Prvič sva se s Conorjem z mantrailingom srečala kakšno leto dni nazaj. Bilo je jeseni oktobra in takrat sem še bolj pridno pisala blog. Zaradi česar si lahko danes vse preberem(o) za nazaj …tukaj.

Sama izkušnja za naju ni bila ravno slaba, je pa celoten trening vsaj zame absolutno predolgo trajal, zaradi česar sem mantrailing kasneje opustila. Nekako sem bila takrat še »mlada in neumna«…Oz. dajmo rečt, izredno neizkušena ter zelena in sem mislila, da se bova s Conorjem našla v tisti športni pasji disciplini, ki je meni (in ne njemu) všeč . Pač ja…pravijo, da prvega psa zajebeš. Eno smo rabili skoraj tri četrt leta, da smo zgruntali, da bi bilo fino s psom početi to, v čem je talentiran (ne glede na pasmo, češ imaš belgijca idi v obrambo oz. IGP ), sploh pa v čem uživa .

Katero šolo za mantrailing izbrati?

Pa sva po dooolgem raziskovanju, premišljevanju, pogovarjanju z različnimi našimi strankami pa pasjimi znanci se nekako »vdala« (no jaz sem se vdala ) in si rekla, »okej, dajmo ponovno sprobat mantrailing, ki ga vsi tako navdušeno hvalijo«.

Po raziskovanju katero šolo izbrati, po prebiranju različnih člankov kako eni in drugi učijo, mi je iz različnih smeri prišlo na uho ime Uroš Gregorčič iz Ljubljane, ki uči po metodi Jeffa Schettlerja in je tudi njegov licenciran inštruktor v Sloveniji. Glede nato, da ima Jeff izkušnje tako z Ameriško vojsko, kot policijo, nisem podvomila, da ne bi bil v redu »vir učenja«. Potem je trajalo še kakšen mesec ali dva, ko sem malce spremljala tako Uroševo, sploh pa Jeffovo delo preko FB in se prepričevala, da sej Ljubljana spet ni tako daleč

Pa je zgleda tisti tam zgoraj začutil mojo stisko v »razdalji in času« (treningi v Ljubljani ti zavoljo naših super cest hitro vzamejo vsaj 3, če ne celo več ur časa ). In ko sem nekega dne naključno srečala Petro iz Pasje točke ter z njo načela debato o mantrailingu, sem presenečeno ugotovila, da tudi ona spremlja Jeffa in uči po njegovem principu. Nato sva imele še kakšno uro debate o mantrailingu… Kako se je slednji skozi leta razvijal, zakaj so dobri temelji pri začetnikih tako pomembni, zakaj ne prehitro v urbano okolje itd…

Ljubezen na prvi, morda drugi trening…

Ni trajalo dolgo, ko sva se neko januarsko nedeljo s tokrat odraslim Conorjem (ko se je prvič srečal z mantrailingom je bil star zgolj šest mesecev ) pojavila na vnovičnem treningu. Ne spomnim se točno ali me je zadelo že takrat, ali teden dni kasneje….Ampak, ko svojega psa zagledaš v nečem tako BOLANO UŽIVAT, verjemi tudi sam »totalno not padeš« .

Od takrat naprej se že v ponedeljek veselim nedelje…in verjetno je to edini dan v tednu, ko mi ob 7ih zjutraj ni prehitro za vstat . Sami treningi so svetovni. Na srečo niso tako dolgi, kot je bil tisi prvi, saj trajajo nekje v povprečju dobri dve ure. Ampak, glede na izvrstno družbo in nasploh drugačen pristop k samemu treningu, nekako ne gledam na čas.

Kaj se je od začetka, pa do danes spremenilo?

Danes teče že deseti trening in Conor se je v tem času, sploh če pogledam najin odnos, izredno izboljšal. Na sam odnos ima verjetno vpliv tudi opravljen tečaj noskanja, saj pes zadnje mesece ogromno »dela z nosom« in posledično počne to v čem uživa . Prav tako je lepo videt, da se je pes po začetnih izredno eksplozivnih treningih, kjer sem bolj kot ne »bila boj za preživetje« umiril.

Morda za tiste, ki nimate nič oz. skoraj nič izkušenj z mantrailingom. Zelo dobro sem princip treninga razložila tukaj (ko sem opisovala prvi trening). Ampak, če se komu tega ne ljubi brati.

Kot že samo ime pove, pes pri mantrailingu išče vonj točno določene osebe. Začetniki imamo treninge zgolj v naravi. Če bi se učili v urbanem okolju, bi bilo za psa precej naporno. Zaradi precejšnjih motenj (drugi psi, mačke, promet, ljudje) in posledično več različnih vonjav, se hitro lahko zgodi, da se psa »nauči narobe« oz. se dogajajo napake.

Medtem, ko je v naravi vonj človeka anomalija in je psu lažje slediti osebi, ki jo išče. Ker psa ne učimo slediti, saj ima za to že naravno, prirojeno danost, mu v naravi ustvarjamo ugodne pogoje za zasledovanje točno določene osebe. Šele s časom in napredkom, se težavnosti stopnjujejo in potem nastopi čas za urbana okolja.

Torej, ker je trening v naravi, so območja dostikrat precej »divja« beri dosti grmovja, čudnih, valovitih tal, sploh kraški svet je zanimiv . No in če imaš psa, ki rad dela, pomeni da precej vleče. In če res noro vleče, se sam trening hitro sprevrže v »boj za preživetje«….Namesto branja psa in koncentracije nase, na povodec (da psa pri delu ne oviraš)…se ukvarjaš zgolj s tem, kako slediti psu, ne izgubiti povodca, sploh pa ne telebniti po tleh .

Učiva se oba, Conor in moj ego!

No in to se je zadnje treninge malce popravilo. Conor se je umiril, na sam trening se bolj skoncentrira, in posledično je vse skupaj malce bolj nadzorovano. Sploh pa mi je pri vsem skupaj najbolj všeč, da se sama sploh ne ukvarjam z dejstvom, ali bo našel oz. ne.

Med iskanjem markerja, noben od nas (sodelujočih pri iskanju) ne ve kje je marker. Slednje je v samem procesu treninga izredno pomembno, saj se zna zgoditi, da če bi denimo jaz vedela kje je marker, bi »nehote« z mimiko na obrazu, z gestikulacijo, nakazala/pomagala psu. Tega pa ne želimo a ne ?

No…Conor je do sedaj sicer vedno našel…Ampak zame, za moj ego, pa je zmaga, da mi je le-to popolnoma vseeno. Včasih si na kakšnem treningu celo »po tihoma« želim, da ne bi našel, saj je neuspeh tudi dobra izkušnja za psa in se lahko iz slednje kaj nauči. Ne zdaj vedno, da se razumemo. Tako kot za ljudi, je tudi za pse, občasen »fail« dober .

Ne veš v kateri pasji šport? Pojdi v mantrailing!

Menim, da bi mogel vsak, ki ima psa s katerim še ne počne nič….Iti v mantrailing, ali noskanje. Pač kar koli, samo da pes dela z nosom. Zakaj? Zato, ker je »vohlanje« naraven element/početje psa, ki ga nehote na raznih sprehodih (sploh v urbanem okolju) dostikrat odvzamemo/oz. omejimo. Šele, ko se nehote začneš malce poglabljati v pasji nos, ko na treningih poslušaš 101 zanimivo dejstvo, ki ga Petra vsakič privleče na plan…. Takrat PRECEJ spremeniš pogled na pasje vohanje. Tudi na sprehodih.

