Tako pa sva tudi midva s Primožem in Conorjem na čelu dočakala težko pričakovan dopust, ki bo prvič v mojem življenju malce daljši. Namesto tedenskega oz. klasičnih 14ih dni, sem se nekako uspela prepričat, da si dajva letos…malce privoščit in oditi na »oddih« za tri tedne. Sprva se mi je kot novo pečeni podjetnici zdela ta zamisel izredno neodgovorna, češ »Kaj si nor ti malo, ravno sva na noge postavila Conor’s Adventure, sedaj pa naj grem za takooo dolgo na dopust?«, sem vprašala zaročenca dober mesec nazaj, ko je prvič prišel s to idejo.

Ampak, ko sem nekako uvidela, da na dopustu nisva bila praktično NIKJER že eno leto (brez kakršnega koli vikend oddiha), in, da so tudi moje baterije že nekaj mesecev konstantno na minimalni »napolnjenosti«….Potem ugotoviš, da res potrebuješ konkreten oddih. In, da morda ideja o treh tednih prvič v mojem življenju niti ni tako zelo slaba…

Najprej odklop in ležanje na plaži….v kraju Rtina….

Nekako tako sva planirala prvih nekaj dni najinega dopusta. Popoln odklop in ležanje na plaži s kakšno dobro knjigo v roki in občasnim norenjem ter čofotanjem s Conorjem. Nastanjeni smo bili v čudovitem penzionu Villa Rosa v kraju Rtina, par kilometrov naprej od otoka Pag. Če pozabimo na začetno izredno slabo izkušnjo s sobo, ki smo jo dobili prvo noč, so bile preostale štiri noči (bivali smo od torka do sobote) fantastične. Če imate psa, toplo priporočam, saj so dobrodošli povsod. Tako na čudoviti plaži penziona, kot v jedilnici, skratka nikjer ni bilo s Conorjem nobenih težav.

Prve dni najinega bivanja sva želela malce raziskat otok Pag, ampak sva se zavoljo precejšnje vročine in Conorja, ki mu je jezik molel skoraj do tal, vdala. Na najino srečo, sva se že takoj v torek (še preden sva se sploh namestila v penzionu), ustavila v kampu Straško in preverila ali govorice o prelepi pasji plaži res držijo . Kljub temu, da nisva bila gosta kampa, so nas brez problemov spustili noter. Tam pa pravo presenečenje…Priznam, bila sem fascinirana nad naklonjenostjo kampa do psov. Da sploh ne govorim o prelepi pasji plaži, ki celo premore kar nekaj sence….Najbolj sem bila navdušena nad pravo pasjo umivalnico, kjer sva lahko Conorja po morskih vragolijah stuširala. Psi so v kampu dobrodošli tudi v vseh barih, kjer jim natakarji ponekod celo brez, da izrecno prosiš, prinesejo svežo vodo.

Kamp Straško in psi – sedi 5, Kamp Šimuni, ne hvala…

V sredo sva želela podobno kot kamp Straško, preverit kako je s psi v kampu Šimuni. Za drugo leto planirava, da bi za kakšen teden najela mobilno hiško, saj so naju v kampu Straško povsem navdušile….

Kljub temu, da je marsikomu kamp Šimuni lepši kot Straško, sva bila nad odnosom do psov razočarana. Če imaš psa, se v dotičnem kampu počutiš ko »zadnje kotalo« sem zgroženo komentirala Primožu, ko sva prišla na t.i. pasjo plažo. SLednja je bila z ograjo (kot da smo kužni), ločena od ostalih, kjer se je na vročini pod senčniki stiskalo nekaj kosmatincev. Pustimo podatek, da ima omenjen kamp kar nekaj kilometrov plaže in za pse jo je namenjeno mogoče 10%! Oprostite, ampak meni je to absurd. Sej pravim, kot da smo lastniki psov kužni, oz. smo manjvredni… Nad tem sem se zgražala že lani. Sej razumem, da vse plaže, sploh kakšne »fancy« mestne res niso primerne za pse. Da pa so ponekod tako apriori proti, oprostite tega pa ne razumem. Ponekod se mi zdi, da najprej zapičijo ogromno tablo s prepovedanim psom, potem pa se lotijo »zasilnega urejanja« plaže…pač žalostno…

Seveda sva se s Primožem nemudoma pobrala iz kampa in se odpeljala par kilometrov naprej ponovno v Kamp Straško. Tudi tokrat so nas brez problemov spustili noter, kjer smo preostali del popoldneva ponovno izredno uživali, sploh Conor. Celo prvič v življenju se je spoznal s SUPom , nad katerim pa ni bil ravno najbolj navdušen… Kljub temu, da obožuje vodo, se logično še vedno najbolje počuti na trdnih tleh.

Tudi belgijca se da preterat in spet en »fail«

Ena izmed verjetno večjih zablod oz. naivnosti, ki jih lastniki psov (sploh taki, ki imamo prvič psa) mislimo je, da »pes že sam ve kaj je za njega dobro oz. kdaj ima dovolj« .

Lani sem se v mali pasji šoli naučila, da psa ne smeš nikoli samega pustit ležat na soncu, češ, sej, če mu ne bo pasalo, bo že sam šel v senco. Napaka. Bojda se je že nekajkrat zgodilo, da je prišlo tudi pri takšnih psih, ki so »prostovoljno« ležali na soncu do vročinskega udara.

