo ne diši . In spet sem Primožu dva dni pred koncem predlagala, »Čuj dragi, kaj če bi midva še malce podaljšala za kaki dan?«. Itak se ni branil. Kdo pa bi se…

Pa smo podaljšali in namesto v nedeljo, prišli nazaj v ponedeljek. Vseeno sem rabila še dodatna dva dni, da sem se nekako uspela sestaviti nazaj. In spet začutiti tisto »našo misijo« in Conor’s Adventure »mode«.

Kite-nje na izlivu reke Neretve

Torej, kje smo sploh bili na dopustu? In kaj smo vmes počeli ? Tisti, ki ste nas kakšnih 14 dni nazaj (ko sem se nazadnje javila na blogu) brali veste, da smo prvi teden namenili raziskovanju otoka Pag.

Druga dva tedna smo se prestavili na skrajni jug Dalmacije, na izliv reke Neretve, kjer smo 16 dni preživeli v vasici Blace. S Primožem sva navdušena kiterja (no jaz sem si ta naziv prislužila šele letos) in izliv reke Neretve, kjer so za kite-at poleti vrhunski pogoji, je zato logična izbira. Prve dneve smo imeli malce nesrečo z vetrom, saj ga ni in ni hoteli biti. Sva se pa zato s Primožem toliko bolj ukvarjala s Conorjem in njegovo tačko.

Ko imaš belgijca, so poškodbe bojda redno na seznamu

Conor, ne bi bil Conor, če se spet nebi malce poškodoval. No sej roko na srce, je že kar nekaj tednov od zadnjega obiska veterinarja . Ne mi zamerit za omenjen črn humor, ampak verjetno me razumete, da, težko ostaneš resen, ko ima tvoj pes praktično vsak mesec kakšno novo poškodbo.

Spomladi smo fasali šiv na tački, potem se je čez dober mesec opekel, ko je tekel čez ostanke pepela od kresovanja. No potem si je zlomil noht, zaradi česar se je prvič srečal tudi z anestezijo (več o tem tukaj), no tokrat pa si je na morju porezal blazinico.  

Sreča v nesreči, da je šlo zgolj za blazinico na zapestju. Torej ni šlo za glavno blazinico na katero pes stopi, temveč tisto, ko je dvignjena od tal. Po nasvetu vseh vas (vprašanje kaj narediti sem objavila na Instagramu), sva ranico par dni nekaj krat na dan čistila in in razkuževala. Največ vas, nama je svetovalo jod za razkuževanje in Bepanthen za celjenje ran. Kar nekajkrat se je pojavil tudi nasvet »moder sprej imenovan Animedazon«, ki bojda izvrstno dezinficira in zaščiti ter pomaga pri celjenju. (Vse to omenjam, če morda komu kdaj pride prav ). Midva sva v prvi pasji pomoči, ki sva jo kupila lani našla zgolj fiziološko raztopino in mešanico peroksida (Hydrogen Peroxide). Glede nato, da se je rana po treh dneh zacelila je bilo tudi slednje okej….

Aja še nekaj sem se spomnila, nekje imam v spominu, da bojda raznorazne tekočine za razkuževanje rane, ki vsebujejo alkohol niso primerne. Alkohol namreč poškoduje tkivo in povzroča draženje ter posledično podaljša celjenje.  

Izlet na Pelješac in končno veter

V začetku, zadnjega tretjega tedna dopusta smo se odpravili na mini raziskovanje otoka Pelješac. Iskreno nisem si mislila, da je slednji tako lep . S Primožem sva se oba zaljubila v ta otok in je drugo leto zagotovo na seznamu dopustniških točk. Kot se za kiterja spodobi, sva si najprej ogledala vse možne točke za kite-at, preostali del dneva pa sva namenila pohajkovanju po otoku, občudovanju različnih »wau« razgledov in v večernem razvajanju morske kulinarike. Vsem, ki se boste nahajali v teh južnih koncih Hrvaške, toplo priporočava obisk gostilne Kapetanova Kuća, kjer morate nujno probat Kapetanovo sipino rižoto. Rižota, da ta kap. Tako po okusu, kot po porciji. Jedla sva jo namreč še naslednji dan za kosilo, ker takšnih dobrot pa ne bomo puščali…

