Danes mineva zadnji dan 10 dnevne karantene. Prejšnjo sredo sva bila oba s Primožem pozitivna na Covid-19, zaradi česar dva že deset dni zaprta v hiši. Vsi tisti, ki me boste sedaj hiteli spraševati kako sva bolezen prestala….naj odgovorim, da so fizični znaki 100x lažji, kot pa psihični. Biti 3-4 dni bolan z vročino in se počutiti kot »kup dreka«, ni nič v primerjavi z občutkom »da si zaprt« in nikamor ne smeš. V tem primeru najbolj »nasrka« psiha, ker se ti začne konkretno mešat.

Ampak ni danes covid tisti o katerem bi rada pisala, ker se o slednji temi za moje pojme tako 100x preveč govori. Danes bi rada pisala o tem, kaj me »muči« že kar nekaj časa. Nekaj kaj povem praktično vsakemu, ki je oz. bo v naslednjih tednih dobil v dom malo kosmato kepico.

Govorim o svojim popolnoma zgrešenih pogledih, ki sem jih imela s Conorjem prvo leto bivanja z njim. Govorim o tem česar nikoli več ne bi naredila pri vzgoji psa.

Torej, če bi obstajala kakšna možnost, da bi sama sebi v preteklost poslala sporočilo. Kaj bi si želela sporočiti v zvezi z vzgojo Conorja? Iskreno…. marsikaj…

Če imaš belgijca, »malino«, še ne pomeni, da imaš Einstein-a

Ena izmed največjih zmot, ki sem jih doživela s Conorjem. Če malce pretiravam… s Primožem sva si kupila belgijca, vmes celo ugotovila, da ima pes kar dober rodovnik, in potem sva avtomatsko mislila, da imava doma Einstein-a. Da bo malecki v sekundi vse skapiral. Pa da je logično, da zna pes takoj »v nulo« poleg hodit, pa ubogat cel kup ukazov.

Ker to je ja belgijc, ker oni ja vse znajo. Ker to namreč vidiš na Instagramu, pa na Facebooku, kako pametni psi so to. Sploh pa kako so noro aktivni, skoraj na meji superiornega.

Vmes seveda ne pomisliš, da je tvoj 3, 4, 5, 6, 7 mesečni kuža vseeno mladiček, ki tako kot vsako živo bitje na tem svetu potrebuje nek čas, da odraste, da dozori in navsezadnje postopoma »premleje« vse s čim, ga ti kot lastnik maltretiraš. In, da čeprav je po pasmi kao »nekaj več« kot nek drug kuža (to prepričanje so ti vcepili drugi), tudi belgijec rabi nek svoj čas, sploh če je po vrhu v roki popolnega neizkušenega zelenca.

Ko se počutiš kot mama, ki jo je otrok v dno duše razočaral

In vslej kot prej se zaradi svojih velikih pričakovanj zgodi, da te pes oz. v mojem primeru Conor razočara. Ko nenadoma spoznaš, da tvoj kuža pa ni tako superioren in ima cel kup »napak«, ki jih tvoja še vedno zelena in neizkušena glava vidi kot ogromne napake. Nenadoma se vajin že tako malce »čudn« odnos začne še bolj podirat, ker tebi pač ni jasno zakaj za boga belgijec noče delat. In zakaj ne mara poslušnosti? In zakaj zaboga ne hodi tako lepo in aktivno »poleg« kot to počnejo vsi drugi?

In nenadoma se najbolj od vsega ukvarjaš zgolj z eno samcato vajo in niti malo se ne vprašaš, kakšen pa sploh je vajin odnos? Počutiš se kot razočarana mama pubertetniškega mulca, ki zaradi svoje lenobe ni zmagal na nekem tekmovanju .

In valda se ti pes v nekem trenutku popolnoma “zapre”. Ti pa se počutiš še bolj nemočen…čeprav bi na njem najraje zlomil cel kubik drv. In odnos se podira ter podira….vrtita se v krogu…do trenutka, ko preprosto ne odrasteta.

In potem pes odraste, ti v glavi odrasteš in zgodi se čudež

In ko mine dobro leto dni odkar je tvoj kosmatinec pritacal v tvoj dom, ko odraste tako on, pa tudi tvoji pogledi nanj postanejo nekako bolj prizemljeni, se nenadoma zgodi čudež. Vajin odnos se drastično izboljša, kosmatinec kar nenadoma zna stvari, ki jih še nekaj mesecev nazaj »ni znal« in kar naenkrat je vse tako kot mora biti.

Nenadoma spoznaš, da je ključ vsega zgolj odnos, grajenje odnosa, pa spoštovanje in res iskreno razumevanje. Spoznaš, da ni bistvo, da pes pri 5 mesecih zna »v nulo« 10 različnih ukazov, ampak, da je dosti bolj pomembno, da imata v nulo zgrajen odnos, ki temelji na igri. Da, na igri. To je tista zadeva, ki smo jo mi precej zanemarjali med odraščanjem Conorja . Pa ne se zdaj zgražat, da se nismo igrali z njim. Smo se, ampak, če sem iskrena, dosti premalo. Sploh pa premalo borbene igre.

Ni pomembno kaj zna, bolj je pomembno kdaj in kje zna

Če nas berete redno, potem veste, da sem že pred časom pisala o svojem odnosu s Conorjem, ki se je res izjemno izboljšal šele od trenutka, ko sem jaz na svojem »podstrešju« določene stvari pospravila in razčistila. Med drugim sem popolnoma znižala oz. povsem odstranila pričakovanja do Conorja. Nanj sem začela gledat, kaj on je, kaj zna, sploh pa kdaj zna in ne česar ne zna. Čeprav na najino žalost nikoli ne bova trenirala in posledično tekmovala v IGPju in njemu tako ljubi obrambi – na Primorskem je žal bolj bogo z omenjeno disciplino.

Pa je Conor kot belgijec, kot »malina« izredno skuliran in daaaaleč od tega kaj se bere o omenjeni pasmi. Z njim gremo lahko praktično povsod, ima praktično 100% odpoklic (no okej, če ni b bližini nobenega drona ), zna cel kup različnih vaj, ki pridejo prav v vsakdanjem življenju (denimo pobiranje različnih stvari iz tal) itd.

Če bi imela še enkrat mladička…

Pravijo, da prvega psa »zajebeš« (pardon izrazu), na drugem popravljaš napake prvega in šele tretji pes je potem »pravilno narejen«. Ko sem sama ta »rek« slišala v mali pasji šoli sem naivno, polna sama sebe mislila….»Maah kje, midva bova iz Conorja naredila super psa…češ, sej pa sem prebrala vso znanje tega sveta«. No danes, dobro leto dni kasneje, se moram žal posut s pepelom, da smo tudi mi precej stvari »zajebali«. Da sem vedo znova kljub »načitanosti« pozabila na osnoven temelj, to je odnos. Da čeprav sem mislila, da razumem pomen odnosa, sem ga pravilno ozavestila šele sedaj, zadnjih nekaj mesecev.

