No pa smo jih dočakali Končnoo so prišle pasje igrače Puller, da jih imamo sedaj malce več na zalogi.

Ne vem, če se spomnite kakšnih par tednov nazaj. Bilo je točno na prvo mini obletnico – 6 mesecev obstoja naše spletne trgovine Conor’s Adventure, ko sva na FB Live-u sporočila, da bova v prihodnje v našo trgovino dodala tudi igračo Puller.

Sama ideja po razširitvi ponudbe, ki bi vključevala nekaj, česar mi osebno ne proizvajamo, je bila dokaj logična. No…ne vem, če veš, ampak do sedaj smo imeli v naši spletni trgovini zgolj tiste produkte, ki jih sami šivamo oz. ok…če gledamo našitke, jih delno šivamo .

Od nošenja Pullerja okoli vratu….

Pa smo nekako »po pomotoma« oz. prej bi rekla po zaslugi naše pasje prijateljice in reševalke Saše, razvili držalo za Puller. Saša je tako kot mnogi drugi (vključno z nami) popolnoma navdušena nad igračo Puller, saj slednja omogoča različne tipe igranja. S psom se lahko igraš borbeno igro – vlečenje, nato pa »prešaltaš« na metanje oz. lovljenje.

Edini problem pri Pullerju je zgolj njegova velikost. Sicer igrača obstaja v več različnih velikostih, za manjše pse, je manjši, za večje (belgijce, nemške ovčarje, labradorce itd), pa je precej večji. Premer ima kar 28cm in ga je težko npr. pospraviti v nahrbtnik. No…pa je Saša dala idejo, če bi morda razvili kakšno držalo za to igračo. »Sama pri treningih poslušnosti uporabljam oba pullerja, ampak ker sta tako velika, jih včasih nosim kar okoli vratu… ker ne vem, kam jih naj pospravim«, nama je v smehu takrat potarnala.

…do držala za Puller in kontaktiranje uvoznika

Rečeno-storjeno. Držalo smo razvili…. Res je, da je moralo preteči še kar nekaj vode, da smo zmigali svojo »rit« in slednje tudi dali uradno v prodajo (kot to delamo že pol leta s torbico za telefon, da o oprsnici sploh ne govorim ). Ampak do danes, moram rečt, da se je slednja zadeva že prav lepo prijela med vami .

Ampak…

»A ne bi bilo res super fajn, da bi lahko v naši spletni trgovini kupil tudi igračo za katero je bilo to držalo sploh razvito?«, sem par dni pred samim lansiranjem vprašala Primoža. No pa smo kontaktirali glavnega uvoznika za omenjeno igračo v Sloveniji in slednji je bil takoj za.

Potem je spet preteklo še nekaj časa, da smo se vse skupaj dogovorili, pa da smo Pullerje končno tudi dobili v ponudbo… In evo jih, sedaj lahko to svetovno igračo, ob kateri se Conorju čisto odpelje kupiš tudi pri nas.

Zakaj je ta igrača praktično »must« have in ….

Če nas bereš že dlje časa, potem se morda še spomniš, da smo imeli s Conorjem na začetku precej težav najti »the One« igračo, saj se je vseh izredno hitro naveličal. No, kakšno leto nazaj, smo tudi mi prvič slišali za Puller (tukaj si preberi star blog zapis) in od takrat je »must have« pri nas doma.

Prednost Pullerja, napram morda frizbiju ali kakšni drugi igrači, je tudi v tem, da je povsem varen. Je iz za kosmatinca povsem »pijaznega« materiala (neškodljiva obstojna pena), ki ne poškoduje pasjih zobkov. Pes lahko vanj sicer ugrizne in drži – za potrebe borbene igre, ne more pa denimo odgrizniti dela igrače (oz. slednje je precej težko. Puller vseeno ni igrača namenjena žvečenju.

Kot že rečeno, sama Puller uporabljam kot nagrado pri treningih poslušnosti, ali zgolj kot pripomoček za igranje. Včasih uporabljam oba; najprej se igrava borbeno igro z enim obročem, nato mu ga vržem, ga gre iskati in nato kar vržem drugega, ga gre spet iskati in nato se ponovno igrava borbeno igro.  

Ampak to še ni vse…

…ali veš da imamo Dog Puller reprezentanco?

Pazi ti to, ali si vedel, da imamo dejansko v Sloveniji tudi Dog Puller reprezentanco? Priznam, šele ko sem kontaktirala uradnega uvoznika te res svetovne igrače sem šele takrat izvedela, da je Dog Puller dejansko tudi športna disciplina, ki ima še dve pod-disciplini. Pri obeh naenkrat potrebujemo oba obroča (zato pride Puller tudi v kompletu z dvema obročema )

Tek – Pri disciplini tek potrebujemo poligon dolžine 30 m (razdeljen na 3x10m) in širine 10m + na vsaki strani še nekje 7-10m prostora, kjer pes lovi Puller. Cilj igre je, da pes čim večkrat prinese Puller (v kvadratek kjer je vodnik) v roku 90 sekund.

Skakanje – Pri skakanju zadostuje malce manjši poligon in sicer velikosti 10 x10m, kjer pes skače za Pullerjem. Cilje igre je, da pes v 90 sekundah čim večkrat zagrabi Puller.

Tako pri disciplini tek, kot pri skakanju je izredno pomembna tehnika samega metanja oz. držanja Pullerja. Prav tako je izredno treba biti pazljiv (kot pri vsakem športu) na pravilno ogrevanje in ohlajanje psa.  

Zdaj ali se bomo morda s Conorjem kdaj poizkusili tudi v uradni športni Dog Puller disciplini ne vem…ker sej vemo, vse je tukaj pogojeno s časom .

Definitivno, pa sama vsakemu, ki me vpraša, kakšno igračo mi uporabljamo, pa kaj morda obžalujem pri Conorju itd…  Svetujem, da dajte raje psu namesto plastičnega frizbija, ali pa žogice, ki služi zgolj enostranskemu igranju (vi psu mečete, on lovi, vi ste zgolj statičen del igre), kupite Puller ali aport, cufo, pač kar koli…. In se s psom »dejansko igrajte«.