V tretjem tednu sva imela tudi z vetrom precej več sreče. Posledično sem sama spoznala, da zna biti tudi kite-anje izredno naporen šport, sploh če piha tako kot treba in si na vodi kar 4 ure. Ura na roki mi je tako konec enega dneva, pokazala kar dobrih 40km. Posledično sem se naslednji dan zbudila, kot da bi me povozil vlak .

Trenutki za spomin in navdih….

Še eden izmed trenutkov, ki ga preprosto moram omeniti v blogu, čeprav sem na FB o tem že govorila. Splet dogodkov je nanesel, da sva  spoznala in nekaj večerov preživela tudi v družbi slavnega pevca Siddharte Tomija Megliča. Morda vse skupaj niti ne bi bilo tako zelo wau, če človek ne bi bil tako fascinantno prezimljen in skromen. S Siddharto že več kot 20 let kraljuje na slovenski glasbeni sceni, moja generacija je praktično rastla z njimi, pozna jih verjetno skoraj vsak…Ampak ko se pogovarjaš z njim, res kapo dol človeku. Ga je Primož vprašal za fotko s Conorjem za blog in FB stran »Ja seveda ni problema«, se je glasil odgovor. Pa mu ne bi bilo treba.

In to je lastnost, ki si jo pri nama, pri Conor’s Adventure želim za prihodnost. Ostati skromen, ceniti vsakega, biti hvaležen vsakemu, še tako majhnemu podporniku. In glej ga zlomka, že med bivanjem na Neretvi, sva dobila en konkreten razlog, da se vsem VAM konkretno zahvaliva. Na FB strani smo namreč dosegli in presegli 1000 likeov. Posledično je nastal tudi zelo poseben video (najdete ga tukaj) in odločila sva se, da vas ves teden, natančneje do petka do polnoči POČASTIVA z GRATIS poštnino .

Ker vas imava rada, res iskreno rada…ker je nekaj najlepšega na svetu, ko mi pošljete fotke vaših kosmatincev opremljene z našimi produkti, s katerimi smo vam polepšali dan. To je tisto kaj največ šteje zadovoljna stranka in srečen kuža.

The post Kite-anje na Neretvi, prerezana blazinica in raziskovanje Pelješaca appeared first on Conor's Adventure.

Tako pa sva tudi midva s Primožem in Conorjem na čelu dočakala težko pričakovan dopust, ki bo prvič v mojem življenju malce daljši. Namesto tedenskega oz. klasičnih 14ih dni, sem se nekako uspela prepričat, da si dajva letos…malce privoščit in oditi na »oddih« za tri tedne. Sprva se mi je kot novo pečeni podjetnici zdela ta zamisel izredno neodgovorna, češ »Kaj si nor ti malo, ravno sva na noge postavila Conor’s Adventure, sedaj pa naj grem za takooo dolgo na dopust?«, sem vprašala zaročenca dober mesec nazaj, ko je prvič prišel s to idejo.

Ampak, ko sem nekako uvidela, da na dopustu nisva bila praktično NIKJER že eno leto (brez kakršnega koli vikend oddiha), in, da so tudi moje baterije že nekaj mesecev konstantno na minimalni »napolnjenosti«….Potem ugotoviš, da res potrebuješ konkreten oddih. In, da morda ideja o treh tednih prvič v mojem življenju niti ni tako zelo slaba…

Najprej odklop in ležanje na plaži….v kraju Rtina….