No podobno je z gibanjem. Naivno misliti, da ti bo pes sam pokazal, ko ima dovolj, denimo plavanja, je zmota . Tako se je nama s Primožem zgodilo v petek, ko se je Conor pozno popoldne po nekaj dnevnem norenju po vodi in plavanju ter verjetno še nasploh zaradi vročine in vsega kaj morje prinese s seboj….samo ulegel. Sama sem itak zagnala cel vik in krik, češ kaj je s psom narobe? Pa kako sva lahko bila tako neumna, pa če res gre samo za utrujenost, da ni kje kaj hujšega z njim itd… Glede nato, da je imel normalen apetit, normalno odvajanje, samo zgledal je kot cota, brez kančka energije, sva boščka očitno res preterala . Vemo za naslednjič, da tudi belgijci niso »vsemogočni«, kot se to tako rado poudarja .

Slapovi Krke, ki jih tudi v tretje nisem videla…

Naslednji dan, v soboto je bil Conor spet stari »navihanec«. Oddih v penzionu Villa Rosa se je žal bližal h koncu in sledil je premik. Tako kot lani smo se podali na jug Hrvaške k izlivu reke Neretve v kraj Blace.. »Letos pa si želim pod nujno ogledati Slapove Krke, pa še Conor je že dovolj star in mu hoja do tja ne bo prenaporna«, sem rekla Primožu nekaj tednov nazaj, ko sva planirala celoten odpust.

Očitno v tretje pri nama tudi ne gre, saj smo do kraja, kjer se parkira avto in se nato, do slapov nadaljuje peš prišli okoli 12ih. Zaradi vročine se nama je zdelo malce »nehumano« (za Conorja) hoditi po največji vročini do par kilometrov oddaljenih slapov. Res je, da bi si slapove lahko ogledala tudi z ladjico, ampak na koncu sva se ponovno odločila za poležavanje ob reki Krki . Že lani sva odkrila prečudovito plažo (nasproti kraja za vstop na ladjico) pod borovci, popolnoma na samem. Sledilo je poležavanje, čofatanje in igra s Conorjem. Kosmatinko je dokazal, da je njegov nivo energije defintivino nazaj, saj je bil vrhunsko razposajen…

Sledilo je pozno popoldansko kosilo v bližnjem mestecu Skradin v tamkajšnji gostilni Bonaca (če ste slučajno tam, NUJNO pojdite, ker imajo božansko morsko hrano ). Nato vožnja proti Neretvi, kjer bomo bivali naslednjih 14 dni…

Se javim še kaj

The post Dopust s psom na otoku Pag oz. bližini appeared first on Conor's Adventure.

Po včerajšnjem večernem pogovoru z mojstrom kajtanja Iztokom, me je celo jutro mikalo, da bi kupil tudi kajt velikost 8, ki je tudi naprodaj . Za vse laike, ki vam tale šport ni blizu; številke kajtov označujejo njihovo velikost (kvadratni metri); večji kot je, bolj je primeren za šibek veter.

Po prihodu na spot izkoristim Pijo, ki je brala knjigo in ji »podturim« Conorja v varstvo. Najdem Pijinega inštruktorja Vinka in že pumpam najino bodočo 8-ko. Itak je kupčija hitro sklenjena, saj je kajt skoraj nov, cena pa je noro ugodna in ga ponosno nesem Piji rekoč: ˝Izvoli tvoje novo prevozno sredstvo˝. Ženska me gleda, kot tele v nova vrata, morda ne ravno navdušena. Predvidevam, da ji ni najbolj všeč, najino zapravljanje za kajt opremo zadnjih nekaj dni.  

Veter končno zapiha in prepričam Pijo, da je sedaj pravi trenutek za preizkus najine nove »mašine«. Šibek veter je idealen za preizkus včeraj kupljenega kajta velikost 12, da o resnično dobrih pogojih, ki se ji nasmihajo (popolnoma prazna laguna) sploh ne govorim. In res….moja draga je dane pogoje odlično izkoristila, saj se čez par minut že pelje »kot vlka«. Celo tako dobro ji gre, da gospodična postane korajžna in začne svoje vožnje podaljševati tudi mimo boj, ki označujejo mejo med kajt spotom in plažo za kopalce.

Celotno dogajanje sprva opazujem izpred bara. Ampak instinkt mi ne da miru, zato si preventivno nadenem trapez (zadeva oz. pas okoli bokov, ki povezuje kajt s športnikom) «za vsak slučaj, če bo novopečena kajterka rabila asistenco«, si mislim. In kot pričakovano Piji kmalu za tem, z glasnim pokom, kajt strmoglavi v vodo. Onstran boj, pred plažo za kopalce. ˝Mhm…zdaj smo pa tam, kjer ni muh˝, si rečem in se počasi premikam proti njej (cca 200 m stran). Moj počasen premik se v trenutku spremeni v olimpijski šprint po plaži, ko vidim, da Pijo kajt vleče na suho, direktno proti eni in edini koreniki na kilometer dolgi plaži. Hvala bogu uspem zadevo rešiti, preden najin še ne 24ur star kajt spusti dušo na dalmatinski koreniki.

Conor je bil med tem časom sam v senci pred barom. Kot običajno, se ostali ljudje težko uprejo skušnjavi, da se ga ne bi dotikali. Zato je žal, včasih tudi malo bolj na ostro potrebno zabrusiti »vsiljivcem«…˝don´t touch the dog˝. Bi pa se na tem mestu rad res iskreno zahvalil družini iz Ljubljane (sosedi v apartmajih), za čuvanje mladiča, ko sva bila oba s Pijo v vodi.

