Več kot teden dni je minilo od mojega zadnjega bloga. Odkar je 7. aprila znamka Conor’s Advenutre uradno ugledala luč sveta, je moja sposobnost pisanja blogov izrazito padla. Priznam. Na trenutke se mi sanja ne kaj naj sploh pišem. Kar naenkrat imam nek butast občutek, da sedaj, ko je Conor že praktično odrasel samec, nobenega več ne zanimamo .

Tudi vsi izzivi povezani s postavitvijo spletne trgovine in znamke Conor’s Adventure so že zdavnaj pozabljeni, na prvi pogled bi človek lahko celo rekel, da je postalo malo dolgočasno, monotono .

Ampak ni….zavedam se, da je občutek dolgočasja, naveličanosti zgolj posledica pomanjkanja dopusta, biti nekaj dni totalno na off, ne misliti na nič. Na noben FB, IG, prejeta naročila itd.

Obisk Maribora, Pohorje in biti na off

No pa sem si zadnje dneve, ko je bil Primož dober teden službeno odsoten tudi jaz malce privoščila, dala glavo na off, sploh pa probala zavestno »napolniti« svojo kreativo. Ne morete si zamislit kako je grozno, ko človek, ki od nekdaj velja za polnega idej…le teh preprosto nima. Da o pomanjkanju želje po pisanju sploh ne govorim. Pisanje bloga je včasih predstavljalo zame sprostitev, užitek…predvidevam, da se slednje tako bere , ko gre za vsebine napisane ne »eks« in tiste, s katerimi se mantram kot s paradajzom, ki ga nikakor ne morem spravit po grlu .

Skratka zadnji dnevi na off so resnično pasali. Obiskala sem svoj ljubi Maribor, se s Conorjem prvič povzpela na meni tako ljubo Pohorje in gospodiču prvič predstavila vožnjo z gondolo. Kljub temu, da ga zadnje dneve »jajca« precej mantrajo, čemur definitivno botrujejo goneče samice, je bil gospodič priden. Vožnjo z gondolo je prenesel malce nemirno, vohljajoče, brez kakšnega pretiranega strahu.

Ohh ti hormoni, gonitev in še marsikaj…

Večji izziv nama zavoljo gonjenja, pubertete in celga spektra delujočih hormonov po novem predstavlja hoja na popuščenem povodcu. Kosmat frajer je začel spet noro vlečt, zaradi česar sem na trenutke kot pokvarjena plošča »Poočasi, ne vleči….hoho pooočasi, ej ne vleči…Conooor, ne vlečiii….«. Omenjena opozorila sicer pomagajo, ampak žal zgolj za par trenutkov, dokler ga v travi ne premami spet nov vonj.

Piko na I, da bo treba omenjeno neprimerno vedenje, beri vleko na povodcu resnično presekat, ker v nasprotnem primeru bo treba nujno kupit oprsnico, je bilo sobotno druženje z znanko iz Celja in njenima dvema kužkoma. Dobili smo se v parku in Conor je bil kot vlečni pes, sem in tja, v eno. Ne morete si mislit kako mi je bilo na trenutke neprijetno, kot, da ga ne obvladam. Okej…morda mičkeno pretiravam, pa vendar, sej veste, da se s psom ukvarjamo praktično od prve ure, potem pa se z nekom dobiš v živo in zgleda, kot da je mucl čist nesocializiran. O lepem vedenju pa ne duha in sluha

Če ne drugega sem spet dobila lekcijo, da pri psih rek »to kaj se Janezek nauči, Janezek zna«, najbolj ne velja. Temveč je bolj primeren tale »Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo«….Priznam, da sva zadnje mesece na trening hoje na popuščenem povodcu malce pozabila, saj je bolj kot ne šlo. No, očitno bo v naslednjih dneh in tednih večkrat na sporedu.

Aja, če se kdo morda sprašuje, ja zakaj ga pa ne damo kastrirat? S Primožem sva se že pred časom pogovarjala, da če res ne bo nujno (npr. zdravstvene težave itd.) ga ne bova dala. Morda pa se nekega dne podava tudi v vzrejo. Navsezadnje ima kar dober pedigre

The post Hoja na popuščenem povodcu? Kaj je že to? appeared first on Conor's Adventure.

Najina mrcina je danes dopolnila 11 mesecev. Še malo, pa bo eno leto odkar sva Gaborju (najinemu vzreditelju – psarna Hunt N’ Catch) nakazala aro za najinega prvega psa. Bilo je natanko 15. aprila, ko je padla dokončna odločitev….in spremenilo se je VSE. Od stila življenja do poslovne plati….res zanimivo, kam te lahko določene odločitve pripeljejo .

Danes, pred menoj stoji skorajda odrasel samec belgijskega ovčarja, različica »malinois« in mi na trenutke (logično) izjemno kravžlja živce . Po četrtkovem dogodku pri veterinarju, kjer sem Conorja prvič odkar ga imamo spoznala v precej »agresivni« luči (ne vem kako naj vse skupaj bolje opišem), sem nanj začela gledat mičkeno drugače, bolj previdneje, če se lahko tako izrazim.

Začela sem se resno zavedati odgovornosti, v prvi vrsti do njega, takoj zatem pa do okolice. Sej ne, da se slednje nisem zavedala že prej, pa vendar sem na Conorja gledala kot na prijaznega psa, ki ima rad ljudi in nobenemu ne bo storil ničesar žalega. No še vedno menim, da je izredno prijazen, po drugi strani pa mi v kotičku možganov odzvanja opozorilo/misel »Pia nikoli ne veš, kaj mu klikne v glavi«.