Nekako tako sva planirala prvih nekaj dni najinega dopusta. Popoln odklop in ležanje na plaži s kakšno dobro knjigo v roki in občasnim norenjem ter čofotanjem s Conorjem. Nastanjeni smo bili v čudovitem penzionu Villa Rosa v kraju Rtina, par kilometrov naprej od otoka Pag. Če pozabimo na začetno izredno slabo izkušnjo s sobo, ki smo jo dobili prvo noč, so bile preostale štiri noči (bivali smo od torka do sobote) fantastične. Če imate psa, toplo priporočam, saj so dobrodošli povsod. Tako na čudoviti plaži penziona, kot v jedilnici, skratka nikjer ni bilo s Conorjem nobenih težav.

Prve dni najinega bivanja sva želela malce raziskat otok Pag, ampak sva se zavoljo precejšnje vročine in Conorja, ki mu je jezik molel skoraj do tal, vdala. Na najino srečo, sva se že takoj v torek (še preden sva se sploh namestila v penzionu), ustavila v kampu Straško in preverila ali govorice o prelepi pasji plaži res držijo . Kljub temu, da nisva bila gosta kampa, so nas brez problemov spustili noter. Tam pa pravo presenečenje…Priznam, bila sem fascinirana nad naklonjenostjo kampa do psov. Da sploh ne govorim o prelepi pasji plaži, ki celo premore kar nekaj sence….Najbolj sem bila navdušena nad pravo pasjo umivalnico, kjer sva lahko Conorja po morskih vragolijah stuširala. Psi so v kampu dobrodošli tudi v vseh barih, kjer jim natakarji ponekod celo brez, da izrecno prosiš, prinesejo svežo vodo.

Kamp Straško in psi – sedi 5, Kamp Šimuni, ne hvala…

V sredo sva želela podobno kot kamp Straško, preverit kako je s psi v kampu Šimuni. Za drugo leto planirava, da bi za kakšen teden najela mobilno hiško, saj so naju v kampu Straško povsem navdušile….

Kljub temu, da je marsikomu kamp Šimuni lepši kot Straško, sva bila nad odnosom do psov razočarana. Če imaš psa, se v dotičnem kampu počutiš ko »zadnje kotalo« sem zgroženo komentirala Primožu, ko sva prišla na t.i. pasjo plažo. SLednja je bila z ograjo (kot da smo kužni), ločena od ostalih, kjer se je na vročini pod senčniki stiskalo nekaj kosmatincev. Pustimo podatek, da ima omenjen kamp kar nekaj kilometrov plaže in za pse jo je namenjeno mogoče 10%! Oprostite, ampak meni je to absurd. Sej pravim, kot da smo lastniki psov kužni, oz. smo manjvredni… Nad tem sem se zgražala že lani. Sej razumem, da vse plaže, sploh kakšne »fancy« mestne res niso primerne za pse. Da pa so ponekod tako apriori proti, oprostite tega pa ne razumem. Ponekod se mi zdi, da najprej zapičijo ogromno tablo s prepovedanim psom, potem pa se lotijo »zasilnega urejanja« plaže…pač žalostno…

Seveda sva se s Primožem nemudoma pobrala iz kampa in se odpeljala par kilometrov naprej ponovno v Kamp Straško. Tudi tokrat so nas brez problemov spustili noter, kjer smo preostali del popoldneva ponovno izredno uživali, sploh Conor. Celo prvič v življenju se je spoznal s SUPom , nad katerim pa ni bil ravno najbolj navdušen… Kljub temu, da obožuje vodo, se logično še vedno najbolje počuti na trdnih tleh.

Tudi belgijca se da preterat in spet en »fail«

Ena izmed verjetno večjih zablod oz. naivnosti, ki jih lastniki psov (sploh taki, ki imamo prvič psa) mislimo je, da »pes že sam ve kaj je za njega dobro oz. kdaj ima dovolj« .