Ne vem, če ste vedeli;

Vohanje, noskanje psa po eni strani sprošča, po drugi strani pa je trening mantrailinga/noskanja izredno naporen. Če se ne motim sem nekje zasledila podatek, da je 10 min dela z nosom ekvivalentno 40 min sprehodu.

Da lahko psi skozi svoj nos naenkrat vdihavajo in izdihavajo zrak, med tem, ko ljudje lahko zgolj vdihnemo ali izdihnemo zrak.

Ljudje imamo circa 6 milijonov vohalnih receptorjev, psi jih imajo okrog 300 milijonov. Posledično je tudi del možganov namenjenih prepoznavanju vonja, 40 krat večji od človeškega.

Za še lažjo predstavo, psi lahko do 100.000 krat bolje zaznavajo vonj kot mi.

Glede na fascinantno »orodje«, ki ga premore naš štirinožec , bi bil skoraj greh, da ga ne bi vsaj delno izkoristili. Pa najsi gre za profesionalno delo iskanja ljudi, ali zgolj za igro, kjer krepimo samozavest psa in vez med lastnikom ter psom.

The post Zakaj smo postali »obsedeni« z mantrailingom? appeared first on Conor's Adventure.

Se še morda spomnite »časov« naju s Conorjem, ko sem imela od svojega psa bolano visoka pričakovanja? Zdaj, če nas berete že od vsega začetka, se definitivno spomnite zapisov prvih mesecev, kako sem cela ponosna razlagala, kaj naš Conor…kljub temu, da je bil še mladič vse zna.

Ko »nad-pes« malina noče delat poslušnosti….

Pa potem sanjanje in želja, da čim prej opravimo BBH in, da gremo v svet IGPja. Seveda vse čim prej. Ker, če imaš belgijca, »malino«, je to ja logično. Ker to so tak »nad-psi«, ki vse znajo, takoj, ko jim enkrat pokažeš. Pač to nas namreč dandanes učijo takšni in drugačni FB/IG profili… No…tudi od marsikaterega lastnika sem že to slišala, da malini 1x pokažeš in zna…. .

Vse to je morda vse res, dokler omenjena pričakovanja, prepričanja, ne preneseš tudi v prakso. In, ko tvoja želja, pričakovanja, pa dokazovanje hitro padeta na realna tla, ko se ti pes upre, zapre…in gre vajin odnos v maloro. Ko »super-pes« malina, noče delat poslušnosti in začneš na razne druge pasje kinološke discipline, ki so ti bile včasih »brezvezne«, gledati popolnoma drugače. Nenadoma več ni pomembno, kaj si ti in tvoj ego želita, temveč kaj je tisto, v čem uživa tvoj pes.

O t.i. podaljšku svojega ega, ki bi mogel biti v odnosu kosmatinec-ti, oz. v mojem primeru Conor-jaz…tam nekje na zadnjem mestu, sem pisala že nekaj mesecev nazaj tukaj. Sama menim, da bi to mogel prebrat vsak, ki je na začetku svoje »pasje« poti, si je kupil svojega prvega psa in ima sedaj od njega neka pričakovanja. Pa četudi, si prebral pol spleta in pol knjig. Tega, ne učijo v nobeni knjigi. No morda kakšni o psihologiji človeka, pa pričakovanjih do drugih.

Sama bi si najraje stisnila focn…morda kar knockout

Kaj sem hotela sploh danes povedat s tem zapisom. Kako mi je res noro fascinantno doživetje in rast, ki ga doživljam s Conorjem. Sedaj, ko pišem te vrstice, mi je iskreno žal….da se večkrat ne javim z zapisom o tem kaj se dogaja med nama.

Najbolj zanimiv preobrat, spoznanje mi predstavlja kako sem začela gledati na nekatere kinološke discipline. Ne me prosim obsojat za to, kaj bom sedaj napisala (to so moje misli več kot leto dni nazaj).

Pač priznam, ko sva s Primožem kupila Conorja…te itak potegne v ta svet perfektnosti, pa želje, da bi nekoč tudi mi bili v svetu IGPja. Ker če imaš malino, je to skor logično. Pa kaki frajerji so ti, ki se ukvrajajo z IGPjem itd…Takrat sem na ostale kinološke discipline (razen reševanje) gledala…eh… to je brezveze, to ni za nas. Pač jaz debil. Smo probali tudi dobro leto nazaj mantrailing, pa sem misla umret od dolgčasa. Agility se mi je zdel mogoče celo izredno nevaren za poškodbe. Rally obedience (RO), pa kot mi je enkrat ena instruktorica rekla, »da je to samo mahanje z rokami«. Sama o RO nisem imela nobenega mnenja…ampak zdelo se mi je tudi brezveze. Ker valda, nič ni tko »frajersko« kot IGP.

Zdaj, ko gledam nazaj bi si sama najraje dala knockout. Če ne drugega je to bila vrhunska šola za takrat, ko bova imela s Primožem enkrat otroke. Da morda otroka ne siliš v šport, skozi katerega želiš ti izživet neke sanje, temveč ga podpreš tam, kjer uživa.

Uživanje v noskanju ter obsedenost z mantrailingom

Najin odnos s Conorjem se mi je mogel totalno sesut, da je v moji glavi naredilo konkreten klik. Sicer je potem trajalo še nekaj časa, da sem vse skupaj ozavestila. Ampak odkar sem se sprijaznila, da verjetno nikoli »ne bom šla na svetovno prvenstvo« in da doma nimam »bodočega svetovnega prvaka«…(to pretiravam, da se razumemo ), je začela iti krivulja v najin odnosu ponovno navzgor. Začela sem se zanimati tudi za druge kinološke aktivnosti in, ko sva eno nedeljo v januarju ponovno probala (zame nekoč brezvzen mantrailing), se je zgodil še en klik. Občutek, ko vidiš, da tvoj pes v nečem noro uživa, da je praktično nor na to….uff… Tudi mene je nato prevzela obsedenost. No od januarja dalje sva oba praktično obsedena z mantrailinogm.

Podobna izkušnja se je zgodila tudi kasneje, v začetku februarja z noskanjem. Conorjeva prva inštruktorica Petra Šarkanj, ki je nas že v mali pasji šoli učila stvari, ki sem jih jaz skapirala šele sedaj….je v sklopu svoje šole Pasja točka organizirala že drug tečaj noskanja. Tak en intermezo – Petra je to, kaj sem jaz danes napisala in potrebovala nekje kakšno leto, da sem skapirala, učila že v mali šoli. Nas celo opozarjala…»Pia ne pričakuj preveč, ne hiti z učenjem, zaprl se ti bo«….

Kako izgleda tečaj noskanja in zakaj iti nanj?

Skratka….v začetku februarja smo imeli prvo uro noskanja. Začelo se je z navajanjem psa na vonj eteričnega olja (nageljnove žbice), katerega smo želeli, da ga kasneje išče. Zakaj eterično olje? Prvič, potrebuješ precej močan vonj, po možnosti nekaj takšnega, ki hitro »ne izhlapi« in drugič, potrebuješ nekaj takšnega, česar ni v vsakdanjem okolju.

Petra nam je na začetku tečaja vsem razdelila epruvete z omenjenim vonjem. Naša naloga je bila, da smo psa sprva naučili povezovati vonj s hrano. In sicer epruvetko si dal v večjo zaprto škatlo, kamor si »zvrtal« manjše luknje (v pokrov) ter psa hranil iz omenjene škatle iz katere je uhajal vonj.

Nato smo začeli počasi z nakazovanjem na izvor vonja – odprta epruveta. Vse to se cel čas dela brez ukaza. Ko pes pravilno nakaže/da gobec na luknjico, se ga nemudoma potrdi s klikerjem in hrano (nagrado).