Poleg tega se je pri veterinarju še izraziteje nakazalo meni tako jasno dejstvo, da psu manjka socializacije med ljudmi. Življenje na vasi prinese določene pluse, kot tudi minuse. Če govorimo o socializaciji, je slednje definitivno minus, saj nam družba drugih psov in večjega števila ljudi izredno manjka.

Tako, danes sploh ni bilo vprašanje ali vzeti Conorja s seboj, ko smo se ponovno odpravili na drugi konec Slovenije k najinemu dobavitelju. S Primožem sva se odločila, da se nazaj grede ustavimo še v Ljubljani in lep sončen dan izkoristimo za daljši sprehod po naši prestolnici.

Obisk dobavitelja je bil vse prej kot »prijeten«, saj sva z grozo spoznala, da sva se pri izbiri karabinov za povodec konkretno uštela. Kaj točno se je dogajalo in kako smo zadevo nato rešili, bom več pisala v naslednjih dneh, ko bom predstavila tudi naše Conor’s Adventure povodce.

Morda dajmo tokrat več besed namenit našemu pohajkovanju po Ljubljani in Conorju, navsezadnje je bil danes njegov »mini« dan . Sprakirali smo se praktično v centru, na parkirišču Križanke. Kaj hitro sem ugotovila, da morda ne bi bilo slabo imeti s seboj nagobčnika, saj se je po ulicah Ljubljane kar trlo ljudi. Razumljivo, dan je bil vremensko kičast in marsikdo ga je verjetno izkoristil za izlet.

Časi, ko je Conor na povodcu vlekel, kot zmešan so na srečo minili, ne morem pa ravno trditi, da je bil ne vem kako miren. Logično. Vaški pes v centru prestolnice okoli njega pa »krdelo« ljudi, psov, kričajočih otrok. Sej pravim, v tistem trenutku se mi je res začelo kolcati po nagobčniku, saj sem začela čutit, da je pes precej živčen.

Hitro smo se umaknili v stransko ulico, Primož je šel v bližnji bar po »take away coffe«, jaz pa sem se posvetila umirjanju psa in hoji v poziciji poleg. Na skoraj prazni ljubljanski s soncem obsijani ulici sva naredila par minuten trening in pes se je začel počasi sproščat.

Nadaljevali smo svoj sprehod čez Tromostovje proti Kongresnemu parku. V enem trenutku je tik mimo Conorja tekla mala punčka in se drla kot »jesihar«. Iskreno jaz sem se jo ustrašila, Conor je zgolj čudno pogledal. V trenutku sem ga prijela in ga potrepljala…češ »oohhh mirno«. »Pismo sej v takih situacijah ne moreš nič, razen, da imaš psa vedno izredno na kratko«, sem si mislila in še naprej skenirala okolico kot sokol.

Večina ljudi se nam je ob pogledu na belgijca umaknila, še vedno pa je bilo par »cmokajočih« izrazov in stegovanja rok«, ko smo čakali pri prehodu za pešce ali v vrsti za pijačo pred barom oz. za sladoled.

Pred odhodom domov smo še izkoristili praktično prazen Kongresni trg za ovekovečenje »dokaza«, da smo v Ljubljani in naredili par slik Conorja. Žal je pozna popoldanska svetloba naredila svoje.

The post Conorjevih 11 mesecev in obisk Ljubljane appeared first on Conor's Adventure.

Običajno smo v začetku leta vsi pridni. Sej veste novoletne zaobljube, pa začnemo telovadit, pazimo kaj jemo, pa zgodaj se vstajamo itd.. Skratka probamo biti pridni in produktivni kolikor je le možno. Aha veš kje…letos sem jaz že prvi delaven teden pogorela na polni črti.

Danes sem imela sestanek s svojo računovodkinjo v Kopru in gladko sem prespala jutranjo budilko ob 6.30 in odprla oči šele dobro uro kasneje. Najbolj je zaradi moje »zaspanosti« nasrkal Conor, saj je dobil zgolj 10 min sprehod, nato pa je mogel eno uro preždet v avtu med tem, ko sem jaz z računovodkinjo urejala vse stvari v zvezi z mojim s.p-jem.

Glede nato, da pes že dolgo ni bil v mestu, sem si rekla, ajde…ga vzamem s seboj. Njegov transportni boks spet ni tako mali in psu je v njem dokaj udobno. Ko sem prišla po dobri uri spet k avtu in odprla prtljažnik, iskreno nisem dobila občutka, da je Conorju v tem času kaj manjkalo. Pogledal me je v stilu »ohh..si že nazaj« in skočil iz avta.

Odpravila sva se v mesto in vmes malce vadila hojo na popuščenem povodcu, pa hojo v položaju poleg, kot tudi hojo čez cesto. Ne vem, če sem vam že omenila, ampak Conorja imamo naučenega, da se vsakič, ko pridemo do ceste usede. Žal še tega ne počne sam od sebe, ampak mu moramo vsakič zaklicati »cesta«, nakar se takoj usede in počaka, dokler ne prečkamo ceste.

Čeprav v zadnjih mesecih v mesto s Conorjem ne zahajamo ravno pogosto, mu hoja na popuščenem povodcu ne dela nobenih težav. Se pa seveda opazi, da pes v mestu ni popolnoma sproščen, saj ga hitro zmoti kakšen kolesar, ali več ljudi na kupu, da o golobih sploh ne govorim. Golobi so verjetno edina stvar, ki Conorja resnično »mantrajo«, če se lahko tako izrazim. Če bi bilo po njegovo bi jih neprestano preganjal. Ampak zanimivo, da galebe in drugo perjad pa pusti pri miru. Če ne drugega potem veva, da z njim v Benetke verjetno ni pametno iti…haha