Če me danes kdo vpraša, česar nikoli več nebi naredila pri vzgoji psa. Ne bi več izhajala iz lastnih pričakovanj, moj pes ne bi bil podaljšek mojega ega.

Večji poudarek bi dala skupnim užitkom pri odkrivanju sveta, učenju, sploh pa igri in spoznavanju različnih situacij. Bolj bi probala biti potrpežljiva in jemati vse, kot, da nič ni samo po sebi umevno….četudi je belgijc, ki zna »bojda vse« .

The post Če bi imela še enkrat mladička…kaj bi spremenila? appeared first on Conor's Adventure.

Že dlje časa se nočem soočiti z dejstvom, da v najinem odnosu s Conorjem izredno škripa. Še huje je, ker ne najdem točnega razloga zakaj se pes na trenutke obnaša kot pač se. Če se ne motim sem tekom našega pasjega bloga in vzgajanja Conorja o tem že nekaj govorila….Hudič pa je, ker je vse skupaj eskaliralo v konkreten vikend frustracij.

Ohh…ta pričakovanja

Torej zakaj sploh gre? Dajmo najprej nekaj povedat o pričakovanjih. Ne vem kako ste drugi lastniki psov, ampak verjetno vas ima kar nekaj od svojih kosmatincev določena pričakovanja. Pričakovanja so dostikrat tudi razlog, zakaj se odločimo za to in ono pasmo. Verjetno vam je logično, da sva se midva odločila za belgijca, ker sva si želela aktivno, delavno pasmo, ki bo z veseljem delal, se učil,…posledično bo imel ogromno energije, ampak ok. Vse to pač pride zraven v paketu.

In zavoljo svojih pričakovanj, ki jih imam do Conorja iz dneva v dan težje sprejemam dejstvo, da imama očitno izredno netipičnega belgijca. Ki je, ko je treba delat izredno len. Ta trenutek se počutim kot mama, ki obrekuje svojega otroka . Zgolj, da me razumete, da mi je res res težko pisat o tem…ker se itak počutim totalno kriva, da smo v vzgoji verjetno kaj zasrali in očitno konkretno.

Imam leno “malino”, ki ne dela rada

Sama sem običajno navajena, da slej kot prej najdem neko rešitev, nekoga, ki bi znal pri zadevi pomagat. Tokrat imam občutek, da me ljudje skoraj ne jemljejo resno, ko potarnam, da imam malino, ki ne dela z veseljem, ki se med treningi vleče kot megla, da ni aktiven, da imamo prej probleme z dviganjem energije, kot obratno. Četudi ga poskusim zmotivirati z aportom, cufo, pulerjem, traja aktivnost zgolj par minut in potem spet »megla.

Pa iskreno nekako bi še razumela, če bi imela neko xy pasmo, kot bi razumela, da ima mogoče kakšno čudno genetiko, ampak glede nato, da ima polovica njegovih prednikov narejen vsaj IGP 1, če ne celo IGP2 in IGP3, torej sklepam, da ima pes v krvi »delovne navade« mi iskreno ni in ni jasno, kaj je narobe.

Bolj kot len, je še bolj občutljiv in očitno zamerljiv

Na trenutke je občutljiv za znoret. Čim gre moj ton glasu v glasnejše oktave (bog ne daj da se zaderem), zgleda kot polit cucek. Na trenutke se moram v javnosti opravičevati, da s psom doma ne delamo grdo, ga imamo radi in ga ne pretepamo. Okej priznam občasno dobi kakšen vzgojn focn, ampak verjetno se razumemo, da to vseeno ne spada v konkretno fizično nasilje. Skratka tri četrtine časa se s Conorjem res trudim, da ga spodbujam pri dnevnih aktivnostih, mu poskušam skozi motivacijo (pa to že od malega) graditi samozavest, ko mu kakšna vaja uspe, ga pohvalim, kot da je zmagal na svetovnem prvenstvu….Skratka res se trudim, da je ogromno pozitivne motivacije. In kaj dobim v zameno?

Totalno nemotiviranega, lenega, psa, ki na trenutke več ne vem, ali se zgolj dela, da se me boji? Ali pa je zgruntal, da ko da ušesa dol in se naredi bogega, da je takrat konec treninga in mu ni treba več delat?

Moje vse večje frustracije

Verjetno mi ni za zamerit, da se v meni nabirajo izredne frustracije, saj težko sprejmem dejstvo, da sva naletela očitno na malino, ki ni za delo. Trenutno si sploh ne predstavljam kako bi mi sploh lahko kdaj koli šli v IGP. Treninge obrambe je glede na videno imel izredno rad, tudi sled bi mu glede na njegovo konstanto željo po vohanju, šla dobro….kaj se tiče poslušnosti. Si ne predstavljam. Kot si ne predstavljam trenutno Rally Obedience, najmanj pa Agillitya.

Ljudje mi sicer pravijo, naj bom vesela, da imam za prvega psa bolj umirjeno malino, ampak iskreno, če bi želela imeti umirjenega družinskega psa, verjemite si ne bi kupila maline. Jaz osebno zelo rada hodim z njim na treninge, če bi se pokazala možnost, talent, bi z veseljem šla z njim na kakšno pasjo tekmovanje (ni važna disciplina, ker mi je pomembno, da najdeva nekaj kar bo obema kul). Ampak odkar so treningi muka, priznam…tudi jaz v svoji glavi težko »pozabim«. Da moram pazit vsako izrečeno besedo, ton, da gospodič ne bo spet nekaj zameril. Posledično sem napeta….pes to čuti in evo…začaran krog.

Mislim…resno? Sej ne morem verjet kaj pišem. Ampak tako se počutim. In hudič je, ker ne vem sploh kako naprej iz tega vrtinca, v katerega se pogrezava, ker je najin odnos vedno slabši.

Sej generalno gledano je Conor super pes. Odpoklic ima narejen v nulo. Osnovna povelja uboga bolj kot ne takoj. V družbi z drugimi psi, ljudmi ni noben problem. Lahko greš z njim kamor koli želiš, ljudi ignorira. Ni kakšna živčna tempirana bomba….Pa vseeno je narobe, če si jaz želim več?

Da si želim trening partnerja, na katerega se boš mogoče lahko zanesel…do neke mere seveda…. Nekako sem mislila, da gre pri vzgoji psa za sodelovanje. Grajenje odnosa….ne vem. Na trenutke se počutim že malce nora, ker vse skupaj tako premlevam, analiziram, da je joj….

