Današnji dan sem želela nameniti eni takšni mini evalvaciji vseh preteklih dogodkov. Sploh pa želim z vami deliti nekaj občutkov v obliki slabe vesti, ki me vedno znova razjeda, ko za Conorja nimam toliko časa, kot bi si ga želela. Vseeno tudi po letu dni življenja s svojim kosmatincem še kar nisem zgruntala tiste formule in odgovora na vprašanje »Koliko časa nameniti svojemu psu«?

Za nami je verjetno odkar smo začeli s prodajo daleč najbolj stresnih….oz. bolj bi rekla »natempiranih« 14 dni. Dogajalo se je ogromno, od snemanja na Kanalu A (prispevek tukaj), pa članka v prilogi časnika Delo (fotka do članka tukaj), do sodelovanja v nagradni igri Malince, pa prejšnji teden sva dala ven nov produkt – ovratnico z ročajem, do tega, da sva bila sprejeta v Primorski Tehnološki Park (o tem še nisem uspela niti govoriti oz. pisati) in sva dobila čisto svojega mentorja. Posledično pridejo zraven tudi nujni sestanki, pa obiskovanje podjetniških dogodkov itd. Da sva za vsako omenjeno izkušnjo noro hvaležna… verjetno ne rabim razlagat, ker me mnogi že dobro poznate. Na trenutke sem kot pokvarjena plošča, ki se v eno zahvaljuje vsem . Ampak takšna sem, in vse to tudi mislim.

Ne…tudi midva ne sfolgama vsega

Ko so dnevi noro »natempirani« se zgodi, da se s Conorjem ne morem toliko ukvarjat kot bi si želela. Uspem ga peljati na polurni sprehod, nekako se še uspeva pocartat ali pa se v hiši malce ruvava in z brisačo igrava borbeno igro, to pa je včasih tudi vse. Dostikrat potem Primožovega očeta prosim, za popoldansko varstvo, ko imava s Primožem kakšen nujen opravek v Ljubljani ali na drugem koncu Slovenije.

Zakaj vam to pišem? Prvič, res upam, da me ne bo sedaj kdo obsojal in skakal v luft, češ »ja zakaj pa si si nabavila belgijca, če zanj nisi sposobna skrbet«. Mislim, ok…živimo v svobodni družbi. Če me bo kdo zaradi tega obsojal tudi prav. Moj namen tega pisanja je drugačen. Da morda spet dam vedet, da pri nas ni vse rožnato . Dobila sem namreč nekaj vprašanj kako »sfolgava« vse skupaj, od treninga psa, do pakiranja naročil, odgovarjanja na ogromno sporočil, do razvoja novih izdelkov, pa skrb za vsa socialna omrežja itd…

Iskreno? Ne sfolgava. Zato občasno »trpi« ukvarjanje s Conorjem in dostikrat tudi najin odnos Primož-Pija. Se pa trudiva na izboljšavah. Denimo Primož se je že nekajkrat pred službo odpravil na jutranji tek in s seboj vzel tudi Conorja. Ravno toliko, da namesto sprehoda, dobi pes nekaj drugačnega. Sama sem si na drugi strani obljubila, da se bom poskusila s psom več igrati, pa če gre to zgolj za 2x 10-15 min igre. Ampak tukaj ne mislim igro, metanja žogice. Temveč aktivno, borbeno igro, ki od vodnika zahteva več vložene energije. Dobri znanki in naši zvesti kupki Saši se lahko zahvalim, da mi je pred tedni pokazala, kako se res »prav igrati s psom«. Takrat sem doživela precejšen »aha efekt«, saj sem spoznala, kaj vse smo do sedaj delali narobe .

Popolnoma prerojen pes

Skratka danes zjutraj je bil že drugi dan zapored, ko sem jutro namenila igranju. In čeprav gre zgolj za drugi dan, sem imela na trenutke občutek, da imam pred seboj čisto drugega psa.

O kakšni neaktivni, nezainteresirani »malini« o čem sem pisala dober mesec nazaj in je bilo na trenutke grozno, ni bilo ne duha in sluha. Čeprav s Conorjem nisva trenirala že vsaj dober teden, če ne celo več (malce je bila kriva tudi obveza na tački pred dobrim tednom), je pes delal, kot da sva v treningu vsak dan . Energija (za moje pojme) super, želja tudi, izvrševanje ukazov takoj. Skratka, glede na pogoje, sedi 5.

Vse skupaj je trajalo morda 10-15 minut. Mešanica borbene igre z aporotm, menjevanje zdaj enega, zdaj drugega aporta (vedno imam pri igri dva). Opazila sem tudi, da mi je pes začel sam od sebe prinašat aport. To se denimo prej ni zgodilo. Saj sva se igrala, se ruvala in, ko sem mu pustila zmagat je z aportom odšel per metrov vstran ter me gledal, kot zaboden »Češ kaj je? Kaj boš pa zdaj?«. No…slednjega danes ni bilo, saj mi je igračo prinesel kar sam od sebe.

Po trening-igri sem mu privoščila še dolg dobro uro trajajoč sprehod in s tem nekako vsaj delno »zakrpala« svojo slabo vest. Priznam, zadnji dnevi, tedni (če odštejemo podaljšan vikend v Mbju) ko je imel Primožev oče Rajko skoraj več kontakta z njim kot pa midva, mi je bilo na trenutke res hudo. Vseeno je pes najin in prav je, da mu omogočiva čim bolj srečno življenje, če se malce pocukrano izrazim . Ampak, kot je rekel, žel že pokojni kolesar Jure Robič, »Samo človek sem«…in včasih pač vsega ne zmorem(mo).

