Za menoj, za nami so res prečudoviti dnevi, neke vrste podaljšan vikend oddih. Okej…ne bom lagala, da kar precej k temu navdušujočemu občutku pripomore dejstvo, da je za nama rekorden vikend iz vidika prodaje . »Če ležiš na plaži v Wake Parku Dooplek in ti €, kar cankanjo na račun, je res težko biti slabe volje«, mi je v hecu rekel dober kolega, ko sem mu odgovorila na vprašanje kako nam gre. Ma ja…sej ima prav, res je dober občutek, pa vseeno vprašanje, koliko se ljudje res zavedajo ozadja.

Kljub temu, da je bil vikend, da sva si probala s Primožem načrtno vzeti nekaj dni off, itak da ni šlo. In ne, to ni jamranje, da me nebi kdo tako razumel. Vedno več vas je, naših zvestih kupcev, sledilcev, bralcev. In posledično je tudi več takšnih in drugačnih vprašanj. Odnos s potencialno stranko je nama s Primožem skoraj na istem nivoju prioritetne lestvice kot kvaliteta materiala, produktov. In, ko sediš na plaži v Doopleku, v telefonu pa par vprašanj tvojih potencialnih strank, se ve kdo ima prednost .

In res niti najmanj mi ni težko, ne glede na uro ali dan. Kot me je naučila ena izmed boljših učiteljic marketinga pri nas v Sloveniji Katja Breznik »V svoje stranke se moraš zaljubit, moraš jih imeti resnično rad in potem je marsikaj lažje«…uff…kako je imela prav .

Maturantski ples in kako izgleda žur

Glavni razlog za obisk Maribora je bil maturantski ples mojega brata Jerneja. Pismo, ko sem ga videla zrihtanega in polikanega v prečudoviti modri obleki, skoraj nisem mogla verjeti da gre za 13 let mlajšega »pubeca«, ki ga jaz pri njegovih skoraj 19ih še vedno kličem »mali« . Sej ne, da je za glavo večji od mene…

Globok poklon, vsa čast vodstvu šole srednje Škofijske gimnazije. Da so v teh »čudnih« razmerah uspeli organizirati maturantski ples in maturantom omogočiti ta nepozaben dogodek v njihovem življenju, res vsa čast. Ko sem ob robu plesišča sedala in opazovala mlade, ki so se po dolgih mesecih končno zabavali in družili med seboj…mi je bilo prav toplo pri srcu .

In kaj je vmes počel Conor? Glede nato, da je bil prvič sam v hiši mojih staršev, sva bila na trenutke malce na trnih, češ, kaj nas bo čakalo, ko se bomo sredi noči vrnili domov. Ampak frajer je bil, kot vedno priden.

Nov produkt in moj ljubi Maribor

Starši so se z bratom Jernejem v petek odpravili za dober teden dni na morje in slednje je bilo tudi razlog, da sva s Primožem najino bivanje v Mariboru podaljšala do ponedeljka zvečer. Že od kar pomnim sem oboževala biti sama v tej hiši v Kamnici…okej, nekaj definitivno pripomore bazen (valda, kdo pa ga ne bi imel poleti), pa nasploh ima ta hiša res svetovno energijo. Lani se spomnim sva v tem času s Primožem postavljala na noge najino prvo spletno stran in pasji blog Conor’s Adventure. Pismo, če bi nama kdo rekel, kje bova čez eno leto…. Sej ne vem, če bi ga resno jemala .

V petek sva »v svet« poslala najin nov produkt 40mm ovratnico z ročajem in bila nad odzivom skoraj šokirana. Nisem si mislila, da bodo ovratnice z ročajem med vami tako zelo priljubljene….ampak super, res. Kot nenehno poudarjam, sem lahko samo hvaležna, da nam kljub naši mladosti (uradno je znamka na trgu šele slabe tri mesece) tako zelo zaupate.

Koliko vode mora spit odrasel pes?

Sobota in nedelja je bila namenjena wake-anju in pohajkovanju po Pohorju. Glede nato, da je za nami eden izmed bolj vročih vikendov, verjetno ne rabim posebej razlagat, da je izredno pomembno, da vedno, ko se kam odpravimo vzamemo s seboj tudi vodo za svojega kosmatinca (mi to rešujemo s tem). Bojda se priporoča, da bi naj odrasel pes spil nekje med 40 in 70 mililitrov vode/dan na kg (glede na tale vir). Torej najin Conor bi mogel spiti nekje med 1,4 in 2,4 litra na dan. Hmm zanimivo, na tem mestu se sprašujem, če kdo svojemu psu dejansko meri količino popite vode ?

Aja, ko smo ravno pri zdravju psa. Še kar čakam odgovore vseh štirih naših zavarovalnic, tako, da še bo moglo očitno preteči kar nekaj časa, da bom uspela napisat blog/članek »Katero zavarovalnico izbrati za zavarovanje psa?«…naj zgolj namignem, da so me do sedaj najbolj nekako prepričali na Zavarovalnici Sava . Več pa sledi….upam, da res kmalu.

The post Podaljšan delovni vikend oddih v Mariboru appeared first on Conor's Adventure.