Bosta imela oba nekaj od tega , sploh pa vajin odnos bo precej boljši .

The post Igrača Puller, končno na zalogi in zakaj je »must« have za psa? appeared first on Conor's Adventure.

Je bilo v planu, da se vam javim v ponedeljek oz. najkasneje v včeraj z vikend poročilom… Ampak iskreno. Sanja se mi ne kdaj se je sploh zgodil ponedeljek . No včeraj, sem postorila zgolj to kaj je bilo res nujno, ter si vzela več časa za Conorja…. Danes pa je spet čas za nov blog zapis, kjer bom na kratko naredila pregled tedna in namenila kar nekaj besed odnosu s Conorjem

Za nami je nor teden. Tako iz vidika dogajanja (lansirali smo nov produkt), kot iz vidika vrhunskih številk na FB (sej veste, doseg, pa koliko ljudi te vidi, komentira, lajka itd…pač te marketinške fore ), da o prodaji sploh ne govorim….ko sva v nedeljo zvečer skupaj potegnila cifre zadnjega tedna, naju je skoraj kap . Ko je beseda HVALA, da nam zaupate, skoraj premalo .

Helloween in Majev memorial in kje nas najdete v nedeljo 7.11?

V nedeljo smo bili na 3 Majevem memorialu, ki ga je organizirala super punca Melani v sodelovanjem z zavodom Psi&Mi. Šlo je za vrhunsko organiziran pasji dogodek, kjer so bili postavljeni različni poligoni za delo z nosom. Celoten dogodek je bil izrazito »Helloweensko« obarvan, kar mu je dalo poseben čar . Psi so se soočili z različnimi poligoni, kjer je bilo treba poiskati priboljšek ali esenco nageljnovih žbic.

Vem…morda se vse skupaj ne sliši nič posebnega, ampak verjemite, iskanje omenjenih stvari zna biti posebej zabavno, če imaš prej občutek, da iščeš na »pokopališču« oz. kraju zločina, kot pa na travniku . Malce mi je bilo žal, da se nisva v tekmovanju pomerila tudi midva s Conorjem, saj bi najin kosmatinec verjetno noro užival .

Mi smo se dogodka udeležili »zgolj« kot sponzor (podelili smo nekaj nagrad) in predstavili smo se tudi s stojnico . Kot rečeno bilo je super fajn. Meni je vedno znova fino spoznavat različne ljudi, sploh pa vas, naše stranke v živo . Malce pokramljat, kakšno rečt itd.

No naslednja možnost, da nas vidite v živo bo v nedeljo, 7.11.2021, v Kopru.

Spet bomo sodelovali s stojnico in nagradami na ZAKLJUČNI DRŽAVNI TEKMI V RALLY OBEDIENCU. Iskreno komaj čakam…pač meni so ti dogodki noro fajn .

Jaz in Conor, Conor in jaz… ko odvržeš »pričakovanja« in zgodi se…čudež

Včerajšnji dan je bil namenjen zgolj nujnim stvarem…saj je za kaj ostalega preprosto zmanjkalo baterij . Veš ono, ko si prazn in se prestavljaš iz enga dela hiše na drug del…nato pa vse skupaj pošlješ nekam in greš ven na sprehod.

Posledično sem si vzela več časa za Conorja. O najinem kosmatincu imam tako namen v naslednjih dneh napisat eno daljšo blog objavo, sploh o tem, kaj bi svetovala sebi eno leto nazaj .

Najin odnos se je res NORO spremenil. Poleg tega, da je kosmatinec bolj kot ne odrastel, sem tudi jaz malce pasje »dozorela«, če se lahko tako izrazim. Sploh, ko je govora o razumevanju psa, pa o pričakovanjih do njega.

Začela sem se spraševati kaj si JAZ res ŽELIM od njega in ZAKAJ si to želim?

V nekem trenutku sem se iskreno vprašala kar nekaj stvari, ki so me precej časa preganjale.

Želim, da narediva BBH in ne vem kakšne vse izpite zato, ker si jaz to želim, ali ker je to pač frajersko in, ker pač imam belgijca?

Želim, da mi hodi »poleg«, popolnoma šolsko, z glavo/pogledom prikovan name, ker je to pač »MUST«, ker je belgijc, ali ker si jaz to želim?

Pa mi je pred tedni en Instagram zapis/objava od Tactical_K9_Family (gre za profil/osebo, ki jo jaz v svetu belgijcev nekako najbolj cenim, saj ima tip res rezultate…ne mislim tiste, kjer podeljujejo pokale ) dala konkretno za mislit, ko je Michael govoril o odnosu in zaupanju med psom in vodnikom. Žal slednjega zapisa točno ne najdem, ampak bilo je govora o vezi med psom in vodnikom. O zaupanju, spoštovanju, razumevanju, poslušanju. Pa grajenju samozavesti psa.

Vem….marsikdo mi bo rekel, da nisem povedala oz. napisala nič novega. Češ, sej to že vse vem.

Iskreno se vprašaj, je tvoj kosmatinec tvoj partner ali podaljšek ega?

Super, vam rečem. Res, če živiš, razmišljaš že dolgo tako, in gledaš na psa kot na partnerja in ne na podaljšek tvojega ega, potem super.

Sama priznam, da sem se v preteklosti zaplezala v razna »pričakovanja« sebe in okolice, kaj vse bi moral Conor pri tej in oni starosti znati in kako dobro. Pa kaj si bodo mislili drugi. Priznam. Okolica je imela name, na najin odnos precejšen vpliv. Sploh zato, ker je belgijc, ker je »malina«. In ta pasma, tako »vse zna«, praktično so to »superman-i« med psi…

No…pa se je zgodil tisti zapis od Michaela, meni pa je v glavi naredil konkreten klik. Po mojem je žarnica počla od sile …

Spoznala sem, da imam doma res vrhunskega psa, ki je bolano potrpežljiv, sicer izredno občutljiv (točno tako kot sem tudi jaz), ampak je življenje z njim res norooo enostavno. Sploh je v nulo skuliran, niti malo živčen, agresiven, in čeprav je belgijc, lahko tudi pol dneva preleži (ne govorim, da je to vsak dan, da se razumemo ), brez da bi kazal kakršne koli znake pomanjkanja.