Po urci sprehajanja po Kopru sva se odpravila nazaj proti avtu. Na trenutke se nisem mogla znebiti občutka, da naju nekateri ljudje prav opazujejo oz. se drugi od naju odmikajo. Isto se mi je dober teden nazaj zgodilo v Mariboru, ko sva se s Primožem sprehajala po parku. Nisem se mogla znebit občutka, da folk buli v naju oz. v Conorja. Parkrat se je celo zgodilo, da so se ljudje ustavili in počakali, da smo šli mimo ter nato nadaljevali svojo pot. Ob takšnih situacijah se nehote vprašam, ali Conor zgleda tako strašno, kar se mi zdi skoraj nemogoče, ker pes meni niti malo ne izgleda agresiven. Ali pa velja belgijec v javnosti za nevarno pasmo, ki »grize vse povprek«. Ne vem…meni se zdi to v vsakem primeru smešno in absurdno…

Zvečer smo se vsi trije, kot prava družina odpravili v naš nov home gym. Če se spomnite, sem pred dnevi govorila o tem, da sva čez praznike s Primožem preuredila podstrešje v domač fitnes. Prej popolnoma golo in malce »zapuščeno« podstrešje, danes izgleda popolnoma drugače.

Tudi Conorju je bilo očitno všeč, saj je veselo skakal po prostoru gor in dol. Nato se je zleknil poleg mene na tla in me opazoval med tem, ko sem telovadila. Vsake toliko časa je prišel do mene, češ »čohaj me«. Lahko si mislite, koliko sem imela miru med telovadbo…haha… No še sreča, da imamo za takšne priložnosti goveje žvečilke (posušena koža glave goveda) od Naturavetal-a. Pes je bil srečen, midva pa tudi, saj sva lahko v miru dokončala trening.

The post Obisk Kopra in prva »skupna« telovadba appeared first on Conor's Adventure.

Očitno je moje protestiranje nad vremenom prejšnji teden obrodilo sadove . Ne mi zamerit, da spet govorim o vremenu, ampak zadnji dnevi so v naših koncih res kičasto sončni. Očitno tisti zgoraj ve, da me trenutno ni pametno jeziti s kakšnim »za žile rezat« vremenom.

S Conorjem sva sonček brez oblačka izkoristila za jutranji sprehod do razgledišča in naprej do Škocjanskih jam, kjer sva na poti do tja malce povadila hojo na povodcu. Tam sva naletela na cel konvoj delavcev in različne mašinerije, ki so popravljali in na novo asfaltirali cesto. Kljub hrupu in ogromnim strojem, ki se jim na poti nisva mogla izogniti (če nisva želela iti do doma vse na okoli po daljšnjici), je Conor šel na povodcu popolnoma mirno.

Se mi zdi, da zadnje čase dosti manj sili v ljudi, nekatere celo povsem ignorira. Ne rečem občasno se še vedno zgodi, da mu nek xy iz neznanega razloga izjemno pritegne pozornost….ampak menim, da smo na dobri poti, da bo vedno več ljudi v prihodnosti ignoriral (upam vsaj).

Če se še spomnite na začetku, ko sva Conorja dobila, sva bila s Primožem izjemno proti, da ga vsak znanec, sploh pa neznanec boža. Že od začetka želiva Conorja vzgojiti, da bo ljudi nasploh ignoriral. Vedno se mi je zdelo frajersko, ko sem kje opazila kakšnega psa, ki niti na žvižg tuje osebe, otroka ni reagiral, ampak je šel mimo tebe kot da te ni. No…nekaj podobnega si želim pri Conorju. Ampak glede nato, da je pes po naravi izjemno družaben in se rad boža ter crklja…hmm…bo to verjetno vseeno precejšen izziv.

Po slabi urci sprehoda sva se vrnila domov. Conor je dobil, kot običajno pozen zajtrk, jaz pa sem si tudi pripravila svoj obrok. Gospodiča sem nato zaprla v kletko na opoldanski počitek…poskušam biti precej striktna, ko gre za počivanje po obroku. Nekje sem brala, da je bojda za psa izjemno pomembno, da ima po obroku nekaj časa mir, da se lahko vse v miru prebavi. Zdaj ali je to res…ali ne…ne vem. Nekako mi sedaj hodijo po glavi vprašanja, tipo…»haloo Pia, sej pa ni krava, da mora prežvekovat«...ampak ok, bom si že enkrat vzela čas in raziskala tudi to področje.

Sama sem se nato za par ur zaprla v pisarno, v planu je bila priprava zahvalnih paketov za vse tiste, ki ste sodelovalni v naši pred božični kampanji »Hvala…za tvoj trenutek.«

Čez par urc, ko se je moja kosmata Trnuljčica zbudila, sva vnovič izkoristila lep trenutek ter se odpravila na Divaško letališče. V planu je bilo klasično lovljenje, malce treninga in dosti norenja. Ampak žal je Conorjeva čudna hoja, kot da bi šepal na prvo levo tačko načrte spremenila. »Hej fant…kaj te tačka boli?«, sem zaklicala proti Conorju, ko je skočil iz avta in v »pasjem kasu« nekako čudno odtacal do bližnjega travnika. Naslednjih 10 minut sprehoda, sem bulila vanj kot tele v nova vrata, ga kakšnih 10x poklicala k sebi in mu pretipala obe sprednji nogi. Nobenega javkanja, cviljenja, trzanja, nič…kar bi nakazovalo na kakšen vir bolečine. Ampak pes vseeno ni hodil normalno.

Celoten sprehod sem malce prilagodila na več treninga in borbene igre, brez skokov . Ampak sej veste, norenju se vseeno nisem mogla povsem izogniti. Čez čas je čudna hoja povsem izginila in Conor je začel okoli mene skakat s Pullerjem v gobcu ter me z laježem prosil, češ daj lovi me…. »Mah klinc pa previdnost, očitno ni nič hujšega«, sem si rekla in se zakadila za njim.