Zvečer smo zaključili s tuna steakom pri lokalnem gostincu. Conor pa se je do danes že lepo navadil na večerno samoto na balkonu.

The post Končno tudi Pija kajta 😍 (by Primož) appeared first on Conor's Adventure.

Aleluja….kaj pa čudovita jutranja budnica, ko naju je z veliko škatlo v roki presenetila lastnica apartmaja Ana . Prišla je hrana za Conorja, kar pomeni, da naš dopust podaljšujemo do torka. Vsaka čast Platinum Hrvaška za res hitro dostavo na popolnoma drug konec Hrvaške .

Dopoldne smo preživeli delovno-sproščeno; če se nisva ukvarjala z najinim FB in Instagram profilom ter urejanjem spletne strani (pismo precej smo zadaj z objavami), sva se igrala s Conorjem oz. sva vadila različne vaje poslušnosti. Kaj se najine spletne strani tiče… ne vem ali je bilo res pametno iti »live« tik pred dopustom, saj nama tukaj »primanjkuje« časa…oz…sej veste kako je vse skupaj na dopustu in potem hitro izpadeš neresen, če nisi ažuren na svojih spletnih platformah.

Današnje vreme je bilo iz vidika kite-anja mrtvo, torej brezvetrje. »Aleluja, končno malo pavze, oddiha od vetra in mivke ter spoznavanje ostalih morskih kotičkov«, sem si mislila, ko je Primož razočarano ugotovil, da danes le ne bo nič.  

Odpravila sva se v bližnjo vasico Duba, kjer smo zadnjič opazili kar nekaj lepih plaž. Ob prihodu sva najprej zagledala ogromen znak s prepovedanim psom. »Hudiča, pa kaj je totim Hrvatom? Kaj se grejo isto gonjo proti psom, kot pri nas v Sloveniji?«, sem se jezna vprašala, ko sva se ozirala za plažo, kjer bi bil Conor dobrodošel. Ne razumem tega, res ne. Ok, eno je, da gre za lepo, urejeno hotelsko ali mestno plažo, kjer se strinjam, da pač psi nimajo kaj za iskati. Ampak ne. Tukaj praktično bogu za ritjo, je na vsaki obali, ki ima nekaj lepših skal in kamenčkov, da se pri poti v vodo glih ne razbiješ, velik znak s prepovedanim psom.

»Primož, kaj obstaja kje kaka plaža, ko so otroci prepovedani?«, sem jezno zaklicala zaročencu. Da se razumemo otroke imam rada, ampak ne pomnim, da bi bila na plaži, kjer ne bi bilo cviljenja, dretja ali joka otrok. A to pa nobenega ne moti? Da o lulanju in kakanju v vodo (da tudi to sem že videla) sploh ne govorim. Kolikor mi je znano psi ne lulajo v vodo, še manj pa kakajo ali?

Sva se znašla po svoje in vljudno vprašala fanta, ki je pobiral parkirnino in »špilal tamkajšnjo gazdo«, ali vseeno smemo s psom na bližnjo plažo. Ko sva mu razložila, da je še mladič in vzgojen, je privolil. Sedaj je bilo vse na Conorju, da bo res priden, kot tudi na drugih ljudeh, da se ne najde »neko tele« (se opravičujem izrazu), ki bi ga pes pač motil. Da se razumemo…tudi mene izredno motijo nevzgojeni, nesocializirani, bevskajoči psi. Nimam pa nič proti mirnim, vzgojenim psom, ki jih dostikrat sploh ne opaziš. Conor je na srečo spadal v drugo kategorijo in je dan na plaži minil mirno in sproščeno.

The post Podaljšujemo dopust in kje za boga se je psu na Hrvaškem sploh dovoljeno kopati? appeared first on Conor's Adventure.

Woohoo kaj pa resnično vrhunska izkušnja v šoli kajtanja? Iskreno…nisem si mislila, da me je možno tako hitro ponovno navdušiti nad tem športom. Kot že rečeno, sem lani v Egiptu dobila precejšen strah in me je želja po učenju minila. Zgolj Primoževi vztrajnosti se lahko zahvalim, da je v meni spet prižgal »ogenj« oz. željo po učenju….aja pa seveda tudi svojemu inštruktorju Vinku. Slednji si je resnično vzel čas in mi osnove kajtanja približal tako, da bi ga še osnovnošolček razumel.

In kaj je vmes počel Conor? Čeprav je bilo precej vetrovno in niti malo vroče, je pes večino časa prespal v senci v zavetrju. Imel pa je tudi družbo, ampak tokrat ne najino…, saj je Primož kajtal, jaz pa sem se učila. Zadnje dni sva s Primožem spoznala simpatično kajtersko družino in njihovi otroci so seveda navdušeni nad najinim kosmatincem. Sprva sva bila proti, da ga kdor koli drug boža, ampak, ko smo preživeli praktično celo nedeljo, vključno z večerjo skupaj, sva se včeraj odločila drugače. Glede nato, da se bomo družili verjetno cel preostali dopust, se nama ne zdi nič narobe, da ga občasno božajo in navsezadnje, ko midva kajtava malce popazijo nanj. Nasprotno… celo super se nama zdi, da se bo Conor navadil tudi na otroke (sama jih nimava). Prav tako je prav prisrčen občutek, ko vidiš kako sta otroka Tarja in Urban navdušena nad njim…no pes pa prav tako nad njima . Toliko o tem kako belgijci bojda ne marajo otrok…pa smo še en »mit« uničili….hahaha…