Čeprav ne hodi »šolsko« poleg in nimam ravno občutka, da v strogi poslušnosti (to kaj nas je učila Brina) noro uživa, pa obvlada cel kup različnih ukazov, ki znajo v resničnem življenju priti morda celo bolj prav, kot omenjen »poleg«, ki ga morda ne boma nikoli prav osvojila .

Določenih stvari se ne moreš naučiti v knjigah in na spletu

Morda lahko iskreno rečem, da sem se lastnemu psu prav »odprla« šele sedaj. Dobro leto potem, odkar je pritacal v naš dom. In tega te ne naučijo v knjigah. Niti na spletu ne moreš tega občutka »povezanosti« med psom in lastnikom prebrati, se naučiti. To pač pride. Jaz bi rekla, da to te nauči pes sam. Če mi seveda dovoliš.

In ja..čeprav tudi danes z noro odprtimi očmi občudujem različne IG profile in pse, ki obvladajo vse in še več…In čeprav me na trenutke še vedno potegne v oni svet želja, kako bi rada šla s Conorjem v IGP in iz njega naredila »svetovnega prvaka« (pretiravam), se iskreno ob pogledu nanj, na njegovo lojalnost, potrpežljivost, sploh pa neomajno ljubezen in dejstvo, da pač živim na vasi na Primorskem, kjer žal ni takšnih pogojev kot v Ljubljani….sprijaznim, da tako pač je in, da na koncu vseeno šteje to kaj sva po vseh padcih, vzponih in pretresih v najinem odnosu zgradila.

The post Pregled tedna in odnos s Conorjem appeared first on Conor's Adventure.

Današnji dan sem želela nameniti eni takšni mini evalvaciji vseh preteklih dogodkov. Sploh pa želim z vami deliti nekaj občutkov v obliki slabe vesti, ki me vedno znova razjeda, ko za Conorja nimam toliko časa, kot bi si ga želela. Vseeno tudi po letu dni življenja s svojim kosmatincem še kar nisem zgruntala tiste formule in odgovora na vprašanje »Koliko časa nameniti svojemu psu«?

Za nami je verjetno odkar smo začeli s prodajo daleč najbolj stresnih….oz. bolj bi rekla »natempiranih« 14 dni. Dogajalo se je ogromno, od snemanja na Kanalu A (prispevek tukaj), pa članka v prilogi časnika Delo (fotka do članka tukaj), do sodelovanja v nagradni igri Malince, pa prejšnji teden sva dala ven nov produkt – ovratnico z ročajem, do tega, da sva bila sprejeta v Primorski Tehnološki Park (o tem še nisem uspela niti govoriti oz. pisati) in sva dobila čisto svojega mentorja. Posledično pridejo zraven tudi nujni sestanki, pa obiskovanje podjetniških dogodkov itd. Da sva za vsako omenjeno izkušnjo noro hvaležna… verjetno ne rabim razlagat, ker me mnogi že dobro poznate. Na trenutke sem kot pokvarjena plošča, ki se v eno zahvaljuje vsem . Ampak takšna sem, in vse to tudi mislim.

Ne…tudi midva ne sfolgama vsega

Ko so dnevi noro »natempirani« se zgodi, da se s Conorjem ne morem toliko ukvarjat kot bi si želela. Uspem ga peljati na polurni sprehod, nekako se še uspeva pocartat ali pa se v hiši malce ruvava in z brisačo igrava borbeno igro, to pa je včasih tudi vse. Dostikrat potem Primožovega očeta prosim, za popoldansko varstvo, ko imava s Primožem kakšen nujen opravek v Ljubljani ali na drugem koncu Slovenije.

Zakaj vam to pišem? Prvič, res upam, da me ne bo sedaj kdo obsojal in skakal v luft, češ »ja zakaj pa si si nabavila belgijca, če zanj nisi sposobna skrbet«. Mislim, ok…živimo v svobodni družbi. Če me bo kdo zaradi tega obsojal tudi prav. Moj namen tega pisanja je drugačen. Da morda spet dam vedet, da pri nas ni vse rožnato . Dobila sem namreč nekaj vprašanj kako »sfolgava« vse skupaj, od treninga psa, do pakiranja naročil, odgovarjanja na ogromno sporočil, do razvoja novih izdelkov, pa skrb za vsa socialna omrežja itd…

Iskreno? Ne sfolgava. Zato občasno »trpi« ukvarjanje s Conorjem in dostikrat tudi najin odnos Primož-Pija. Se pa trudiva na izboljšavah. Denimo Primož se je že nekajkrat pred službo odpravil na jutranji tek in s seboj vzel tudi Conorja. Ravno toliko, da namesto sprehoda, dobi pes nekaj drugačnega. Sama sem si na drugi strani obljubila, da se bom poskusila s psom več igrati, pa če gre to zgolj za 2x 10-15 min igre. Ampak tukaj ne mislim igro, metanja žogice. Temveč aktivno, borbeno igro, ki od vodnika zahteva več vložene energije. Dobri znanki in naši zvesti kupki Saši se lahko zahvalim, da mi je pred tedni pokazala, kako se res »prav igrati s psom«. Takrat sem doživela precejšen »aha efekt«, saj sem spoznala, kaj vse smo do sedaj delali narobe .

Popolnoma prerojen pes

Skratka danes zjutraj je bil že drugi dan zapored, ko sem jutro namenila igranju. In čeprav gre zgolj za drugi dan, sem imela na trenutke občutek, da imam pred seboj čisto drugega psa.

O kakšni neaktivni, nezainteresirani »malini« o čem sem pisala dober mesec nazaj in je bilo na trenutke grozno, ni bilo ne duha in sluha. Čeprav s Conorjem nisva trenirala že vsaj dober teden, če ne celo več (malce je bila kriva tudi obveza na tački pred dobrim tednom), je pes delal, kot da sva v treningu vsak dan . Energija (za moje pojme) super, želja tudi, izvrševanje ukazov takoj. Skratka, glede na pogoje, sedi 5.

