Prvič sva se s Conorjem z mantrailingom srečala kakšno leto dni nazaj. Bilo je jeseni oktobra in takrat sem še bolj pridno pisala blog. Zaradi česar si lahko danes vse preberem(o) za nazaj …tukaj.

Sama izkušnja za naju ni bila ravno slaba, je pa celoten trening vsaj zame absolutno predolgo trajal, zaradi česar sem mantrailing kasneje opustila. Nekako sem bila takrat še »mlada in neumna«…Oz. dajmo rečt, izredno neizkušena ter zelena in sem mislila, da se bova s Conorjem našla v tisti športni pasji disciplini, ki je meni (in ne njemu) všeč . Pač ja…pravijo, da prvega psa zajebeš. Eno smo rabili skoraj tri četrt leta, da smo zgruntali, da bi bilo fino s psom početi to, v čem je talentiran (ne glede na pasmo, češ imaš belgijca idi v obrambo oz. IGP ), sploh pa v čem uživa .

Katero šolo za mantrailing izbrati?

Pa sva po dooolgem raziskovanju, premišljevanju, pogovarjanju z različnimi našimi strankami pa pasjimi znanci se nekako »vdala« (no jaz sem se vdala ) in si rekla, »okej, dajmo ponovno sprobat mantrailing, ki ga vsi tako navdušeno hvalijo«.

Po raziskovanju katero šolo izbrati, po prebiranju različnih člankov kako eni in drugi učijo, mi je iz različnih smeri prišlo na uho ime Uroš Gregorčič iz Ljubljane, ki uči po metodi Jeffa Schettlerja in je tudi njegov licenciran inštruktor v Sloveniji. Glede nato, da ima Jeff izkušnje tako z Ameriško vojsko, kot policijo, nisem podvomila, da ne bi bil v redu »vir učenja«. Potem je trajalo še kakšen mesec ali dva, ko sem malce spremljala tako Uroševo, sploh pa Jeffovo delo preko FB in se prepričevala, da sej Ljubljana spet ni tako daleč

Pa je zgleda tisti tam zgoraj začutil mojo stisko v »razdalji in času« (treningi v Ljubljani ti zavoljo naših super cest hitro vzamejo vsaj 3, če ne celo več ur časa ). In ko sem nekega dne naključno srečala Petro iz Pasje točke ter z njo načela debato o mantrailingu, sem presenečeno ugotovila, da tudi ona spremlja Jeffa in uči po njegovem principu. Nato sva imele še kakšno uro debate o mantrailingu… Kako se je slednji skozi leta razvijal, zakaj so dobri temelji pri začetnikih tako pomembni, zakaj ne prehitro v urbano okolje itd…

Ljubezen na prvi, morda drugi trening…

Ni trajalo dolgo, ko sva se neko januarsko nedeljo s tokrat odraslim Conorjem (ko se je prvič srečal z mantrailingom je bil star zgolj šest mesecev ) pojavila na vnovičnem treningu. Ne spomnim se točno ali me je zadelo že takrat, ali teden dni kasneje….Ampak, ko svojega psa zagledaš v nečem tako BOLANO UŽIVAT, verjemi tudi sam »totalno not padeš« .

Od takrat naprej se že v ponedeljek veselim nedelje…in verjetno je to edini dan v tednu, ko mi ob 7ih zjutraj ni prehitro za vstat . Sami treningi so svetovni. Na srečo niso tako dolgi, kot je bil tisi prvi, saj trajajo nekje v povprečju dobri dve ure. Ampak, glede na izvrstno družbo in nasploh drugačen pristop k samemu treningu, nekako ne gledam na čas.

Kaj se je od začetka, pa do danes spremenilo?

Danes teče že deseti trening in Conor se je v tem času, sploh če pogledam najin odnos, izredno izboljšal. Na sam odnos ima verjetno vpliv tudi opravljen tečaj noskanja, saj pes zadnje mesece ogromno »dela z nosom« in posledično počne to v čem uživa . Prav tako je lepo videt, da se je pes po začetnih izredno eksplozivnih treningih, kjer sem bolj kot ne »bila boj za preživetje« umiril.