Kljub temu, da verjetno ni slabo iz vidika socializacije, da je pes izpostavljen različnim ljudem, različnih starosti, pa mora nekje vseeno biti meja (logično!!). Žal sva to tako imenovano »mejo« opazila oz. jaz sem jo na lastnih rokah začutila, malce prepozno. Zvečer smo odšli z omenjeno družbo na večerjo, Conor je šel seveda zraven in kljub dejstvu, da sem ga pred tem »zlaufala« na plaži (igrala in lovila sva se z žogico) je bil nemiren. Ga peljem med večerjo na sprehod, češ morda mora na malo oz. veliko potrebo, pa pes živčno ovohava okolico in začne v enem trenutku nekaj jesti. Odreagiram v sekundi (čeprav poskušam biti vedno kar se da pozorna na stvari na tleh) in mu želim odpret gobec, on pa začne cvilit kot zmešan in grizt. Greva naprej in situacija se čez par minut ponovi, razen, da tokrat grize in cvili še glasneje, ko mu želim odpreti gobec. Žal je moja desna dlan med tem »fasala« kar precej ugrizov. Priznam…v enem trenutku sem bila pošteno jezna nanj. Češ kaj mu pa je. Sej pa ve, da mi mora pustiti odpreti gobec »praktično kdaj se mi sprdne«.

Kasneje sva se s Primožem pogovorila okoli situacije in prišla do epiloga, da je bilo danes vse skupaj zanj preprosto preveč. Na plaži je bil precej sam (v senci in z vodo na razpolago), saj sva midva bila ogromno časa v vodi. Skoz so mimo njega hodili tuji ljudje, tukaj so potem še otroci, pa seveda veter in pesek v zraku, pa kljub senci visoke temperature…pa smo tam; pri živčnem psu, ki ima vsega poln kufer. Bova popravila v prihodnje .

The post Conorjeva trma in ponovno učenje kajtanja appeared first on Conor's Adventure.

Čeprav sva s Primožem na Neretvi že od četrtka, se še nisem opogumila, da bi se spravila kite-at. Žal sem si lani v Egiptu pridelala nekaj slabih izkušenj in posledično tudi straha, zato ne morem ravno trditi, da sem letos ne vem kako navdušena nad tem športom. Popolno nasprotje je Primož, ki poskusi praktično vsako uro izkoristiti za obnavljanje svojega (že nekoč pridobljenega) znanja.

»Glej, ti boš vsak dan kite-al in probal svoje znanje čim bolje izpilit, potem pa boš mene naučil, okej?«, sem mu predlagala pred odhodom na dopust, saj sem globoko v sebi vedela, da za učenje potrebujem človeka, ki mu res noro zaupam. Plus nekdo mora navsezadnje tudi paziti na Conorja…pač nisva več samo midva…haha kaj se pač menimo. Ampak Primož ne bi bil Primož, če ne bi naredil vedno nekaj po svoje in tako se je brez moje vednosti z učiteljem kajtanja Vinkom dogovoril, da se me na novo nauči kajtat. Preden nadaljujem, naj omenim, da sem bila lani v Egiptu deležna hitrega in izredno polovičarskega tečaja, kjer so kar nekaj osnov pozabili naučiti oz. povedati. Prav tako sem zaradi slabe izkušnje (blaga poškodba gležnja) razvila precejšen strah.

Torej, da nadaljujem…prideva na kite spot »Aja Pia, nekoga moraš spoznati, pridi, upam, da ne boš jezna name«, mi je Primož zaklical čez ramo, med tem, ko je mahal enemu moškemu pri baru. Priznam Vinko je naredil precejšen vtis name, zato Primoža kasneje nisem »zadavila«..skratka z učenjem oz. bolje rečeno s prebijanjem ledu začneva v torek. Glede na videno ima tip res potrpljenje s tečajniki in uči izredno počasi, natančno, sploh pa zelo »ziher« …bomo videli.

Conor se je v tem času ponovno prelevil v »kopača«. Aja sem slučajno že omenila, da sumiva, da je bil najin pes v prejšnjem življenju krt, ali rovka? Nor je na kopanje lukenj. Kje je možno bi on nekaj kopal, iskal…tako, da si lahko mislite kako je to izgledalo na peščeni plaži. Denimo v kotu bara je skopal luknjo, sicer sva pravi čas opazila in urgirala…pa vendar..haha .

Se je pa ponovno izkazal kot izredno potrpežljiv in priden kuža. Niti malo ga ni motilo, da smo praktično celo popoldne preživeli na kite-spotu. Preprosto se je zleknil pod mizo v kotu bara in večino časa prespal….hja…do trenutka, ko je k njemu nenadoma »skočila« okoli dve leti stara punčka. Psu valda ni bilo čisto nič jasno, kaj za boga, bi mala sedaj rada, ko ga je začela »vlačiti«. Ker sva se s Primožem ravno pogovarjala z znanci, nisva takoj opazila »napada« tamale na Conorja, ampak sva urgirala šele, ko je tamala bila že praktično na njem. Hitro sem preventivno pomirila Conorja, da ne bi začel lajati ali v igri celo grizti, v tem času pa so bili tudi starši tamale že pri nama.