The post Vikend frustracij – jaz vs. Conor appeared first on Conor's Adventure.

Pismo spet je en teden okol odkar sem pisala blog… Odkar je zaživela trgovina Conor’s Adventure se čas vrti še enih 2x hitreje. Ampak ok. Raje se javim takrat, ko imam nekaj konkretnega za napisat, kot pa da je kr nekaj Tokrat boste imeli kaj za prebrat. Mogoče se bo kdo malo prijel za glavo, ampak sej veste, ne olepšujem. Če ne drugega me je včerajšnji trening BBH-ja prislil, da sem se malce zamislila, najprej sama nad seboj, pa da se bo treba vrnit nazaj k osnovam oz. »back to the basics« .

Izpit…že čez par tednov?!

Pred dnevi nam je trener na treningu povedal, da nas izpit za BBH čaka že 12.6. Glede na najino pripravljenost s Conorjem je to absolutno prehitro. Ne vem zakaj sem skoz mislila, da je le-ta komaj julija. Skratka, kap me je zadela…ampak sem si mislila, eh sej nekako bo že. Bova sedaj malce stisnila, pa bova natrenirala do takrat. Aha…veš kje. Mogoče bi to uspelo nekomu, ki ima izkušnje, ne pa meni zelencu, katerega prvi pes je belgijc.

Kljub temu, da sva zadnje dni doma pridno trenirala in je hoja »poleg« šla na trenutke brez priboljškov, se je danes na treningu vse podrlo. Če damo v enačbo drugo okolje, mojo živčnost, Conorjeva »jajca« al kako naj imenujem njegovo hormonsko stanje, plus absolutno premalo treninga v preteklosti….dobimo logičen rezultat. Najin poleg je izgledal, kot da sva na sprehodu, kjer pes hodi pred tabo in ne ob tebi .

Pričakovanja, jeza in “focn”

Med izvedbo vaje je v meni »vrelo«, saj moja glava ni in ni mogla razumet, da pes tega kaj zna na domačem poligonu ne pokaže tudi tukaj, pred ostalimi. Na trenutke me je imelo, da bi ga konkretno cuknila za povodec…ampak se mi je uspelo zadržat. Vse do trenutka, ko sva mogla del vaje ponovit in gospodič ni in ni hotel sodelovat. Vse ostalo je bilo bolj zanimivo, kot pa jaz. V nekem trenutku mi je »počil film« in po zraku je priletel focn. Ošvrknila sem ga po gobcu in se par sekund kasneje počutila kot drek. Pes se je nenadoma »zbudil« in ugotovil, da obstajam ter se začel noro prilizovat.

Jezo zaradi morebitnega »neznanja«, je zamenjala jeza, da me lahko spravi na tolikšne obrate. Jezna sem bila v prvi vrsti nase, da se ne obvladam. Sej ne rečem potem sva del vaje naredila bolj kot ne, kot je treba…pa vendar…slab občutek je ostal.

Po treningu sem nama privoščila dolg sprehod po okoliških poteh KD Obala in v prafaktorje analizirala današnji trening in najin odnos. Kristalno jasno mi je bilo, da je pri nama največji problem moj ego in primerjanje z drugimi, kot ogromna pričakovanja od Conorja (kljub temu, da nimamo z njim nobenih tekmovalnih ambicij ). »Navsezadnje imam belgijca in ne morem si privoščit, da bova na izpitu povprečna…halooo«…se mi je nehote rogal moj notranji jaz. Hudič je, če si po karakterju perfekcionist in s povprečjem nisi zadovoljen.

Krampanje po sebi in analiza

Neke vrste aha moment sem doživela šele danes zjutraj, ko mi je znanec, ki je ob enem tudi naša zvesta stranka poslal video z naslovom »5 napak, ki jih je Miha naredil kot vodnik psa« (CoolDog vadbena klinika za pse).  Začela sem se spraševat zakaj zaboga se nama tako mudi z opravljanjem tega BBH izpita? Okej…tečaj bomo zaključili, bova pač šla na izpit na naslednji rok, mislim kje je problem?

Totaln eye-opener in neke vrste mini reset pri najinem odnosu s Conorjem pa je povzročil kasnejši dolg telefonski pogovor z eno izmed inštruktorc pri KD Obala. Skozi pogovor sem spoznala, da moram narediti najprej korak nazaj pri najinem odnosu s Conorjem in določene osnove ponoviti. Sploh pa moram absolutno več narediti na svojem razumevanju njega, kaj me lahko nauči. »Opazuj psa na sprehodu. Opazuj ga, kako voha, kaj voha, kako se odziva na različne vonjave. Kako se odziva na različne situacije. Ne zgolj takrat, ko srečata psa, ali človeka. Vprašaj se zakaj nečesa ne želi narediti in zakaj to isto stvar v drugačni situaciji naredi? Te je morda skapiral?«….Bila sem deležna 101 vprašanja in 101 razlage.

Back to the Basics

Sedaj, ko razmišljam in pišem te vrstice se v nulo zavedam, da sem na relaciji Conor-jaz absolutno premalo naredila. In to si resnično želim spremeniti.  Sploh gre v prvi vrsti za razumevanje njega, zakaj je nekaj tako kot je, šele potem so na vrsti pričakovanja….

Izredno dober primer je hoja na popuščenem povodcu v urbanem okolju. Pes je star dobrih 13 mesecev. Hormonsko ga meče, da je joj. Roko na srce, to po določenih standardih niti še ni odrasel, zrel pes. In jaz od njega (in tudi od sebe) pričakujem, da ko bom šla z njim v park, da bo hodil kot v nulo šolan pes? Ker jaz pa sem jako izkušena a ne ?

Nič dovolj bo…gremo ven. Najprej trening, potem sprehod, zvečer pa kakšno pasje čtivo…Za boljši jutri

The post Trening BBH in Back to the Basics appeared first on Conor's Adventure.

Jap prav ste prebrali s Conorjem smo se ponovno vrnili v našo »staro« pasjo šolo KD Obala. Razlog? Jih je kar precej. Sem pa iskreno zelo dolgo razmišljala in premlevala ali sploh vse javno povedat. Ampak ajde…če se ponovno spomnim naših začetkov in razlogov zakaj je naš blog nastal in kaj govorim že od začetka, da sem iskrena in mi ni problem povedat tudi kaj neprijetnega. Pa se dajmo dotaknit naše izkušnje okoli različnih pasjih šol.

Torej, vsi ki nas berete redno veste, da smo nekje novembra (če se ne motim) začeli trenirat pod okriljem pasje šole Šavs. Želja je bila po treningu višje poslušnosti, saj sva se s Primožem takrat resno pogovarjala, da bi šli nekoč v IGP. Corona je naredila svoje in z inštruktorico smo se dogovorili, da bodo treningi online. Zanjo je bil takšen princip treninga nekaj čisto novega, za nas pa tudi. Začetki načeloma niso bili slabi…ampak, čez čas se je hitro videlo v praksi, da to pač ne gre. Zdaj to je moje mnenje (spoštujem ostala mnenja), pač učenje psa oz. bolj v tem primeru naju, kot začetnika višje poslušnosti preko spleta je ojoj….