Prejšnji teden je bil naravnost nor. Ampak dajmo rečt pozitivno nor. Kljub stresu, utapljanju v delu, se resnično ne morem pritoževat. Če sem se prve tedne prodaje Conor’s Adventure opreme spraševala, ali sva se s Primožem odločila za pravo pot….in al morda res ne bi bila boljša odločitev, da si poiščem službo (jap tudi to je bilo občasno v debati), so zadnji tedni naravnost sanjski. Veš ono, ko se ti vse nekako začne sestavljat….in se na vseh področjih v življenju začnejo kazat izboljšave.

Okej, bom na hitro povzela prejšnji teden, preden se lotim glavne tematike in to je spet naš ljubi Conor in obisk veterinarja. Pismo počasi si bomo lahko naročili kartico zvestobe, ker smo več pri veterinarju kot v Sparu .

Snemanje na Kanalu A

Če nas redno spremljate na Facebooku, potem ste zagotovo opazili, da se je Conor prejšnji teden iz tako imenovane blog zvezde, ki ima lastno pasjo znamko prelevil v »televizijsko zvezdo« ….če malce pretiravam. V sredo smo imeli snemanje v studiu Kanalu A, kjer nas bo moč videti v enem izmed prihajajočih prispevkov Uspešne zgodbe v oddaji Svet. Kdaj bo to, še javim…

Da sva s Primožem konkretno ganjena, ponosna…skratka ni kaj ni, verjetno ne rabim razlagat. Celotna izkušnja je bila fantastična, sploh iz ženskega vidika, saj te »spedenajo« v nulo. Beri tamkajšnja maskerka poskrbi tako za tvoj make-up, kot tudi za frizuro. Čeprav oba s Primožem nad kamero nisva najbolj navdušena, je bilo vzdušje sproščeno in hitro sva pozabila na celotno okolico. Ja vem, pri meni morda ne izgleda, pa vendar, že od nekdaj mi je nastopanje pred množico ljudi predstavljalo nočno moro .

Po snemanju je sledilo fotografiranje za prihajajoč članek o zgodbi Conor’s Adventure v prilogi Dela, Posel & Denar. (Zgolj namig, v ponedeljek 28.6.2021 se vam Delo res splača kupiti ) Za omenjeno priložnost se lahko zahvalim naši zvesti stranki Blažu, ki je v naši znamki prepoznal potencial za zgodbo. Res iz srca sem mu hvaležna, da nas je »odkril« in predstavil širši javnosti.

Načeloma nisem imela v planu na dolgo in široko opisovati naših medijskih podvigov. Vseeno gre v prvi vrsti še vedno za pasji blog, za pasjo znamko, in verjetno marsikoga od vas, v katerem mediju vse bomo, niti ne zanima… Ampak, kaj, ko nesreča nikoli ne počiva.

Obisk snemalne ekipe in adijo krempelj

Dan po snemanju v studiu, smo morali nekaj kadrov posneti še na terenu. V četrtek sta nas obiskala dva snemalca iz Kanala A, s katerimi smo posneli nekaj različnih kadrov. Med drugim smo snemali tudi na najinem »mini« poligonu za hišo, kjer sva s Conorjem delala različne vaje, med tem, ko sva predstavlja našo opremo. Pes je valda skakal sem in tja, izvajal to in ono vajo, med drugim tudi skok na palisado.  Zaključimo, gremo posnet še nekaj kadrov v hišo in snemalca se odpravita.

Nenadoma na Conorjevi taci zagledam, da nekaj zelo čudno vstran štrli. »O shit Primož pridi to pogledat«, zakličem zaročencu, čez hišo, ki nama je pripravljal športne stvari za večerni trening na stadionu Bonifika. »O bad…to pa je nujno za veterinarja«, se primem za glavo, ko na petem prstu zagledam Conorjev krempelj pod izredno čudnim kotom.  »Ja nič…gremo. Samo jaz bi ga peljal kar sem v Lokev, da se ne vozimo v Izolo, kaj praviš?«, me je vprašal Primož. »Sej to sva se že pogovarjala, da bi šla enkrat probno do tega veterinarja, glede na dobre govorice«, me je spomnil.

Načeloma nisem pristaš menjavanja veterinarjev, vse povprek. Vseeno smo v zadnjem letu, že zamenjali dva veterinarja. Ampak po slišanih dobrih pohvalah, je tudi mene začel mikat Veterinar Marc. Veterinarski center Lara je super, po drugi strani, pa če najdeš tudi zelo dobrega veterinarja zgolj 5 minut stran, verjetno ni treba posebej dolgo razmišljat…. »Ajde pojdita sem, samo sej veš, da greš sam, jaz znam hitro postat živčna zraven«, sem rekla Primožu in šla po Conorjev potni list.

Zadet Conor in naš nov veterinar

Še sreča, da nisem šla zraven. Ni minilo 20 minut, ko sem že dobila klic, da bodo mogli Conorju dat anestetik, da mu odstranijo krempelj. Zmrazilo me je. Itak ti gre po glavi vse najhujše možno, kaj se lahko zgodi, pa kaj če se ne zbudi, pa če je to res nujno potrebno itd. Čeprav je šlo verjetno za nekaj izredno rutinskega, sem se počutila, kot da ima moj pes več urno operacijo .