Iskreno mi ni jasno kako lahko otroka tako spustiš izpred oči. No isto bi lahko rekli za naju, češ zakaj nista to preprečila? Ampak naj razložim, da sva Conorja umaknila v kot bara, bil je zavezan in izredno miren. Ne želim si predstavljati kaj bi bilo, da je pes star denimo 2 leti, sicer vzgojen, socializiran, pridno spi in nenadoma vanj »uleti« mali otrok. Pes kljub temu, da je zavezan, najprej zarenči (opozori), nato ugrizne in kaj potem? Kdo je kriv? Verjetno pes ali? Kljub temu, da je bil zavezan, je vzgojen in socializiran….nima pa neomejene potrpežljivosti in visokega praga bolečine. Noben verjetno ne bo okrivil popolnoma neodgovorne starše, ki pustijo otroka, da »leta« okoli ….pač to se mi res ne zdi prav.

The post Izredno bližnje srečanje z otrokom in spet tečaj kajtanja?? appeared first on Conor's Adventure.

Sem že omenila, da sva s Primožem noro ponosna na svojega psa? To, da je priden in neproblematičen kuža, ponavljam že skoraj kot pokvarjena gramofonska plošča. Upam, da s pretirano hvalo nisem že na skrajnem robu vzdržnosti in vas zaradi tega še nisem odgnala.

Ampak…sej verjetno poznate tisti dober občutek, ko se za nekaj res trudiš, v našem primeru je to pač ukvarjanje, delo in trening s psom…no skratka in kot popoln začetnik (torej jaz) in malce bolj izkušen (Primož) poskušaš narediti čim več stvari prav in kar se da malo narobe…in potem vidiš res top shit rezultat, da ti torej kljub tvoji »zelenosti« nekaj ratuje in si očitno na pravi poti. Če ne drugega sedaj malce bolj razumem vse tiste od ponosa kipeče mamice, ki se tako rade pohvalijo z nadarjenostjo in sposobnost svojih otrok.

Jap…res jih v nulo razumem, tako sem se namreč jaz počutila pozno popoldne, ko sva z izredno fokusiranim (name) Conorjem hodila po peščeni plaži oz. kite spotu (tako se reče plaži, kjer se kajta) ljudje pa so naju gledali (da, res so naju…ni se mi samo zdelo) in komentirali v stilu »Vau kakšen lep pes«, ali pa »Joj ni to belgijski ovčar? Glej ga kako je lep«. Čeprav sem sama, ko delam s psom izredno fokusirana nanj in okolice praktično ne opazim, no razen potencialno motečih dejavnikov, pa zelo dobro slišim kakršne koli komentarje. Verjetno je jasno, da sem zrasla kot žirafa, ko sem zaslišala takšne pohvale .

Ampak…iskreno niso bile pohvale tisto, kar me je naredilo izjemno ponosno (da sem se v sebi začela napihovati kot ona riba napihovalka). Najbolj razveseljujejoče je bilo dejstvo, da je pes res VSE moteče dejavnike v nulo ignoriral.

Sprva, ko sva prišla na plažo sva se najprej sprehodila okoli, opravila malo/veliko potrebo in nato čakala Primoža, da končna s kajtanjem. Pes je v enem trenutku pokazal izjemno zanimanje za delo/trening, pa sem si rekla, »Okej, pa ga dajmo malo zamotit, plus izjemno dobra priložnost, da na koncu še vadiva odpoklic na spuščenem povodcu«. Pa sva začela in malecki se je res noro dobro odzival, »sedi«, »platz«, »up«, »čakaj«, tudi »poleg« in celo »glas«(lajanje) brez kakršnih koli težav. Kljub temu, da so mimo naju hodili ljudje, ga klicali s cmokanjem, tleskanjem….Conor ignore in fokus name. Glede na res dobro odzivnost psa, plus ker vseeno ni bilo spet toliko ljudi, ali kakršne koli druge »nevarne situacije«, sem se odločila, da ga spustim iz povodca in še malce povadim odpoklic ter čakanje. Noro. Pes je sedel na eni strani plaže, čakal na moj ukaz »pridi«, brez da bi sploh trznil na moteče spet »cmokajoče in tleskajoče« odzive. (Samo pismo…nekateri ljudje so res izjemno fascinantni, ko vidijo, da nekdo trenira s psom, ampak neee…oni še kar kličejo psa k sebi in spuščajo 101 čuden glas.) Nato sva se lovila in se sprehodila (brez povodca) vzdolž plaže, brez kakršnih koli težav. Pes je na ukaz pritekel skorajda takoj.

K Primožu, ki je vmes ravno zaključil s kajtanjem sem se vrnila ponosna kot pav in z nasmehom do ušes. Edino žal mi je bilo, da nisem uspela vsega skupaj tudi filmsko dokumentirati, da bi prijetna izkušnja ostala ne samo v moji glavi, temveč, da bi jo lahko videli tudi vi .

The post Glavna zvezda Conor na kajtarskem spotu (plaži) appeared first on Conor's Adventure.

Conor naju s Primožem zadnje čase res skoraj dnevno preseneča. In to mislim zgolj in samo pozitivno. Ok, včerajšnja prigoda s hladilno blazino mi še danes nekako ne gre iz glave; veš ono, ko ti je kakšne stvari resnično žal, ampak si lahko jezen zgolj nase. Skratka želela sem poudariti, da je življenje z njim res simpl. Denimo danes je spoznal že četrto stanovanje oz. hišo v zadnjih par dneh (najprej hiša mojih staršev, pa domov v Divačo, nato čez dva dni Tisno in danes Blace), pa ni pokazal nekega pretiranega stresa, ali kakšnih drugih težav pri navajanju na novo okolico, ljudi itd.