Če bi naju kdo od daleč opazoval si verjetno ne bi mislil, da bo ženska, ki se obnaša kot 10 letni otrok čez 10 dni dopolnila 32 let …psi te res pomladijo

The post Vragolije na letališču in mini šepanje? appeared first on Conor's Adventure.

Ne vem kako ste vi, ampak nama oz. natančneje meni določene omejitve v zvezi s korono vedno bolj presedajo. Najbolj mi gredo na živce omejitve vezane na »zaprtost občin«.

Če živiš v tako mali občini kot je Divača, ki premore zgolj eno trgovino Tuš, je pohod v druge občine skorajda nujen. Marsikdo bi mi tukaj sicer lahko očital »razvajenost« češ kako smo kot družba postali izbirčni, zapravljivi, sploh pa izredno razvajeni…pa vendar, se vedno znova vprašam:

»Ali smo v mali občini kaj manj vredni od nekoga, ki živi v Ljubljani, Kopru, Mariboru, ki iz potrošniškega vidika ni niti malo prikrajšan?«

S Primožem že v osnovi nisva neka huda potrošnika. No, odvisno…če je govora o športnih pripomočkih, je zgodba drugačna….definitivno, pa nisva velika ljubitelja nakupovanja in obiskovanja nakupovalnih središč. In ravno iz tega vidika opravljava nakupe živil 1x na 14 dni. Seveda greva takrat v Koper, kjer poleg Interspara, skočiva še v drogerijo Müller. Kljub temu, da opravljava nakupovanje za najino »preživetje« (če malce pretiravam), se vsakič, ko se peljeva v Koper počutim, kot da delava nekaj prepovedanega. Nič kaj prijeten občutek, vam pravim.

Potem naslednji vidik, ki sem ga v zadnjem tednu že večkrat poudarila, pa je omejitev obiskovanja staršev, babic in dedkov v Mariboru. Ok…je že res, da bi jih sama bojda lahko obiskala, pa vendar, zaročenca Primoža pa naj pustim doma ? Moja družina Primoža smatra kot enakopravnega člana, zato slednja možnost odpade.

Verjemite res ni prijetno, ko se človek trudi in spoštuje omejitve po svojih močeh (če odštejem občasno obiskovanje Kopra) in potem na socialnih omrežjih gleda »pol« države, ki se veselo smuča na Pohorju oz. Kranjski gori ali celo zvečer žura (da tudi takih osebkov poznam kar nekaj). V takem primeru se res vedno znova vprašam…»pa okej…kdo je tukaj debil?«.

Prečudovito sončno vreme, kot iz pravljice je bilo danes krivo, da sva se tudi midva s Primožem »požvižgala« na ukrepe in odšla na šetnjo v Koper. Sprva je bila v planu še bolj nora ideja, da bi se zapeljala na kremšnito na Bled. No na koncu sva se odločila za »manj sporen« obisk Kopra in sprehod s Conorjem ob morju.

Preživeli smo prav kičasto sončno opoldne/popoldne in za nekaj trenutkov pozabili na vse skrbi okoli firme, korone itd. Glede nato, da Conor že vsaj 2 meseca ni bil v civilizaciji (2x tedenski obiski Sežane za trening hoje na popuščenem povodcu so zaradi korona-ukrepov odpadli), sva pričakovala, da bo hoja z njim na povodcu izredno »vlečno« zanimiva . Ampak frajer naju je popolnoma presenetil….če odštejem občasno vlečenje in »šajtranje« ter vohanje levo-desno, je bil gospodič tri četrtine sprehoda izjemno priden.

Edino kolesarji in otroci na rolerjih mu nekako niso šli v račun, češ kaj za boga je to na premikajočih se kolesih . Zelo dobro se je tudi odzival ob srečanju z različnimi psi, običajno vleče in sili v psa, tokrat pa se je v večini primerov zadržal in šel lepo mimo.

Morda res ne bi bilo slabo, da ga v prihodnje večkrat poskusiva vzeti s seboj v Koper. Sprva bomo naredili dolg sprehod in trening po Kopru, nato pa naju bo malecki počakal v avtu, med tem, ko »stara dva« nakupujeta. Glede nato, da v avtu sedaj ni vroče, njegov transportni boks pa je kar prostoren, to res ne bi smel biti noben problem .

The post Klinc pa omejitve, gremo v Koper appeared first on Conor's Adventure.

Življenje s Conorjem je tudi danes pol leta kasneje še vedno isto – precej enostavno. No…skoraj vedno precej enostavno, v zadnjih dveh mesecih je tudi najin gospodič začel na trenutke »kazati pubertetniške zobe«

Uničevanje stvari – teta Puberteta

Če še dva meseca nazaj ni bilo o prisotnosti ga. Pubertete nobenega znaka, pa je pri dopolnjenih 8ih mesecih zgodba povsem drugačna. Okej…ne morem sicer rečt, da ga nenormalno meče, ampak so trenutki, ko je življenje s Conorjem izjemno zanimivo, pestro, včasih tudi za živce utrujajoče.

Zanimivo mi je, da se pri nas puberteta kaže v valovih. Pride, traja dva, tri, morda štiri dni in izgine ter pes je spet »normalen«.

Začelo se je nekje par dni po njegovem dopolnjenem 6. mesecu, ko je začel griz vse povprek. Malce pretiravam, pa vendar, če sem še dva meseca nazaj, vesela in polna sebe pisala prispevek o »Življenju z malino po štirih mesecih«, kjer sem ponosno razlagala, da nama ni uničil skorajda ničesar…. Je tokrat zgodba malce drugačna.  