Že čez 20 minut sem od Primoža dobila slikovno sporočilo »zadetega« Conorja, ki je uspešno prestal »operacijo« in čez 15 minut sta že bila doma. Ojoj…bošček zlati. Kako ga je še cel večer mantralo, kot da je bil še malce zadet. Kar stal je sredi sobe in gledal nekam v neznano.

Primož po drugi strani ni mogle prehvaliti prijaznosti in profesionalnosti veterinarja dr. Darka Glažarja. »Ne gremo več nikamor drugam…samo sem še, tip je res car, taki domač«, je bil navdušen. »Pustimo podatek, da je zgolj dobrih 5 min oddaljen«, je še dodal. Okej…tudi prav sem si mislila.

Sama sem med tem že začela razmišljat o morebitnem pasjem zavarovanju. Glede nato, da smo v povprečju skoraj enkrat na mesec pri veterinarju, bi nam zavarovanje res prav prišlo.

Zavarovanje psa? Ampak pri kateri zavarovalnici?

No in o tem sem mislila pisat danes. Ampak glede na raznovrstno ponudbo in ogromno malega tiska, tako pri eni, kot pri drugi zavarovalnici, sem se bila primorana odločit, da bom podrobneje o tem »Katero zavarovalnico izbrati za zavarovanje psa«, pisala naslednjič. Oziroma takrat ko od vseh štirih zavarovalnic dobim odgovor na poslano povpraševanje.

Odločila sem se, da bom ponudbo Zavarovalnice Sava, Triglav, Generali in Wiz predstavila kar na svojem primeru Conorja. Verjetno se strinjate, da bom marsikomu prihranila kar nekaj zamudnega časa branja drobnega tiska in dolgotrajno brskanje po spletu za informacijami.

Res upam, da mi odgovorijo v roku par dni. Se javim.

The post Snemanje na Kanalu A, fotografiranje za prilogo Dela in veterinar appeared first on Conor's Adventure.

Bolj pestrega vikenda pa še ne. Sedaj, ko v nedeljo pozno zvečer sedim pred računalnikom in zbiram misli zadnjega vikenda….huh, sej ne vem kaj naj rečem. Totaln koktajl čustev in občutkov. Skratka vikend da te kap

Okej…začnimo na začetku. Sobota super dan. Začela se je svetovno, saj sva se s Primožem za dobro jutro ob kavi našla v časopisu . Natančneje, o naši znamki in opremi Conor’s Adventure je bil prav luštkan prispevek v prilogi Aktivni in Zdravi (priloga poleg Dela in Slovenskih novic). Zahvala gre seveda novinarju Dela, ki nas je po naključju našel, ko je za svojo mlado nemško ovčarko kupoval opremo. Iskreno si par mesecev nazaj nikoli ne bi mislila, da bo najina srčna zgodba pritegnila tudi novinarje in, da bo kdo želel o nama pisati.

Res ni besed, ki bi v takih trenutkih opisale mojo hvaležnost, do vseh ljudi, ki nama na takšen in drugačen način pomagajo na najini poti….

Od Hrvaškega gostoljubja in wake uživancije v Poreču….

Preostalo soboto smo vsi trije s Conorjem na čelu preživeli v Poreču v Wake Parku. Bilo je naravnost čudovito. Sončno, toplo vreme, nobene gneče, in kaj je najbolj pomembno nobenega znaka s prečrtanim kužkom, kar pomeni, da si je tudi najin kosmatinec privoščil kar nekaj morskih užitkov. In ne zgolj to.

Gospodič je, med tem, ko sva midva s Primožem wake-ala, lepo mirno čakal v senci zavezan za drevo in opazoval okolico. Če sva se še na začetku izmenjevala, ker ga nisva želela pustiti samega, sva kasneje videla, da je najin frajer že tolko priden, da mu res ni problem biti tudi v javnosti sam kakih 20 min.

Ne vem ali je situacija s Corono kriva, ampak ne pomnim kdaj sem nazadnje na Hrvaški tako uživala . Čeprav je šlo »zgolj« za Poreč in nobeno prestižno dalmacijsko riviero . Prijazni, ustrežljivi natakarji, prijetno vzdušje in brez gneče na meji. Res kaj si želiš lepšega.

….do nedeljske nagradne igre z Malinco….

No, če je bila sobota prečudovita, umirjena, pa je nedelja poskrbela za pravi žur živcev .

Ajde sama nedelja zjutraj je bila super. Z meni najljubšim slovenskim podjetjem smo Malinca organizirali skupno nagradno igro, kjer imate možnost, da zadenete res svetovne nagrade. Več tukaj na Instagramu ali tukaj na Fb.

Skratka zakaj Malinca? Verjetno ima vsak izmed vas kakšnega vzornika. Meni je od kar pomnim vzornik podjetje Malinca, oz. njuni ustanoviteljici Nastja Kramer Pesek in Andreja Stopar. Praktično iz nič sta ustanovili podjetje, ki je na tržišču že osem let in res noro rastejo . Resnično sta nam lahko podjetnikom vzor . In zato sem bila res toliko bolj vesela, sploh počaščena, ko sem iz njihove strani, potem, ko sem jim poslala mini pasje darilce, prejela povabilo, ali bi skupaj sodelovali v nagradni igri .