Naslednji korak je bil prehod na manjšo okroglo škatlico, kjer je bil vonj bolj koncentriran in posledično nakazovanje. Sledilo je postopno skrivanje omenjene škatlice in dodajanje povelja.

Zadnji korak – skrivanje tako odprte epruvete, kot omenjene manjše okrogle škatlice, da pes povezuje vonj in ne predmet. Med učenjem, če ni narejeno pravilno, se lahko zgodi, da bo pes namesto vonja, iskal predmet. Pri zadnjem koraku se pred iskanjem vedno uporabi beseda – Search, Išči, Sniff itd…

Zdaj morda se komu zdi noskanje dolgočasno…ni nekega hudega adrenalina. Ampak verjemi, noskanje je za psa res svetovna “zadeva”. Gre za nekaj povsem “naravnega” psu. Končno lahko pes počne to, kar mu gre najbolje od rok – vohlja.

Ali si vedel, da je nekje 5-10 min dela nosom enakovredno 30-40 min fizični aktivnosti? Prav tako pomaga pri gradnji samozavesti psa, kot tudi pomaga pri odpravi določenih neželenih vedenj….

Izpit in moja pričakovanja….ter nova učna ura

V četrtek, smo imeli zadnjo izpitno uro. Ena izmed zanimivosti, ki sem jo opazila pri sebi, so bila pričakovanja. Včasih, bi hotela biti najboljša. Pa imela bi itak nora pričakovanja od Conorja…no tokrat sem imela vsaj malce nižja – pa še vedno previsoka (ko gledam nazaj).

Na izpitu sem vedela, česa je zmožen, tudi pričakovala sem, da mi nakaže, kot sva se učila doma – nakaže, da otrpne in strmi v točko. Del mene je celo pričakoval, da bo našel takoj. Kot je to doma. Doma je na trenutke delal res vrhunsko. Pa se je zgodil izpit…. In Conor je iskal, ter iskal. Pa je minilo minuto, dve. Pa nič. Čeprav je Petra rekla, da je nakazal, ampak ni nakazal kot sem želela jaz. Pa sem prekinila in ga spet poslala v iskanje. No…pa je le našel in nakazal. Ampak jaz debil, namesto, da bi dvignila roko, kot je treba med iskanjem…. Sem se prepognila in pogledala, če je prav . Seveda pozabila, da ljudje vonja NE VIDIMO .

»Veš…Pia, si rekla, da veš kaj Conor zna, česa je zmožen. Pa si morda pomislila, da smo danes v povsem drugem okolju, polnem drugih vonjav? Pa drugi psi? Pa čuti tudi tvojo napetost? Sej je že prej nekako nakazal….zato je sedaj v drugo takoj vedel kam iti…«, mi je razložila Petra in me spet naučila nekaj novega. »Pismo sam res…drugo okolje«, sem si mislila sama pri sebi. Kljub temu, da ni bilo tako kot sem si v svoji glavi zamislila sem bila na svojega psa res noro ponosna. Res sva postala dober tim.

Morda v prihodnje tudi »mahat« v RO….

In, ko sem odhajala iz izpitne ure in zaključnega druženja, me je Petra vprašala »Ej mislimo začet v prihodnje tudi z Rally obedience-om. Bi te zanimalo?«, »Itak, takoj z veseljem, če bo seveda Conorju všeč«, sem ustrelila kot iz topa in si mislila sama pri sebi, »Bova pač še šla malo mahat z rokami, če se bova imela fajn, zakaj pa ne«… Čeprav iskreno, danes ko malce več vem o kinoloških disciplinah. Je RO konkretno nekaj več, kot pa samo mahanje z rokami (Sploh ne vem kako lahko en inštruktor kaj takega izjavi). So mi dotični, sploh na višjih nivojih kar precejšnji frajerji. Morda pa bova tudi midva kdaj med njimi, you never know …

The post Tečaj noskanja in odnos jaz-Conor appeared first on Conor's Adventure.

Za nama je res noro oz. prej bi rekla poučno leto. Poučno v smislu, da smo se ogromno stvari naučili, sploh iz vidika odnosov. Čeprav se imam v podjetništvu še vedno za zelenca, sva s Primožem dala skozi že kar precej »failov« in razočaranj. Eden izmed večjih napak/problemov, ki jih opažam pri sebi je, da ljudi vse preveč sodim po sebi. Da o tem, da vse totalno noro gledam skozi vrednote, čustva, kaj je prav in kaj ne, sploh ne govorim…

Ohh…ti odnosi…

No in valda, te potem razočarajo/prizadenejo/negativno presenetijo ljudje, za katere misliš, da so ti hvaležni, ker jih navsezadnje dobro plačuješ. Pač ja, vedno znova radi pozabimo, da čisto vsak živi v neki svoji lastni realnosti. Eni so pač stali v prvi vrsti, ko je bog delil empatijo, drugih pa takrat sploh ni bilo.

»Se ti ne zdi čudno, da si s toliko ljudmi v konfliktu, s tem in onim ter tretjim?«, me je opozorila bližnja prijateljica par dni nazaj. Ker sama izredno cenim direktnost, mi je dala resnično za mislit.

Po drugi strani pa se nehote vprašaš, zakaj za boga vedno naletim na nekoga, ki se mu pustim »nategnit« in potem sem valda v konfliktu oz. celo v totalno podrejenem položaju. Ja..že od majhnih nog sem veljala za naivnega otroka…Pač pardon, če pričakujem odkrit odnos iz obeh strani.

Morda sem malce zabluzila od prvotne teme, kjer je bil namen pisat o čudoviti izkušnji, ki smo jo vsi trije včeraj doživeli na Ekonomski fakulteti.

Veš kaj je pri vsem skupaj največji absurd? Da imava okoli sebe res neverjetno veliko število podpornikov, strank, ki pustimo, da nas podpirajo…Pa da ne govorim koliko je takih, ki povsem »zastonj« širijo dobro besedo o nas…Pustimo določene, ki so nam po različnih tiskanih medijih, naredili reklamo povsem zastonj. Pa povabilo na ta in oni dogodek, kjer sva lahko prodajala svoje produkte…spet zastonj, čeprav bi bilo prav, da se takšna stvar plača.

Pač smešno je da te lahko ljudje cenijo, zato ker imaš dober produkt. Za kar si jim hvaležen v dno duše, ker te podpirajo…Po drugi strani pa te človek ne more cenit, ko ga mastno plačaš. Narobe svet.

Obisk Ekonomske fakultete – top izkušnja

Kakor koli že, pardon…veš dolgo sem razmišljala kako sploh začeti današnji blog. Pač jaz ne morem fejkat in pisat o nekem dogodku, pa kako je vse super, če nisem ok, če se ne počutim v skladu s vsebino. To nisem jaz. In zdaj, ko sem malce dala ven, zdaj pa še lahko povem par besed o tem kako, sploh pa zakaj smo bili včeraj vabljeni na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani.

Torej, pred kakimi tremi tedni me je kontaktirala Patricia, ki študente podiplomskega študija poučuje predmet Sodobno podjetništvo. Vprašala me je, ali bi bila s Primožem pripravljena priti na njihovo predavanje, kjer bi malce povedala o tem kako smo začeli, kakšni so naši izzivi itd. Sama se bila nad povabilom izjemno navdušena in skozi pogovor, sva prišle na idejo, da s seboj vzameva še Conorja.  