Okej, še vedno imava za obut dovolj čevljev in nisva ostala kot tisti Nemec brez vsega (če ste brali prejšnji prispevek). Bo pa zato treba iti pred poletjem v nabavo novih natikačev . To, da so moji Crocsi, že zdavnaj spustili dušo, že veste….No tokrat se je spravil tudi na Primoževe Adidas natikače. Še prej me je nekega dne pričakala »štala«, ko sem prišla domov in je hodnik preplavila poplava ostankov pokrova za shranjevanje copat. Prizor je na prvi pogled izgledal, kot da je uničil najmanj pol kavča

Zaradi občasnih napadov grizenja in uničevanja stvari je Conor par tednov ponoči spal kar v svojem hišnem boksu. S Primožem mu preprosto nisva zaupala, da ga ponoči ne bi spet kaj prijelo in bi se pod njegovimi zobmi znašel kavč ali kakšen drug vreden predmet.

Šolanje, poslušnost

Če ste si o pasji puberteti prebrali vsaj kakšen članek ali dva, potem veste, da se slednja ne tiče zgolj »uničevanja« temveč kar celotne osebnosti psa.

Za zdaj moram sicer potrkati, da kaj se tiče poslušnosti še ni bilo nekih drastičnih problemov. Morda je najbolj vredna omembe občasna »pozabljivost«, kjer gospodič zahtevanega ukaza preprosto več ne zna oz. ga pozabi. Par dni nazaj se mi je denimo zgodilo, da je pozabil kaj pomeni ukaz »up« (uporabljamo ga za stanje na mestu), najprej me je butasto gledal, nato pa mi je začel kazat 10 drugih naučenih trikov, kot pa zgolj »navadno stanje«. Čudežno, se ga je par ur kasneje ponovno spomnil .

Kljub prisotnosti pubertete pa se lahko »pohvalim«, da ima Conor izredno dober odpoklic, tudi v prisotnosti drugih psov. V zadnjih mesecih se mi zdi, da smo ravno na tem področju (ko gre za bližino drugih psov) naredili precej korakov v naprej. Denimo, če je spuščen in v daljavi zagleda psa, pride na klic nemudoma k meni. Včasih je treba sicer malce povzdigniti glas, pa vendar se odzove

Tudi hojo na popuščenem povodcu, smo za moje pojme izpilili v »nulo«, med hojo več ne opleta sem ter tja in voha 101 travico, temveč sproščeno hodi ob meni. Trenirava jo praktično vsak dan, je pa res, da odkar je ta situacija s korono, skorajda ne hodimo v mesto. Upam, da naslednji obisk urbanega okolja ne bo izgledal, kot da je po poklicu »vlečni pes« .

Morebitne težave

Nasploh, če odštejem občasno grizenje, pa še to se je v zadnjih tednih umirilo, ni s Conorjem nobenih težav. Tudi kar se tiče njegovega zdravja, je za zdaj vse v najlepšem redu. Morda imamo na trenutke probleme z občasno rahlo drisko oz. mehkim blatom, zaradi česar bomo verjetno morali v kratkem iti na praznjenje analnih žlez, drugače pa je pes na pogled zdrav. Tudi njegova aktivnost se je v zadnjih dveh mesecih za kakšnih 20-30 % izboljšala v smislu veselja do dela.

Trenutno največja težava, ki naju s Primožem najbolj »moti«,  je dejstvo, da Conor še kar raste oz. se njegov skelet ni popolnoma razvil. Zaradi tega ga je potrebno temu primerno paziti.

Po drugi strani pa potrebuje že precej več gibanja, torej so se sprehodi podaljšali na nekje 45 min (3x dnevno). Vseeno pa ne moreš iti z njim za pol ure teč, ali pa na kakšen eno urni pohod na bližnji hrib. Prav tako, ga je treba še vedno paziti, da med igro ni nekih visokih skokov. Glede nato, da so trenutne vremenske razmere na trenutke skoraj za žile rezat, res ni najbolj prijetno se s psom 45 min »romantično« sprehajat v dežju . Ampak ok….par mesecev še, pa bo tudi tega konec.

 Cilji za naprej

So se pa v zadnjih dveh mesecih spremenile najine želje kaj si od Conorja želiva in kakšne imava cilje z njim. Glede nato, da zadnjih nekaj mesecev ni pes v nobenem pravem šolanju (to kaj delava doma je verjetno daleč od nekega profi šolanja) in tudi mala šola je že skoraj pozabljena, sva se odločila, da začneva s Conorjem delat bolj strukturirano.

Naletela sva na izjemno simpatično, sploh pa profesionalno pasjo inštruktorico iz Ljubljane, ki nudi zgolj individualne treninge in svoje tečajnike pripravlja tako na BBH izpit, kot potem naprej višje na IGP (nekoč IPO). Trenutno nam sicer situacija ne omogoča šolanja v živo, smo se pa domenili, da bomo poskusili online in potem kasneje nadaljevali v živo. Začnemo v naslednjih dneh.

Skratka kot vidite so se v zadnjih mesecih tudi cilji, kaj si od Conorja želiva počasi izoblikovali. Nekako obema diši, da se podamo v smer IGPja…ali pa bomo tam tudi ostali in nam bo vse skupaj dejansko všeč, pa se pustimo presenetit.

Najbolj od vsega je v prvi vrsti še vedno pomembna dobrobit psa.

The post Življenje z »malino« po šestih mesecih… appeared first on Conor's Adventure.

Po sredinem monologu in Corona-psihiranju, sta zadnja dva dni naravnost odlična. Večina stvari, ki me je skrbela še kakšen teden nazaj, se počasi, vendar vztrajno postavlja na svojo mesto…nama s Primožem pa riše nasmeh na obraz .

Okej…da ne filozofiram preveč; prva takšna stvar, ki me je zadnji dober teden preganjala je Conorjeva prebava, ki se je dokončno uredila.