The post Koliko časa nameniti svojemu psu? appeared first on Conor's Adventure.

Več kot teden dni je minilo od mojega zadnjega bloga. Odkar je 7. aprila znamka Conor’s Advenutre uradno ugledala luč sveta, je moja sposobnost pisanja blogov izrazito padla. Priznam. Na trenutke se mi sanja ne kaj naj sploh pišem. Kar naenkrat imam nek butast občutek, da sedaj, ko je Conor že praktično odrasel samec, nobenega več ne zanimamo .

Tudi vsi izzivi povezani s postavitvijo spletne trgovine in znamke Conor’s Adventure so že zdavnaj pozabljeni, na prvi pogled bi človek lahko celo rekel, da je postalo malo dolgočasno, monotono .

Ampak ni….zavedam se, da je občutek dolgočasja, naveličanosti zgolj posledica pomanjkanja dopusta, biti nekaj dni totalno na off, ne misliti na nič. Na noben FB, IG, prejeta naročila itd.

Obisk Maribora, Pohorje in biti na off

No pa sem si zadnje dneve, ko je bil Primož dober teden službeno odsoten tudi jaz malce privoščila, dala glavo na off, sploh pa probala zavestno »napolniti« svojo kreativo. Ne morete si zamislit kako je grozno, ko človek, ki od nekdaj velja za polnega idej…le teh preprosto nima. Da o pomanjkanju želje po pisanju sploh ne govorim. Pisanje bloga je včasih predstavljalo zame sprostitev, užitek…predvidevam, da se slednje tako bere , ko gre za vsebine napisane ne »eks« in tiste, s katerimi se mantram kot s paradajzom, ki ga nikakor ne morem spravit po grlu .

Skratka zadnji dnevi na off so resnično pasali. Obiskala sem svoj ljubi Maribor, se s Conorjem prvič povzpela na meni tako ljubo Pohorje in gospodiču prvič predstavila vožnjo z gondolo. Kljub temu, da ga zadnje dneve »jajca« precej mantrajo, čemur definitivno botrujejo goneče samice, je bil gospodič priden. Vožnjo z gondolo je prenesel malce nemirno, vohljajoče, brez kakšnega pretiranega strahu.

Ohh ti hormoni, gonitev in še marsikaj…

Večji izziv nama zavoljo gonjenja, pubertete in celga spektra delujočih hormonov po novem predstavlja hoja na popuščenem povodcu. Kosmat frajer je začel spet noro vlečt, zaradi česar sem na trenutke kot pokvarjena plošča »Poočasi, ne vleči….hoho pooočasi, ej ne vleči…Conooor, ne vlečiii….«. Omenjena opozorila sicer pomagajo, ampak žal zgolj za par trenutkov, dokler ga v travi ne premami spet nov vonj.

Piko na I, da bo treba omenjeno neprimerno vedenje, beri vleko na povodcu resnično presekat, ker v nasprotnem primeru bo treba nujno kupit oprsnico, je bilo sobotno druženje z znanko iz Celja in njenima dvema kužkoma. Dobili smo se v parku in Conor je bil kot vlečni pes, sem in tja, v eno. Ne morete si mislit kako mi je bilo na trenutke neprijetno, kot, da ga ne obvladam. Okej…morda mičkeno pretiravam, pa vendar, sej veste, da se s psom ukvarjamo praktično od prve ure, potem pa se z nekom dobiš v živo in zgleda, kot da je mucl čist nesocializiran. O lepem vedenju pa ne duha in sluha

Če ne drugega sem spet dobila lekcijo, da pri psih rek »to kaj se Janezek nauči, Janezek zna«, najbolj ne velja. Temveč je bolj primeren tale »Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo«….Priznam, da sva zadnje mesece na trening hoje na popuščenem povodcu malce pozabila, saj je bolj kot ne šlo. No, očitno bo v naslednjih dneh in tednih večkrat na sporedu.

Aja, če se kdo morda sprašuje, ja zakaj ga pa ne damo kastrirat? S Primožem sva se že pred časom pogovarjala, da če res ne bo nujno (npr. zdravstvene težave itd.) ga ne bova dala. Morda pa se nekega dne podava tudi v vzrejo. Navsezadnje ima kar dober pedigre

The post Hoja na popuščenem povodcu? Kaj je že to? appeared first on Conor's Adventure.

Biti podjetnik je sicer fajn, saj si sam razporejaš čas. Ampak žal se prepogosto zgodi, da ima dan premalo ur. In potem ne trpijo zgolj tvoji živci, temveč v najinem primeru tudi Conor. Najin kosmatinec je v zadnjih dnevih glavni razlog, da se moja vest konstantno oglaša . Zavedam se, da mu ne posvetiva dovolj časa in vsi, ki vsaj malo poznate belgijce veste, da to ni ok. To je pasma, ki s svojim lastnikom potrebuje svoj čas, gibanje, fizičen in mentalen trening. No in tako sem si danes zavestno vzela kar nekaj časa, za naju s Conorjem.

Namesto hitre kave in limonade ter ekspresnega zajtrka in hop za računalnik, med tem, ko sem ga hitro peljala ven lulat/kakat….sva jutro začela drugače. Bolj norčavo in cartajoče. Upam, da me Primož ne bo »ubil«, ko bom celi javnosti povedala, da sva začela dan kar s cartanjem v postelji, ampak sej veste, včasih preprosto rabiš dotik živali. Pristno veselje, mahajoč repek, ki misliš, da bo vsak čas odpado, ko se z glavo rine k tebi….takrat v sekundi pozabiš, da na svetu sploh obstajajo kakršni koli problemi.