Kako je “oddaljenost” odnesla IGP treninge

Jaz sem človek, ki rabi trenerja na licu mesta. Da mu takoj pove, kaj počnem narobe in zakaj slednje ni ok. Situacija s Corono je žal treninge v živo onemogočala. Sedaj, ko so se stvari vendarle umirile in so se pasje šolo ponovne odprle, sva s Primožem hitro videla, da se zaradi pomanjkanja časa ne bova mogla voziti na treninge v Ljubljano.

Še prej sva ugotovila, da glede na najin nor tempo (njegova služba in razvoj Conor’s Adventure) težko dava noter vse nujne treninge, ki jih šolanje za IGP zahteva. Naj spomnim, da je IGP sestavljen iz treh disciplin, poslušnost, obramba in sledenje.

Kot piko na I vsemu skupaj je botrovala tudi odločitev t.i. »simpatija« s trenerjem. Inštruktorica Šavsa je iz vidika profesionalnosti, znanja verjetno ena izmed boljših v Sloveniji. Njen način dela je, res top. Žal se nisva ujele v odnosu trener – varovanec. Zdaj ali je krivda na moji oz. njeni strani je težko sodit, pač tako je bilo. Žal.

Koga priporočam in zakaj?

Mogoče mi je najbolj »hudo« za njenim res dobrim trenerjem (markerjem) obrambe, nad delom katerega sem bila res očarana. Sploh se mi je zdelo, da Conor resnično uživa v treningih obrambe (četudi sta bila zgolj dva). Če ste iz Ljubljanskega konca in je vaš cilj trening IGP, potem Šavs definitivno priporočam.

V primeru, da je vaša želja klasična poslušnost ali priprave na BBH. Oz. imate morda kasneje želje v Rally Obedience (RO), potem bo (po mojem subjektivnem mnenju) pravi naslov Urša Medvedšek.

O njej sem pisala že večkrat, saj je z nami od vsega začetka, še preden smo dobili Conorja. Žal  je tudi iz Ljubljanskega konca, tako, da treningi pri njej tudi niso prišli v poštev, nam pa je dala res ogromno nasvetov, popravkov, mnenj skozi Conorjevo odraščanje itd.. Je izredno topla oseba, ki prav tako premore ohoho znanja, saj se je preizkusila tako v sodniških vodah, IGP vodah, vrhunska je v RO in še bi lahko naštevala.

Nazaj v KD Obala

Žal je vse to za  nas predaleč. Čeprav sem mnenja, da je Slovenija dokaj mala pa vendar s Conorjem nimamo nekih hudih tekmovalnih ambicij, tako, da smo se po premisleku in po nasvetu Urše kaj in kako vrnili nazaj v KD Obala. In iskreno prav vesela sem bila spet »domačega« poligona in srečanja bivših “sošolcev” iz male pasje šole.

S Conorjem sva se tako že trikrat udeležila nadaljevalnega tečaja (ob ponedeljkih in četrtkih) oz. priprav na BBH izpit in glede na mnenje in pohvale trenerja sva zadovoljna. Zahvaljujoč Brini imamo res dobre osnove, ki se jih poskušam držat kot pijanc plota. Sploh pa sem res vesela, da nas je naučila, da smo šli vsa povelja znova, saj med tem, ko se praktično vsi tečajniki »derejo« (ne dobesedno) na svoje pse v povelju »sedi«, »prostor/dol« in »poleg«, imava midva neko čisto svojo špraho .

Bistvo je skupen hobi, ki povezuje vodnika s psom

Najbolj od vsega pa mi je všeč, da nekam hodiva skupaj. Torej Conor je z drugimi psi, kar je izvrstno za njegovo socializacijo, jaz pa tudi upam, da bom v prihodnje v KD obala našla še več novih poznanstev. Kam nas bo pot zaneslo po izpit BBH pa se pustimo presenetit. Glede nato, da bojda na Primorskem ni neke konkretne možnosti po treningu IGPja, ni 2x za rečt, da ostanemo kar pri KD Obala in gremo v Rally Obedience. Navsezadnje je bistvenega pomena, da se s psom nekaj dela, imava nek skup hobi, ki naju povezuje .

The post KD Obala dobrodošla nazaj appeared first on Conor's Adventure.

Biti podjetnik je sicer fajn, saj si sam razporejaš čas. Ampak žal se prepogosto zgodi, da ima dan premalo ur. In potem ne trpijo zgolj tvoji živci, temveč v najinem primeru tudi Conor. Najin kosmatinec je v zadnjih dnevih glavni razlog, da se moja vest konstantno oglaša . Zavedam se, da mu ne posvetiva dovolj časa in vsi, ki vsaj malo poznate belgijce veste, da to ni ok. To je pasma, ki s svojim lastnikom potrebuje svoj čas, gibanje, fizičen in mentalen trening. No in tako sem si danes zavestno vzela kar nekaj časa, za naju s Conorjem.

Namesto hitre kave in limonade ter ekspresnega zajtrka in hop za računalnik, med tem, ko sem ga hitro peljala ven lulat/kakat….sva jutro začela drugače. Bolj norčavo in cartajoče. Upam, da me Primož ne bo »ubil«, ko bom celi javnosti povedala, da sva začela dan kar s cartanjem v postelji, ampak sej veste, včasih preprosto rabiš dotik živali. Pristno veselje, mahajoč repek, ki misliš, da bo vsak čas odpado, ko se z glavo rine k tebi….takrat v sekundi pozabiš, da na svetu sploh obstajajo kakršni koli problemi.

Vroč marec in jezik do tal

Sledila je kavica, limonada, ponovno hiter zajtrk in dve urci nujnih opravkov za Conor’s Adventure. Nato pa sva ga mahnila proti letališču. Okej…pustimo, da sem že po destih minutah in Conorjevemu jeziku do tal, obžalovala opoldanski sprehod. Za marec je bilo noro vroče. Kljub temu se je Conor z velikim veseljem podil za žogico in izvajal vse vaje ter trikce, ki so mi padli na pamet. S ponosom sem ugotovila, da vajo »okoli« obvlada tudi, ko gre za precej oddaljeno drevo, kar pomeni, da hitro steče okoli drevesa in se vrne nazaj k meni.