No pa smo se včeraj ob 16ih vsi trije pojavili v njenem razredu. Izkušnja je bila svetovna. Sama ful rada delim svojo zgodbo, pa ne toliko iz vidika, češ glej kako nam gre, ampak vedno povem vse, tudi zelo slabe stvari. Morda tukaj izhajam spet iz sebe češ, če bi jaz to in ono prej vedela, bi bilo danes marsikaj drugače . Všeč mi je bilo, ker so študentje kar precej spraševali in nam dali tudi kar nekaj dobrih idej. Pač treba je vedeti, da ne Primož in ne jaz nimava nekega hudega znanja ekonomije, tako da bi naju lahko tudi študentje kar precej naučili . Glavna zvezda je bil tako Conor, ki je zadnjih 10 min sploh prišel na svoj račun, saj je dobil polno dozo čohanja.

Moj nasvet študentom

Skratka res vrhunska izkušnja, upam, da tudi za študente. Ne vem kako je na drugih fakultetah, pa vendar menim, da je takšen praktičen vidik podjetništva vrhunski…Na trenutke, se mi je kar zaluštalo, da bi kar sedla z njimi v šolske klopi …

Kaj pa se tiče mojih nasvetov študentom, torej, če bere te vrstice kdo, ki še »guli knjige«;

1. Nujno pojdi oz. izkoristi Erasmus izmenjavo – največji fail, da sama v študentskih letih tega nisem izkoristila
2. Če je le možno si najdi študentsko delo, ki te zanima in je nekako povezano s študijem
3. Poslušaj čim več podcastov – res to je takšna vrhunska baza znanja in izkušenj drugih, TOP!
4. Pusti si sanjati in sledi svojim sanjam ne glede na očitke okolice

Za na konec, krvava prošnja za pomoč…

Nič to bi bilo vse za danes, vem malce čudna/drugačna ne-pasja tematika, pa vendar, bi te morda na tem mestu nekaj prosila in sicer bi mi lahko pomagal s tem kakšne teme bi si želel prebrati na mojem blogu? Odkar je Conor odrasel pes imam na trenutke nore probleme o čem pisati.

Daj mi pomagaj in mi (na FB/IG), pač kjer koli napiši, če te kakšna tema posebej zanima, je to prehrana, oprema, šolanje, igrače, mogoče kaj konkretno o naši opremi/razvoju znamke?

Hvala ti

The post Aha efekt, Ekonomska fakulteta in prošnja za pomoč appeared first on Conor's Adventure.

Danes mineva zadnji dan 10 dnevne karantene. Prejšnjo sredo sva bila oba s Primožem pozitivna na Covid-19, zaradi česar dva že deset dni zaprta v hiši. Vsi tisti, ki me boste sedaj hiteli spraševati kako sva bolezen prestala….naj odgovorim, da so fizični znaki 100x lažji, kot pa psihični. Biti 3-4 dni bolan z vročino in se počutiti kot »kup dreka«, ni nič v primerjavi z občutkom »da si zaprt« in nikamor ne smeš. V tem primeru najbolj »nasrka« psiha, ker se ti začne konkretno mešat.

Ampak ni danes covid tisti o katerem bi rada pisala, ker se o slednji temi za moje pojme tako 100x preveč govori. Danes bi rada pisala o tem, kaj me »muči« že kar nekaj časa. Nekaj kaj povem praktično vsakemu, ki je oz. bo v naslednjih tednih dobil v dom malo kosmato kepico.

Govorim o svojim popolnoma zgrešenih pogledih, ki sem jih imela s Conorjem prvo leto bivanja z njim. Govorim o tem česar nikoli več ne bi naredila pri vzgoji psa.

Torej, če bi obstajala kakšna možnost, da bi sama sebi v preteklost poslala sporočilo. Kaj bi si želela sporočiti v zvezi z vzgojo Conorja? Iskreno…. marsikaj…

Če imaš belgijca, »malino«, še ne pomeni, da imaš Einstein-a

Ena izmed največjih zmot, ki sem jih doživela s Conorjem. Če malce pretiravam… s Primožem sva si kupila belgijca, vmes celo ugotovila, da ima pes kar dober rodovnik, in potem sva avtomatsko mislila, da imava doma Einstein-a. Da bo malecki v sekundi vse skapiral. Pa da je logično, da zna pes takoj »v nulo« poleg hodit, pa ubogat cel kup ukazov.

Ker to je ja belgijc, ker oni ja vse znajo. Ker to namreč vidiš na Instagramu, pa na Facebooku, kako pametni psi so to. Sploh pa kako so noro aktivni, skoraj na meji superiornega.

Vmes seveda ne pomisliš, da je tvoj 3, 4, 5, 6, 7 mesečni kuža vseeno mladiček, ki tako kot vsako živo bitje na tem svetu potrebuje nek čas, da odraste, da dozori in navsezadnje postopoma »premleje« vse s čim, ga ti kot lastnik maltretiraš. In, da čeprav je po pasmi kao »nekaj več« kot nek drug kuža (to prepričanje so ti vcepili drugi), tudi belgijec rabi nek svoj čas, sploh če je po vrhu v roki popolnega neizkušenega zelenca.

Ko se počutiš kot mama, ki jo je otrok v dno duše razočaral

In vslej kot prej se zaradi svojih velikih pričakovanj zgodi, da te pes oz. v mojem primeru Conor razočara. Ko nenadoma spoznaš, da tvoj kuža pa ni tako superioren in ima cel kup »napak«, ki jih tvoja še vedno zelena in neizkušena glava vidi kot ogromne napake. Nenadoma se vajin že tako malce »čudn« odnos začne še bolj podirat, ker tebi pač ni jasno zakaj za boga belgijec noče delat. In zakaj ne mara poslušnosti? In zakaj zaboga ne hodi tako lepo in aktivno »poleg« kot to počnejo vsi drugi?

In nenadoma se najbolj od vsega ukvarjaš zgolj z eno samcato vajo in niti malo se ne vprašaš, kakšen pa sploh je vajin odnos? Počutiš se kot razočarana mama pubertetniškega mulca, ki zaradi svoje lenobe ni zmagal na nekem tekmovanju .

In valda se ti pes v nekem trenutku popolnoma “zapre”. Ti pa se počutiš še bolj nemočen…čeprav bi na njem najraje zlomil cel kubik drv. In odnos se podira ter podira….vrtita se v krogu…do trenutka, ko preprosto ne odrasteta.

In potem pes odraste, ti v glavi odrasteš in zgodi se čudež

In ko mine dobro leto dni odkar je tvoj kosmatinec pritacal v tvoj dom, ko odraste tako on, pa tudi tvoji pogledi nanj postanejo nekako bolj prizemljeni, se nenadoma zgodi čudež. Vajin odnos se drastično izboljša, kosmatinec kar nenadoma zna stvari, ki jih še nekaj mesecev nazaj »ni znal« in kar naenkrat je vse tako kot mora biti.

Nenadoma spoznaš, da je ključ vsega zgolj odnos, grajenje odnosa, pa spoštovanje in res iskreno razumevanje. Spoznaš, da ni bistvo, da pes pri 5 mesecih zna »v nulo« 10 različnih ukazov, ampak, da je dosti bolj pomembno, da imata v nulo zgrajen odnos, ki temelji na igri. Da, na igri. To je tista zadeva, ki smo jo mi precej zanemarjali med odraščanjem Conorja . Pa ne se zdaj zgražat, da se nismo igrali z njim. Smo se, ampak, če sem iskrena, dosti premalo. Sploh pa premalo borbene igre.

Ni pomembno kaj zna, bolj je pomembno kdaj in kje zna

Če nas berete redno, potem veste, da sem že pred časom pisala o svojem odnosu s Conorjem, ki se je res izjemno izboljšal šele od trenutka, ko sem jaz na svojem »podstrešju« določene stvari pospravila in razčistila. Med drugim sem popolnoma znižala oz. povsem odstranila pričakovanja do Conorja. Nanj sem začela gledat, kaj on je, kaj zna, sploh pa kdaj zna in ne česar ne zna. Čeprav na najino žalost nikoli ne bova trenirala in posledično tekmovala v IGPju in njemu tako ljubi obrambi – na Primorskem je žal bolj bogo z omenjeno disciplino.