Vroč marec in jezik do tal

Sledila je kavica, limonada, ponovno hiter zajtrk in dve urci nujnih opravkov za Conor’s Adventure. Nato pa sva ga mahnila proti letališču. Okej…pustimo, da sem že po destih minutah in Conorjevemu jeziku do tal, obžalovala opoldanski sprehod. Za marec je bilo noro vroče. Kljub temu se je Conor z velikim veseljem podil za žogico in izvajal vse vaje ter trikce, ki so mi padli na pamet. S ponosom sem ugotovila, da vajo »okoli« obvlada tudi, ko gre za precej oddaljeno drevo, kar pomeni, da hitro steče okoli drevesa in se vrne nazaj k meni.

Čudovit sončen dan in modro nebo brez oblačka me je kar klicalo, da sem naredila še par fotk in ovekovečila »najin« trenutek . Na koncu sprehoda sva zvadila še par vaj »ravnotežja« beri hoja po drsečih balah sena. Čeprav bo čez dober teden star že eno leto (huh kako čas beži), sem ga iz circa meter in pol visoke bale sena raje dvignila.

Čeprav mu skok nanj ni bil problem, pa vendarle pri Conorju občasno opazim, da mu razne gimnastične vaje (ne vem kako se naj drugače izrazim), predstavljajo mičken problem. S tem mislim, ko gre za ravnotežje, za skoke itd. Res pa je, da sva ga v obdobju rasti s Primožem precej pazila. Se pa bojim, da sva premalo časa posvečala raznim motoričnim vajam itd.

Motorične vaje za zadnji del nog

Slednje je jasno opaziti, ko gre za delo zadnjih nog. Psu namreč hoja nazaj predstavlja na trenutke precejšen problem. Ko stoji pred mano in mu ukažem nazaj, še nekako zmore par korakov, ko pa je na moji desni, pa mu hoja nazaj sploh ne gre. Pred časom sem se z inštruktorico iz KD Postojna (ki je tudi zaslužna, da smo v soboto lahko uporabili njihov poligon) pogovarjala o tej »težavi« in mi je svetovala naj poskusiva z vajami, kjer se izrecno aktivirajo zadnje noge.

Primer, pes s sprednjimi tacami stoji na škatli (ki je kakih 20 cm dvignjena od tal) in z zadnjimi kroži okoli. Ali pa s sprednjimi stoji na stolu in z zadnjimi kroži (hodi) okoli stola.

Pa sva danes zvečer poskusila še to vajo. Najprej sva začela zgolj s stanjem na stolu, da je razumel ukaz »stol« (s prvima dvema tacama stopi na stol), nato pa sem ga začela obračati okoli stola. Podobno vajo sva nato naredila še na manjši, nižji škatli in z zadnjim delom telesa krožila okoli nje.

Ko je skapiral kaj točno želim od njega je kar šlo, sedaj pa je na meni, da zadevo res redno vadiva in upam, da bo v prihodnje tudi hoja nazaj v vseh možnih pozicijah mala mal’ca .

The post Čas za naju appeared first on Conor's Adventure.

Današnji sprehod s Conorjem je bil na trenutke izredno zabaven. Iskreno še nisem zgruntala v kašen odnosu si je moj kosmatinec s fotoaparatom. Na trenutke, imam občutek, da mu je čepenje pri miru in »poziranje« največja muka na svetu, potem pa pride situacija, ko me pozitivno preseneti. Okej…fotomodel verjetno ne bo nikoli….ampak ne morem rečt, da se tudi nama občasno kakšna fotka v nulo ne posreči.

Denimo v ponedeljek se je za moje pojme noro izkazal v vlogi šarmerja z vrtnico v gobcu. Če bloga slučajno še nisi prebral, ga najdeš TUKAJ.

No danes pa se je očitno prelevil v vlogo turista, na obhodu po Škocjanskem parku. Očitno je želel na vsak način izvedet koliko je globoka Velika Dolina, ki jo vsakič znova z veseljem občuduje iz t.i. razgledišča. Sej veste to je tista lepa razgledna točka o kateri pišem skoraj mesečno in je morda že kdo pomislil, da me Škocjanske jame plačujejo za promocijo. Ampak verjemite res se splača iti pogledat to razgledno točko. Mene tudi po dveh letih rednega tedenskega obiskovanja, še vedno pusti brez besed, ko grem mimo nje.

Žal pa so v zadnjem času sprehodi proti razgledišču vse prej kot brezskrbni in prijetni, saj obstaja možnost, da zavoljo toplih temperatur srečava žuželko, ki sodi v kategorijo tistih, za katere se v hecu kdaj vprašamo, zakaj za boga niso v preteklosti že izumrle (kot denimo poleti komarji). Govorim o gosenicah pinijevega sprevodnega prelca.

Strah in trepet verjetno vseh pasjih lastnikov na Primorskem, Krasu in po nekaterih podatkih tudi v okolici Ljubljane ter Kranja. Glede nato, da je v medijih, kot na socialnih omrežjih možno praktično vsak teden zaslediti o tej žuželki vsaj eno opozorilo, verjetno ne škodi, da tudi jaz »odprem« sledečo temo…glej nikoli ne veš, morda pa se najde lastnik, ki za omenjeno nadlogo še ni slišal in bo sedaj bolj pozoren.

Skratka…kaj je tako groznega na teh gosenicah?

Za ljudi, sploh pa za pse so izredno nevarne, saj je njihovo telo prekrito s strupenimi dlačicami, ki povzročajo hude reakcije v obliki opeklin, alergij itd.