Vse skupaj je trajalo morda 10-15 minut. Mešanica borbene igre z aporotm, menjevanje zdaj enega, zdaj drugega aporta (vedno imam pri igri dva). Opazila sem tudi, da mi je pes začel sam od sebe prinašat aport. To se denimo prej ni zgodilo. Saj sva se igrala, se ruvala in, ko sem mu pustila zmagat je z aportom odšel per metrov vstran ter me gledal, kot zaboden »Češ kaj je? Kaj boš pa zdaj?«. No…slednjega danes ni bilo, saj mi je igračo prinesel kar sam od sebe.

Po trening-igri sem mu privoščila še dolg dobro uro trajajoč sprehod in s tem nekako vsaj delno »zakrpala« svojo slabo vest. Priznam, zadnji dnevi, tedni (če odštejemo podaljšan vikend v Mbju) ko je imel Primožev oče Rajko skoraj več kontakta z njim kot pa midva, mi je bilo na trenutke res hudo. Vseeno je pes najin in prav je, da mu omogočiva čim bolj srečno življenje, če se malce pocukrano izrazim . Ampak, kot je rekel, žel že pokojni kolesar Jure Robič, »Samo človek sem«…in včasih pač vsega ne zmorem(mo).

The post Koliko časa nameniti svojemu psu? appeared first on Conor's Adventure.

Glavno vodilo znamke Conor’s Advetnure, poleg klasične avtentičnost in iskrenosti o čem trobim že, od vsega začetka, ko sem šele začela s pisanjem bloga…je izjemna kvaliteta oziroma biti boljši. Je pa res noro dober občutek, ko te k temu »silijo« stranke in te s svojimi idejami spodbujajo, da razvijaš nove in nove izdelke.

Definitivno ena izmed bolj posebnih strank, ki mi bo za vedno ostala v spominu, je Sebastjan s prečudovito »Švicarko« Kanno. Njemu se lahko zahvalimo, da smo po zgolj par tednih prodaje dodali nov izdelek, govorim o personalizirani ovratnici oziroma o izvezenih našitkih.

Personalizirana-izvezena ovratnica vs. personaliziran našitek?

O tem kako je vse skupaj nastalo sem sicer že pisala tukaj (Personalizirana ovratnica in obrekovanja). Če se komu ne ljubi brati vsega za nazaj, naj na hitro povzamem…. Skratka, s Primožem sva izdelavo našitkov že imela v mislih, saj je slednja zadeva v tujini izredno popularna, sploh pa uporabna. Po tem, ko naju je kontaktiral Sebastjan in povprašal o možnostih izdelave našitka Do Not Pet, pa sva se dejansko podala v »akcijo«.

Opazila sva, da pri nas sicer personalizirane-izvezene ovratnice že obstajajo, ampak slednje zna biti dostikrat nepraktično. Zakaj? Ovratnica s personaliziranim našitkom namreč omogoča dosti več modularnosti .

Enkrat na ovratnici piše ime tvojega psa, drugič želiš javnosti opozoriti, da se naj tvojega psa ne dotikajo (Do Not Pet), spet tretjič, bi morda rad povedal, da imaš delovnega psa oz. psa v treningu (In Traning). Zgolj zamenjaš našitek. Če imaš na ovratnici izvezen napis/ime psa, si takšne modularnosti denimo ne moreš privoščit….no razen, če imaš več različnih ovratnic .

In točno to modularnost bo v prihodnosti izkoristil tudi Sebastjan, kateremu smo izdelali dva našitka, enega personaliziranega (KANNA) v skoraj isti barvi kot je ovratnica – roza in drugega klasičnega belega z napisom Do Not Pet.

Spoznavanje novih ljudi in lepa Švicarka Kanna

Glede nato, da s Kanno živita skoraj v »sosednjem mestu« sva s Conorjem igrala poštarja in paket dostavila kar osebno. Če ne drugega je fino srečat in spoznat svoje stranke v živo, saj tako najbolj vidiš pristen odziv nad izdelki in ali je vse tako kot mora biti.

Čeprav smo na slovenskem tržišču že dober mesec in smo vmes imeli že kar nekaj direktne prodaje, se še kar ne morem »navaditi« izrednega navdušenja nad našimi materiali in klasičnim odzivom »Joj kako  je vaš povodec lahek in mehak«. Brez heca, v živo je do sedaj čisto vsak, ki je kupil povodec oz. ovratnico tako odreagiral. Prijeten občutek, ko vidiš, da se je vso švicanje okoli iskanje primernega in kvalitetnega materiala resnično splačalo .

Obisk Kanne in Sebastjana ter prelep sončen dan smo seveda mogli izkoristit še za pasje druženje in igranje. Če odštejemo Conorjevo začetno norost in brezglavo vohanje ter vlečenje sem ter tja, se je gospodič sčasoma le umiril. No sej mu njegove »živčnosti« niti ni za zamerit, glede na prisotnost prave švicarske lepote Kanne . Priznam, ena izmed lepših švicark kar sem jih videla . Še lepše je bilo kasneje videt njuno razigranost, ko sta se po travniku naganjala gor in dol. Na koncu pa sta si še privoščila hladno kopel v bližnjem potoku….kot dva zaljubljenca .

Od danes naprej možnost OSEBNEGA PREVZEMA

S Sebastjanom, sva vmes debatirala o pasji opremi. Nehote je padlo tudi vprašanje kako je z osebnim prevzemom. »Pismo, samo res«, sem se prijela za glavo in se zamisla. Pojma nimam zakaj nam to ni padlo prej na pamet…res dobra ideja. No…še dobro, da so naše stranke tako iskrene in polne idej .

Rečeno storjeno…od danes naprej je možno tudi pri nas v Divači izdelke kupiti, ali osebno prevzeti. Lahko pa se zgolj ustavite pri nas, pogledate, magari sprobate (na domačem poligonu za hišo – da tudi to imamo ) in se potem odločite .

Kakor vam srce poželi, pri nas nobenega ne silimo…ni treba. Vam damo zgolj izdelke v roko in ti govorijo sami zase

The post Možnost osebnega prevzema in lepa Švicarka Kanna appeared first on Conor's Adventure.