Morda za tiste, ki nimate nič oz. skoraj nič izkušenj z mantrailingom. Zelo dobro sem princip treninga razložila tukaj (ko sem opisovala prvi trening). Ampak, če se komu tega ne ljubi brati.

Kot že samo ime pove, pes pri mantrailingu išče vonj točno določene osebe. Začetniki imamo treninge zgolj v naravi. Če bi se učili v urbanem okolju, bi bilo za psa precej naporno. Zaradi precejšnjih motenj (drugi psi, mačke, promet, ljudje) in posledično več različnih vonjav, se hitro lahko zgodi, da se psa »nauči narobe« oz. se dogajajo napake.

Medtem, ko je v naravi vonj človeka anomalija in je psu lažje slediti osebi, ki jo išče. Ker psa ne učimo slediti, saj ima za to že naravno, prirojeno danost, mu v naravi ustvarjamo ugodne pogoje za zasledovanje točno določene osebe. Šele s časom in napredkom, se težavnosti stopnjujejo in potem nastopi čas za urbana okolja.

Torej, ker je trening v naravi, so območja dostikrat precej »divja« beri dosti grmovja, čudnih, valovitih tal, sploh kraški svet je zanimiv . No in če imaš psa, ki rad dela, pomeni da precej vleče. In če res noro vleče, se sam trening hitro sprevrže v »boj za preživetje«….Namesto branja psa in koncentracije nase, na povodec (da psa pri delu ne oviraš)…se ukvarjaš zgolj s tem, kako slediti psu, ne izgubiti povodca, sploh pa ne telebniti po tleh .

Učiva se oba, Conor in moj ego!

No in to se je zadnje treninge malce popravilo. Conor se je umiril, na sam trening se bolj skoncentrira, in posledično je vse skupaj malce bolj nadzorovano. Sploh pa mi je pri vsem skupaj najbolj všeč, da se sama sploh ne ukvarjam z dejstvom, ali bo našel oz. ne.

Med iskanjem markerja, noben od nas (sodelujočih pri iskanju) ne ve kje je marker. Slednje je v samem procesu treninga izredno pomembno, saj se zna zgoditi, da če bi denimo jaz vedela kje je marker, bi »nehote« z mimiko na obrazu, z gestikulacijo, nakazala/pomagala psu. Tega pa ne želimo a ne ?

No…Conor je do sedaj sicer vedno našel…Ampak zame, za moj ego, pa je zmaga, da mi je le-to popolnoma vseeno. Včasih si na kakšnem treningu celo »po tihoma« želim, da ne bi našel, saj je neuspeh tudi dobra izkušnja za psa in se lahko iz slednje kaj nauči. Ne zdaj vedno, da se razumemo. Tako kot za ljudi, je tudi za pse, občasen »fail« dober .

Ne veš v kateri pasji šport? Pojdi v mantrailing!

Menim, da bi mogel vsak, ki ima psa s katerim še ne počne nič….Iti v mantrailing, ali noskanje. Pač kar koli, samo da pes dela z nosom. Zakaj? Zato, ker je »vohlanje« naraven element/početje psa, ki ga nehote na raznih sprehodih (sploh v urbanem okolju) dostikrat odvzamemo/oz. omejimo. Šele, ko se nehote začneš malce poglabljati v pasji nos, ko na treningih poslušaš 101 zanimivo dejstvo, ki ga Petra vsakič privleče na plan…. Takrat PRECEJ spremeniš pogled na pasje vohanje. Tudi na sprehodih.

Ne vem, če ste vedeli;

Vohanje, noskanje psa po eni strani sprošča, po drugi strani pa je trening mantrailinga/noskanja izredno naporen. Če se ne motim sem nekje zasledila podatek, da je 10 min dela z nosom ekvivalentno 40 min sprehodu.