Gre bojda za enega največjih škodljivcev borov in ceder v Severni Afriki, osrednji Aziji in državah južne Evrope.  

Gosenice pinijevega prelca so običajno aktivne med marcem in aprilom, poznamo pa tudi gosenice hrastovega prelca, ki so aktivne malce kasneje; od maja do julija.

Iz enega mesta hranjenja na drugega se selijo po tleh in ravno slednje je izredno nevarno, če na njih naletimo z otrokom ali s psom. Po tleh se premikajo v tipičnih kolonah oz. vlakcih, vaš kosmatinec pa lahko na njih po pomoti naleti kjer koli v travi. Kot rečeno so prekrite s ožigalnimi dlačicami, ki na sluznici oz. koži psa/človeka naredijo pravo »štalo«…

Kaj narediti, če do stika pes-gosenica vseeno pride?

Vseeno probajmo z uporabo povodca in izogibanju mest, ki so »znana« po njihovih nahajališčih stik nekako preprečiti.

Glede na videne fotografije na spletu, kot prebrano literaturo so simptomi, če pride pes z gosenicami v stik naravnost grozljivi, od izrazitih bolečin, do slinjenja, opeklin smrčka, jezika, otekanje slednjega, oteženo dihanje….skratka zadeva res ni hec .

V primeru stika psa z gosenico poskusimo poškodovano mesto nemudoma sprati z vodo in ga hladiti (mesta ne drgnemo) ter TAKOJ poiskati najbližjo veterinarsko pomoč.

Skratka glede na videno in slišano kakšno »štalo« lahko takšna majhna gosenica povzroči, sem tudi sama na sprehodu s Conorjem izredno previdna. Sedaj, ko greva proti razgledišču, kjer se nahaja malce več borov, ga večkrat zapnem na povodec ali pa kot sokol skeniram okolico in bulim v tla. Sej vem, morda pretiravam, pa vendar, previdnost v takšnih primerih ni nikoli odveč.

Morda še komu pride prav več informacij:

• NEVARNI »VLAKCI« – gosenice pinijevega in hrastovega sprevodnega prelca
• Letos več strupenih gosenic, ki so lahko tudi smrtno nevarne!
• Veterinarski center Lara

The post Izobraževalni sprehod in borov prelec appeared first on Conor's Adventure.

Ali je vam ta teden tudi ekstra naporen? Jaz se nekako vsak dan znova in znova trudim, da bi bila kolikor je možno produktivna, potem pa pogledam na čas pa je ura štiri popoldne, jaz pa naredila pol od zastavljenega .

Nekje sem zasledila, da je bojda te dni polna luna, torej je morda to krivo. Da o popolnoma podivjanem vremenu ne govorim. Še zjutraj je bilo pri nas noro kičasto sončno vreme in sva se s Conorjem na sprehodu tako razživela, da sem mogla od sile bundo slečt in skakat po travniku zgolj v kratkih rokavih. Popoldne, pa je začelo naenkrat snežit, kot da se je oblak utrgal

Kakor koli že, čudna energija v luftu in moja popolnoma prazna glava je kriva, da od nedelje nisem napisala nobenega bloga. Iskreno, sej ne vem niti kaj naj napišem, ker se ni zgodilo NIČ omembe vrednega. Vseeno vas ne želim preveč matretirat z najinimi predporodnimi težavami kaj se tiče Conor’s Adventure branda in pripadajočimi pasjimi izdelki in njihovo finalizacijo.

Da se vsak dan nežno »skregam« s kom, bolje, da sploh ne razlagam. Danes je bil med drugim na tapeti DHL in njihova fantastična matematika, ko gre za obračunavanje davka na uvozno blago. Če ne drugega so vsaj poskrbeli, da se mi je v osnovi nizek pritisk konkretno dvignil, ko sem odprla njihov račun in me je cifra sezula. Bomo videli v naslednjih dneh, kako se bo situacija odvila…

Me pa je danes sezulo oz. bolj zaskrbelo nekaj drugega. Kot sem že omenila sva se s Conorjem na jutranjem sprehodu malce razživela, beri lovljenje po travniku, valjanje po travi itd. Vem, ja zelo kulturno, sploh pa človeško obnašanje.

Ko pes nenadoma v enem trenutku skoči proti meni, hoče izpred mojih nog pobrat žogico in začne noro kihat. »Ojej bošček, kaj so ti kapljice na travi šle v nos..hihi, bošček«, mu rečem smejoče. Glede na njegovo mimiko gobca in glave je zgledlo sprva res smešno, ampak čez čas me je minilo do smeha, ko se je začel valjat po travi in drgnit z glavo ob tla in kihat, kot da je ravnokar vdihnil kup moke oz. prahu. Stopim do njega in ga poskusim pomirit ter pogledam njegov smrček, ki je deloval malce poševno. Ne hecam se, od spredaj je zgledalo, kot da mu smrček vleče malce na levo.

Gledam, tipam smrček, nič. Zgolj vsakič, ko sem mu smrček konkretno zatipala je začel kihat, kot da ga kaj »žgečka«. Počakam, da se ponovno umiri in neha kihat ter greva počasi naprej. V glavi začnem razmišljat kaj za boga pomeni kihanje, poskusim se spomnit, če sem kje kaj brala o tem, pa kako izgleda če se pes slučajno prehladi itd.