Pa je Conor kot belgijec, kot »malina« izredno skuliran in daaaaleč od tega kaj se bere o omenjeni pasmi. Z njim gremo lahko praktično povsod, ima praktično 100% odpoklic (no okej, če ni b bližini nobenega drona ), zna cel kup različnih vaj, ki pridejo prav v vsakdanjem življenju (denimo pobiranje različnih stvari iz tal) itd.

Če bi imela še enkrat mladička…

Pravijo, da prvega psa »zajebeš« (pardon izrazu), na drugem popravljaš napake prvega in šele tretji pes je potem »pravilno narejen«. Ko sem sama ta »rek« slišala v mali pasji šoli sem naivno, polna sama sebe mislila….»Maah kje, midva bova iz Conorja naredila super psa…češ, sej pa sem prebrala vso znanje tega sveta«. No danes, dobro leto dni kasneje, se moram žal posut s pepelom, da smo tudi mi precej stvari »zajebali«. Da sem vedo znova kljub »načitanosti« pozabila na osnoven temelj, to je odnos. Da čeprav sem mislila, da razumem pomen odnosa, sem ga pravilno ozavestila šele sedaj, zadnjih nekaj mesecev.

Če me danes kdo vpraša, česar nikoli več nebi naredila pri vzgoji psa. Ne bi več izhajala iz lastnih pričakovanj, moj pes ne bi bil podaljšek mojega ega.

Večji poudarek bi dala skupnim užitkom pri odkrivanju sveta, učenju, sploh pa igri in spoznavanju različnih situacij. Bolj bi probala biti potrpežljiva in jemati vse, kot, da nič ni samo po sebi umevno….četudi je belgijc, ki zna »bojda vse« .

The post Če bi imela še enkrat mladička…kaj bi spremenila? appeared first on Conor's Adventure.

Je bilo v planu, da se vam javim v ponedeljek oz. najkasneje v včeraj z vikend poročilom… Ampak iskreno. Sanja se mi ne kdaj se je sploh zgodil ponedeljek . No včeraj, sem postorila zgolj to kaj je bilo res nujno, ter si vzela več časa za Conorja…. Danes pa je spet čas za nov blog zapis, kjer bom na kratko naredila pregled tedna in namenila kar nekaj besed odnosu s Conorjem

Za nami je nor teden. Tako iz vidika dogajanja (lansirali smo nov produkt), kot iz vidika vrhunskih številk na FB (sej veste, doseg, pa koliko ljudi te vidi, komentira, lajka itd…pač te marketinške fore ), da o prodaji sploh ne govorim….ko sva v nedeljo zvečer skupaj potegnila cifre zadnjega tedna, naju je skoraj kap . Ko je beseda HVALA, da nam zaupate, skoraj premalo .

Helloween in Majev memorial in kje nas najdete v nedeljo 7.11?

V nedeljo smo bili na 3 Majevem memorialu, ki ga je organizirala super punca Melani v sodelovanjem z zavodom Psi&Mi. Šlo je za vrhunsko organiziran pasji dogodek, kjer so bili postavljeni različni poligoni za delo z nosom. Celoten dogodek je bil izrazito »Helloweensko« obarvan, kar mu je dalo poseben čar . Psi so se soočili z različnimi poligoni, kjer je bilo treba poiskati priboljšek ali esenco nageljnovih žbic.

Vem…morda se vse skupaj ne sliši nič posebnega, ampak verjemite, iskanje omenjenih stvari zna biti posebej zabavno, če imaš prej občutek, da iščeš na »pokopališču« oz. kraju zločina, kot pa na travniku . Malce mi je bilo žal, da se nisva v tekmovanju pomerila tudi midva s Conorjem, saj bi najin kosmatinec verjetno noro užival .

Mi smo se dogodka udeležili »zgolj« kot sponzor (podelili smo nekaj nagrad) in predstavili smo se tudi s stojnico . Kot rečeno bilo je super fajn. Meni je vedno znova fino spoznavat različne ljudi, sploh pa vas, naše stranke v živo . Malce pokramljat, kakšno rečt itd.

No naslednja možnost, da nas vidite v živo bo v nedeljo, 7.11.2021, v Kopru.

Spet bomo sodelovali s stojnico in nagradami na ZAKLJUČNI DRŽAVNI TEKMI V RALLY OBEDIENCU. Iskreno komaj čakam…pač meni so ti dogodki noro fajn .

Jaz in Conor, Conor in jaz… ko odvržeš »pričakovanja« in zgodi se…čudež

Včerajšnji dan je bil namenjen zgolj nujnim stvarem…saj je za kaj ostalega preprosto zmanjkalo baterij . Veš ono, ko si prazn in se prestavljaš iz enga dela hiše na drug del…nato pa vse skupaj pošlješ nekam in greš ven na sprehod.

Posledično sem si vzela več časa za Conorja. O najinem kosmatincu imam tako namen v naslednjih dneh napisat eno daljšo blog objavo, sploh o tem, kaj bi svetovala sebi eno leto nazaj .

Najin odnos se je res NORO spremenil. Poleg tega, da je kosmatinec bolj kot ne odrastel, sem tudi jaz malce pasje »dozorela«, če se lahko tako izrazim. Sploh, ko je govora o razumevanju psa, pa o pričakovanjih do njega.

Začela sem se spraševati kaj si JAZ res ŽELIM od njega in ZAKAJ si to želim?

V nekem trenutku sem se iskreno vprašala kar nekaj stvari, ki so me precej časa preganjale.

Želim, da narediva BBH in ne vem kakšne vse izpite zato, ker si jaz to želim, ali ker je to pač frajersko in, ker pač imam belgijca?

Želim, da mi hodi »poleg«, popolnoma šolsko, z glavo/pogledom prikovan name, ker je to pač »MUST«, ker je belgijc, ali ker si jaz to želim?

Pa mi je pred tedni en Instagram zapis/objava od Tactical_K9_Family (gre za profil/osebo, ki jo jaz v svetu belgijcev nekako najbolj cenim, saj ima tip res rezultate…ne mislim tiste, kjer podeljujejo pokale ) dala konkretno za mislit, ko je Michael govoril o odnosu in zaupanju med psom in vodnikom. Žal slednjega zapisa točno ne najdem, ampak bilo je govora o vezi med psom in vodnikom. O zaupanju, spoštovanju, razumevanju, poslušanju. Pa grajenju samozavesti psa.

Vem….marsikdo mi bo rekel, da nisem povedala oz. napisala nič novega. Češ, sej to že vse vem.

Iskreno se vprašaj, je tvoj kosmatinec tvoj partner ali podaljšek ega?

Super, vam rečem. Res, če živiš, razmišljaš že dolgo tako, in gledaš na psa kot na partnerja in ne na podaljšek tvojega ega, potem super.

Sama priznam, da sem se v preteklosti zaplezala v razna »pričakovanja« sebe in okolice, kaj vse bi moral Conor pri tej in oni starosti znati in kako dobro. Pa kaj si bodo mislili drugi. Priznam. Okolica je imela name, na najin odnos precejšen vpliv. Sploh zato, ker je belgijc, ker je »malina«. In ta pasma, tako »vse zna«, praktično so to »superman-i« med psi…

No…pa se je zgodil tisti zapis od Michaela, meni pa je v glavi naredil konkreten klik. Po mojem je žarnica počla od sile …

Spoznala sem, da imam doma res vrhunskega psa, ki je bolano potrpežljiv, sicer izredno občutljiv (točno tako kot sem tudi jaz), ampak je življenje z njim res norooo enostavno. Sploh je v nulo skuliran, niti malo živčen, agresiven, in čeprav je belgijc, lahko tudi pol dneva preleži (ne govorim, da je to vsak dan, da se razumemo ), brez da bi kazal kakršne koli znake pomanjkanja.