Da lahko psi skozi svoj nos naenkrat vdihavajo in izdihavajo zrak, med tem, ko ljudje lahko zgolj vdihnemo ali izdihnemo zrak.

Ljudje imamo circa 6 milijonov vohalnih receptorjev, psi jih imajo okrog 300 milijonov. Posledično je tudi del možganov namenjenih prepoznavanju vonja, 40 krat večji od človeškega.

Za še lažjo predstavo, psi lahko do 100.000 krat bolje zaznavajo vonj kot mi.

Glede na fascinantno »orodje«, ki ga premore naš štirinožec , bi bil skoraj greh, da ga ne bi vsaj delno izkoristili. Pa najsi gre za profesionalno delo iskanja ljudi, ali zgolj za igro, kjer krepimo samozavest psa in vez med lastnikom ter psom.

The post Zakaj smo postali »obsedeni« z mantrailingom? appeared first on Conor's Adventure.

Današnji dan sem želela nameniti eni takšni mini evalvaciji vseh preteklih dogodkov. Sploh pa želim z vami deliti nekaj občutkov v obliki slabe vesti, ki me vedno znova razjeda, ko za Conorja nimam toliko časa, kot bi si ga želela. Vseeno tudi po letu dni življenja s svojim kosmatincem še kar nisem zgruntala tiste formule in odgovora na vprašanje »Koliko časa nameniti svojemu psu«?

Za nami je verjetno odkar smo začeli s prodajo daleč najbolj stresnih….oz. bolj bi rekla »natempiranih« 14 dni. Dogajalo se je ogromno, od snemanja na Kanalu A (prispevek tukaj), pa članka v prilogi časnika Delo (fotka do članka tukaj), do sodelovanja v nagradni igri Malince, pa prejšnji teden sva dala ven nov produkt – ovratnico z ročajem, do tega, da sva bila sprejeta v Primorski Tehnološki Park (o tem še nisem uspela niti govoriti oz. pisati) in sva dobila čisto svojega mentorja. Posledično pridejo zraven tudi nujni sestanki, pa obiskovanje podjetniških dogodkov itd. Da sva za vsako omenjeno izkušnjo noro hvaležna… verjetno ne rabim razlagat, ker me mnogi že dobro poznate. Na trenutke sem kot pokvarjena plošča, ki se v eno zahvaljuje vsem . Ampak takšna sem, in vse to tudi mislim.

Ne…tudi midva ne sfolgama vsega

Ko so dnevi noro »natempirani« se zgodi, da se s Conorjem ne morem toliko ukvarjat kot bi si želela. Uspem ga peljati na polurni sprehod, nekako se še uspeva pocartat ali pa se v hiši malce ruvava in z brisačo igrava borbeno igro, to pa je včasih tudi vse. Dostikrat potem Primožovega očeta prosim, za popoldansko varstvo, ko imava s Primožem kakšen nujen opravek v Ljubljani ali na drugem koncu Slovenije.

Zakaj vam to pišem? Prvič, res upam, da me ne bo sedaj kdo obsojal in skakal v luft, češ »ja zakaj pa si si nabavila belgijca, če zanj nisi sposobna skrbet«. Mislim, ok…živimo v svobodni družbi. Če me bo kdo zaradi tega obsojal tudi prav. Moj namen tega pisanja je drugačen. Da morda spet dam vedet, da pri nas ni vse rožnato . Dobila sem namreč nekaj vprašanj kako »sfolgava« vse skupaj, od treninga psa, do pakiranja naročil, odgovarjanja na ogromno sporočil, do razvoja novih izdelkov, pa skrb za vsa socialna omrežja itd…