Edina omejitev se je pokazala danes po prihodu v mesto Skradin, saj sva si želela s Primožem ogledati slapove reke Krke. Žal je edini dostop peš ali s kolesom, pot pa ni ravno kratka. V eno smer je potrebno od rampe, kjer si primoran pustiti avto, prehoditi circa 3,5 km, kar v obe smeri nanese vsaj 7 km. Za naju športnika po duši mala malica, definitivno pa ne za mladička (četudi belgijca malino) starega dobre 3 mesece. »Hja več sreče prihodnjič. Baje gre v tretje rado«, sem se kislo nasmehnila sama pri sebi, saj sem že drugič ostala pred »vrati« Narodnega parka Krka. Prvič se mi je zgodilo kakih 7 let nazaj z družbo, ker smo bili preveč šuft za obisk parka in slapov.

Že sva se hotela odpeljati naprej proti zastavljenemu končnemu cilju, ko naju je čudno obnašanje Conorja v avtu spodbudilo, da sva na drugi strani reke Krke (in vhoda v park) parkirala avto in peljala Conorja lulat. »Pismo tukaj pa je prečudovit plac za kopanje«, sem pokomentirala, med tem, ko se je Primož ukvarjal z maleckim. In tako smo zahvaljujoč »Conorjevemu mehurju« odkrili res top plažo za naslednje tri urce. Istega mnenja je bil tudi naš kosmat terminator, saj si je na obali reke Krke res dal duška, bila sva priča pravemu pasjemu vodnemu žuru Od skakanja, norenja, renčanja, lajanja, bevskanja in spuščanju 101 nenavadnega zvoka…ni kaj pes je res na polno užival .

Pot do končnega cilja je minila mirno in hitro. Na avtocesti sva bila občasno sama…res smešen občutek, ko na tvojem, kot tudi na kontra pasu ni žive duše. Pozno popoldne smo končno zagledali čudovito pokrajino delte reke Neretva. Ne vem, če ste bili že tukaj oz. kako vas takšni prizori prevzamejo, ampak jaz sem jo sedaj videla drugič in je naravnost čudovita. Pismo ti Hrvati imajo res prav fascinantno naravo.

Sledilo je razpakiranje (hudiča midva sva s seboj pripeljala pol hiše ) in Conorjevo sledenje mene na vsakem koraku, ko sem iz vrečk, kovčkov, torb zlagala 101 stvar. Očitno je bil nad apartmajem isto navdušen kot midva…ker kaj pa bi si poleg pogleda na morje in širni zaliv ter bazena pod balkonom sploh lahko še več želel?

The post Tisno – Slapovi reke Krke (več sreče prihodnjič) in končno cilj Neretva oz. kraj Blace appeared first on Conor's Adventure.

Pa smo šli….na dolgo pot v bližino hrvaško-bosanske meje (ja vem, sedaj v času korona-krize je to zelo »pametno«) na izliv reke Neretve. Pot do tja ni ravno kratka, saj traja nekje 8 ur. S Primožem sva se zato odločila, da jo spremeniva v en tak dvodnevni mini »road trip« po Jadranski magistrali. Prvič, že zaradi Conorja ne bi bilo ravno »humano« potovati v enem kosu, pa tudi midva sva si želela celotno pot narediti čim bolj zanimivo in raznoliko. Za potovanje po Jadranski magistrali sva se odločila, ker glede na čas korona-krize ni gneče na cestah, potovanje je zaradi čudovite pokrajine prav prijetno, pa še cestninam se izogneš in celo bližje je (iz vidika km). Na račun circa ure dlje vožnje, torej prišparaš, pa še uživaš ob lepem razgledu na morje.

Današnji končni cilj je bil otok Murter. Vožnja je kljub dolgim circa petim uram minila vseeno precej hitro, tudi Conor na srečo ni imel nobenih težav. Glede na slišano in prebrano kako lahko vožnja z avtom dela psu težave, imava midva res srečo. Že od prvega dne, ko smo šli po Conorja na Madžarsko (z avtom circa 3ure vožnje iz Divače) ni bilo nobenih problemov. Zato pri odhodu na precej oddaljeno Neretvo, nisva imela nobenih pomislekov glede vožnje in Conorja.

Četudi imaš psa, ki mu vožnja ne povzroča problemov, pa se mu je vseeno potrebno malce prilagoditi. Divačo smo zato zapustili zgodaj zjutraj ob 4ih, v izogib potovanju po največjem soncu, s seboj sva imela ogromno vode, kot tudi hladilno blazino….da takrat zjutraj ob 4ih je bila slednja še v enem kosu….

Pismo izkušnja s hladilno blazino, mi še sedaj (pol dni kasneje, ko to pišem) dela sive lase….Skratka, med potjo sva se s Primožem odločila, da prespiva v apartmaju v kraju Tišno (celinski del, kjer preko mosta vstopiš na otok Murter). Vmes sva še zavila do Vodic na kavo in kasneje na Primoževo pobudo na kosilo v Konobo Makina. »Tukaj sem pred leti jedel najboljši tunin steak«, mi je razložil preden sva se v času kosila ob enih popoldne usedla v pazi to popolnoma prazno restavracijo. Jap…korona-kriza se pozna tudi v bojda vedno polnih »žurerskih« Vodicah. Glede nato, da sva bila edina gosta so naju stregli kraljevsko, še Conor je dobil svojo skledo vode postreženo na izredno uglajen način haha…. In ja…Primož je imel prav, tunin steak znajo res vrhunsko pripraviti, tako, da če slučajno lačni pridete v Vodice, veste kam morate iti, toplo priporočava .