Prideva domov, mu dam zajtrk (150 g peletov + 3 tablete ProArtLeg-a), počakam da poje in se napije vode ter ga vzamem v naročje in začnem šarit po njegovem smrčku. Nič posebnega. Zgolj pes začne spet kihat, kot kakšen alergik. Ga umirim in ga pošljem v kletko na dopoldanski počitek.

Po treh urah ga spustim iz kletke in kihanje se spet nadaljuje. Kiha, kiha in kiha, ko se nenadoma umiri in zlekne po tleh. Bolje pogledam in pred njegovimi tacami zagledam palčko. »Huh…kaj za boga pa je to?? Tega pa prej ni bilo tukaj, vsaj mislim, da ne«, si rečem in se sklonim ter poberem leseno circa 5cm dolgo in par mm debelo palčko. Conor me gleda, češ »Pojma nimam kaj je to, jaz nič ne vem« in si pretegne tace, jaz pa kot zabodena buljim zdaj malo leseno palčko zdaj njega.

In res, preostanek popoldneva je minil popolnoma mirno, brez sledu o kakšnem kihanju. Še sreča, da je uspel pes »izkihat« palčko, ker v nasprotnem primeru bi bilo verjetno treba iti do veterinarja.  

Skratka upam, da se kaj takšnega več ne ponovi je pa omenjene pripetljaje precej težko preprečit…no razen, da nehaš divjat s psom, kar pa pri belgijcu ravno ne gre.

The post Conor in lesena palčka v smrčku appeared first on Conor's Adventure.

Današnjega sprehoda s Conorjem verjetno nekaj časa ne bom pozabila. Ok, sej spet ni se zgodilo ne vem kaj pomembnega, pa vendar verjetno ste že ugotovili, da ko gre za blog, Conorja oz. celotno Conor’s Adventure zasnovo, cenim vsako še tako majhno pohvalo.

Po zajtrku sva se odpravila na doolg sprehod po Škocjanskem parku. Spet se bom ponovila, če ste kdaj koli v bližini vam res toplo priporočam, če ne ogled samih jam, vsaj sprehod po omenjenem parku, saj ponuja par izredno čudovitih razglednih točk na Škocjanske jame. Čeprav sama živim v neposredni bližini parka že dve leti, sem vedno znova očarana nad naravo, ki jo le ta ponuja .

Poleg že večkrat omenjenega razgledišča, ki ponuja veličasten razgled na pobočje Velike doline, ki se razprostira nekje 165 m globoko in na dnu kraljuje slap reke Reke, vas pot popelje tudi čez tako imenovan »naraven most«, kjer lahko levo in desno opazujete Veliko in Malo dolino, spodaj pa slišite bučanje slapov reke Reke.

Za omenjeno lepoto, ki jo ponujajo tukajšnji konci sta očitno slišale tudi dve turistke, ki sva jih s Conorjem srečala na najinem sprehodu. Ravno sva prišla do zaključnih stopnic na koncu »naravnega mostu«, ko sem višje zagledala dve gospe v srednjih letih. Conorja pokličem k sebi in počasi se začneva vzpenjat (gre za kakih 20-30 stopnic, ki so izklesane precej strmo v hrib, nato pa še kakšnih 80 ki te pripeljejo do potke proti vasi Škocjan).

Greva mimo prve gospe, pozdraviva in lepo naprej. Nakar me Conor za par metrov prehiti in gre »pozdravit« oz. povohat drugo gospo. Ekspresno ga pokličem k sebi, ker valda sej ne moreš vedet, če se gospa boji psov, ko me slednja ogovori,

»Ooo….koliko pa je star? Joj je pa prijazen..«, se prijazno obrne k meni.

»10 mesecev bo kmalu, oo hvala«, ji prijazno odgovorim in grem počasi naprej.

»Samo ni to tista nevarna pasma, ki jo ima vojska in policija, kako se že reče belgijski ovčar ali ne?«, me spet vpraša.

»Res je, imate prav, belgijec ja, malinois, ampak ni nevaren, oz. odvisno od vzgoje«, ji pomežiknem. Že hočem iti dalje, ko me nenadoma povpraša za pot do obrežja reke Reke in do vasi Škocjan. Za vas sem nekako še vedela, za obrežje reke pa pojma nisem imela. Začnem hodit po stopnicah naprej, ko mi pot do obrežja nekako ne da mira. Pridem do vrha stopnic in začnem nekaj v tri dni momljat, kje se po mojem mnenju nahaja pot. Gospe, ki sta v tem času tudi že prišli za mano, se zahvalita za moj trud in me začneta spraševati različne stvari o Conorju.

Pa smo se začeli pogovarjat o vzgoji, pasmi, o tem kje sva ga kupila, pa zakaj ne v Sloveniji, koliko sva plačala zanj na Madžarskem itd… V enem trenutku omenim, da pišem o vzgoji pasjega mladiča in o vseh najinih izzivih ter »failih« tudi blog, ko ena izmed gospe cela navdušena vpraša »A res, joj kako lepo, mi daste naslov, ker bi si rada prebrala ta blog? Tudi mi smo imeli pse, pa me zanima«. Prijazno pokažem na svoj pas in torbico s priboljški, kjer je zapisano ime znamke Conor’s Adventure in gospa si vse skupaj pofotografira.

»Pa je že kaj šolan?«, me vpraša. »Pa ja, kr no…«, ji odgovorim in ji ponudim svoje pelete. »Sedi je sedi, prostor pa je platz«, ji še rečem in gospa ponovi za mano. Conor, kot da bi vedel, da ga občudujeta, takoj izpolni vse ukaze.

»Kaj zalajat tudi zna?«, me vpraša. »Seveda, Conor glas«, ukažem in pes zalaja preden bi rekel keks. Gospa ponovi za menoj in Conor spet zalaja.