Iskreno? Ne sfolgava. Zato občasno »trpi« ukvarjanje s Conorjem in dostikrat tudi najin odnos Primož-Pija. Se pa trudiva na izboljšavah. Denimo Primož se je že nekajkrat pred službo odpravil na jutranji tek in s seboj vzel tudi Conorja. Ravno toliko, da namesto sprehoda, dobi pes nekaj drugačnega. Sama sem si na drugi strani obljubila, da se bom poskusila s psom več igrati, pa če gre to zgolj za 2x 10-15 min igre. Ampak tukaj ne mislim igro, metanja žogice. Temveč aktivno, borbeno igro, ki od vodnika zahteva več vložene energije. Dobri znanki in naši zvesti kupki Saši se lahko zahvalim, da mi je pred tedni pokazala, kako se res »prav igrati s psom«. Takrat sem doživela precejšen »aha efekt«, saj sem spoznala, kaj vse smo do sedaj delali narobe .

Popolnoma prerojen pes

Skratka danes zjutraj je bil že drugi dan zapored, ko sem jutro namenila igranju. In čeprav gre zgolj za drugi dan, sem imela na trenutke občutek, da imam pred seboj čisto drugega psa.

O kakšni neaktivni, nezainteresirani »malini« o čem sem pisala dober mesec nazaj in je bilo na trenutke grozno, ni bilo ne duha in sluha. Čeprav s Conorjem nisva trenirala že vsaj dober teden, če ne celo več (malce je bila kriva tudi obveza na tački pred dobrim tednom), je pes delal, kot da sva v treningu vsak dan . Energija (za moje pojme) super, želja tudi, izvrševanje ukazov takoj. Skratka, glede na pogoje, sedi 5.

Vse skupaj je trajalo morda 10-15 minut. Mešanica borbene igre z aporotm, menjevanje zdaj enega, zdaj drugega aporta (vedno imam pri igri dva). Opazila sem tudi, da mi je pes začel sam od sebe prinašat aport. To se denimo prej ni zgodilo. Saj sva se igrala, se ruvala in, ko sem mu pustila zmagat je z aportom odšel per metrov vstran ter me gledal, kot zaboden »Češ kaj je? Kaj boš pa zdaj?«. No…slednjega danes ni bilo, saj mi je igračo prinesel kar sam od sebe.

Po trening-igri sem mu privoščila še dolg dobro uro trajajoč sprehod in s tem nekako vsaj delno »zakrpala« svojo slabo vest. Priznam, zadnji dnevi, tedni (če odštejemo podaljšan vikend v Mbju) ko je imel Primožev oče Rajko skoraj več kontakta z njim kot pa midva, mi je bilo na trenutke res hudo. Vseeno je pes najin in prav je, da mu omogočiva čim bolj srečno življenje, če se malce pocukrano izrazim . Ampak, kot je rekel, žel že pokojni kolesar Jure Robič, »Samo človek sem«…in včasih pač vsega ne zmorem(mo).

The post Koliko časa nameniti svojemu psu? appeared first on Conor's Adventure.

Že dlje časa se nočem soočiti z dejstvom, da v najinem odnosu s Conorjem izredno škripa. Še huje je, ker ne najdem točnega razloga zakaj se pes na trenutke obnaša kot pač se. Če se ne motim sem tekom našega pasjega bloga in vzgajanja Conorja o tem že nekaj govorila….Hudič pa je, ker je vse skupaj eskaliralo v konkreten vikend frustracij.

Ohh…ta pričakovanja

Torej zakaj sploh gre? Dajmo najprej nekaj povedat o pričakovanjih. Ne vem kako ste drugi lastniki psov, ampak verjetno vas ima kar nekaj od svojih kosmatincev določena pričakovanja. Pričakovanja so dostikrat tudi razlog, zakaj se odločimo za to in ono pasmo. Verjetno vam je logično, da sva se midva odločila za belgijca, ker sva si želela aktivno, delavno pasmo, ki bo z veseljem delal, se učil,…posledično bo imel ogromno energije, ampak ok. Vse to pač pride zraven v paketu.