Lani sem se v mali pasji šoli naučila, da psa ne smeš nikoli samega pustit ležat na soncu, češ, sej, če mu ne bo pasalo, bo že sam šel v senco. Napaka. Bojda se je že nekajkrat zgodilo, da je prišlo tudi pri takšnih psih, ki so »prostovoljno« ležali na soncu do vročinskega udara.

No podobno je z gibanjem. Naivno misliti, da ti bo pes sam pokazal, ko ima dovolj, denimo plavanja, je zmota . Tako se je nama s Primožem zgodilo v petek, ko se je Conor pozno popoldne po nekaj dnevnem norenju po vodi in plavanju ter verjetno še nasploh zaradi vročine in vsega kaj morje prinese s seboj….samo ulegel. Sama sem itak zagnala cel vik in krik, češ kaj je s psom narobe? Pa kako sva lahko bila tako neumna, pa če res gre samo za utrujenost, da ni kje kaj hujšega z njim itd… Glede nato, da je imel normalen apetit, normalno odvajanje, samo zgledal je kot cota, brez kančka energije, sva boščka očitno res preterala . Vemo za naslednjič, da tudi belgijci niso »vsemogočni«, kot se to tako rado poudarja .

Slapovi Krke, ki jih tudi v tretje nisem videla…

Naslednji dan, v soboto je bil Conor spet stari »navihanec«. Oddih v penzionu Villa Rosa se je žal bližal h koncu in sledil je premik. Tako kot lani smo se podali na jug Hrvaške k izlivu reke Neretve v kraj Blace.. »Letos pa si želim pod nujno ogledati Slapove Krke, pa še Conor je že dovolj star in mu hoja do tja ne bo prenaporna«, sem rekla Primožu nekaj tednov nazaj, ko sva planirala celoten odpust.

Očitno v tretje pri nama tudi ne gre, saj smo do kraja, kjer se parkira avto in se nato, do slapov nadaljuje peš prišli okoli 12ih. Zaradi vročine se nama je zdelo malce »nehumano« (za Conorja) hoditi po največji vročini do par kilometrov oddaljenih slapov. Res je, da bi si slapove lahko ogledala tudi z ladjico, ampak na koncu sva se ponovno odločila za poležavanje ob reki Krki . Že lani sva odkrila prečudovito plažo (nasproti kraja za vstop na ladjico) pod borovci, popolnoma na samem. Sledilo je poležavanje, čofatanje in igra s Conorjem. Kosmatinko je dokazal, da je njegov nivo energije defintivino nazaj, saj je bil vrhunsko razposajen…

Sledilo je pozno popoldansko kosilo v bližnjem mestecu Skradin v tamkajšnji gostilni Bonaca (če ste slučajno tam, NUJNO pojdite, ker imajo božansko morsko hrano ). Nato vožnja proti Neretvi, kjer bomo bivali naslednjih 14 dni…

Se javim še kaj

The post Dopust s psom na otoku Pag oz. bližini appeared first on Conor's Adventure.

Po sredinem monologu in Corona-psihiranju, sta zadnja dva dni naravnost odlična. Večina stvari, ki me je skrbela še kakšen teden nazaj, se počasi, vendar vztrajno postavlja na svojo mesto…nama s Primožem pa riše nasmeh na obraz .

Okej…da ne filozofiram preveč; prva takšna stvar, ki me je zadnji dober teden preganjala je Conorjeva prebava, ki se je dokončno uredila.

Morda za koga absurdno, da se sekiram »kako najin pes kaka «…ampak verjemite, res ni prijetno, vsak dan preverjat teksturo kakca in zasledovat svojega kosmatinca vsakič, ko se odloči narediti veliko potrebo, plus premišljevat ali mu lahko ponudim še kaj drugega kot pelete.