Čeprav ne hodi »šolsko« poleg in nimam ravno občutka, da v strogi poslušnosti (to kaj nas je učila Brina) noro uživa, pa obvlada cel kup različnih ukazov, ki znajo v resničnem življenju priti morda celo bolj prav, kot omenjen »poleg«, ki ga morda ne boma nikoli prav osvojila .

Določenih stvari se ne moreš naučiti v knjigah in na spletu

Morda lahko iskreno rečem, da sem se lastnemu psu prav »odprla« šele sedaj. Dobro leto potem, odkar je pritacal v naš dom. In tega te ne naučijo v knjigah. Niti na spletu ne moreš tega občutka »povezanosti« med psom in lastnikom prebrati, se naučiti. To pač pride. Jaz bi rekla, da to te nauči pes sam. Če mi seveda dovoliš.

In ja..čeprav tudi danes z noro odprtimi očmi občudujem različne IG profile in pse, ki obvladajo vse in še več…In čeprav me na trenutke še vedno potegne v oni svet želja, kako bi rada šla s Conorjem v IGP in iz njega naredila »svetovnega prvaka« (pretiravam), se iskreno ob pogledu nanj, na njegovo lojalnost, potrpežljivost, sploh pa neomajno ljubezen in dejstvo, da pač živim na vasi na Primorskem, kjer žal ni takšnih pogojev kot v Ljubljani….sprijaznim, da tako pač je in, da na koncu vseeno šteje to kaj sva po vseh padcih, vzponih in pretresih v najinem odnosu zgradila.

The post Pregled tedna in odnos s Conorjem appeared first on Conor's Adventure.

Pravijo, da ko ima hudič mlade, jih ima dobesedno. Veš ono, ko si želiš postoriti 101 stvar, ustreči čim več ljudem, na koncu dneva pa ostaneš s polovično opravljenimi nalogami in kupom slabe vesti .

Nekako tako izgledajo moji delavniki (če pogledaš v mojo glavo) zadnjih nekaj tednov. Itak me slaba vest, v obliki malega hudička »Pia joj že tako dolgo nisi pisala bloga«, preganja iz dneva v dan. Kljub temu, da se je zgodilo toliko stvari. Tako s Conorjem, sploh pa s Conor’s Adventure….jaz pa nič. Tišina. Kot, da sem mrknila. In tudi, ko se končno spravim, na list zlijem in nekako ubesedim vse kaj se je od kar sem se javila zgodilo…mi zagode računalnik in funkcija »samodejno shranjevanje«, ki kot nalašč takrat ni vklopljena .

Ja prav ste ugotovili….nenadoma spet strmim v prazen list papirja in zaključne stavke prejšnjega bloga, ki je bil tam nekje konec avgusta .

Torej ponovno…. kaj se dogaja v ozadju Conor’s Adventure?

September je bil noro pester. No sej oktober ni nič boljši. Voziti slalom med potrebami Conorja, firme in privatnim življenjem….je na trenutke »za žile rezat«. Pa ne me razumet, da jamram, ampak želim dati občutek pristnosti, ki je daaaleč od tega, da je pri nas vse »top shit«.

Mnogokrat mi kdo reče, »ja pa vama firma tako laufa, pa tako vama vse gre«. Aha seveda mu odgovorim, »pol pa svizec zavije čokolado v folijo«.  Iskreno ni ravno tako. Res je, da kaj se tiče Conor’s Adventure, gre zelo dobro. Vsak mesec rastemo, kar je najbolj pomembno. Čeprav iskreno je meni najbolj pomembno, da ste vi kupci, res zadovoljni. Da ni še bilo neke konkretne slabe kritike. Veš ono, ko te kdo konkretno popljuva ali celo vrne pošiljko, ker nisi izpolnil pričakovanja. Včasih sem še sama prav pozitivno presenečena, nad navdušenjem ljudi…ampak ok, to ima prej opraviti z mojim izrednim perfekcionizmom . Ker pač menim, da vedno lahko kaj narediš še bolje…še bolj perfekt.

Kje zavarovati svojega psa?

Ena izmed tako imenovanih perfekt stvari, je bil po mojem mnenju članek, ki mi je v začetku septembra pobral ogromno energije, sploh pa časa. Če nas spremljate redno se morda spomnite, da sem se takrat podrobno ukvarjala z raziskovanjem in primerjavo različnih slovenskih zavarovalnic, ki ponujajo zavarovanje naših kosmatincev. Če ga morda še niste prebrali, ga najdete tukaj na tem linku. Glede na vaše odzive, sploh pa rekordno branost…. Je bil moj trud definitivno poplačan, saj ste me naravnost šokirali z vašimi pozitivnimi odzivi.

Finalisti za spletnega trgovca leta – kategorija male živali

Podobno pozitivno šokirana sem bila dober teden kasneje, ko smo iz strani organizacije Web Retailer Award prejeli sporočilo, da se je naša spletna trgovina uvrstila v finale za naj spletnega trgovca leta 2021 v kategoriji male živali. Ko sem videla, da sta naša konkurenta nihče drug kot Mr.Pet in Zoohit…mi je bilo vse skupaj na meji realnega. Dva velikana proti enemu malemu »zelencu« . 11.11.2021 je veliki dan, ko razglasijo zmagovalca. Če zmagamo vam že sedaj obljubim, da si bova s Primožem namislila nekaj norega, nekaj velikega….pač nekaj, da se vam zahvalimo, proslavimo. Ker brez vas, naših ljubih strank, ne bi bilo niti finala .

Tako kot se trudimo na razvoju novih produktov, se trudimo tudi na izboljšavi spletne strani, sploh ko gre za varnost nakupovanja na spletu.

Pridobili oznako Certified Shop

Ker nam je vaša uporabniška izkušnja izredno pomembna, sva se s Primožem odločila, da gremo v postopek pridobivanja certifikata Certified Shop Premium. Slednjega lahko pridobi vsaka trgovina, zgolj ustrezat mora določenim kriterijem. Kdor še za omenjen certifikat ni slišal; »CERTIFIED SHOP® je simbol varnega spletnega nakupovanja. Zanesljivim trgovcem podeljuje oznako zaupanja, potrošnikom pa omogočamo, da si pred nakupom ogledajo oceno spletne trgovine in preberejo mnenja kupcev«.

Trenutno ima naša trgovino oznako Certified Shop Lite, kar pomeni da imamo sicer opravljene vse potrebne analize in spadamo med varne, preverjene in zanesljive spletne trgovine….Vendar tisti ta »jači« trgovci imajo oznako Cerfitied Shop Premium. Slednja ima dejansko neko veljavo ter zaupanje med potrošniki, vendar za to potrebuješ 50 mnenj dejanskih kupcev.

Če nam želiš pomagati, ne pozabi po nakupu v naši trgovini izpolniti anketo, ki se ti pojavi na zaslonu .

Uradno postali člani Primorskega tehnološkega parka in GoStartup Akademije

Kot vemo ni vse zgolj na dobrem produktu in dobri spletni strani….ogromno je tudi kakšna ekipa je v ozadju znamke, sploh kakšno je njeno znanje. In ker pravijo, da znanja ni nikoli preveč… Sva se s Primožem že poleti lotila iskanja morebitnega mentorja, oziroma možnosti, da bi se pridružila kakšnemu inkubatorju. Sledenje nama je tudi uspelo in že poleti sva začela sodelovati s Primorskim Tehnološkim Parkom, v sklopu česa sva tudi dobila svojega mentorja.