Čudovit sončen dan in modro nebo brez oblačka me je kar klicalo, da sem naredila še par fotk in ovekovečila »najin« trenutek . Na koncu sprehoda sva zvadila še par vaj »ravnotežja« beri hoja po drsečih balah sena. Čeprav bo čez dober teden star že eno leto (huh kako čas beži), sem ga iz circa meter in pol visoke bale sena raje dvignila.

Čeprav mu skok nanj ni bil problem, pa vendarle pri Conorju občasno opazim, da mu razne gimnastične vaje (ne vem kako se naj drugače izrazim), predstavljajo mičken problem. S tem mislim, ko gre za ravnotežje, za skoke itd. Res pa je, da sva ga v obdobju rasti s Primožem precej pazila. Se pa bojim, da sva premalo časa posvečala raznim motoričnim vajam itd.

Motorične vaje za zadnji del nog

Slednje je jasno opaziti, ko gre za delo zadnjih nog. Psu namreč hoja nazaj predstavlja na trenutke precejšen problem. Ko stoji pred mano in mu ukažem nazaj, še nekako zmore par korakov, ko pa je na moji desni, pa mu hoja nazaj sploh ne gre. Pred časom sem se z inštruktorico iz KD Postojna (ki je tudi zaslužna, da smo v soboto lahko uporabili njihov poligon) pogovarjala o tej »težavi« in mi je svetovala naj poskusiva z vajami, kjer se izrecno aktivirajo zadnje noge.

Primer, pes s sprednjimi tacami stoji na škatli (ki je kakih 20 cm dvignjena od tal) in z zadnjimi kroži okoli. Ali pa s sprednjimi stoji na stolu in z zadnjimi kroži (hodi) okoli stola.

Pa sva danes zvečer poskusila še to vajo. Najprej sva začela zgolj s stanjem na stolu, da je razumel ukaz »stol« (s prvima dvema tacama stopi na stol), nato pa sem ga začela obračati okoli stola. Podobno vajo sva nato naredila še na manjši, nižji škatli in z zadnjim delom telesa krožila okoli nje.

Ko je skapiral kaj točno želim od njega je kar šlo, sedaj pa je na meni, da zadevo res redno vadiva in upam, da bo v prihodnje tudi hoja nazaj v vseh možnih pozicijah mala mal’ca .

The post Čas za naju appeared first on Conor's Adventure.

Huh kakšen dan…če ne bi že prejšnji teden pisala o polni luni, bi bila ziher, da je le-ta danes

Sej zdaj, ko to pišem gledam na svet malce bolj prijazno, realno, sploh pa razumevajoče, ampak dajmo biti iskreni do sebe in sveta ter povedat zgodbo, kot se je zgodila. Če ne drugega se iz nje jasno vidi, da sem v svetu kinologije še izredno zelena, kot prvi čiček v osnovni šoli .

Skratka zjutraj po zajtrku se po dolgem času s Conorjem spet lotiva treninga višje poslušnosti. Nazadnje, ko smo se slišali z Brino (najino inštruktorico), je slednja med drugim omenila, da če ima pes, sploh mladič več dni frei, v smislu, da se ga ne »matretira« vsak dan z nekimi vajami poslušnosti, slednje ni nič narobe, kvečjemu mu lahko povečaš željo po delu.

Glede nato, da s Primožem s Conorjem že od začetka redno »nekaj« delava, pa najsi gre v zadnjem mesecu ali dveh za vaje višje poslušnosti, oz. pred tem za najine amaterske treninge, mu nisva še nikoli dala en teden čisto frei. Torej zgolj sprehod, igra in je to, to.

No, pa sva mu dala zadnji dober teden frei (okej, če odštejem vajo z učenjem nagobčnika). Vmes je imel zgolj en večji trening, o katerem bom govorila enkrat v prihodnje – boste takrat vedeli zakaj .

Nakar se danes zjutraj odločim, da ne bi bilo slabo ponovno začet malce migat in ponoviti vsaj del, če ne vse vaje, ki smo se jih naučili v sklopu pasje šole Šavs. Iz hladilnika vzamem pasjo klobaso od Naturavetala (mimogrede svetovne so) in si jo narežem, kot boljši priboljšek, si pripravim kliker, jekleno ovratnico, lesen aport, si oprtam najin komplet torbic, vzamem Conorja in greva na naš »poligon« (stvaritev mojega Primoža, ki je na travniku za hišo postavil mini pasji poligon).

Ga na hitro ogrejem in mu nataknem jekleno ovratnico, ki je znak, da se začne delat oz. trenirat. Si vzamem v roko pelete, ga začnem vodit (lurat) in nato sledi prva vaja. Najprej mora pes pred mano stat, nato pa ukaz za sedi. Hitro je bilo konec veselja, ko mu nisem in nisem mogla dopovedat, da se ne sme pred mano kar usedat, ampak mora najprej stat in počakat na ukaz sedi. »a-a«, mu rečem….pes pa kar sedi. Ga probam odvodit v položaj stoj, se ustavi in se usede. »A-a« ponovim in ga ruknem (ne brcnem) z nogo, da bi se vstal.

Verjetno veste kaj se je zgodilo….. Konec veselja, zamera. Murka (po štajersko to pomeni, da se nekdo tako zelo muli, ti pade faca/obraz na tla) mu je padla do Kitajske verjetno, če bi naju kdo od daleč gledal, se je pes obnašal, kot da bi na njem zlomila najmanj lesen kol. Ko sem videla, da s treningom očitno ne bo nič, mi ni preostalo drugega, kot da sem mu jekleno ovratnica vzela dol in ga od jeze zaprla v zunanji boks, kjer sem ga pustila nekje 3 ure »Boš ti mene zajebaval, razvajenec«, sem v mislih pihala od jeze.   

Poleg pripetljaja na treningu sem med drugim tudi opazila, da je Conor postal noro razvajen – vem, kriva sva midva. Saj sploh ne zna biti več sam zunaj. Ko je na balkonu, po pol ure že gnjavi, cvili, laja in ne vem kaj še vse, da ga spustiš noter. In ne, ne zebe ga, ker sploh ni ne vem kako hladno, da o njegovem zimskem kožuhu sploh ne govorim.

Med tem, ko sem delala za firmo, sem ga na daleč opazovala (okno pisarne je obrnjeno na njegov boks). Moja ušesa so bila deležna od »volčjega« tuljenja, do piskanja, lajanja itd. Na trenutke sem bila prav fascinirana kakšne zvoke je zmožen dat pes od sebe »Pismo, ej…sej ne pomnim kdaj je bil nazadnje v zunanjem boksu, sej ne da sva zanj dala 1000 € in ga sploh ne uporabljava«, sem si mislila med tem, ko se je gospodič po pol ure končno vdal v usodo in se ulegel na lesen podest.