Skratka kot rečeno, smo prebavo uredili, pes je včeraj dobil žvečiljko Naturavetal in je danes bilo vse tip-top . V sredo je tudi prvič po dolgem času dobil BARF zmešano s peleti in prav tako ni bilo nobenih težav. Resnično upam, da so prebavne težave za nekaj časa za nami

Danes sva mu po par tednih končno privoščila obisk socializacije in smo se odpravili na mini izlet do Postojne. Med tem, ko sem jaz skočila v trgovino po nakupih, je Primož peljal Conorja na kratek sprehod po urbanem okolju, kjer je preveril ali se še pes spomni hoje na popuščenem povodcu. Kljub dejstvu, da ga na trenutke konkretno meče (sej veste puberteta), je po Primoževih besedah, sprehod minil umirjeno in brez cukanja ter vohanja levo-desno.

Dobrih stvari za danes še ni bilo konec. Ko sva prišla domov, sva naletela na Pošto Slovenije, ki nama je pripeljala ogromen paket. Ga odpreva in noter zagledava par metrov različnih kosov flis blaga. »Juhuhuu…končno je prišlo blago, joj komaj čakam, da začnem«, sem veselo poskakovala po dnevni sobi, Primož, pa me je gledal, kot da bi padla iz lune.  Verjetno se tudi vi sprašujete, od kod takšno veselje nad blagom…haha .

S Primožem vam – našim zvestim sledilcem oz. natančneje vašim kužkom, pripravljava pred-božično presenečenje in, ker sem človek, ki obožuje pripravljat presenečenja za druge, sem se paketa oz. blaga noro razveselila. Če te zanima za kaj točno gre, oz. če želiš tudi ti biti med obdarovanci, ti svetujem, da nas slediš na našem FB profilu in redno spremljaš naše IG in FB storye…seveda poleg tega, da redno bereš naš blog.

Za piko na I prav prijetnemu dnevu, je bil klic najinega dobavitelja, ki naju jutri vljudno vabi na vnovičen obisk na Dolenjsko. Izdelava vzorcev se je iz predvidenih 14 dni zavlekla v tri tedne, saj je moral vmes naročiti kar nekaj materiala, ker tisto kar je imel na zalogi ni bilo primerno. Sej vemo, kvaliteta je pri nas prvo vodilo .

Skratka bojda so vzorci sedaj pripravljeni in komaj čakava, da jutri vidiva prvo verzijo Conor’s Adventure izdelkov.

The post Socializacija in pred-božični duh »In The House« 🎅🏼 appeared first on Conor's Adventure.

Včeraj pozno zvečer smo se po treh dneh vrnili domov v Divačo. Kljub temu, da je šlo za klasičen obisk Maribora, sva ga oba s Primožem nehote dojemala kot neke vrste mini dopust. Čeprav sva praktično polovico časa predelala in presedela za računalnikom, sva prav uživala. Sej moji starši so kul, ampak imeti precej veliko hišo z bazenom popolnoma zase, pa je druga pesem . Tudi Conor se je izjemno dobro aklimatiziral na »štajerski luft«, kot tudi na redno nošenje copatekov , tako, da sva na trenutke, ko sva »bulila« v računalnik, skoraj pozabila, da ga imava..haha…

No nazaj v Divačo. Dan je bil hektično naravnan, kot se za dan pred odhodom na dopust spodobi. Conorju je bilo kristalno jasno, da nekam odhajamo, saj je bil prav živahno razposajen. S tem ne mislim, da je norel ali bil živčen, temveč bolj v smislu »Alo Pia, kam gremo spet? Daj nooo…kam gremo? Gremo daleč? Bo fajn?«…haha, pismo, če bi kdaj ujela zlato ribico, bi ena izmed želj definitivno bila, da bi brala živalim misli. Verjetno bi bilo zabavno slišati, kaj si mislijo o nas ljudeh.