Drugače pa vsi, ki še ne poznate spletne trgovine Malinca, nujno pokukajte na njihovo stran. S Primožem naravnost obožujeva njihov čokoladni namaz in namaz indijskih oreščkov. Za svoj mladosten 20 letni videz pa se lahko zahvalim njihovi kozmetiki .

Če Malincina kozmetika na eni strani skrbi, da se mi 30ta leta ne poznajo, pa je celoten mladostniški učinek definitivno izničila nedeljska štala v naši spletni trgovini. Pazite to.

….in totalne gneče v Italiji ter štale v spletni trgovini.

Eni izmed naših strank se lahko zahvalimo, da smo po 10ih dnevih tišine v naši spletni trgovini in gruntanju, kaj za boga se s trgovino dogaja, odkrili sistemsko napako. Kjer smo med drugim tudi našli »glej ga zlomka« kar nekaj naročil, za katere sploh vedeli nismo da obstajajo.

Da razložim natančneje. Zadnji dober teden je bilo kaj nekaj strank, ki so nas osebno kontaktirale po sporočilu na FB in smo se za nakup dogovorili preko predračuna. Vseeno sem jaz zadnje dni vedno znova Primoža opozarjala, da je z našo trgovino nekaj narobe, saj mi ni jasno zakaj naročil (kljub temu, da so bila osebno preko sporočila) ni.

Pa smo testirali, Primož  je celo sam nekaj kupil s kartico in stran je delala. Celo svojemu bratu sem naročila naj nekaj kupi. Stran je delala. Nakar mi stranka včeraj piše, da ne bo sodelovala v nagradni igri z Malinco, češ, nima nikoli sreče in se je sama odločila za nakup Kompleta Aktivno s psom. S Primožem sredi največje gneče na plaži v Italiji bulima v telefon in se čudima… »Pa kje za boga je to naročilo?«. Naročila nikjer. Kličem takoj tipa, ki nama skrbi za IT support (res vsaka mu čast za odzivnost), in glej ga zlomka. Sistemska napaka, poleg omenjenega naročila smo jih našli še cel kup čakajočih .

Test “živčkov”

»Kristus….sej ne vem ali se naj razjočem, jezim, skačem v luft…«….sem se prijela za glavo, ko nama je Jernej po telefonu povedal novico. Kljub nedelji in vrvežu na plaži okoli mene, sem poiskala miren kraj in začela klicat stranke, ter se jim opravičevat v dno duše, in jim razlagat kaj se je zgodilo. Pozitivna stran tega, da me vsaj nobena ni nadrla, češ kaj jo kličem v nedeljo….in, da so vsi nekako razumeli.

Mislim…pa sej ne, da se s Primožem na trepalnice mečeva za servisiranje vsake stranke, da bi ja, čim prej spakirali paket, bili noro odzivni, pol pa dobivaš naročila in sploh veš ne da obstajajo….hahah resno?

Na srečo se je vse dokaj v redu izteklo. Upam no. Pač pustimo podrobnosti, da Italijani v primerjavi s Hrvati res niso najbolj gostoljubni. Ampak to je morda za kakšen drug blog.

The post Vikend, da te kap – uživancija in stres appeared first on Conor's Adventure.

Ste se kdaj spraševali o ozadju nastanka kakšnega produkta, ki ga uporabljate? Kako nastane večbarven sladoled ali kakšen drug vam najljubši pripomoček? Ko sem bila mlajša sem oboževala serijo na kanalu Discovery »How it’s made?«. Vedno me je zanimalo kako so narejeni denimo bonboni, sladoled, čokolada, in najrazličnejši ostali pripomočki itd.

Zato mi verjetno ni za zamerit, da sem bila naravnost očarana, ko sem imela pred leti možnost videt kako priznan proizvajalec montažnih hiš v Sloveniji, podjetje Lumar, le te izdeluje. Ali ko sem par let nazaj spoznala, da sladoled mogoče le ni tako »zdrav«, kot sem sprva mislila . Skratka proizvoden proces mi je bil vedno zanimiv, saj me je zanimalo ozadje določenega produkta.

Ravno zato dajeva s Primožem poudarek temu, da vam brez dlake na jeziku razkrijeva, proces razvoja/izdelave naših izdelkov od totalnega začetka pa do danes. Čeprav ne gre za visoko tehnološke produkte, in naš proces proizvodnje ne jemlje tolikšnega diha, kot zgornji primeri, se v ozadju skriva kar nekaj drastičnih momentov .

Kako zaboga sta dobila idejo po Kompletu Aktivno s psom?

Zgodba je že dokaj poznana, saj jo lahko preberete tudi v opisu na spletni strani »Začetek avanture« . Dajmo tokrat še omenit nekaj manj znanih podrobnosti. In sicer preden je Conor zakorakal v najin dom sem pri takrat izbranem ponudniku pasje hrane Platinum naročila Poskusni paket – Puppy. Zraven sem dobila tudi pasjo torbico za priboljške. Še danes se spomnim, da sem bila torbice vesela, kot da bi bila zlata .