Par tednov nazaj smo bili sprejeti tudi v GoStartup Akademijo, kjer bova s Primožem v naslednjih tednih nadgrajevala svoje znanje iz področja podjetništva. Morda pa dobiva še kakšno noro idejo Nikoli se ne ve….

Na trg dali še nekaj novih produktov….in kaj vse še pride…

Torej…spletno stran smo »spimpali«, znanje tudi….oz. na tem delamo praktično dnevno. Kaj pa produkti? Glede nato, da se pri nas vedno nekaj dogaja, da smo od začetka prodaje skoraj mesečno oz. rečimo na dva meseca dali ven kaj novega, ni bilo slednje povprečje do danes nič slabše

V začetku septembra smo na trg poslali težko pričakovan dodatek za ozke ovratnice in sicer ročaj za 25mm ovratnico. Teden dni nazaj pa smo v našo trgovino dodali izredno zanimiv produkt o katerem bom več govorila v naslednjih dneh in sicer gre za Držalo za igračo Puller (v trgovini ga najdeš tukaj).

Trenutno smo v testiranju različnih kosov opreme. Sama se iskreno najbolj veselim tistega kar pride konec oktobra na pred-vikend Noči Čarovnic . Gre za produkt, ki je meni osebno najbolj svetovn….ker ko vidiš kako deluje ti je prav ono…wauu….

Potem konec novembra prihaja verjetno težko pričakovana torbica za telefon…ampak do takrat še je daleč .

Kako pa kaj Conor…in navsezadnje midva?

Sedaj sem poskusila čim bolje orisati kaj se dogaja s firmo, z znamko Conor’s Adventure….zakaj občasno malce poniknemo tako iz FB, sploh pa iz bloga. Ja….dan ima na žalost zgolj 24 ur.

Kaj se tiče najinega kosmatinca, obraza in »krivca« znamke … Conor je super. Se mi zdi, da šele zadnji mesec opažam, da pes tudi v glavi noro odrašča. Čeprav treniramo doma in priznam, da se občasno zgodi, da nimam toliko časa zanj, kot bi si sama želela, se slednje ravno ne pozna. Pes je legenda. Na trenutke me prav šokira. Kakšen ukaz ali vaja, ki je nisva delala že nekaj časa, mu nenadoma več ne povzročata težav in ju naredi brez problemov. Tudi želja po delu se je izboljšala. Je pa res, da se je tudi moj odnos do njega malce spremenil. Trudim se, da sem bolj potrpežljiva, manj groba in bolj nežna do njega.

Huh….kaj pa se tiče najinega odnosa s Primožem. No to je tisti del, ko sem na začetku govorila, da je daaaleč od perfekcije. Priznam, da je firma, pa tudi situacija s Corono, pustila na najinem odnosu, zvezi kar nekaj ran, posledic. Na trenutke je izredno težko, sploh pa kritično… Ampak se ne dava. Veva kaj je najino »jedro«, oz. kaj je tisti X faktor, ki naju drži skupaj. Priznam pa, da si nisem oz. nisva si mislila, da zna biti na trenutke tako izredno težko… Ko se sešteje ves stres, različna pričakovanja, pomanjkanje časa in 101 dejavnik… zna biti res izjemno naporno. Pa vendar, ko se spet najdeva in se ozreva nazaj, kaj sva ustvarila v zadnjega pol leta, dejansko je vredno .

The post Kam sem mrknila? In ko ti gre vse narobe…. appeared first on Conor's Adventure.

Že dlje časa se nočem soočiti z dejstvom, da v najinem odnosu s Conorjem izredno škripa. Še huje je, ker ne najdem točnega razloga zakaj se pes na trenutke obnaša kot pač se. Če se ne motim sem tekom našega pasjega bloga in vzgajanja Conorja o tem že nekaj govorila….Hudič pa je, ker je vse skupaj eskaliralo v konkreten vikend frustracij.

Ohh…ta pričakovanja

Torej zakaj sploh gre? Dajmo najprej nekaj povedat o pričakovanjih. Ne vem kako ste drugi lastniki psov, ampak verjetno vas ima kar nekaj od svojih kosmatincev določena pričakovanja. Pričakovanja so dostikrat tudi razlog, zakaj se odločimo za to in ono pasmo. Verjetno vam je logično, da sva se midva odločila za belgijca, ker sva si želela aktivno, delavno pasmo, ki bo z veseljem delal, se učil,…posledično bo imel ogromno energije, ampak ok. Vse to pač pride zraven v paketu.

In zavoljo svojih pričakovanj, ki jih imam do Conorja iz dneva v dan težje sprejemam dejstvo, da imama očitno izredno netipičnega belgijca. Ki je, ko je treba delat izredno len. Ta trenutek se počutim kot mama, ki obrekuje svojega otroka . Zgolj, da me razumete, da mi je res res težko pisat o tem…ker se itak počutim totalno kriva, da smo v vzgoji verjetno kaj zasrali in očitno konkretno.

Imam leno “malino”, ki ne dela rada

Sama sem običajno navajena, da slej kot prej najdem neko rešitev, nekoga, ki bi znal pri zadevi pomagat. Tokrat imam občutek, da me ljudje skoraj ne jemljejo resno, ko potarnam, da imam malino, ki ne dela z veseljem, ki se med treningi vleče kot megla, da ni aktiven, da imamo prej probleme z dviganjem energije, kot obratno. Četudi ga poskusim zmotivirati z aportom, cufo, pulerjem, traja aktivnost zgolj par minut in potem spet »megla.

Pa iskreno nekako bi še razumela, če bi imela neko xy pasmo, kot bi razumela, da ima mogoče kakšno čudno genetiko, ampak glede nato, da ima polovica njegovih prednikov narejen vsaj IGP 1, če ne celo IGP2 in IGP3, torej sklepam, da ima pes v krvi »delovne navade« mi iskreno ni in ni jasno, kaj je narobe.

Bolj kot len, je še bolj občutljiv in očitno zamerljiv

Na trenutke je občutljiv za znoret. Čim gre moj ton glasu v glasnejše oktave (bog ne daj da se zaderem), zgleda kot polit cucek. Na trenutke se moram v javnosti opravičevati, da s psom doma ne delamo grdo, ga imamo radi in ga ne pretepamo. Okej priznam občasno dobi kakšen vzgojn focn, ampak verjetno se razumemo, da to vseeno ne spada v konkretno fizično nasilje. Skratka tri četrtine časa se s Conorjem res trudim, da ga spodbujam pri dnevnih aktivnostih, mu poskušam skozi motivacijo (pa to že od malega) graditi samozavest, ko mu kakšna vaja uspe, ga pohvalim, kot da je zmagal na svetovnem prvenstvu….Skratka res se trudim, da je ogromno pozitivne motivacije. In kaj dobim v zameno?

Totalno nemotiviranega, lenega, psa, ki na trenutke več ne vem, ali se zgolj dela, da se me boji? Ali pa je zgruntal, da ko da ušesa dol in se naredi bogega, da je takrat konec treninga in mu ni treba več delat?

Moje vse večje frustracije

Verjetno mi ni za zamerit, da se v meni nabirajo izredne frustracije, saj težko sprejmem dejstvo, da sva naletela očitno na malino, ki ni za delo. Trenutno si sploh ne predstavljam kako bi mi sploh lahko kdaj koli šli v IGP. Treninge obrambe je glede na videno imel izredno rad, tudi sled bi mu glede na njegovo konstanto željo po vohanju, šla dobro….kaj se tiče poslušnosti. Si ne predstavljam. Kot si ne predstavljam trenutno Rally Obedience, najmanj pa Agillitya.