Zvečer je bila na vrsti mala šola in v vlogi vodnika tokrat jaz. Ne vem, če sem že omenila, da si s Primožem tedensko izmenjujeva najine obiske male šole. Želiva, da pes spoštuje in uboga oba, zaradi česar sva v vzgojnem procesu tudi oba kar se da enakovredno prisotna. Ker sem si za zadnji dan pred dopustom napisala kar dolg seznam obveznosti, mi je na koncu zmanjkalo časa in Primož me je mogel v mali šoli zamenjati. »Vso srečo, upam, da bo danes manj motečih dejavnikov«, sem zaklicala za njima, ko sta odšla skozi vrata. »Pismo res mi ni kul, da ne morem s Conorjem v šolo, samo, če pa je še toliko malenkosti okoli bloga za uredit, pa fotografije pripravit itd.«, sem si mislila, ko sta zapustila hišo. Vedela sem, da naslednja dva dni verjetno ne bom mogla kaj dosti narediti za blog.

Dve uri samote doma in ključnega pakiranja ter priprav za dopust, se je obrnilo v trenutku in že sta bila moja fanta doma. Na Primoževem obrazu sem opazila, da je bilo tokrat v šoli vse »v redu«. No…da se razumemo, v redu v smislu, da ni bilo kakšnih hiperaktivnih izpadov, ignoriranja itd.

S Primožem sicer vse prevečkrat pozabiva, da je Conor še vedno »samo mladič«, kar pomeni, da RES NE MOREVA od njega pričakovati, da ne bo napak, neposlušnosti ali kakšne druge »malenkosti« (nama se sicer verjetno ne bo zdela malenkost), ki jo pasji mladiči v mladih letih pač počnejo.

»Danes sva šla super, ni bilo nekih težav, edino Petra nas je spet skregala, da preveč hitimo z učenjem«, me je Primož takoj update-al, ko je stopil v hišo. »Jaoo…spet, pismo ženska si verjetno misli, da sma butla, glede nato, da nama to ponavlja po vsaki uri«, sem mu odgovorila, razumevajoč Petro, ker ima glede na starost psa verjetno prav, aaampak… po drugi strani, pa ne vem kako postopati v primeru, ko na reakciji psa vidiš, da on bi pač »rad delal in to zelo«. »Glej Pia, ne vem, rekla je, da se nama zna to v puberteti maščevati«, je Primož skomignil.

Hudič, pa tota puberteta…mislim, naj že enkrat pride, oba s Primožem jo čakava skoraj kot »pes na kost«, ker se o njej toliko govori v stilu, da se pes čisto spremeni. Po eni strani, se jo iz firbca prav veselim, češ »no ajde, da vidimo, ali je res tako hudo«, po drugi strani pa me jo je strah. No mava še circa tri mesece časa, da se pripraviva…hah…ampak dajmo najprej skozi prvi skupen dopust .

The post Priprave na dopust in mala šola appeared first on Conor's Adventure.

Zaradi spleta okoliščin sem primorana pisati petkove in sobotne dogodivščine skupaj

Najprej, bom kot pokvarjena plošča ponovno izpostavila, da imava verjetno »najbolj mirno in ubogljivo Malino na svetu« Dejansko. Zdaj ne vem, ali k temu izrazito pripomore res dnevno, vztrajno ukvarjanje z njim, ali pa sva naletela na res dobro leglo psa.

Torej, k dogodkom preteklih dveh dni; v petek zgodaj zjutraj smo se podali na pot proti marini Novi Vinodolski, kjer imajo moji straši sparkirano barko. V Rijeki je Primož ugotovil, da sva doma pozabila povodec. »Ti to resno?«, sem ga zaskrbljeno vprašala, a povodca žal ni bilo. Če sem kaj maher, sem v reševanju »kritičnih situacij«, če lahko to tako poimenujemo.