Verjetno ne rabim posebej razlagat, da sta bili navdušeni. Jaz pa ponosna na svojega psa do neba, čeprav je šlo zgolj za dva, tri enostavne ukaze. Izmenjali smo si še par besed in se poslovili. Oni dve sta šli proti Škocjanu in iskat moje nesojeno »obrežje reke Reke«, jaz pa sem cela blažena »odlebdela« naprej.

Jap, res sem ponosna na svojega psa. Verjetno si to premalokrat rečem, da je pri 10 mesecih in glede nato, da sva popolna začetnika res vrhunski .

The post Ljudje smo drug drugemu največja sreča appeared first on Conor's Adventure.

Včasih ima človek pač srečo. Eni jo imajo, ko zadenejo na lotu, no drugi pa, ko na belem, zasneženem travniku najdemo izgubljen rozasto-beli iPhone . Čeprav kaj se mene tiče….bi raje zadela na lotu. Potem bi si končno lahko brez oklevanja privoščila novo 11ko Pro…veš tisto z res hudo kamero . Pa ne ker sem na jabolko (Apple) tako mahnjena…iskreno, za moje osnovne potrebe je super tudi oni najbolj osnoven SE. Za telefon mi je bilo vedno škoda denarja, kar se je tudi odražalo na moji mobilni opremljenosti. Vedno sem bila dva ali morda tri modele vzadi…no zdaj sem celo štiri modele, glede nato, da je pred kratkim bojda luč sveta ugledal iPhone 12.

Je pa tudi res, da odkar imava s Primožem pasji blog, so se moje tehnične prioritete mičkeno spremenile….in da, prav ste ugotovili, iPhone 11Pro si želim zgolj zato, ker ima res hud fotoaparat. No….morda pa v naslednjih mesecih pri A1 naredijo kakšno hudo akcijo in bo takrat prišel čas za menjavo moje starine .

Vrnimo se na današnji beli dan. Jaaa…končno je v našo deželo prišel sneg. Ampak koliko!!. Na Primorskem (Divača) živim že približno dve leti in čisto vsako zimo sem fascinirana nad količino tukajšnjega snega. Občasno se zgodi, da pri nas sneži, kot v Alpah, na Štajerskem deželi Pohorja in Zlate lisice pa nula .

Skratka lahko si mislite kako je Conor pogledal, ko je stopil iz hiše in je bilo vse okoli naju belo . Da o njegovem neskončnem veselju in norenju po snegu sploh ne govorim. Nad snegom je bil popolnoma navdušen….dobesedno, če me razumete kaj mislim. Kot verjetno marsikateri pes, se tudi on ni mogel upreti, da ne bi malo snega tudi pomalical.

Ne vem če veste, ampak za psa ni najbolj priporočljivo, da uživa sneg, saj lahko pride do ohladitve želodca, katerih posledica sta bruhanje in driska. Prav tako ne smemo pozabiti, da je v mestih sneg izredno onesnažen, zaradi uporabe soli proti zmrzovanju. Torej, če je le možno probajmo psu preprečit, da bi užival večje količine snega….če se med sprehodom zgodi, da občasno, kot Conor hlastne po snegu, pa ga ne bo konec .

No…da nadaljujem najin prvi beli sprehod. Morda se sliši moje pisanje romantično…prvi sneg, norenje s psom v snegu. Verjemite, danes je bilo daaaleč od tega . Če sem iskrena, se ne spomnim kdaj me je nazadnje v prste na rokah tako hudičevo zeblo kot prav danes. Pri nas s snegom  pride dostikrat tudi burja in verjemite to je prej podobno kakšni nočni mori iz Sibirije, kot pa romantičnim zimskim snežnim dnevom. Prepiha in prezebe te do kosti.  

Temu primerna je bila tudi dolžina jutranjega sprehoda….hja do ugotovitve (ko sva bila že skoraj nazaj doma in sem si v mislih že risala toplo pisarno z ogromno šalco vročega čaja), da pogrešam svoj telefon. Lahko si predstavljate, da mi ja mrak padel na oči. »Hudiča….samo boga molim, da ga nisem kje zgubila na bližnjem travniku, kjer sva norela s Conorjem«, sem si mislila, ko sva se s Conorjem obrnila in začela hoditi nazaj po poti po kateri sva šla na sprehod. Zaradi burje, ki je sneg nosila sem in tja, skorajda ni bilo moč videti stopinj, ki sem jih še par minut nazaj pustila v snegu. Itak…zgodilo se je najhuje…telefona ni bilo nikjer po poti…in tako sem se vdala v usodo ter ga začela iskati po travniku, kjer sva divjala. Od silnega adrenalina, me je kar nehalo zebst . Napenjala sem oči in upala, da je telefon vsaj padel z zaslonom gor na tla, da ga bom lažje videla…ker glede na rozasto-belo barvo sem dvomila, da ga bom našla na belem travniku.

Ampak kot sem rekla uvodoma…eni imamo pač srečo in po slabih petih minutah iskanja, se mi je slednja res nasmehnila. Lahko si mislite, kako sem bila telefona vesela….skoraj tako, kot da bi dobila novo 11ko Pro . No…evo….kako »malo« potrebuje včasih človek, da je res vesel .

The post Prvi sneg in izguba belo-rozastega iPhona v snegu appeared first on Conor's Adventure.