..in izkušnja s hladilno blazino? Hja po kosilu je temperatura kar narasla, tudi avto se je fajn segrel, zato sva si rekla, pa dajva mu za teh par km do kraja Tišno v potovalno kletko hladilno blazino. Aha…napaka in to velika. Hudič je, ker Conor, kot verjetno vsi pasji mladički, izredno rad grize plastične stvari in hladilna blazina je bila kot nalašč za krajšanje časa med vožnjo. Po par minutah vožnje sva se sicer vseeno spomnila, da pa morda najina »pametna ideja« le ni bila tako brihtna, ampak za čisto novo hladilno blazino je bilo žal prepozno…Conor jo je že »lepotno« obdelal in prežvečil en vogal. Četudi gel v njej ni strupen, do njega na srečo vseeno ni prišel… »Pismo, pa tako lepa je bila. Hudiča, kaj se nisva prej spomnila, da se to lahko zgodi«, sem se jezila, ko sem gledala žalostno usodo blazine.

Hja spet nova lekcija za drugič, da je potrebno na vse potencialno »mikavno za grizenje« stvari, Conorja prej navaditi, če želim, da jih pusti v enem kosu!

The post Pa smo šli…prva postojanka otok Murter in prva »lekcija« s hladilno blazino appeared first on Conor's Adventure.

Zaradi spleta okoliščin sem primorana pisati petkove in sobotne dogodivščine skupaj

Najprej, bom kot pokvarjena plošča ponovno izpostavila, da imava verjetno »najbolj mirno in ubogljivo Malino na svetu« Dejansko. Zdaj ne vem, ali k temu izrazito pripomore res dnevno, vztrajno ukvarjanje z njim, ali pa sva naletela na res dobro leglo psa.

Torej, k dogodkom preteklih dveh dni; v petek zgodaj zjutraj smo se podali na pot proti marini Novi Vinodolski, kjer imajo moji straši sparkirano barko. V Rijeki je Primož ugotovil, da sva doma pozabila povodec. »Ti to resno?«, sem ga zaskrbljeno vprašala, a povodca žal ni bilo. Če sem kaj maher, sem v reševanju »kritičnih situacij«, če lahko to tako poimenujemo.

(Ne bova pozabila situacije, ko sva pred dvema letoma prvič šla na skupen dopust na Ciper, jaz pa sem tri dni pred odhodom ugotovila, da mi je potekel potni list. Za piko na I sem imela potni list v Mariboru, napol pa sem bivala pri Primožu na Primorskem. V roku treh ur sem spravila potni list iz Mbja v Lj, kjer sem imela takrat službo in nato na upravno enoto po naročilo novega. Epilog, dan pred odhodom sem dobila nov potni list, bilo je stresno ampak je uspelo. )

Skratka v sekundi sem vzela telefon in čez dobrih 10 min smo stali pred vrati Pet Centra v Rijeki, kjer sva kupila sledni 5m povodec. Mimogrede, kasneje se je izkazal kot vrhunska naložba, tako, da sem bila Primožu skoraj hvaležna, da je pozabil krajši povodec doma .

Uro kasneje sva zakorakala na pomol marine v Novi Vinodolski. Začuda Conor mojih staršev ni nalajal kot to zadnje čase rad počne z vsemi novimi oz. starimi obrazi, ki jih sreča v svojem pasjem življenju (občasno še vedno nalaja Rajka in Primoževo mamo). Tudi prihod na barko je minil mirno in kasneje samo izplutje iz marine. Hja…do trenutka, ko je oče dal gas in smo zglisirali. Panika, strah. Bogega reveža je bilo hrupa res na smrt strah. Priznam v enem trenutku sem mislila očeta prositi naj upočasni. »Hudiča, upam, da nisva naredila napake, da sva psa tako hitro peljala na barko«, sem se zaskrbljeno vprašala. Nekako mi ga je uspelo pomiriti in čim bolj stisniti k sebi, da se je sprostil. Približno 20 min kasneje je bilo vsega konec in prišli smo v lep, miren zaliv na Krku.

Žive duše nikjer. Cel zaliv, vključno s pomolom kjer smo se privezali, smo imeli zase. »Uff…končno kopno«, si je verjetno mislil Conor, ko smo zapustili barko in odšli raziskovat okolico. Seveda je hočeš, nočeš sledil skok v morje in plavanje, nad čem pa Conor ni bil najbolj navdušen. Šele čez par ur se je na prigovarjanje vseh nas opogumil in zaplaval najprej do Primoža, pa do mene, nato do mojega brata Jerneja in nazaj na obalo.