(Ne bova pozabila situacije, ko sva pred dvema letoma prvič šla na skupen dopust na Ciper, jaz pa sem tri dni pred odhodom ugotovila, da mi je potekel potni list. Za piko na I sem imela potni list v Mariboru, napol pa sem bivala pri Primožu na Primorskem. V roku treh ur sem spravila potni list iz Mbja v Lj, kjer sem imela takrat službo in nato na upravno enoto po naročilo novega. Epilog, dan pred odhodom sem dobila nov potni list, bilo je stresno ampak je uspelo. )

Skratka v sekundi sem vzela telefon in čez dobrih 10 min smo stali pred vrati Pet Centra v Rijeki, kjer sva kupila sledni 5m povodec. Mimogrede, kasneje se je izkazal kot vrhunska naložba, tako, da sem bila Primožu skoraj hvaležna, da je pozabil krajši povodec doma .

Uro kasneje sva zakorakala na pomol marine v Novi Vinodolski. Začuda Conor mojih staršev ni nalajal kot to zadnje čase rad počne z vsemi novimi oz. starimi obrazi, ki jih sreča v svojem pasjem življenju (občasno še vedno nalaja Rajka in Primoževo mamo). Tudi prihod na barko je minil mirno in kasneje samo izplutje iz marine. Hja…do trenutka, ko je oče dal gas in smo zglisirali. Panika, strah. Bogega reveža je bilo hrupa res na smrt strah. Priznam v enem trenutku sem mislila očeta prositi naj upočasni. »Hudiča, upam, da nisva naredila napake, da sva psa tako hitro peljala na barko«, sem se zaskrbljeno vprašala. Nekako mi ga je uspelo pomiriti in čim bolj stisniti k sebi, da se je sprostil. Približno 20 min kasneje je bilo vsega konec in prišli smo v lep, miren zaliv na Krku.

Žive duše nikjer. Cel zaliv, vključno s pomolom kjer smo se privezali, smo imeli zase. »Uff…končno kopno«, si je verjetno mislil Conor, ko smo zapustili barko in odšli raziskovat okolico. Seveda je hočeš, nočeš sledil skok v morje in plavanje, nad čem pa Conor ni bil najbolj navdušen. Šele čez par ur se je na prigovarjanje vseh nas opogumil in zaplaval najprej do Primoža, pa do mene, nato do mojega brata Jerneja in nazaj na obalo.

Večji del dneva smo ga pustili prespati v senci na barki. Roko na srce je bil to eden izmed prvih res vročih dni tako zanj, kot tudi za naju s Primožem, ampak ok, midva nisva v kožuh oblečena mladiča

Čez par ur smo na pomolu dobili družbo avstrijske družine. Načeloma sploh ne bi bili vredni omembe, če nebi njihovega svinjskega obnašanja in smeti, ki so jih pustili za seboj, Conor kasneje našel v grmu. Kot gluha svinja v buče je navalil na ostanke kurjega hrbta in veselica se je pričela. Namesto, da bi točno pregledali vso okolico in že takrat vse smeti zabrisali nekam daleč, daleč stran, smo vstran vrgli zgolj kurji hrbet, Conorja pa odvlekli od »prepovedanega« grma. Napaka, na srečo ni bila kritična, ali še huje tragična. (se še vrnem sem…)

Dan je minil lagano, v spremljavi dobre hrane, piva, vina in še kaj bi se lahko našlo za na vrh. Vsi smo se nekako sprostili, nakar je v enem trenutku iz strani mojih staršev padla ideja, da vrnitev v marino prestavimo na jutri. S Primožem sva se spogledala, češ, ali res nimajo nič proti psu in to celo ponoči na barki, (morda velja omeniti, da ko sva s Primožem najavila novico o prihodu novega člana, je bil slednji sicer dobrodošel, vendar je bilo hitro rečeno, da bo barko gledal zgolj od daaaleč…no toliko o tem ) ampak ok, sva se vdala v usodo, da bomo spali po študentsko na palubi. Barka ima namreč zgolj dve spalnici, bilo pa nas je 5 oz. pardon 6 s Conorjem vred . »Očitno se je Conor res izkazal s svojo mirnostjo in ubogljivostjo«, sem si mislila, ko smo se zvečer odpravljali spat na provizorično posteljo.