Dragi najini sledilci oz. bralci. Vsi, ki naju redno berete in vsi, ki naju berete občasno, ali pa ste zgolj v petek prvič slišali za naju. HVALA VAM

Ko sva v nedeljo zjutraj pri zajtrku odprla FB profil, sem mislila, da sanjam. Iskreno, nikoli si nisem mislila, da je možno, da vas bo članek z naslovom »ŽELIM SI PSA…GA VZETI V ZAVETIŠČU? ALI MORDA KUPITI Z RODOVNIKOM OZ. BREZ?«, tako pritegnil.

Sploh si nisem upala pomislit, da se vas bo toliko odzvalo na članek nekoga, ki ni ne kinolog, še manj veterinar oz. kakršna koli druga pasje kvalificirana oseba .Najino objavo je videlo kar 6200 oseb, kar je najin absolutni rekord, da o številu komentarjev in všečkov ter deljenju članka sploh ne govorim. Najbolj nama pomeni podatek, da je članek prebralo okoli 100 ljudi….

Morda bo kdo rekel, da to pa ja ni visoka številka, ampak…Veste kaj?! Glede na dolžino članka (mimogrede gre za moj daleč najdaljši napisan članek ) in glede na dejstvo, da se ljudem danes nenehno nekam mudi in se nam dolgih, razvlečenih besedil ne ljubi brati, sem za teh 100 oseb resnično hvaležna. Sploh pa sem hvaležna, da so si vzele pet minut svojega dragocenega časa in prebrale moje spisane besede .

Jutranje »presenečenje« mi je prav polepšalo celo že tako sončno nedeljo in odločila sem se, da prosto dopoldne in opoldne (ni mi bilo treba kuhati, saj nama je Primoževa mama prinesla kosilo) izkoristim za dolg, aktiven sprehod s Conorjem. Primož se nama žal ni mogel pridružiti, saj je tisti čas v letu, ko moški glancajo svoje jeklene konjičke in jim menjavajo obutev.

Pa sva šla na potep. Končna destinacija je bila okolica Divaškega letališča, kjer je ogromno prelepih sprehajalnih poti. Da do tja nisva rabila hoditi, saj bi psa po nepotrebnem utrujala (vseeno ne smemo pozabiti, da je še vedno mladič ), sem Conorja in njegove igrače (žogico in igralno vrv) spakirala v avto in odpeljala sva se do dober kilometer oddaljenega travnika v bližini letališča.

Pri izstopu iz avta, so naju veselo »pomukale« krave, ki so na bližnjem travniku počasi prežvekovale bilke trave. Conorju so nehote povzročile nemalo sivih dlak, saj mu nekako ni bilo najbolj jasno, kaj bi ogromne bele živali, sploh rade od njega. Stal je tam pred električnim pastirjem napol lajajoč oz. renčajoč, bulil v njih in si mislil bog ve kaj …no glede nato, da je krave (če se ne motim) videl prvič v življenju, mu niti ni bilo za zamerit.

Počasi sem ga le uspela zvleči vstran od zanimivih belih bitij in podala sva se na dolg sprehod po prelepi kraški pokrajini. Kljub novembru je bilo res prijetno toplo in čudovit sončno-oblačen dan sem izkoristila tudi za nekaj fotografskih trenutkov. Celo meni…totalnemu abervezniku za fotografijo je uspelo ustvariti nekaj res hudih momentov .

Seveda nisem dopustila, da je bil to zgolj navaden, »bedn« sprehod…. sej vemo, da je treba belgijca vsake toliko časa malce zamotit, da porabi odvečno energijo. Vmes sva se nekajkrat ustavila, malce potrenirala, povadila par elementov poslušnosti (sedi, platz, stoj, čakaj, up itd..), pa hoja v poleg, vmes in noga (kontra od poleg), prav tako nisem pozabila na Conorjevo najljubšo igro, to je lovljenje . Vedno znova se nasmejim med to igro, saj je resnično prijetno za videt , kako pes uživa, med tem, ko se jaz boga reva na vse pretege trudim, da bi ga ulovila in mu iz gobca izmaknila debelo vrv .

Se mi zdi, da bolj kot so igre blesave in norčave…rajši jih ima…haha… Včasih sva res posrečena, ko se »boriva« in »ravsava« na travniku za hišo in se valjava po tleh.

Vem…morda neumno za nekoga, ki bo kmalu dopolnil 32 let…ampak sej veste, samo enkrat se živi .

The post Jutranji šok ❤ in prijetno nedeljsko dopoldne appeared first on Conor's Adventure.

Po sredinem monologu in Corona-psihiranju, sta zadnja dva dni naravnost odlična. Večina stvari, ki me je skrbela še kakšen teden nazaj, se počasi, vendar vztrajno postavlja na svojo mesto…nama s Primožem pa riše nasmeh na obraz .

Okej…da ne filozofiram preveč; prva takšna stvar, ki me je zadnji dober teden preganjala je Conorjeva prebava, ki se je dokončno uredila.

Morda za koga absurdno, da se sekiram »kako najin pes kaka «…ampak verjemite, res ni prijetno, vsak dan preverjat teksturo kakca in zasledovat svojega kosmatinca vsakič, ko se odloči narediti veliko potrebo, plus premišljevat ali mu lahko ponudim še kaj drugega kot pelete.