Biti podjetnik je sicer fajn, saj si sam razporejaš čas. Ampak žal se prepogosto zgodi, da ima dan premalo ur. In potem ne trpijo zgolj tvoji živci, temveč v najinem primeru tudi Conor. Najin kosmatinec je v zadnjih dnevih glavni razlog, da se moja vest konstantno oglaša . Zavedam se, da mu ne posvetiva dovolj časa in vsi, ki vsaj malo poznate belgijce veste, da to ni ok. To je pasma, ki s svojim lastnikom potrebuje svoj čas, gibanje, fizičen in mentalen trening. No in tako sem si danes zavestno vzela kar nekaj časa, za naju s Conorjem.

Namesto hitre kave in limonade ter ekspresnega zajtrka in hop za računalnik, med tem, ko sem ga hitro peljala ven lulat/kakat….sva jutro začela drugače. Bolj norčavo in cartajoče. Upam, da me Primož ne bo »ubil«, ko bom celi javnosti povedala, da sva začela dan kar s cartanjem v postelji, ampak sej veste, včasih preprosto rabiš dotik živali. Pristno veselje, mahajoč repek, ki misliš, da bo vsak čas odpado, ko se z glavo rine k tebi….takrat v sekundi pozabiš, da na svetu sploh obstajajo kakršni koli problemi.

Vroč marec in jezik do tal

Sledila je kavica, limonada, ponovno hiter zajtrk in dve urci nujnih opravkov za Conor’s Adventure. Nato pa sva ga mahnila proti letališču. Okej…pustimo, da sem že po destih minutah in Conorjevemu jeziku do tal, obžalovala opoldanski sprehod. Za marec je bilo noro vroče. Kljub temu se je Conor z velikim veseljem podil za žogico in izvajal vse vaje ter trikce, ki so mi padli na pamet. S ponosom sem ugotovila, da vajo »okoli« obvlada tudi, ko gre za precej oddaljeno drevo, kar pomeni, da hitro steče okoli drevesa in se vrne nazaj k meni.

Čudovit sončen dan in modro nebo brez oblačka me je kar klicalo, da sem naredila še par fotk in ovekovečila »najin« trenutek . Na koncu sprehoda sva zvadila še par vaj »ravnotežja« beri hoja po drsečih balah sena. Čeprav bo čez dober teden star že eno leto (huh kako čas beži), sem ga iz circa meter in pol visoke bale sena raje dvignila.

Čeprav mu skok nanj ni bil problem, pa vendarle pri Conorju občasno opazim, da mu razne gimnastične vaje (ne vem kako se naj drugače izrazim), predstavljajo mičken problem. S tem mislim, ko gre za ravnotežje, za skoke itd. Res pa je, da sva ga v obdobju rasti s Primožem precej pazila. Se pa bojim, da sva premalo časa posvečala raznim motoričnim vajam itd.

Motorične vaje za zadnji del nog

Slednje je jasno opaziti, ko gre za delo zadnjih nog. Psu namreč hoja nazaj predstavlja na trenutke precejšen problem. Ko stoji pred mano in mu ukažem nazaj, še nekako zmore par korakov, ko pa je na moji desni, pa mu hoja nazaj sploh ne gre. Pred časom sem se z inštruktorico iz KD Postojna (ki je tudi zaslužna, da smo v soboto lahko uporabili njihov poligon) pogovarjala o tej »težavi« in mi je svetovala naj poskusiva z vajami, kjer se izrecno aktivirajo zadnje noge.

Primer, pes s sprednjimi tacami stoji na škatli (ki je kakih 20 cm dvignjena od tal) in z zadnjimi kroži okoli. Ali pa s sprednjimi stoji na stolu in z zadnjimi kroži (hodi) okoli stola.

Pa sva danes zvečer poskusila še to vajo. Najprej sva začela zgolj s stanjem na stolu, da je razumel ukaz »stol« (s prvima dvema tacama stopi na stol), nato pa sem ga začela obračati okoli stola. Podobno vajo sva nato naredila še na manjši, nižji škatli in z zadnjim delom telesa krožila okoli nje.

Ko je skapiral kaj točno želim od njega je kar šlo, sedaj pa je na meni, da zadevo res redno vadiva in upam, da bo v prihodnje tudi hoja nazaj v vseh možnih pozicijah mala mal’ca .

The post Čas za naju appeared first on Conor's Adventure.

Iskreno ne vem, če sem bom kdaj docela navadila nad igralsko sposobnostjo psov. Zdaj ne vem ali sem jaz pač taki karakter, ki me »nategne« vsak (oprostite izrazu), ki ima 5 sekund časa, ampak moja vest je resnično izredno šibke narave.

To, da so Conorjeve igralske sposobnosti na profesionalnem »za oskarja« dobit nivoju že veste, ker sem o njih pisala kakšen dober mesec nazaj. No tokrat me je spet nagnil, ampak še za kakšno stopnjo ali dve več. Res okrog me je tako prinesel, da je za film posnet

Pride Primož popoldne okol 16ih domov iz službe, jaz sem glih končevala z delom, Conor pa s opoldansko/popoldanskim počitkom (med tem, ko delam, on v svoji kletki spi). »Čuj peljem jaz Conorja en krog za 10-15 min, ti pa vmes pripravi mizo za kosilo, boš?«, prosim zaročenca, ko me je prišel pozdravit v pisarno. Prikima, me poljubi za dober dan in greva s Conorjem raztegnit noge.

Na srečo me je danes s kosilom rešla njegova mama in mi ni bilo treba kuhat, saj je prinesla že skuhano joto. Za takšne momente sem ji res noro hvaležna. Sej ne, da ne znam oz. ne maram kuhat, ampak med tednom, ko je toliko postorit za firmo, so takšni »prosti kuharski« dnevi pravi luksuz .

Prideva nazaj, jaz za mizo, Conor pa na svojo pasjo posteljo. Pojeva kosilo, pospraviva, Primož skuha kavo in med tem, ko jo srkava ter se pogovarjava pogledam kaj dela pes. Ga gledam in gledam, on pa se cel sključen stiska ob fasado in se trese. Pomignem Primožu češ…«kaj za boga«, ga gledava, Conor se strese. »Ej fant pridi sem…kaj je narobe?«, Primož nežno psu.