Kasneje se je v praksi izkazalo, da ima slednja en kup pomanjkljivosti. Ampak okej bila je zastonj, plus bila je črne barve. Kar je bil tudi razlog, da se od nje nisem hotela ločiti. Razne pisane variante v pasjih trgovinah mi niso bile niti najmanj všeč. Iskreno… nikoli nisem razumela logike raznih izdelovalcev torbic. Očitno med seboj prav tekmujejo katera bo imela gor več barv. Ampak ok še sreča, da smo si med seboj različni…

Skratka ker se je v procesu treninga (preden smo uradno zakorakali v malo pasjo šolo) izkazalo, da omenjene torbice ni možno nikamor pripet, je Primož razvil prvo verzijo današnjega Kompleta za Aktivne s psom.

Aaa torej ta komplet…to je res vajin razvoj, to ni s Kitajske??

Vprašanje, ki ga naravnost obožujem… Če sem izredno sarkastična. Vedno znova sem presenečena, ko me kdo to vpraša. Ker prvič ne vem, ali ljudje dejansko več niso navajeni, da lahko tudi Slovenci razvijemo nekaj dobrega, ali ker je »Made in China« nekaj vsakdanjega.

Skratka, da to je vse od A-Ž najina ideja, oz. natančneje Primožova. Okej, treba je poudarit, da si je pomagal s starim vojaškim oprtnikom + različnimi vojaškimi torbicami. Da ne bi zdaj kdo mislil, da sva tudi obliko torbice in vsega pogruntala midva.  

Potem ko je Primož sestavil/zašil prvo verzijo kompleta, se je slednja zadeva v pasji mali šoli izkazala za noro praktično. Takratna verzija je sicer vsebovala dve dodatni torbici. Poleg prišite Platinum torbice in torbice za pasjo plastenko, je Primož dodal še torbico za prvo pomoč, ki sem jo uporabljala za povodec (na trening sem hodila z dvema povodcema – klasičen plus 5m, ker smo uporabljali kdaj oba), plus mini torbico, ki je bila super za ključe in kliker. Verjetno ne rabim razlagat, da sem res izgledala kot komandos . Ampak iskreno, še danes se spomnim svetovnega občutka, ko sem imela med treningom vedno proste roke, vse popredalčkano in v sekundi pri roki. Med tem, ko so sošolci imeli polne roke raznih pripomočkov. Ali so nosili s seboj nahrbtnike. Pa po rokah imeli prazne posodice od skute, za hlačami imeli zataknjeno igračko itd.

Praktičnost najine ideje so opazili tudi drugi in posledično sva se odločila, da celotno zadevo razvijeva izdelava, kot se šika. Toda najprej je bilo treba najti nekoga, ki bo to vse zašil, tako kot treba.

Gospa lahko prosim samo skopirate to torbico? Misija nemogoče

V Sloveniji najti nekoga, ki ti bo zašil majico ali hlače. Simpl kot pasulj. Ampak najti nekoga, ki prvič ima mašine za šivanje tehničnega tekstila in drugič pozna pojem »molle sistem zapiranja«. Huh….to pa je skoraj misija nemogoče. Ampak sej vsega se da naučiti a ne? No ali pa tudi ne

Po spletu okoliščin sva naletela na podjetje iz okolice Ljubljane, ki je zmožno šivanja tehničnega tekstila in kjer je lastniku bilu v nulo jasno kaj točno želiva. Očitno mu nisva bila dovolj zanimiva, saj naju je napotil k svoji podizvajalki šivilji iz Gorenjske.

Gospa je bila sicer super prijazna, prijetna duša od človeka, ampak čeprav sva ji skoraj narisala kaj točno želiva, je gospe sistem Molle zapiranja povzročal res grozno težav. Sprva sem bila še nekako potrpežljiva, ko pa tudi v tretji poizkus gospa ni razumela kaj točno želiva, čeprav so bila navodila »skopiraj hrbtno stran te torbice in naredi zapiranje do potankosti isto«….no potem te mine vsa dobra volja in prijaznost. Še sreča, da je z njo večinoma komuniciral Primož.

V tretje gre rado….

Očitno rek v tretje gre rado resnično drži. Po spletu okoliščin sva naletela na tipa, ki je zaslužen, da celotna oprema Conor’s Adventure danes izgleda kot treba. Plus, da ne govorim o njegovi podkovanosti kaj se tiče materialov, različnih komponent itd. Že ko sva prvič zakorakala v njegovo delavnico in ko sem na lastne oči videla kaj je sposoben naredit, kakšne vojaške nahrbtnike šiva, sprav nisem bila najbolj ziher ali on to resno, ali naju zajebava . Gledala sem v nulo dovršen vojaški ruzak in tipa poleg naju ter si mislila, »Shit stari, vsaka čast, če znaš to naredit, pol me ne rabi skrbet za prihodnost Conor’s Adventure«. Edina stvar kaj naju je skrbela je cena, ali si ga bova uspela sploh privoščit. No tudi tukaj je bila gospodiča Fortuna na najini strani.

Glede nato, da se je tip naučil šivanja na Novi Zelandiji, kjer je šival za njihovo vojsko, mu je bilo kristalno jasno kaj želiva, kakšen material bo treba uporabiti, vrsto sukanca, sploh pa mu je bilo res v nulo jasno kaj je to Molle sistem in kako se ga zašije.