Skratka kot rečeno, smo prebavo uredili, pes je včeraj dobil žvečiljko Naturavetal in je danes bilo vse tip-top . V sredo je tudi prvič po dolgem času dobil BARF zmešano s peleti in prav tako ni bilo nobenih težav. Resnično upam, da so prebavne težave za nekaj časa za nami

Danes sva mu po par tednih končno privoščila obisk socializacije in smo se odpravili na mini izlet do Postojne. Med tem, ko sem jaz skočila v trgovino po nakupih, je Primož peljal Conorja na kratek sprehod po urbanem okolju, kjer je preveril ali se še pes spomni hoje na popuščenem povodcu. Kljub dejstvu, da ga na trenutke konkretno meče (sej veste puberteta), je po Primoževih besedah, sprehod minil umirjeno in brez cukanja ter vohanja levo-desno.

Dobrih stvari za danes še ni bilo konec. Ko sva prišla domov, sva naletela na Pošto Slovenije, ki nama je pripeljala ogromen paket. Ga odpreva in noter zagledava par metrov različnih kosov flis blaga. »Juhuhuu…končno je prišlo blago, joj komaj čakam, da začnem«, sem veselo poskakovala po dnevni sobi, Primož, pa me je gledal, kot da bi padla iz lune.  Verjetno se tudi vi sprašujete, od kod takšno veselje nad blagom…haha .

S Primožem vam – našim zvestim sledilcem oz. natančneje vašim kužkom, pripravljava pred-božično presenečenje in, ker sem človek, ki obožuje pripravljat presenečenja za druge, sem se paketa oz. blaga noro razveselila. Če te zanima za kaj točno gre, oz. če želiš tudi ti biti med obdarovanci, ti svetujem, da nas slediš na našem FB profilu in redno spremljaš naše IG in FB storye…seveda poleg tega, da redno bereš naš blog.

Za piko na I prav prijetnemu dnevu, je bil klic najinega dobavitelja, ki naju jutri vljudno vabi na vnovičen obisk na Dolenjsko. Izdelava vzorcev se je iz predvidenih 14 dni zavlekla v tri tedne, saj je moral vmes naročiti kar nekaj materiala, ker tisto kar je imel na zalogi ni bilo primerno. Sej vemo, kvaliteta je pri nas prvo vodilo .

Skratka bojda so vzorci sedaj pripravljeni in komaj čakava, da jutri vidiva prvo verzijo Conor’s Adventure izdelkov.

The post Socializacija in pred-božični duh »In The House« 🎅🏼 appeared first on Conor's Adventure.

Čeprav s Primožem bivava v hiši s prečudovito okolico in precej možnosti za sprehajanje psa….verjemite, tudi nam na trenutke »omejenost na občine« konkretno preseda. Se mi zdi, da odkar smo »zaprti«  je tudi Conorju na trenutke precej bedno, saj so dnevi vsak dan bolj kot ne isti.

Zjutraj se vstanemo ob kakšnih 6.30, limonada, kavica, Primož pelje Conorja na prvi sprehod, jaz pa se za kakšno urco zabubim v pisarno. Nato sledi skupen zajtrk in po zajtrku se oba lotiva dela za firmo. Jaz v marketing področje, on v nabavo. Conor pa spat v svojo kućo . Delava do nekje pol dveh, dveh, ko sledi circa 45 min dolga igra in trening s Conorjem. Tisti, ki se ne ukvarja s psom skuha kosilo. Po kosilu ponovno urca ali dve dela za firmo, nato pa telovadba in ponovni sprehod s Conorjem.

Da ne bi pes nenehno gledal ene in iste travice …okej…malo pretiravam…haha….s Primožem že nekaj dni razmišljava, če bi vseeno kršila omejitev občine in se s Conorjem zapeljala denimo v Koper, Postojno, ali Sežano, da pes po par tednih končno vidi malo betona, urbanega okolja in drugih ljudi….

Po nakupih hodiva nekje enkrat na 10 dni oz. če je možno celo enkrat na 14 dni in takrat Conorja žal ne moreva vzeti s seboj, saj najini nakupi trajajo res dosti časa. Sej veste kako je, ko prideš iz res mini občine kot je Divača, ki žal premoremo zgolj eno trgovino v mesto kot je Koper .

Današnji dan oz. popoldne sem zato želela Conorju narediti malce drugačen in sem psa spakiral v avto, ga kar posadila na sprednje sedeže mojega starega Cliota (ki nima avto-pasje-kletke) in sva se zapeljala do km oddaljenega letališča Divača. Ja vem…. ni prav, da psa vozim ne-pripetega kar na sprednjih sedežih avta…ampak…roko na srce, šlo je za par minut vožnje po popolnoma neprometni cesti . Zanimivo je bilo opazovat gospodiča, ki se je na sovoznikovem sedežu peljal kot direktor, ki gre na pomemben sestanek .

Na letališču sva se noro zdivjala. Najprej sva se lovila, oz. jaz sem Conorja lovila….Ne vem, če sem že omenila, ampak pes naravnost obožuje igro z vrvjo in lovljenje. Najprej se z njim ruvaš in vlečeš vrv, češ kdo je močnejši. Nato mu vrv spustiš, on pa teče pred teboj in želi, da ga loviš ter mu vrv probaš vzet. Če sem pred meseci, ko je bil Conor še miceni jamrala, da se ne želi igrati…no sedaj bi se igro lovljenja igral skoz . Le-ta ga tudi izjemno zmotivira za nadaljnji trening, kot, da psa z njo »zbudim«, da je med vajami in treningom poslušnosti, ki običajno sledi mnogo aktivnejši. Vse skupaj je trajalo nekje dobre pol urce.

Za na konec sem ga še malce sprehodila in, ko sva se vrnila domov je pes zaspal kot ubit. Se mi zdi, da mu je menjava okolice resnično pasala .

The post Kako izgledajo naši »omejeno« jesenski dnevi🙄? appeared first on Conor's Adventure.