Ves sključen pride Conor do njega, Primož ga prime in si ga »posadi« oz. ga dvigne v naročje. Pes se trese in ušesa nazaj, češ »bogi sem«. Ostane nekaj trenutkov v njegovem naročju, nato pa skoči na tla in izgine v notranjost hiše. Midva še posediva zunaj na terasi minutko ali dve, da do konca spijeva kavo in se tudi sama odpraviva v notranjost. »Gremo na sprehod, dokler še je nekaj sonca?«, predlaga Primož. »Komot….ehm…kje pa je pes?«, ga začudeno pogledam. Skomigne in gre v kuhinjo pospravit kavne šalice, sama pa po hiši poiskat Conorja.

Najdem ga v pisarni v njegovi kletki, celega tresajočega. Ga gledam, »kaj za boga?«, nežno pridem do nega, ga objamem in ga začnem spraševat kaj je narobe. Pes se strese. »Pismo, kaj ma vročino se takoj vprašam?«…ja vem ne se smejat. Mu preverim dlesni, če so kakšne čudne barve, pogledam oči, hočem mu zmerit utrip…Nakr pride Primož in skozi vrata zakliče »Conor gremo lulat?«.

Haha…pes nenadoma oživi in »pozabi« na igralsko vlogo »napol mrtvega psa«. Poleti proti vratom in z visoko postavljenimi ušesi, jasnim pogledom in z jezikom do tal čaka, češ kdaj se boma spokala.

Pa se odpravimo na sprehod, ko se Primož nenadoma obrne k meni »Še zdaj ne morem verjet kako te je nagnil…res Pija, pes te je skapiral v nulo. Ne morem verjet, hahah«, se mi zasmeje v moj malce zardel obraz.

Pa naj še kdo reče, da psi, oz. belgijci niso pametni. Resnično se mi zdi, da se poleg tega psa vsaki dan učim. In, ko že mislim, da ga razumem in želim o sebi rečt »ej…zdaj pa o psih že nekaj vem«, pride s kakšno novo finto, izzivom ter je Pijica spet v temi …

The post Conor in njegove igralske sposobnosti appeared first on Conor's Adventure.

Ne, nisem gledala oskarjev. Če se ne motim se omenjena prireditev odvija šele enkrat v februarju.

Imava pa doma nekoga, ki bi si definitivno zaslužil oskarja v kategoriji »najboljši živalski igralec«.

Kot veste je Conor moj prvi pes, tako, da težko sodim, ali je »igralska« lastnost med psi običajna . Že večkrat sem opazila, da se najin kosmatinec noro napravlja kadar je v igri cartanje, čohanje, božanje…pač kakršna koli oblika dotikanja, ljubkovanja oziroma ukvarjanja z njim. Takrat pride k tebi se z zadnjim delom telesa postavi ob tvoj bok ali nogo, ušesa položi nazaj in čaka, da ga začneš božat. Občasno te pogleda s pogledom ki pravi »jaz sem takooo bogi, najbolj bogi pes na svetu sem…mej me rad….čohaj me…bogi sem….«.

Najboljši pa so sploh tisti prizori, ko se stisne v kot (največkrat v kot med balkonskimi vrati in steno v jedilnici), se zvije v klopčič, položi ušesa nazaj in te gleda, kot kakšen zapuščen, napol premražen kuža, ki je od boga pozabljen in nima toplega doma. Takrat ga s Primožem gledava in si misliva, če je nor malo. Dandanes po ulicah zmrzuje in se potika ogromno zapuščenih kužkov, naju pa želi tukaj ena kosmata »razvajena pasja rit« prepričat, da je najbolj boga na svetu .

Načeloma me »igralski« Conorjevi podvigi niso nikoli toliko ganili, da bi o njih pisala. No…vse do danes, ker slednja scena je definitivno za v anale .

Kot običajno zvečer sedim na kavču in gledam tv, Conor pa pri mojih nogah leži na preprogi. V enem trenutku se mi je zdelo, da ga nekaj mantra, se mu približam in vidim dokaj napet trebušček. »Aa….spet si nekaj pojedel, ti sesalec….«, ga očitajoče pogledam. Na trenutke mi gre ta Conorjeva »sesalna« lastnost že noro na živce, saj poje in posesa praktično vse kar mu pride na pot. Potem pa se s Primožem čudiva, da ima drisko, še pred njim niso varni ne želodi, listje, trava…itd.

Skratka da nadaljujem….v enem trenutku se pes vstane in gre proti vratom. »Aha….očitno bo šlo ven«, si mislim in ga spustim v ledeno mrzlo noč. Grem za njim, da opravi veliko in majhno potrebo….in čez pet minut sva nazaj, jaz na kavču in on na preprogi oz. čez čas se prestavi v svoj hišni boks oz. kletko.

Pride v dnevno sobo Primož in se usede poleg mene. Gleda Conorja, ga kliče, vabi k sebi, pes pa nič. Leži kot klada.

»Conor…ej…pridi sem, glej kaj imam«, poskusi Primož z lažnim priboljškom. Pes niti ne trzne. »Ej….Conor….haloo…daj, pridi sem. Glej, kaj imam tukaj, glej….«, poskusi ponovno. Pes, kot da ga ni. »Pia, kaj je s Conorjem? To mu ni podobno!!«, se zaskrbljeno obrne k meni.

»Ehmm….ne vem, pred par minutami sva bila zunaj, je še bil ok. Sicer sem tudi jaz prej opazila, da ga nekaj mantra….ampak, ni pa bil neodziven«, mu odgovorim.

»Alo Conor….daj no, pridi k meni«, poskusi Primož ponovno. »Ne…nekaj je narobe….to mi ni podobno. Res ne. Sedaj bi že zdavnaj prišel«, pogleda Primož proti meni.

Prizor res ni bil najbolj optimističen, ampak iskreno…ni me skrbelo. Kljub temu, da znam občasno hitro zapaničarit, sem bila tokrat hladna kot špricer. V odgovor na zaročenčevo skrb sem vstala, odšla v kuhinjo, vzela posodo s peleti in jo stresla. »Pa da vidimo, ali je gospodič res tako bogi, ali naju zgolj nateguje«, sem si mislila, ko sem med tresenjem odpirala posodo.