Po par urah sem se ga končno usmilila, si ponovno oprtala vse že prej našteto nase (kliker, lesen aport, priboljške, ovratnico itd…) in se odpravila po njega v boks. Skoraj mu je rep odpadel, ko me je videl. Ga spustim na travnik, malce igre, lovljenja, borbe z igračo in gremo delat. Mu namestim ovratnico za trening in začneva. Skoraj na kolenih sem ga mogla prosit, naj se za boga neha usedat in v stoječem položaju počaka na ukaz. No čez čas je le skapiral kaj hočem od njega in sva del vseh vaj (vsega skupaj jih je sedaj 9) nekako za silo odvadila.

Zdaj ne morem ravno rečt, da je šlo super, ker ni šlo, da bi imel pes kaj več interesa za delo nisem opazila. Morda je kriv zoprn, siv, deževn dan, morda se kriva jaz, ker sem sploh dopustila, da je prišlo do konflikta med nama….ne vem.

Pač dejstvo je, da je bolano občutljiv. Seveda ne smem tukaj še pozabit na zagotovo prisotno puberteto, ki jo zelo rada pozabim. Vseeno bo čez par dni star komaj 10 mesecev, jaz pa ga nehote že obravnavam kot odraslega samca….

No…če že dolgo nisem pisala o kakem failu sem pa danes. Navsezadnje ne smemo pozabiti, da je ta blog v osnovi namenjen kako začetnika vzgajata belgijca in opis vseh izzivov ter failov, ki pridejo zraven .

The post Conor mulasti pes in oh ta puberteta appeared first on Conor's Adventure.

Kot je že iz naslova razvidno je bil današnji dan, za žile rezat . S tem ne mislim, da je zgolj deževalo, nasprotno meni je dežek denimo poleti prav romantičen …no, zgolj občasno seveda. Drugače pa s takim »optimističnim« opisom običajno mislim, da je mešanica hladu, megle, dežja, skratka depresivno vreme….

Če odštejemo dva pol urna sprehoda sva večino dneva s Conorjem preždela noter, on se je prestavljal in dolgočasil iz enega kota hiše, na drugega, jaz pa sem bila po dolgem, dolgem času pridna mravljica in izredno produktivna.

Po dooolgih, resnično zoprnih, iz vidika zdravja čudnih tednih, sem se danes zjutraj končno počutila kot »stara Pia«. S tem mislim predvsem to, da sem se končno zbudila naspana, polna energije, z bistro glavo in najbolj pomembno brez hudih, nenavadnih glavobolov.

Že pri zajtrku sem se z veseljem lotila pisanja mejlov in reševanja določenih birokratskih zadev in bi verjetno sedela za mizo vsaj do 12ih opoldan, če me ne bi Conorjevo občasno rukanje s smrčkom v roko »češ…daj no…peli me ven na sprehodi«, prepričalo, da sem za dobre pol urce odložila delo.

Pa sva šla na sprehod do sosednje vasi Dolnje Ležeče, jaz sem si malce preluftala možgane, Conor pa se je tudi zdivjal, med tem, ko sem mu metala njegovo najljubšo žogico. Aja, ko smo že pri žogicah, bi morda na tem mestu vsem, ki nas berete in imate kosmatinca, ki je nor oz. obseden z žogicami…. Mi imamo tole Chuckit; žoga z vleko. Svetovna žogica, res vrhunska, saj ponuja kar dve možnosti igre s tvojim psom. Metanje in borbeno igro.

Prej smo imeli tenis žogice, pa ne vem, če je ena zdržala en teden, ker jo je Conor hitro zrihtal; preluknjal, zgrizel. Med tem, ko Chuckit žogica drži, tudi po dobrem mesecu uporabe, zgleda kot nova, brez odrgnin od zob in Conor jo naravnost obožuje. Vsakič, ko prideva na travnik, teče naprej, se ustavi in me pogleda češ… »Daj no, vrži…noo…bo kaj? Daj vrži žogico!!..«

Seveda mu čisto vsakič želje ne izpolnim, saj se probam posluževati tudi drugih načinov kako »utruditi psa«. Ali na sprehodu narediva kratek trening poslušnosti, včasih s seboj vzamem aport in se igrava borbeno igro, občasno tudi puller, ki tudi ponuja obe možnosti (metanje in borbeno igro), zadnje čase pa mu na sprehodu kaj skrijem denimo pelete in jih mora iskat .

No danes na sprehodu nisem komplicirala in sem mu parkrat vrgla žogico. Miselno pa sem ga zamotila nato pozno popoldne, ko je po par tednih visenja v shrambi, končno prišel čas za »bolj humano« spoznavanje nagobčnika. Pred tedni, ko smo nagobčnik kupili, je bil Conor takrat primoran se po hitrem postopku spoznati z njim (saj ga je mogel poskusit), no danes, pa sem se odločila, da si bom za celoten proces vzela več časa.

Tako, sem si najprej pripravila njegove najljubše pelete z insekti in mu pred nos pomolila nagobčnik. Nato, sem stopnjevala do tega, da sem mu nagobčnik nežno porinila na gobček, klik s klikerejm + yes + nagrada (pelet). Omenjen postopek sva parkrat ponovila, nato je sledilo pripenjanje nagobčnika na gobček, spet klik + yes + nagrada. Seveda sem ga še dodatno cel čas hvalila, umirjala in mu nasploh dala vedet, da je nagobčnik kul stvar.

Po par ponovitvah je kosmatinec skapiral, da zadeva ne grize in ne boli, če pa mu v nagobčnik prileti še par peletov, pa je sploh fajn.

Verjetno se kdo izmed vas sprašuje, češ, kaj ga »mučimo« z nagobčnikom. Ne vem, če veste ampak nagobčnik je za psa obvezen na vseh javnih prevozih. Prav tako se lahko zgodi, da bo zaželen med veterinarskim pregledom. Med drugim sem denimo brala, da nekateri pasji lastniki »sloves nagobčnika na psu« (ki bojda daje okolici vedet, da gre za agresivnega psa) nemalokrat izkoristijo v svoj prid in se s tem izognejo siljenju drugih ljudi oz. otrok v svojega psa.

Če se spomnim poletnih izkušenj iz Neretve, kjer tudi, če sem stala poleg Conorja folku nisem in nisem mogla dopovedat, da ne želim, da božajo mojega psa, potem bo letos v omenjenem primeru nagobčnik prišel še kako prav .

Sicer pa odkar je Conor velik in se je njegova puppy simpatičnost popolnoma izgubila ter se je začela kazat belgijska narava, se nas ljudje prej izogibajo, kot, da bi silili v nas oz. vanj.

The post Vreme za žile rezat, super za učenje nagobčnika appeared first on Conor's Adventure.