Fidlock magnetna zaponka, ki nas je postavila še stopničko višje

»Kakšno zaponko pa želita na pasu«?, naju je vprašal na koncu našega prvega sestanka, ki se je zgodil enkrat konec oktobra 2020. Niti ni počakal, da sva mu odgovorila, ko nama je že kazal, to in ono ter tretjo zaponko, pa takšen in drugačen način zapiranja.

Zdaj tisti, ki nas spremljate redno veste, da se je tukaj zgodil »aha efekt« za razvoj pasjih ovratnic, ki sploh niso bile v planu. To pa zato, ker sej pasje ovratnice in povodce dela danes že vsak. No in ko nama je pokazal magnetno zaponko, nemškega podjetja Fidlock, kjer magnet pomaga pri zapiranju in se pod pritiskom ne more odpeti. No takrat sva vedela. To je to .

Več o vseh bolj podrobnih težavah z ovratnicami drugič. Danes se dajmo osredotočit še na izzive, ki so se dogajali pri razvoju Kompleta aktivno s psom.

Ko najdeš človeka, ki je tako kot ti izredno občutljiv, ko je govora o kvaliteti, sploh pa, mu je šivanje »live«, kot se sam izrazi, potem te morda, za kvaliteto svojih produktov res več ne rabi pretirano skrbeti. Vseeno je bilo do momenta, ko smo 7.4.2020 začeli s prodajo in smo mesec prej rekli, okej, to je to, to je sedaj končni izdelek, bilo še kar nekaj pretresov in tudi napačnih odločitev. Sploh iz vidika kalkulacije oz. zaslužka.

Vse se konča pri ceni oz. času izdelave in največji cenovni fail

Najina strategija s Primožem je bila že od vsega začetka, da sva želela slovenskemu trgu ponuditi nekaj takšnega česar pri nas še ni. Sploh iz vidika materiala. In ko je govora o kvaliteti, le ta zahteva tudi svojo ceno. Kar 90% vseh naših uporabljenih materialov je namreč primernih za uporabo v ekstremnih razmerah (npr. vojska, alpinizem). Čisto vsaka naša komponenta, pa najsi gre za D-rinko, neko plastično komponento, gurtno za ovratnico ali zgolj navaden sukanec je skrbno izbrana.

Ampak to ne pomeni, da ne delamo “failov”. Eden izmed naših večjih failov kaj sva ga naredila se je zgodil pri torbici za pasje priboljške . Tisti t.i. poklopec, ki zapira enega izmed žepkov, nama je »požrl« ogromno marže. S tipom, ki nama šiva smo namreč prepozno uskladili cene (bojda vzame precej časa, da ga naredi) in, ko je bil produkt že v fotkanju smo šele ugotovili, da je izdelava z vsem materialom precej draga. Posledično sva sicer mogla tik pred začetkom prodaje ceno torbice malce zvišat, če ne bi kot pravijo za Kitajce, midva delala za pest riža .

Gratis torbica za žogico, totalen fail

Ob nakupu pasje torbice za plastenko prejmete gratis pasjo plastenko. Ob nakupu pasje torbice za priboljške prejmete gratis vrečke za kakce (spodnji žepek). »Pismo, kaj bi lahko ponudila gratis ob nakupu večnamenskega pasu?«, sva se spraševala s Primožem. Pa je padla ideja s torbico za žogico…. Aham, do trenutka ko jo je najin dobavitelj zašil in smo ugotovili, da je časovno totalno potratna izdelava . Nekaj kaj je bilo v planu, da bi dajala gratis, je stalo skoraj isto kot produkt, kjer bi omenjeno zadevo dobil. Žal, zaenkrat še nisva Karitas .

Zakaj niste razmišljali o telefonu?

Vprašanje, ki je poleg tistega, da je Komplet iz Kitajske najbolj pogosto. Dragi moji….verjemite na zobe smo se metali vsi trije (s tipom, ki nam šiva) in povprek ter počez iskali rešitev in odgovor na vprašanje »Kam zaboga dati telefon na pasu?«. Brez uspeha.

Hudič je, ker danes telefoni niso več velikosti Nokie 3310 in z ovitkom vred merijo nekje v povprečju 16,17 cm. Zdaj k temu dodajte še kakšen cm viška za šivanje (robljenje) in naša torbica za priboljške, ki že nasploh ni ravno med manjšimi, bi morala biti še večja. Sama, ki sem totalen navdušenec nad zadevami »Vse v enem«, verjemite ni bilo ravno prijetno pri srcu, ko sem mogla priznati poraz, da enostavno ne moremo razviti torbice, ki bi zadovoljila čisto vse potrebe .

Ampak to seveda ne pomeni, da o problemu »Kam dati telefon ne razmišljamo«. Torbica za telefon je praktično že razvita. V roku dobrega meseca dni se jo bomo natančneje lotili testirat in upam, da jo damo na trg čim prej .

Prihodnost, načrti….

Generalno gledano je bil razvoj Kompleta Aktivno s psom precejšen užitek. Mogoče kdaj drugič bolj podrobno o raznih malenkosti, ki sem jih sicer tekom mojega enoletnega pisanja odkar pišem blog že omenjala. S tem mislim ogromno količino stresa, ki sva ga doživljala s Primožem ko je govora o logistiki, nabavi primernega materiala itd.