In glej ga zlomka . Conor je v trenutku oživel, kot bi ga stresel z elektriko. Kot bi mignil je bil v kuhinji sedeč pred menoj in hipnotizirano gledal v škatlo s peleti. »Platz….up…..sedi….spin….Sedi«, sem mu ukazala in pes je ukaze izpolnjeval kot za šalo. O njegovem slabem počutju, pa ne duha in sluha. Mu dam pest peletov….in »igranja« je bilo za tisti večer konec . »Ne morem verjet kako naju je nagnil. Sej si skoraj oskarja zasluži!«, je Primož smejoče komentiral ves prizor in poklical Conorja k sebi, ki se je tokrat v sekundi odzval. Preostanek večera je minil običajno….umirjeno, sploh pa cartljivo .

The post And the Oscar for Best Animal Actor goes to….. appeared first on Conor's Adventure.

Če ste prebrali naš sredin blog, potem veste, da sem si malce privoščila. No…na žalost nisem privoščila sebi, ampak Conorju . Roko na srce, v teh karantenskih časih, niti ne vidim nekega smisla, da bi sebi kar koli konkretnega kupovala…če ni ravno knjiga .

Torej…včeraj sem zapravila kar lep košček denarja za pasje stvari in glej ga zlomka, prva pošiljka je prispela že danes. Na tem mestu moram izpostavit ekspres pošiljanje spletne trgovine Gali, naročilo sem oddala ob 11.30, paket pa je bil pri nas danes dopoldne malce pred 11to uro, torej dostava je bila prej kot v 24ih urah. Načeloma na dolžino oz. rok dostave nisem ravno pozorna, saj redko naročam vse v zadnjem trenutku….mi pa kakšni takšni ekspresni odzivi izredno padejo v oči. Denimo spomnim se, da sem imela podobno izkušnjo s spletno trgovino Loving Paw, kjer sva poleti naročila hladilno blazino in pasjo prvo pomoč ter je pošiljka prispela tudi prej kot v enem dnevu.

Jaz osebno takšne pozitivne »bonbončke« v vlogi stranke izredno cenim. Najboljše so mi sploh tiste spletne trgovine, ki ponujajo gratis dostavo pri nizki nakupni vrednosti (npr. 10-20 €), ali pa imajo mnogokrat akcijo gratis dostave…spletna trgovina Malinca je takšen primer. Vsi, ki imate spletno trgovino in morda to berete, vam toplo priporočam, da si ogledate spletno prakso Malince. Zmagajo. Od gratis dostave, do raznoraznih kupončkov v obliki 10% popusta za naslednji nakup, ki ga redno dobiš v naročenem paketu, do gratis darilc in mini testerčkov. 

Okej…dovolj razglabljanja o dobrih poslovnih praksah…navsezadnje je to v prvi vrsti pasji blog, kar na trenutke skoraj pozabim in me hitro zanese .

Aja…mislila sem govoriti o Pullerju. Kot je iz naslova razvidno, smo nad njim, če gre soditi po Conorjevem entuziazmu izredno navdušeni. Res, nora igrača…ma ne…vrhunska, top shit igrača . Res ne morem je prehvalit. Če vam povem, da odkar imava Conorja, se ne spomnim, da bi bil nad katero igračo tako navdušen. S Primožem sva jo preizkusila na današnjem popoldanskem treningu po kosilu in tudi iz vidika vodnika je igrača svetovna. Sama denimo nisem ravno neki hud metalec igrač v daljino, če bi me videli kako daleč vržem žogico, bi verjetno umrli od smeha……no pri Pullerju mi gre metanje bolje od rok. Najbolj mi je všeč njegova več uporabnost, saj združuje več tipov igranja….s psom se lahko sprva igraš borbeno igro – vlečenje, nato pa »prešaltaš« na metanje oz. lovljenje.   

Skratka, če iščete vsestransko igračo vam toplo priporočam nakup Pullerja. Dobi se ga skorajda v vsaki spletni pasji trgovini, ampak bodite pazljivi, saj se cene lahko od trgovine do trgovine precej razlikujejo (od 18,90 € pa tudi do 25 €).

Aja pa mimogrede to ni nobena plačana reklama . Sama bi bila takšnega nasveta nekaj mesecev nazaj izjemno vesela, saj skoraj ni bilo igrače, ki bi Conorja na dolgi rok resnično zanimala .

The post Puller je zakon 👌🏼 appeared first on Conor's Adventure.

Dragi najini sledilci oz. bralci. Vsi, ki naju redno berete in vsi, ki naju berete občasno, ali pa ste zgolj v petek prvič slišali za naju. HVALA VAM

Ko sva v nedeljo zjutraj pri zajtrku odprla FB profil, sem mislila, da sanjam. Iskreno, nikoli si nisem mislila, da je možno, da vas bo članek z naslovom »ŽELIM SI PSA…GA VZETI V ZAVETIŠČU? ALI MORDA KUPITI Z RODOVNIKOM OZ. BREZ?«, tako pritegnil.

Sploh si nisem upala pomislit, da se vas bo toliko odzvalo na članek nekoga, ki ni ne kinolog, še manj veterinar oz. kakršna koli druga pasje kvalificirana oseba .Najino objavo je videlo kar 6200 oseb, kar je najin absolutni rekord, da o številu komentarjev in všečkov ter deljenju članka sploh ne govorim. Najbolj nama pomeni podatek, da je članek prebralo okoli 100 ljudi….

Morda bo kdo rekel, da to pa ja ni visoka številka, ampak…Veste kaj?! Glede na dolžino članka (mimogrede gre za moj daleč najdaljši napisan članek ) in glede na dejstvo, da se ljudem danes nenehno nekam mudi in se nam dolgih, razvlečenih besedil ne ljubi brati, sem za teh 100 oseb resnično hvaležna. Sploh pa sem hvaležna, da so si vzele pet minut svojega dragocenega časa in prebrale moje spisane besede .

Jutranje »presenečenje« mi je prav polepšalo celo že tako sončno nedeljo in odločila sem se, da prosto dopoldne in opoldne (ni mi bilo treba kuhati, saj nama je Primoževa mama prinesla kosilo) izkoristim za dolg, aktiven sprehod s Conorjem. Primož se nama žal ni mogel pridružiti, saj je tisti čas v letu, ko moški glancajo svoje jeklene konjičke in jim menjavajo obutev.