Že kot malega froca me je mama učila »Pia brigaj se zase in imela boš celo življenje kaj za delat«. No…ne bom rekla, da se tega nasveta redno držim, ker priznam tudi jaz kdaj vtaknem nos v zadeve, ki se me ne tičejo. Ampak, ko gre za ogovarjanje in soljenje pameti popolnim tujcem, no takrat pa tudi jaz grem preprosto mimo in si mislim svoje. No..razen, če kdo trpinči svojega psa, mačko, ali gre za pomoč sočloveku, takrat valda ne grem mimo.

Smo pa Slovenci (spet ne vsi, logično in še sreča) en tak zelo poseben narod. Sploh, ko dobimo na papirju kao neko veljavo, pa če gre za naziv direktor, vodja, ali pa zgolj »član krajevne skupnosti«.

Zakaj vam to razlagam? Danes sva jih s Conorjem konkretno slišala. In sicer sva šla kot vedno na jutranji-dopoldanski sprehod. Ker sem tako jaz, kot verjetno tudi Conor že sita gledanja vedno ene in iste travice, dreves in kamenja, sem se odločila, da greva tokrat na en dooolg sprehod do Divače (circa pol ure hoje od nas), saj sem morala iti v lekarno po novo dozo tablet za ščitnico.

Greva midva lepo na sprehod, najprej mimo vasi Dolnje Ležeče, pa potem po stranski poti mimo otroškega igrišča, ko me nenadoma prešine, da bi lahko prazno, verjetno že več mesecev neuporabljeno igrišče uporabila za kratek trening s Conorjem. Čeprav je na ograji na veliko pisalo, da je bojda zaradi Covida19 igrišče zaprto, pa da psi nimajo vstopa, sva midva pogumno vstopila. Vzamem pelete v roko in začnem psa voditi čez različne ovire; od različnih drevesnih hlodov, do zibajočih se ovir, pa preskok čez vrvico in prehod skozi tunel. Moram rečt, da je bilo psu prav zabavno, saj je z veseljem upogljivo in strpno prečkal vse ovire.

»Pridi Conor, …glej, tukaj, skozii«, sem mu pokazala s prstom na zanimiv tunelček in pes je po par korekcijah, skapiral kaj želim od njega. Po treh, štirih ponovitvah, sva se odpravila do večjega, bolj zavitega tunela. »Conor, skozii«, sem mu spet zaklicala, a tokrat zaradi teme in dolžine tunela, pes ni in ni želel iti skozi. Že je kazalo, da mi ga bo uspelo prepričati, ko tudi sama pogledam globje v tunel in na sredini zagledam mrtvo podgano .

»Ooo fuj….Conor, nee…nazaj«, zakličem psu, ki je že zakorakal proti njej. Glede nato, da Conor zgrabi in poje kar leze in gre, mrtve podgane verjetno ne bi pustil pri miru. In bog ve od česa je slednja poginila…skratka, omenjeni tunel sva pustila pri miru in se napotila proti naslednji oviri.

Med tem, ko mi je Conor potrpežljivo poziral na štoru drevesa se mimo pripelje temno moder avto in iz njega stopi možakar z masko na ustih.

»Gospa, uporaba igrišča za pse je prepovedana. Sicer pa je igrišče zaradi Covida19 zaprto«, se mi zadere čez igrišče.  

Gledam ga kot zabodena in ne morem verjet svojim ušesom »Kaj totemu tipu se je čist odpelalo, kaj oni resno?«, se vprašam in primem Conorja za ovratnico.

»Ehmm…gospod, sej pa nobenega ne motiva. S psom sem želela narediti samo trening in ne lula in ne kaka«, mu zmedeno odgovorim.

Tip se valda ne da, »Gospa kot rečeno, psi niso dovoljeni in tukaj se igrajo otroci«, mi spet ponovi.

»Kdo pa ste sploh vi, da lahko odrejate kaj je dovoljeno in kaj ne?«, ga vprašam tečno.

»Sem član krajevne skupnosti in tukaj se igrajo tudi moji otroci, zato me ima pravico motiti«, odgovori pomembno.

»Glejte, kot že rečeno nobenega ne motiva, ne uničujeva ničesar, bova šla, čez 5 minut, ko končava«, mu odgovorim vedno manj prijazno. »Kaj vi ste pri vsaki stvari tako pedantni in se v vsako stvar vtaknete?«, ga še vprašam in Conorja, ki je ubogljivo sedel poleg mene in opazoval situacijo, pobožam po glavi.

Tip je očitno uvidel, da ne bom ubogljivo spakala in šla, saj je še dodal, »Ohh…kaka nespoštljivost«, se usede v avto in odpeljal.

S Conorjem sva še naredila minutko oz. dve vaj in po hitrem postopku zapustila »kraj zločina«. Kadilo se mi je iz ušes. Jezna sem bila kot ris. Sej vem, da sva bila na »prepovedanem« območju, ampak koga za boga sva motila na igrišču, kjer že vsaj mesec ali dva ni bilo nobenega otroka. Resnično občudujem tega človeka, da se mu je ljubilo ustaviti avto, stopiti ven, dati masko na obraz in mi začeti pametovati, med tem, ko je bilo jasno za videt, da ne delava nobene škode. Ajde ne rečem, da ne bi bilo Corone in bi se otroci dnevno igrali tam, valda sploh ne bi pomislila, da bi šla s Conorjem tja.

Pač ja….eni imajo izrazito veselje špilat policaja in ostalim pametovati o »by the book« pravilih.

The post Trening na prepovedanem igrišču appeared first on Conor's Adventure.

Preden pozabim tako kot sem v četrtek; ne vem koliko od vas, ki nas berete uporablja prehranske dodatke od Dogoteke, ampak v »spamu« svojega mejla sem zasledila, da imajo trenutno aktiven 15% popust s kodo REST15. Ne vem koliko bodo sedaj veseli, da jaz veselo delim njihovo kodo okoli…ampak glejte, če lahko kdo od vas zaradi tega prišpara euro ali dva, oz. v mojem primeru kar 10 €, zakaj pa ne .

Skratka mi od njih že nekaj mesecev kupujemo ProArtLeg junior in smo zadovoljni. Zdaj tisti, ki nas redno berete veste, da so se Conorju poleti, ko smo začeli uporabljati omenjene dodatke, postavile uhice pokoci v roku 14ih dni.

Zdaj ali je razlog v uporabi dodatkov, ali pa je vse skupaj zgolj splet okoliščin, tega ne vem. Si pa mislim, da mu v času rasti in odraščanja, slednji dodatki definitivno ne škodijo in jih bomo dodajali dokler ne odraste. Če lahko z zgolj 35 €/mesec pripomoremo k temu, da pes v odrasli dobi ne bo imel kakšnih težav s kostmi in sklepi, je verjetno vredno. Prav vedet pa tako ali tako ne moreš nikoli.