Ko danes pogledam nazaj in vidim, kakšen je bil čisto prvi pas, pa ko imam sedaj poleg sebe na mizi ono varianto od šivilje številka dve in to kaj prodajamo danes, kar kipim od ponosa. Še lepše je prebrati komentarje, mnenja, feedback ljudi, ki nam zaupajo in Komplet aktivno s psom tudi kupijo ter so z njim res zadovoljni. Če se tudi ti želiš pridružiti zadovoljnim uporabnikom, te vljudno vabim v spletno trgovino, sem.

The post Ozadje nastanka Komplet Aktivno s psom appeared first on Conor's Adventure.

Solze mi tečejo po licih…Mešanica sreče, pa tudi precejšnjega stresa pomešanih z besedami, ki mi odmevajo v glavi. »O moj bog kaj nama je uspelo narediti v zgolj letu dni, odkar je Conor zakorakal v najino življenje?«.

Že sem se hotela lotiti pisanja, ko mi je zazvonil telefon. Iz znane medijske hiše me je klicala novinarka s vprašanjem po gostovanju v oddaji. Skoraj sem spustila telefon, ko se je predstavila od kod kliče. Snemanje imamo naslednji teden.

V tem tednu se nam obeta sodelovanje v nagradni igri z enim izmed bolj uspešnih slovenskih podjetij v zadnjih letih pri nas. Sploh ženske ga zagotovo poznajo.

Prav tako nas je pred tedni kontaktiral novinar enega izmed slovenskih časnikov. V prihodnje smo zmenjeni za intervju oz. članek. Aja skoraj bi pozabila obisk novinarke iz Radia Koper, prejšnji teden…

Kot pika na I vsemu, nama je uspelo priti v fizično trgovino. Ja dragi moji, od danes naprej lahko naše izdelke kupite v fizični trgovini v Domžalah, v trgovini Kosmatinčki na Rojski cesti 18d.

Iskreno ne dojamem. Stvari se tako hitro odvijajo. Poleg vsakodnevnih obveznosti za Conor’s Adventure, ki zajemajo prodajo, pakiranje in vse marketinške obveznosti. Priznam redko se ustavim in pogledam nazaj.

230 strani emocij, spominov, iskrenih izpovedi….

Ko pogledam kje sva bila pred letom dni. Ko v Wordovem dokumentu, kamor pišem blog »poskrolam« nazaj, mi oči spet zalijejo solze. 230 strani sem že popisala. 230 strani iskrenih izpovedi o vzgoji psa, o izzivih, težavah, uspehih. 230 strani opisovanja nastanka pasje znamke Conor’s Adventure, vseh logističnih in razvijalskih problemih, pa veselju, ko sva končno našla pravega dobavitelja opreme, ki nama vse to šiva….

Čeprav sem se leto dni nazaj v mojem prvem blog zapisu (tukaj) spraševala ali bom kot popoln zelenc in začetnik zmogla vzgojiti belgijca, sva s Primožem zraven še razvila svojo pasjo blagovno znamko, ki trenutno premore 12 različnih pasjih produktov, v razvoju in načrtu pa jih je še vsaj enkrat toliko. Niti v najhujših sanjah si ne bi takrat predstavljala, da je sploh možno. Da bova nekoč midva tista, ki bova novo pečenim pasjim staršem (skozi najino izkušnjo) probala reševati probleme pri iskanju kvalitetne opreme za vzgojo in šolanje psa. Conor je v tem času že skoraj odrasel belgijec, ki je zrasel v izredno nežnega, cartljivega in niti malo »groznega« psa.

365Xx HVALA

Seveda pa tukaj kjer sva oz. smo danes, po vseh neprespanih nočeh, sekiranju, joku, zdravstvenih težavah, skakanju od sreče, prodanih preko 200 produktov Conor’s Adventure v zgolj dobrih dveh mesecih, ne bi bili brez VAS. Brez vas, ki nas redno in vztrajno berete, podpirate, sploh pa verjamete v nas in v našo iskreno, avtentično zgodbo.

365x HVALA  in na naslednjih 365 dni!

The post Solze sreče za leto dni in začetek prodaje v trgovini Kosmatinčki appeared first on Conor's Adventure.

Pasja dlaka in hrana imata ogromno skupnega. Zadnje tedne, ko smo se začeli malce bolj svobodno gibati po državi in je situacija na trenutke celo podobna normalnemu stanju pred Corono, sem nehote začela opažat, da se ogromno ljudi »vpiči« v dlako, kožuh našega kosmatinca .

»Joj kako ima sijočo dlako«. Ali pa »Wau ima mehko dlako« so komentarji, ki jih je bilo zadnje tedne pogosto slišati, ko smo s Conorjem hodili po Sloveniji. Vedno sva se s Primožem zgolj vljudno zahvalila, ne meneč se za t.i. vzrok. »Jah, pač ima lepo dlako, očitno nekaj že delamo prav«, sem si mislila.