Morda za koga absurdno, da se sekiram »kako najin pes kaka «…ampak verjemite, res ni prijetno, vsak dan preverjat teksturo kakca in zasledovat svojega kosmatinca vsakič, ko se odloči narediti veliko potrebo, plus premišljevat ali mu lahko ponudim še kaj drugega kot pelete.

Skratka kot rečeno, smo prebavo uredili, pes je včeraj dobil žvečiljko Naturavetal in je danes bilo vse tip-top . V sredo je tudi prvič po dolgem času dobil BARF zmešano s peleti in prav tako ni bilo nobenih težav. Resnično upam, da so prebavne težave za nekaj časa za nami

Danes sva mu po par tednih končno privoščila obisk socializacije in smo se odpravili na mini izlet do Postojne. Med tem, ko sem jaz skočila v trgovino po nakupih, je Primož peljal Conorja na kratek sprehod po urbanem okolju, kjer je preveril ali se še pes spomni hoje na popuščenem povodcu. Kljub dejstvu, da ga na trenutke konkretno meče (sej veste puberteta), je po Primoževih besedah, sprehod minil umirjeno in brez cukanja ter vohanja levo-desno.

Dobrih stvari za danes še ni bilo konec. Ko sva prišla domov, sva naletela na Pošto Slovenije, ki nama je pripeljala ogromen paket. Ga odpreva in noter zagledava par metrov različnih kosov flis blaga. »Juhuhuu…končno je prišlo blago, joj komaj čakam, da začnem«, sem veselo poskakovala po dnevni sobi, Primož, pa me je gledal, kot da bi padla iz lune.  Verjetno se tudi vi sprašujete, od kod takšno veselje nad blagom…haha .

S Primožem vam – našim zvestim sledilcem oz. natančneje vašim kužkom, pripravljava pred-božično presenečenje in, ker sem človek, ki obožuje pripravljat presenečenja za druge, sem se paketa oz. blaga noro razveselila. Če te zanima za kaj točno gre, oz. če želiš tudi ti biti med obdarovanci, ti svetujem, da nas slediš na našem FB profilu in redno spremljaš naše IG in FB storye…seveda poleg tega, da redno bereš naš blog.

Za piko na I prav prijetnemu dnevu, je bil klic najinega dobavitelja, ki naju jutri vljudno vabi na vnovičen obisk na Dolenjsko. Izdelava vzorcev se je iz predvidenih 14 dni zavlekla v tri tedne, saj je moral vmes naročiti kar nekaj materiala, ker tisto kar je imel na zalogi ni bilo primerno. Sej vemo, kvaliteta je pri nas prvo vodilo .

Skratka bojda so vzorci sedaj pripravljeni in komaj čakava, da jutri vidiva prvo verzijo Conor’s Adventure izdelkov.

The post Socializacija in pred-božični duh »In The House« 🎅🏼 appeared first on Conor's Adventure.

»Ooohh shit kaj pa to, ko nimamo oprsnice za jutrišnji trening mantrailinga«, sem osuplo zaklicala Primožu čez dvorišče, med tem, ko je iskal primerno orodje za postavitev stebrov za Conorjev boks. »Ja…jooj..Pija, pismo meni je tudi čisto padlo iz glave, ja nič se bomo zapeljali danes zvečer v Mr.Pet v Koper«, mi je predlagal med tem, ko mi je v roke porinil steber, da je lahko v betonski temelj zvrtal luknje.

Končno sta z njegovim očetom končala streho garaže. Vsaka jima čast, za takšen projekt …. kar pomeni, da je prišel na vrsto za dokončanje tudi Conorjev boks oz. jaz bi temu rekla prej ograda , saj meri circa 25 kvadratnih metrov. »Pismo Primož toti najin kosmatinec bo imel skoraj večji boks, kot ima kakšen študent stanovanje oz. sobo«, sem komentirala na glas, med tem, ko sem se sprehajala po že skoraj dokončno ograjenem prostoru.

Me res zanima kako se bo pes odzval na novo »pridobitev«, ko bo zadeva zaključena . Glede nato, da nima problem biti zaprt tudi do 4 ure v hišni kletki, kot tudi na balkonu, mu slednji boks verjetno ne bo predstavljal nobenih težav. Sicer pa je namenjen zgolj preživljanju časa za čez dan, ko bom jaz delala oz. se ne bom imela časa ukvarjat z njim in, ko naju ne bo doma. Kot že rečeno je Conor še vedno družinski pes in bo spal ter bival v hiši.

Proti večeru smo se kot rečeno odpravili v Mr. Pet v Koper. Malecki med probavanjem oprsnic ni ravno užival, kar se jasno vidi tudi iz fotografije . Ampak kot pravijo Hrvati »Što se mora, nije teško«, načeloma ne znam Hrvaško, ampak je to eden izmed pregovorov, ki ga sama večkrat uporabljam, če potrebujem malce motivacije .

Seveda mi ne bi bili mi, če nebi tudi nakup oprsnice malce zakomplicirali . No glede nato, da gre za vseeno dokaj pomembno zadevo pri mantrailingu – pes mora tukaj dejansko vleči (totalno kontra od tega, kaj se sedaj učimo pri hoji na povodcu), je izbira prave oprsnice, ki psa ne bo žulila in motila izredno pomembna. Vseeno pa nismo želeli pretiravati v specialnosti in ceni, saj še niti ne vemo ali nam bo mantrailing všeč …zato smi izbrali tako (Nobby Soft Grip Comfort, cena 15,29 €), ki je Conorju nekako najbolj pasala, bila udobna in tudi cenovno ugodna.