In zavoljo svojih pričakovanj, ki jih imam do Conorja iz dneva v dan težje sprejemam dejstvo, da imama očitno izredno netipičnega belgijca. Ki je, ko je treba delat izredno len. Ta trenutek se počutim kot mama, ki obrekuje svojega otroka . Zgolj, da me razumete, da mi je res res težko pisat o tem…ker se itak počutim totalno kriva, da smo v vzgoji verjetno kaj zasrali in očitno konkretno.

Imam leno “malino”, ki ne dela rada

Sama sem običajno navajena, da slej kot prej najdem neko rešitev, nekoga, ki bi znal pri zadevi pomagat. Tokrat imam občutek, da me ljudje skoraj ne jemljejo resno, ko potarnam, da imam malino, ki ne dela z veseljem, ki se med treningi vleče kot megla, da ni aktiven, da imamo prej probleme z dviganjem energije, kot obratno. Četudi ga poskusim zmotivirati z aportom, cufo, pulerjem, traja aktivnost zgolj par minut in potem spet »megla.

Pa iskreno nekako bi še razumela, če bi imela neko xy pasmo, kot bi razumela, da ima mogoče kakšno čudno genetiko, ampak glede nato, da ima polovica njegovih prednikov narejen vsaj IGP 1, če ne celo IGP2 in IGP3, torej sklepam, da ima pes v krvi »delovne navade« mi iskreno ni in ni jasno, kaj je narobe.

Bolj kot len, je še bolj občutljiv in očitno zamerljiv

Na trenutke je občutljiv za znoret. Čim gre moj ton glasu v glasnejše oktave (bog ne daj da se zaderem), zgleda kot polit cucek. Na trenutke se moram v javnosti opravičevati, da s psom doma ne delamo grdo, ga imamo radi in ga ne pretepamo. Okej priznam občasno dobi kakšen vzgojn focn, ampak verjetno se razumemo, da to vseeno ne spada v konkretno fizično nasilje. Skratka tri četrtine časa se s Conorjem res trudim, da ga spodbujam pri dnevnih aktivnostih, mu poskušam skozi motivacijo (pa to že od malega) graditi samozavest, ko mu kakšna vaja uspe, ga pohvalim, kot da je zmagal na svetovnem prvenstvu….Skratka res se trudim, da je ogromno pozitivne motivacije. In kaj dobim v zameno?

Totalno nemotiviranega, lenega, psa, ki na trenutke več ne vem, ali se zgolj dela, da se me boji? Ali pa je zgruntal, da ko da ušesa dol in se naredi bogega, da je takrat konec treninga in mu ni treba več delat?

Moje vse večje frustracije

Verjetno mi ni za zamerit, da se v meni nabirajo izredne frustracije, saj težko sprejmem dejstvo, da sva naletela očitno na malino, ki ni za delo. Trenutno si sploh ne predstavljam kako bi mi sploh lahko kdaj koli šli v IGP. Treninge obrambe je glede na videno imel izredno rad, tudi sled bi mu glede na njegovo konstanto željo po vohanju, šla dobro….kaj se tiče poslušnosti. Si ne predstavljam. Kot si ne predstavljam trenutno Rally Obedience, najmanj pa Agillitya.

Ljudje mi sicer pravijo, naj bom vesela, da imam za prvega psa bolj umirjeno malino, ampak iskreno, če bi želela imeti umirjenega družinskega psa, verjemite si ne bi kupila maline. Jaz osebno zelo rada hodim z njim na treninge, če bi se pokazala možnost, talent, bi z veseljem šla z njim na kakšno pasjo tekmovanje (ni važna disciplina, ker mi je pomembno, da najdeva nekaj kar bo obema kul). Ampak odkar so treningi muka, priznam…tudi jaz v svoji glavi težko »pozabim«. Da moram pazit vsako izrečeno besedo, ton, da gospodič ne bo spet nekaj zameril. Posledično sem napeta….pes to čuti in evo…začaran krog.

Mislim…resno? Sej ne morem verjet kaj pišem. Ampak tako se počutim. In hudič je, ker ne vem sploh kako naprej iz tega vrtinca, v katerega se pogrezava, ker je najin odnos vedno slabši.