Noč je minila mirno, pustimo koliko in kako dobro smo spali, saj je komarjev kar mrgolelo. Bolj adrenalinska je bila Primoževa budnica, ko me je ob 6.00 zbudil z novico, češ »Veš Conor je že imel bogat zajtrk«, ga gledam pisano, pa si mislim o čem govori. Verjetno je razumel moj tumasto-zaspan pogled. »Hja sem se zjutraj zbudil in psa nikjer«, mi razloži. Ga gledam še bolj butasto »Kaj? Kaj me zajebavaš? Sej pa pes ne zna sam iz barke, ker je še premajhen«, mu zazeham nazaj. Ampak ded se ne da. Resno mi razloži, da je pes zjutraj pobegnil, našel ga je pa nikjer drugje kot pri »avstrijskih kurjih ostankih«. »Shit, ti to resno?«, ga vprašam med tem, ko me stisne v želodcu . Vsi vemo kaj pomenijo kurje kosti za psa. Na najino oz. bolj Conorjevo srečo se je izkazalo, da le ni nič kritičnega zaužil, pa vendar hitro se ti v glavi odrola kar nekaj scen in vprašanj »Kaj bi bilo, če bi…?«. Ni prijetno, res ne. Sploh ta občutek straha in skrbi, ki sva ga začela nenadoma čutiti do Conorja je za naju egoista, ki sva do sedaj skrbela zgolj zase oz. drug za drugega, dokaj nov.

Skratka vemo za prihodnjič, da se raje dobro pregleda okolico, kjer smo nastanjeni, kot pa da bi bila (bog ne daj) potrebna kakšna prva pomoč.

Po jutranji kavi smo se nato nekako vsi sestavili skupaj. Plutje v marino je potekalo mirneje in manj stresno, saj sva s Conorjem uživala na premcu. O včerajšnjem strahu ne duha in sluha, je pa res, da je spredaj manj hrupno.

Prvi izziv, ki je sledil ob prihodu v marino je bilo tuširanje, saj je bil od petkovega kopanja v morju še ves slan. Ja vem, za pasjo dlako ne najbolj posrečena poteza, vendar smo bili zaradi neplaniranega spanja na barki izrazito »na knap« z vodo. Stuširala sva ga kar v tuših v marini (kar spet ni po pravilih, saj je tuširanje psov tam prepovedano), vendar sem predvidevala, da mu bo mlačna voda bolj po godu kot ledeno hladna (kot že rečeno si z domačo vrtno cevjo in hladno vodo ni najbolj na ti). Imela sem prav in mladenič se mlačnega tuširanja ni pretirano branil. Ob vrnitvi na barko je zaspal kot ubit in tako smo »pozabili« nanj za naslednji dve uri, ko sva se s Primožem končno odpravila proti domu.

Verjetno ste se na tem mestu vprašali, kaj pa pasja hrana in ali sva imela s seboj hrane za oba dni? Ne nisva je imela, morda za dober dan. Zagato sva rešila s surovim piščancem, ki sva ga kupila v bližnjem Lidlu. Že pred časom sem Conorja začela navajati na različno surovo hrano, med katero je bil prvi piščanec. Menila sem, da ne bi smelo priti do driske in izkazalo se je, da sem imela prav. Ampak res ne zagovarjam, da na dopustu tako mimogrede zamenjate hrano, saj je poleg vročine, menjave okolja, še toliko ostalih stresnih dejavnikov, ki lahko mimogrede povzročijo drisko.

Če povzamem naš prvi nenačrtovan mini dopust s Conorjem. Bilo je fino, pa vendar tudi malce stresno, ko morda nisi tako zelo brezskrben, saj moraš z delčkom očesa nenehno paziti na kosmatega mladeniča. Generalno pa lahko rečem, da se je pes odrezal super in že komaj čakam naš pravi daljši dopust .

The post Ko se enodnevni izlet spremeni v dvodnevni mini dopust na barki appeared first on Conor's Adventure.