Glede nato, da smo bili v Kopru, smo priložnost izkoristili še za vajo hoje na popuščenem povodcu v urbanem okolju . Tokrat je za vlogo vodnika prišel na vrsto Primož, jaz pa sem ju od daleč opazovala med tem, ko sta se sprehajala sem in tja po cesti ter vadila tudi usedanje pred prehodom čez cesto.  Nad videnim sem bila resnično navdušena, pismo malecki praktično sploh več ne vleče .

The post Ekspresen nakup oprsnice in hoja na povodcu je »mala malca« appeared first on Conor's Adventure.

Ne nisva pozabila, sva pa zanalašč čakala, da bo mladenič dopolnil šest mesecev, saj naj bi takrat že vstopili v končno pričakovano puberteto in bi verjetno imela marsikaj pestrega za povedat .

Žal vas morava razočarat. Življenje z belgijcem oz. z »malino« je tudi po štirih mesecih še vedno izredno enostavno, na trenutke skoraj pozabim, da ga imava.

Uničevanje stvari

Kaj se tiče uničevanja stvari, ker vem, da ima marsikdo probleme, da mu pes uniči skorajda ves inventar, no midva na srečo zaenkrat ne sodiva v to kategorijo. Naj na tem mestu omenim, meni skoraj absurden primer in sicer sem pred kratkim na enem izmed najinih najljubših IG profilov zasledila, da je lastniku njegov belgijec do dopolnjenega drugega leta naredil škode za nekje 3000 €, med drugim je ostal skoraj brez vseh parov čevljev .

Skratka eni imajo očitno res »srečo« s karakterjem psa , Conor je kaj se tiče uničevanja čevljev, trenutno predelal zgolj moje Crocse, pa še to na način, da so še vedno uporabni .

Drugače pa ostalih omembe vrednih stvari ni uničil… okej, na morju je zaradi najine lahkomiselnosti pogrizel plastično hladilno blazino in trakove nahrbtnika, ampak tako je, če psa pustiš samega s stvarmi, ki jih pač rad »gloda«.

Verjetno se morda kdo sprašuje kako je to mogoče? Preprosto. Enostavno paziš, da v bližini psa ni nič »za uničit možnega«, po drugi strani pa vsak njegov poskus grizenja, hitro ustaviš z glasnim »NE«, ali »FUJ«. Če je nama uspelo, verjetno lahko komu drugemu tudi .

Menjava zob

Mlečni zobje so mu izpadli vsaj glede na prebrano in slišano dokaj hitro. In sicer med četrtim ter petim mesecem je zamenjal praktično vse zobe. V tem času tudi nisva opazila, da bi ne vem koliko več grizel. Res je, da so ga začele zanimati bolj trde igrače v obliki vrvi, ki jih je precej zgrizel, ampak, da bi se količina njegovega grizenja ali celo uničevanja povečala, pa se ni zgodilo .

Stopnja aktivnosti oz. morebitna hiperaktivnost

To pa je ena izmed stvari, ki me morda pri Conorju kar malce moti, saj nekako skoraj »pogrešam« več hiperaktivnosti oz. kanček več norosti, če se lahko tako izrazim. Trenutno bi rekla, da je Conor za klasičnega psa, klasično pasmo, super aktiven, definitivno pa ni to »klasična hiperaktivna malina«.

To je tudi ena izmed lastnosti, ki jo denimo opazim zgolj jaz, ki s psom preživim največ časa in se tudi ogromno poglabljam v različna pasja čtiva, med tem, ko se Primožu zdi njegova »normalnost« čisto ok. Da se razumemo, si ne želim, divjega, izredno hiperaktivnega psa, ampak morda kanček »živosti« sploh med treningi, pa bi nam res prišla prav.

Čeprav morda velja omeniti, da dokler je Conor še mladič in raste, ga na trenutke izredno nazaj držimo in ga ne spodbujamo k brezglavemu divjanju, skokih, norenju itd. Razlog? Sklepi in kosti še rastejo ter se razvijajo. Prav tako sva na trenutke izredno stroga, kar je morda tudi posledica, da je pes pač bolj umirjen.

Šolanje, poslušnost

Za svojih šest mesecev je po mojem mnenju pes super poslušen. Načeloma z odpoklicem nimamo nobenih težav, pride praktično vedno, če seveda ni motenj v obliki drugih psov. No v tem primeru pa smo nekje na 50-50, če se pošteno zaderem pride, ampak ne vedno .

V zadnjih mesecih smo uspešno končali tudi malo šolo in čakamo na začetek šolanja mantrailinga. V planu je, da začnemo nekje januarja z obiskovanjem tečaja za izpit A, ki ga gremo lahko opravljati šele z 12imi meseci, ampak do takrat še je daleč.

Drugače pa pes v tem času na blizu in daleč obvlada osnove poslušnosti, kot so »sedi«, »platz«, »up«, »poleg«, »čakaj« »stoj«, »glas«, »vmes«, »noga« (kontra od poleg, torej desna noga). Obvlada tudi triki, kot so »spin«, »okoli« (npr. okoli drevesa), »zgrabi«, »spusti« in »hop«. Morda sem še kaj pozabila, ampak verjetno je v grobem to vse….no okej, zna tudi preval, pa priklon, ampak iskreno, se ne poglabljamo v učenje trikcev. Oba s Primožem si želiva, da bi pes v »nulo« obvladal poslušnost

Kaj se tiče hoje na popuščenem povodcu, pa se je skozi njegovo odraščanje izkazalo za precej trd oreh, saj Conor, ko je v urbanem okolju noro rad vohlja. To je tudi razlog, zakaj smo se odločili za obiskovanje mantrailinga. Denimo v času obiskovanja male šole, je bilo vohljanje na trenutke tako izrazito, da ni bilo možno s psom praktično ničesar delati, saj je bil njegov fokus popolnoma drugje. Odkar smo začeli nekje 1-2x tedensko načrtno hoditi v mesto zgolj zaradi treninga hoje na popuščenem povodcu, se je tudi njegovo izrazito vohljanje in posledično vlečenje umirilo.