Ljudje mi sicer pravijo, naj bom vesela, da imam za prvega psa bolj umirjeno malino, ampak iskreno, če bi želela imeti umirjenega družinskega psa, verjemite si ne bi kupila maline. Jaz osebno zelo rada hodim z njim na treninge, če bi se pokazala možnost, talent, bi z veseljem šla z njim na kakšno pasjo tekmovanje (ni važna disciplina, ker mi je pomembno, da najdeva nekaj kar bo obema kul). Ampak odkar so treningi muka, priznam…tudi jaz v svoji glavi težko »pozabim«. Da moram pazit vsako izrečeno besedo, ton, da gospodič ne bo spet nekaj zameril. Posledično sem napeta….pes to čuti in evo…začaran krog.

Mislim…resno? Sej ne morem verjet kaj pišem. Ampak tako se počutim. In hudič je, ker ne vem sploh kako naprej iz tega vrtinca, v katerega se pogrezava, ker je najin odnos vedno slabši.

Sej generalno gledano je Conor super pes. Odpoklic ima narejen v nulo. Osnovna povelja uboga bolj kot ne takoj. V družbi z drugimi psi, ljudmi ni noben problem. Lahko greš z njim kamor koli želiš, ljudi ignorira. Ni kakšna živčna tempirana bomba….Pa vseeno je narobe, če si jaz želim več?

Da si želim trening partnerja, na katerega se boš mogoče lahko zanesel…do neke mere seveda…. Nekako sem mislila, da gre pri vzgoji psa za sodelovanje. Grajenje odnosa….ne vem. Na trenutke se počutim že malce nora, ker vse skupaj tako premlevam, analiziram, da je joj….

The post Vikend frustracij – jaz vs. Conor appeared first on Conor's Adventure.

Pismo spet je en teden okol odkar sem pisala blog… Odkar je zaživela trgovina Conor’s Adventure se čas vrti še enih 2x hitreje. Ampak ok. Raje se javim takrat, ko imam nekaj konkretnega za napisat, kot pa da je kr nekaj Tokrat boste imeli kaj za prebrat. Mogoče se bo kdo malo prijel za glavo, ampak sej veste, ne olepšujem. Če ne drugega me je včerajšnji trening BBH-ja prislil, da sem se malce zamislila, najprej sama nad seboj, pa da se bo treba vrnit nazaj k osnovam oz. »back to the basics« .

Izpit…že čez par tednov?!

Pred dnevi nam je trener na treningu povedal, da nas izpit za BBH čaka že 12.6. Glede na najino pripravljenost s Conorjem je to absolutno prehitro. Ne vem zakaj sem skoz mislila, da je le-ta komaj julija. Skratka, kap me je zadela…ampak sem si mislila, eh sej nekako bo že. Bova sedaj malce stisnila, pa bova natrenirala do takrat. Aha…veš kje. Mogoče bi to uspelo nekomu, ki ima izkušnje, ne pa meni zelencu, katerega prvi pes je belgijc.

Kljub temu, da sva zadnje dni doma pridno trenirala in je hoja »poleg« šla na trenutke brez priboljškov, se je danes na treningu vse podrlo. Če damo v enačbo drugo okolje, mojo živčnost, Conorjeva »jajca« al kako naj imenujem njegovo hormonsko stanje, plus absolutno premalo treninga v preteklosti….dobimo logičen rezultat. Najin poleg je izgledal, kot da sva na sprehodu, kjer pes hodi pred tabo in ne ob tebi .

Pričakovanja, jeza in “focn”

Med izvedbo vaje je v meni »vrelo«, saj moja glava ni in ni mogla razumet, da pes tega kaj zna na domačem poligonu ne pokaže tudi tukaj, pred ostalimi. Na trenutke me je imelo, da bi ga konkretno cuknila za povodec…ampak se mi je uspelo zadržat. Vse do trenutka, ko sva mogla del vaje ponovit in gospodič ni in ni hotel sodelovat. Vse ostalo je bilo bolj zanimivo, kot pa jaz. V nekem trenutku mi je »počil film« in po zraku je priletel focn. Ošvrknila sem ga po gobcu in se par sekund kasneje počutila kot drek. Pes se je nenadoma »zbudil« in ugotovil, da obstajam ter se začel noro prilizovat.

Jezo zaradi morebitnega »neznanja«, je zamenjala jeza, da me lahko spravi na tolikšne obrate. Jezna sem bila v prvi vrsti nase, da se ne obvladam. Sej ne rečem potem sva del vaje naredila bolj kot ne, kot je treba…pa vendar…slab občutek je ostal.

Po treningu sem nama privoščila dolg sprehod po okoliških poteh KD Obala in v prafaktorje analizirala današnji trening in najin odnos. Kristalno jasno mi je bilo, da je pri nama največji problem moj ego in primerjanje z drugimi, kot ogromna pričakovanja od Conorja (kljub temu, da nimamo z njim nobenih tekmovalnih ambicij ). »Navsezadnje imam belgijca in ne morem si privoščit, da bova na izpitu povprečna…halooo«…se mi je nehote rogal moj notranji jaz. Hudič je, če si po karakterju perfekcionist in s povprečjem nisi zadovoljen.

Krampanje po sebi in analiza

Neke vrste aha moment sem doživela šele danes zjutraj, ko mi je znanec, ki je ob enem tudi naša zvesta stranka poslal video z naslovom »5 napak, ki jih je Miha naredil kot vodnik psa« (CoolDog vadbena klinika za pse).  Začela sem se spraševat zakaj zaboga se nama tako mudi z opravljanjem tega BBH izpita? Okej…tečaj bomo zaključili, bova pač šla na izpit na naslednji rok, mislim kje je problem?

Totaln eye-opener in neke vrste mini reset pri najinem odnosu s Conorjem pa je povzročil kasnejši dolg telefonski pogovor z eno izmed inštruktorc pri KD Obala. Skozi pogovor sem spoznala, da moram narediti najprej korak nazaj pri najinem odnosu s Conorjem in določene osnove ponoviti. Sploh pa moram absolutno več narediti na svojem razumevanju njega, kaj me lahko nauči. »Opazuj psa na sprehodu. Opazuj ga, kako voha, kaj voha, kako se odziva na različne vonjave. Kako se odziva na različne situacije. Ne zgolj takrat, ko srečata psa, ali človeka. Vprašaj se zakaj nečesa ne želi narediti in zakaj to isto stvar v drugačni situaciji naredi? Te je morda skapiral?«….Bila sem deležna 101 vprašanja in 101 razlage.

Back to the Basics

Sedaj, ko razmišljam in pišem te vrstice se v nulo zavedam, da sem na relaciji Conor-jaz absolutno premalo naredila. In to si resnično želim spremeniti.  Sploh gre v prvi vrsti za razumevanje njega, zakaj je nekaj tako kot je, šele potem so na vrsti pričakovanja….

Izredno dober primer je hoja na popuščenem povodcu v urbanem okolju. Pes je star dobrih 13 mesecev. Hormonsko ga meče, da je joj. Roko na srce, to po določenih standardih niti še ni odrasel, zrel pes. In jaz od njega (in tudi od sebe) pričakujem, da ko bom šla z njim v park, da bo hodil kot v nulo šolan pes? Ker jaz pa sem jako izkušena a ne ?

Nič dovolj bo…gremo ven. Najprej trening, potem sprehod, zvečer pa kakšno pasje čtivo…Za boljši jutri

The post Trening BBH in Back to the Basics appeared first on Conor's Adventure.