Šele danes, ko smo s Conorjem zakorakali v nam najljubšo pasjo trgovino in je bila lastnica trgovine povsem očarana nad mehkostjo dlake, mi je kapnilo na pamet, da je kriva hrana. Mislim halo… Veš ono, ko so ene stvari tako logične in jasne, da jih včasih skoraj malo pozabiš . Ja vem, čudno, ampak v moji na trenutke zmešani glavi se tudi to zgodi. Skratka, valda, da ima pes vrhunsko dlako, če včasih je skoraj bolje kot midva .

Zakaj ima Conor tako sijočo dlako?

Tako, kot za ljudi izgled kože, las in nohtov o našem zdravju marsikaj pove, je tudi pri psih podobno. Verjetno je jasno, da če ima kuža lep svetleč kožuh, je bolj kot ne zdrav . Zdaj kako doseč, da bo imel tvoj kosmatinec lepo in mehko dlako kot naš Conor? Okej v prvi vrsti naj spet poudarim, da nisem veterinar in ne kinolog. Da to kaj povem/napišem so zgolj moje laične izkušnje in znanje iz prebranih člankov. Oz. od določenih oseb, ki meni na določenem področju predstavljajo avtoriteto in jih zato globoko spoštujem.

Skratka, še preden je Conor sploh zakorakal v naš dom sem si dala duška pri iskanju primerne hrane za pasjega mladiča. Že takrat sem izbrala kakovostno briketirano hrano Platinum, ki se je izkazala za dobro izbiro. Do trenutka, ko sem se nehote srečala z ozadjem in razliko pridelave peletov in briketov ter ugotovila, da slednja izbira morda le ni najboljša. Zakaj je tako, sedaj tukaj ne bi spet na dolgo in široko razglabljala, saj sem o tem napisala že ogromno blog zapisov (tukaj in tukaj) in celo en dokaj poglobljen (za nekoga, ki ni šolan v tem – da se razumemo ) članek z naslovom Briketi ali hladno stikaski peleti?

Kakšna je razlika med peleti in peleti?

Torej prva za moje pojme pomembna točka pri zdravju vašega psa je seveda izbira primerne hrane. Če nimate primernega znanja, da bi slednjo pripravljali sami, potem vedno znova priporočam hladno stiskane pelete Naturavetal. Danes o njih niti ne bom na dolgo govorila, zgolj par dejstev bi rada izpostavila, ker mi ni vseeno.

In sicer zadnje čase, opažam, da je na trgu poplava različne suhe hrane. Okej eno so briketi, drugo pa peleti. In ravno slednji postajajo za moje pojme vedno večji problem. V pasjem svetu nekako velja, da so peleti pač boljši kot briketi – zaradi načina proizvodnje. Noben pa se ne vpraša zakaj je to tako, kot je?

Okej, če je večini ljudem jasno, da pljučna ne more stati isto kot goveje rebro oz. meso za golaž, zakaj se potem noben ne vpraša zakaj stane žakl enih peletov 40 € in žakl drugih 60 €? Mislim sej ni treba dosti, zgolj vzameš deklaracijo enih in drugih in odgovor leži na dlani . Če je bistvo hladno stiskanih peletov ohranjanje čim več vitaminov in mineralov v pasji hrani, naj mi nekdo pove zakaj za boga je potem na določenih znamkah peletov cela četica vseh živih dodatkov umetno dodana? Če je zadeva narejena tako kot mora biti (na nizkih temperaturah okrog 42 stopinj), potem verjetno ni potrebe po nobenih dodatkih ali?

Domače pripravljena pasja hrana zmaga

Da nadaljujem, niso zgolj peleti krivi, da ima Conor tako lepo dlako. Saj slednji sestavljajo zgolj dobro polovico njegovih obrokov. Zvečer dobiva naš kosmatinec celo paleto živil v obliki doma pripravljene pasje hrane. Za vso moje dosedanje znanje se lahko v največji meri zahvalim dobri prijateljici veterinarki Maji Turk, ki je specializirala pasjo prehrano (pa sej je specializirala še ogromno drugih stvari, samo priznam vedno znova pozabim, ker je ženska iz vidika pasjega zdravja enciklopedija na dveh nogah ).

Torej odkar poznam Majo se ji Conor lahko zahvali, da izgledajo njegove pasje sklede precej pisane.

• Na večernem meniju se tako znajdejo sardelice, govejo mleto meso, govejo meso, piščančji hrbti, piščančji vratovi, drobovina, zmešano z različno solato (izredno na malo narezano, če ne gospodič ne poje ), rdečo papriko in korenčkom (kar gospodič obožuje),bučke, občasno se znajde tudi kakšna hruška ali jabolka, tudi maline.
• Žal zadnjih 14 dni banan več ne jemo (kdo bi vedel zakaj ).
• Nekajkrat tedensko večerjo popestrimo z jajcem, čeprav Maja svetuje, da le to na hitro pokuhamo, priznam jaz to vedno pozabim .
• Kot piko na I mu 3-4x tedensko privoščiva tudi ogromno fajn mesnato govejo rebro, nad katerim se marsikdo zgraža češ »Kaj tako lep kos daš psu?«.

Ampak sej vemo kako to gre a ne? Zadovoljni kosmatinec = zadovoljen lastnik oz. kot sem jaz še malce »prilagodila« zadovoljen, zdrav pes = manj obiskov veterinarja.

The post Pasja dlaka in hrana? Kaj imata skupnega? appeared first on Conor's Adventure.