Zadnji dnevi, če odštejem moje zdravstvene težave okoli ščitnice (zadnje dni čez dan sem mimogrede zelo ok – očitno tablete delujejo ), so dokaj zabavni, sploh pa precej napeti. Napeti mislim v odnosu jaz-Conor. Ker je Primož večji del dneva v službi, se jaz seveda več ukvarjam s psom in posledično prenašanjem njegovih fint. Ki se očitno spreminjajo iz tedna v teden.

Čeprav je Conor pred tednom dni dopolnil že 9 mesecev, pa ga teta Puberteta očitno ne more in ne more spustiti iz krempljev. Načeloma je dokaj priden mladenič, brez kakršnih koli uničevalskih podvigov (trkam na les). Ampak, kaj pa zadnje čase bolj izrazito opazim je njegova občutljivost med treningom oz. jaz temu pravim zamerljivost in kuhanje mule. Že parkrat se je zgodilo, da sem ga med treningom »fizično popravila«. Brez skrbi nisem ga udarila. Denimo med izvajanjem vaje »steh« (stoj/ustani se) sem ga z nogo dregnila (nisem ga brcnila, brez skrbi), da bi šel iz pozicije sedanja.

Adijo…kako je pes zameril. Ojoj….začel se je mulit na vse pretege, se delat bogega in treninga je bilo konec. Če bi naju kdo od daleč gledal bi si mislil, da sem na njem najmanj palico zlomila, če ne še kaj hujšega.

Podobno se je zgodilo danes, med jutranjim treningom. Ko sva ponovila vse vaje »višje poslušnosti« za Brino (sedi; prostor; sedi-stoj; prostor-stoj; poleg; držanje aporta), sem za hec naredila z njim še nekaj trikcev, med katerimi je tudi vaja hoja nazaj. Ker ima Conor izredne probleme z ravno hojo nazaj, sem za korekcijo uporabila dolgo palico, oz. šibo. Pri marsikaterem trenerju sem zasledila da med treningom za korekcijo uporablja bič, oz. dolgo palico. Z njo se psa absolutno ne tepe, zgolj dotakne se ga, ko gre za korekcijo.

No…uporaba slednjega pri Conorju trenutno res ne pride v poštev, ker ko sem ga prvič s palico ošvrknila po zadnjem delu trupa (in naj še enkrat poudarim, da ne bo kdo tukaj skakal, češ tepe psa…res zgolj dotaknila sem se ga), je bilo konec veselja. Spet mula, gospod je najbolj bogi na svetu in treninga je bilo konec.

Očitno je kosmat gospodič občutljiv kot 100 mater, isto kot njegova lastnica…haha. Pregovor »Kakršen lastnik, takšen pes«, je v najin primeru očitno zelo resničen, saj znam sama na trenutke biti izredno občutljiva…..

The post Akcija Dogoteke in Conorjeva občutljivost appeared first on Conor's Adventure.

Najprej en velik HVALA iz srca. Za vse lepe želje, sporočila, držanje tačk in pesti. Res, čisto iskreno, nisem pričakovala tako pozitivnega odziva in toliko lepih komentarjev na moj včerajšnji blog. Človeku lepe, pozitivne želje res dobro denejo.

Danes je za menoj prav lep, s soncem obsijan dan. Ne pomnim kdaj je bilo nazadnje tako kičasto vreme kot danes. Tudi moje počutje, je danes v primerjavi s prejšnjimi dni, bolje. Če odštejem nor jutranji glavobol, ki je posledica verjetno mojega izrazito nizkega pritiska, je dan minil mirno, sploh pa produktivno…mislim produktivno glede na prejšnje dni .

Lepo vreme sva s Conorjem izkoristila za jutranji doolg sprehod do razgledišča. Vmes po poti sva se enih dvakrat vstavila in naredila mini trening »višje poslušnosti«. Če se še spomnite, sem kaki mesec nazaj sporočila, da smo s Conorjem začeli z bolj rednimi in strukturiranimi treningi, pod okriljem Brine iz pasje šole Šavs. No….v času praznikov in tudi sedaj zadnje dni nismo bili pretirano pridni, kaj se pozna predvsem na Conorjevi razpuščenosti. Glede nato, da Brini že teden dni pošiljava vaje, ki bi jih mogla posneti, naju bo verjetno tako nekam poslala.

Ne vem če sem že razlagala o poteku našega treninga. Verjetno se spomnite, da sem omenila, da moramo začeti iz nule. Kar pomeni, da je treba Conorja »na novo« naučiti povelja sedi, prostor itd, toda z uporabo drugih povelj, kot jih imamo sedaj. Trenutno smo v procesu »dodajanja« povelja, kar pomeni, da poleg nakaza roke, da se pes usede, dodamo tudi povelje »sitz«. Ista vaja je potem s poveljem prostor oz. »af« po naše. Ne sprašujete me zakaj »af«, ampak bojda se to v IGPju za ukaz prostor pogosto uporablja, vsaj Brina nama je tako svetovala, ko sva ji omenila, da imava problem najt nov ukaz za prostor, ker »platz« že uporabljava.

Danes sem se tako odločla, da bom končno opravila svojo domačo nalogo in Brini poslala vaje, ki jih od naju zahteva. Kot že rečeno sem med jutranjim sprehodom en del vaj z uporabo povelja ponovila (vaja sedi, vaja prostor, vaja sedi + gor/stoj) in moram rečt, da sem bila nad Conorjem prav pozitivno presenečena. Običajno se zalomi pri vaji prostor (af), saj ga ne izvede takoj. Ali da najprej rit na tla in šele nato tačke, ali pa obratno oz. najbolje je, ko mi namesto vaje prostor pokaže vajo priklon in moli rit v zrak (tačke so na tleh) ter me bedasto gleda .

Popoldne je bilo na sporedu snemanje vaj za Brino. Poleg že omenjenih treh vaj, sva tokrat vadila vajo držanja lesenega aporta v gobcu, vajo poleg in vajo prostor + gor/up. Šlo nama je kar ok. Več bo Brina povedala naslednjič, ko se slišimo po telefonu. Mi pa je vedno zanimivo kako se nesproščeno počutim, ko se moram snemat za nekoga drugega in delat točno določene vaje.

Verjetno k temu precej pripomore tudi dejstvo, da je trenutni način treninga (vse je online) tudi za mene malce čuden in nenavaden. Sploh navajanje na nove ukaze mi na trenutke dela preglavice, zato verjetno ni čudno, da tudi psu na trenutke ni nič jasno….ampak ok…se bomo verjetno s časom, sploh pa z rednim treningom tudi to navadili.

Ko pa bo te Corona-norije fertik in bomo šli na trening »v živo« k Brini, pa bo tako vse lažje, upam vsaj..haha..

The post Čudovit sončen-trening dan appeared first on Conor's Adventure.