Večji del dneva smo ga pustili prespati v senci na barki. Roko na srce je bil to eden izmed prvih res vročih dni tako zanj, kot tudi za naju s Primožem, ampak ok, midva nisva v kožuh oblečena mladiča

Čez par ur smo na pomolu dobili družbo avstrijske družine. Načeloma sploh ne bi bili vredni omembe, če nebi njihovega svinjskega obnašanja in smeti, ki so jih pustili za seboj, Conor kasneje našel v grmu. Kot gluha svinja v buče je navalil na ostanke kurjega hrbta in veselica se je pričela. Namesto, da bi točno pregledali vso okolico in že takrat vse smeti zabrisali nekam daleč, daleč stran, smo vstran vrgli zgolj kurji hrbet, Conorja pa odvlekli od »prepovedanega« grma. Napaka, na srečo ni bila kritična, ali še huje tragična. (se še vrnem sem…)

Dan je minil lagano, v spremljavi dobre hrane, piva, vina in še kaj bi se lahko našlo za na vrh. Vsi smo se nekako sprostili, nakar je v enem trenutku iz strani mojih staršev padla ideja, da vrnitev v marino prestavimo na jutri. S Primožem sva se spogledala, češ, ali res nimajo nič proti psu in to celo ponoči na barki, (morda velja omeniti, da ko sva s Primožem najavila novico o prihodu novega člana, je bil slednji sicer dobrodošel, vendar je bilo hitro rečeno, da bo barko gledal zgolj od daaaleč…no toliko o tem ) ampak ok, sva se vdala v usodo, da bomo spali po študentsko na palubi. Barka ima namreč zgolj dve spalnici, bilo pa nas je 5 oz. pardon 6 s Conorjem vred . »Očitno se je Conor res izkazal s svojo mirnostjo in ubogljivostjo«, sem si mislila, ko smo se zvečer odpravljali spat na provizorično posteljo.

Noč je minila mirno, pustimo koliko in kako dobro smo spali, saj je komarjev kar mrgolelo. Bolj adrenalinska je bila Primoževa budnica, ko me je ob 6.00 zbudil z novico, češ »Veš Conor je že imel bogat zajtrk«, ga gledam pisano, pa si mislim o čem govori. Verjetno je razumel moj tumasto-zaspan pogled. »Hja sem se zjutraj zbudil in psa nikjer«, mi razloži. Ga gledam še bolj butasto »Kaj? Kaj me zajebavaš? Sej pa pes ne zna sam iz barke, ker je še premajhen«, mu zazeham nazaj. Ampak ded se ne da. Resno mi razloži, da je pes zjutraj pobegnil, našel ga je pa nikjer drugje kot pri »avstrijskih kurjih ostankih«. »Shit, ti to resno?«, ga vprašam med tem, ko me stisne v želodcu . Vsi vemo kaj pomenijo kurje kosti za psa. Na najino oz. bolj Conorjevo srečo se je izkazalo, da le ni nič kritičnega zaužil, pa vendar hitro se ti v glavi odrola kar nekaj scen in vprašanj »Kaj bi bilo, če bi…?«. Ni prijetno, res ne. Sploh ta občutek straha in skrbi, ki sva ga začela nenadoma čutiti do Conorja je za naju egoista, ki sva do sedaj skrbela zgolj zase oz. drug za drugega, dokaj nov.

Skratka vemo za prihodnjič, da se raje dobro pregleda okolico, kjer smo nastanjeni, kot pa da bi bila (bog ne daj) potrebna kakšna prva pomoč.

Po jutranji kavi smo se nato nekako vsi sestavili skupaj. Plutje v marino je potekalo mirneje in manj stresno, saj sva s Conorjem uživala na premcu. O včerajšnjem strahu ne duha in sluha, je pa res, da je spredaj manj hrupno.

Prvi izziv, ki je sledil ob prihodu v marino je bilo tuširanje, saj je bil od petkovega kopanja v morju še ves slan. Ja vem, za pasjo dlako ne najbolj posrečena poteza, vendar smo bili zaradi neplaniranega spanja na barki izrazito »na knap« z vodo. Stuširala sva ga kar v tuših v marini (kar spet ni po pravilih, saj je tuširanje psov tam prepovedano), vendar sem predvidevala, da mu bo mlačna voda bolj po godu kot ledeno hladna (kot že rečeno si z domačo vrtno cevjo in hladno vodo ni najbolj na ti). Imela sem prav in mladenič se mlačnega tuširanja ni pretirano branil. Ob vrnitvi na barko je zaspal kot ubit in tako smo »pozabili« nanj za naslednji dve uri, ko sva se s Primožem končno odpravila proti domu.

Verjetno ste se na tem mestu vprašali, kaj pa pasja hrana in ali sva imela s seboj hrane za oba dni? Ne nisva je imela, morda za dober dan. Zagato sva rešila s surovim piščancem, ki sva ga kupila v bližnjem Lidlu. Že pred časom sem Conorja začela navajati na različno surovo hrano, med katero je bil prvi piščanec. Menila sem, da ne bi smelo priti do driske in izkazalo se je, da sem imela prav. Ampak res ne zagovarjam, da na dopustu tako mimogrede zamenjate hrano, saj je poleg vročine, menjave okolja, še toliko ostalih stresnih dejavnikov, ki lahko mimogrede povzročijo drisko.

Če povzamem naš prvi nenačrtovan mini dopust s Conorjem. Bilo je fino, pa vendar tudi malce stresno, ko morda nisi tako zelo brezskrben, saj moraš z delčkom očesa nenehno paziti na kosmatega mladeniča. Generalno pa lahko rečem, da se je pes odrezal super in že komaj čakam naš pravi daljši dopust .

The post Ko se enodnevni izlet spremeni v dvodnevni mini dopust na barki appeared first on Conor's Adventure.