Pa sva šla na potep. Končna destinacija je bila okolica Divaškega letališča, kjer je ogromno prelepih sprehajalnih poti. Da do tja nisva rabila hoditi, saj bi psa po nepotrebnem utrujala (vseeno ne smemo pozabiti, da je še vedno mladič ), sem Conorja in njegove igrače (žogico in igralno vrv) spakirala v avto in odpeljala sva se do dober kilometer oddaljenega travnika v bližini letališča.

Pri izstopu iz avta, so naju veselo »pomukale« krave, ki so na bližnjem travniku počasi prežvekovale bilke trave. Conorju so nehote povzročile nemalo sivih dlak, saj mu nekako ni bilo najbolj jasno, kaj bi ogromne bele živali, sploh rade od njega. Stal je tam pred električnim pastirjem napol lajajoč oz. renčajoč, bulil v njih in si mislil bog ve kaj …no glede nato, da je krave (če se ne motim) videl prvič v življenju, mu niti ni bilo za zamerit.

Počasi sem ga le uspela zvleči vstran od zanimivih belih bitij in podala sva se na dolg sprehod po prelepi kraški pokrajini. Kljub novembru je bilo res prijetno toplo in čudovit sončno-oblačen dan sem izkoristila tudi za nekaj fotografskih trenutkov. Celo meni…totalnemu abervezniku za fotografijo je uspelo ustvariti nekaj res hudih momentov .

Seveda nisem dopustila, da je bil to zgolj navaden, »bedn« sprehod…. sej vemo, da je treba belgijca vsake toliko časa malce zamotit, da porabi odvečno energijo. Vmes sva se nekajkrat ustavila, malce potrenirala, povadila par elementov poslušnosti (sedi, platz, stoj, čakaj, up itd..), pa hoja v poleg, vmes in noga (kontra od poleg), prav tako nisem pozabila na Conorjevo najljubšo igro, to je lovljenje . Vedno znova se nasmejim med to igro, saj je resnično prijetno za videt , kako pes uživa, med tem, ko se jaz boga reva na vse pretege trudim, da bi ga ulovila in mu iz gobca izmaknila debelo vrv .

Se mi zdi, da bolj kot so igre blesave in norčave…rajši jih ima…haha… Včasih sva res posrečena, ko se »boriva« in »ravsava« na travniku za hišo in se valjava po tleh.

Vem…morda neumno za nekoga, ki bo kmalu dopolnil 32 let…ampak sej veste, samo enkrat se živi .

The post Jutranji šok ❤ in prijetno nedeljsko dopoldne appeared first on Conor's Adventure.

Čeprav s Primožem bivava v hiši s prečudovito okolico in precej možnosti za sprehajanje psa….verjemite, tudi nam na trenutke »omejenost na občine« konkretno preseda. Se mi zdi, da odkar smo »zaprti«  je tudi Conorju na trenutke precej bedno, saj so dnevi vsak dan bolj kot ne isti.

Zjutraj se vstanemo ob kakšnih 6.30, limonada, kavica, Primož pelje Conorja na prvi sprehod, jaz pa se za kakšno urco zabubim v pisarno. Nato sledi skupen zajtrk in po zajtrku se oba lotiva dela za firmo. Jaz v marketing področje, on v nabavo. Conor pa spat v svojo kućo . Delava do nekje pol dveh, dveh, ko sledi circa 45 min dolga igra in trening s Conorjem. Tisti, ki se ne ukvarja s psom skuha kosilo. Po kosilu ponovno urca ali dve dela za firmo, nato pa telovadba in ponovni sprehod s Conorjem.

Da ne bi pes nenehno gledal ene in iste travice …okej…malo pretiravam…haha….s Primožem že nekaj dni razmišljava, če bi vseeno kršila omejitev občine in se s Conorjem zapeljala denimo v Koper, Postojno, ali Sežano, da pes po par tednih končno vidi malo betona, urbanega okolja in drugih ljudi….

Po nakupih hodiva nekje enkrat na 10 dni oz. če je možno celo enkrat na 14 dni in takrat Conorja žal ne moreva vzeti s seboj, saj najini nakupi trajajo res dosti časa. Sej veste kako je, ko prideš iz res mini občine kot je Divača, ki žal premoremo zgolj eno trgovino v mesto kot je Koper .

Današnji dan oz. popoldne sem zato želela Conorju narediti malce drugačen in sem psa spakiral v avto, ga kar posadila na sprednje sedeže mojega starega Cliota (ki nima avto-pasje-kletke) in sva se zapeljala do km oddaljenega letališča Divača. Ja vem…. ni prav, da psa vozim ne-pripetega kar na sprednjih sedežih avta…ampak…roko na srce, šlo je za par minut vožnje po popolnoma neprometni cesti . Zanimivo je bilo opazovat gospodiča, ki se je na sovoznikovem sedežu peljal kot direktor, ki gre na pomemben sestanek .

Na letališču sva se noro zdivjala. Najprej sva se lovila, oz. jaz sem Conorja lovila….Ne vem, če sem že omenila, ampak pes naravnost obožuje igro z vrvjo in lovljenje. Najprej se z njim ruvaš in vlečeš vrv, češ kdo je močnejši. Nato mu vrv spustiš, on pa teče pred teboj in želi, da ga loviš ter mu vrv probaš vzet. Če sem pred meseci, ko je bil Conor še miceni jamrala, da se ne želi igrati…no sedaj bi se igro lovljenja igral skoz . Le-ta ga tudi izjemno zmotivira za nadaljnji trening, kot, da psa z njo »zbudim«, da je med vajami in treningom poslušnosti, ki običajno sledi mnogo aktivnejši. Vse skupaj je trajalo nekje dobre pol urce.

Za na konec sem ga še malce sprehodila in, ko sva se vrnila domov je pes zaspal kot ubit. Se mi zdi, da mu je menjava okolice resnično pasala .

The post Kako izgledajo naši »omejeno« jesenski dnevi🙄? appeared first on Conor's Adventure.