Morebitne težave, nevšečnosti

Morda se bo slišali smešno, ali čudno, ampak s Conorjem zaenkrat resnično ni nobenih težav. Ja ok…se dogaja, da denimo čudežno, čez noč pozabi kakšen ukaz (kot denimo v zadnjih dneh je pozabil, kaj pomeni »prinesi žogico«), ampak to spada k vzgoji psa. Vzgoja je ponavljanje, ponavljanje, ponavljanje….pač…psi, kot pravi Primož so oportunisti in bodo vedno iskali bližnjice, na nas pa je ali jim bomo le-te dopustili .

Kot težavo bi morda izpostavila najino občasno pomanjkanje časa zanj, saj se mi zdi, da kakšen dan psu ne posvetiva dovolj pozornosti in aktivnosti. Tukaj mislim predvsem mentalno aktivnost v obliki igranja, treninga s psom. Vseeno se je treba zavedati da gre za zelo aktivno pasmo, ki potrebuje ne zgolj fizično, temveč tudi psihično aktivnost.

Za lažjo predstavo naj še enkrat omenim (čeprav to najdete v marsikaterem najinem blog zapisu), midva s Primožem se s Conorjem dnevno gibava nekje uro do dve uri, torej 2x po nekje 30-40 min sprehoda (zjutraj/zvečer), čez dan pa 2x 20 min igranja + trening.

Skratka upam, da se razumemo, da vzgoja takšnega psa vseeno ni enostavna in potrebuje kar nekaj časa, vztrajnosti, sploh pa konsistentnosti

Cilji za naprej…

Žal pa tudi po štirih mesecih v vlogi pasje lastnice, še kar ne znam odgovoriti na vprašanje kakšni so najini cilji s Conorjem . Definitivno imava namen narediti tako izpit A, kot tudi BBH, kaj pa se tiče planov za naprej…pojma nimam. Morda nam bo postal mantrailing tako všeč, da bomo kar nadaljevali, morda nas celo zanese v obrambo, o čem denimo Primož več govori, kot jaz, ali pa bo Conor preprosto ostal zgolj navaden družinski pes….bomo videli .

The post Življenje z »malino« po štirih mesecih… appeared first on Conor's Adventure.

Včerajšnji dan ni bil neki »vau«, pač klasika delo in Conor »time«, zato se vam tudi nisem oglasila. Ta teden sem spet sama, saj je Primož službeno odstoten, kar pomeni, da so moji dnevi še bolj »bedni« . Pač bedni v smislu, da se res nič omembe vrednega ne dogaja. »Samske« popoldneve in večere izkoristim za delo, branje, izobraževanje…aja pa seveda za Conorja.

Opažam pa, da več kot imam časa, manj sem resnično produktivna. Zdaj ne vem, ali sem tako noro samokritična, pa po drugi strani si vsak dan verjetno kar dosti »naložim« v sam urnik dela, ampak iskreno…ne vem če mi je v zadnjih mesecih uspelo en teden speljat res ono po planu, kot sem si ga zastavila na začetku tedna.

Če bi danes ujela zlato ribico, bi ena izmed želj zagotovo bila, boljše upravljanje s časom. Slednje je ena izmed stvari, ki jih pri kakšnem uspešnem podjetniku (denimo meni je nor vzgled podjetje Malinca in njuni ustanoviteljici Nastja in Andreja) noro občudujem. Včasih se ob spremljanju tistega in onega podjetnika na spletu oz. socialnem omrežju, resnično vprašam, ali je njegov dan resnično dolg zgolj 24 ur? Imate vi isti problem ?

Sama pri sebi sem sicer ugotovila, da če si urnik naredim po urah, plus si vmes določim tri glavne naloge tistega dne, obstaja večja verjetnost, da bom ob koncu dneva uzrla na urniku večino nalog prečrtanih ….ampak ok, v primerjavi s pomladnimi meseci, ko je bila poleg produktivnosti problem še motivacija in mali mio ostalih stvari, nam gre trenutno super …Jap…pohvala, ena izmed zadev, ki se mi zdi, da si jo ljudje, sploh Slovenci ne znamo prav pogosto dati…da se pohvalimo, da nam gre v redu, smo super.

Skratka, današnji dan je bil, eden izmed teh, ko se ti že zjutraj vse »podere«. Vstaneš pol ure kasneje, ker si prejšnjo noč delal, potem ti še zaročenec sporoči novico, da pride 2 uri prej domov oz. to pomeni, 2 uri prej skuhano kosilo….no pa smo tam .

Vseeno sva se s Conorjem (kot planirano po urniku ) odpravila v Sežano na »trening« hoje na popuščenem povodcu v urbanem okolju.

Kot sem že zadnjič omenila, gre frajerju naravnost odlično. Skoraj lahko že rečem, da več ne vleče in hodi poleg mene normalno, brez nekih vohljajočih sunkov levo/desno. Bogi revež še edino nekako »ne razlikuje« med pločnikom in cesto, saj se sam od sebe pred prečkanjem ceste ne ustavlja. Naj razložim….če se spomnite, sem zadnjič omenjala, da ga učiva ustavljanja in usedanja pred prečkanjem ceste. No…če mu zakličeš »cesta« se usede, žal pa tega še ne naredi brez povelja, ampak ok, je še mlad, kar vse preveč pogosto pozabljam .

So pa mi postali ti najini »mesto-trening« prav všeč in se mi zdi, da Conorju tudi, saj v najino precej umirjeno dnevno rutino, vnesejo nekaj dodatnega hrupa in dogajanja.

The post Kakšna je skrivnost »time managementa«? 🤷🏼 appeared first on Conor's Adventure.