Sej generalno gledano je Conor super pes. Odpoklic ima narejen v nulo. Osnovna povelja uboga bolj kot ne takoj. V družbi z drugimi psi, ljudmi ni noben problem. Lahko greš z njim kamor koli želiš, ljudi ignorira. Ni kakšna živčna tempirana bomba….Pa vseeno je narobe, če si jaz želim več?

Da si želim trening partnerja, na katerega se boš mogoče lahko zanesel…do neke mere seveda…. Nekako sem mislila, da gre pri vzgoji psa za sodelovanje. Grajenje odnosa….ne vem. Na trenutke se počutim že malce nora, ker vse skupaj tako premlevam, analiziram, da je joj….

The post Vikend frustracij – jaz vs. Conor appeared first on Conor's Adventure.

Pismo spet je en teden okol odkar sem pisala blog… Odkar je zaživela trgovina Conor’s Adventure se čas vrti še enih 2x hitreje. Ampak ok. Raje se javim takrat, ko imam nekaj konkretnega za napisat, kot pa da je kr nekaj Tokrat boste imeli kaj za prebrat. Mogoče se bo kdo malo prijel za glavo, ampak sej veste, ne olepšujem. Če ne drugega me je včerajšnji trening BBH-ja prislil, da sem se malce zamislila, najprej sama nad seboj, pa da se bo treba vrnit nazaj k osnovam oz. »back to the basics« .

Izpit…že čez par tednov?!

Pred dnevi nam je trener na treningu povedal, da nas izpit za BBH čaka že 12.6. Glede na najino pripravljenost s Conorjem je to absolutno prehitro. Ne vem zakaj sem skoz mislila, da je le-ta komaj julija. Skratka, kap me je zadela…ampak sem si mislila, eh sej nekako bo že. Bova sedaj malce stisnila, pa bova natrenirala do takrat. Aha…veš kje. Mogoče bi to uspelo nekomu, ki ima izkušnje, ne pa meni zelencu, katerega prvi pes je belgijc.

Kljub temu, da sva zadnje dni doma pridno trenirala in je hoja »poleg« šla na trenutke brez priboljškov, se je danes na treningu vse podrlo. Če damo v enačbo drugo okolje, mojo živčnost, Conorjeva »jajca« al kako naj imenujem njegovo hormonsko stanje, plus absolutno premalo treninga v preteklosti….dobimo logičen rezultat. Najin poleg je izgledal, kot da sva na sprehodu, kjer pes hodi pred tabo in ne ob tebi .

Pričakovanja, jeza in “focn”

Med izvedbo vaje je v meni »vrelo«, saj moja glava ni in ni mogla razumet, da pes tega kaj zna na domačem poligonu ne pokaže tudi tukaj, pred ostalimi. Na trenutke me je imelo, da bi ga konkretno cuknila za povodec…ampak se mi je uspelo zadržat. Vse do trenutka, ko sva mogla del vaje ponovit in gospodič ni in ni hotel sodelovat. Vse ostalo je bilo bolj zanimivo, kot pa jaz. V nekem trenutku mi je »počil film« in po zraku je priletel focn. Ošvrknila sem ga po gobcu in se par sekund kasneje počutila kot drek. Pes se je nenadoma »zbudil« in ugotovil, da obstajam ter se začel noro prilizovat.

Jezo zaradi morebitnega »neznanja«, je zamenjala jeza, da me lahko spravi na tolikšne obrate. Jezna sem bila v prvi vrsti nase, da se ne obvladam. Sej ne rečem potem sva del vaje naredila bolj kot ne, kot je treba…pa vendar…slab občutek je ostal.

Po treningu sem nama privoščila dolg sprehod po okoliških poteh KD Obala in v prafaktorje analizirala današnji trening in najin odnos. Kristalno jasno mi je bilo, da je pri nama največji problem moj ego in primerjanje z drugimi, kot ogromna pričakovanja od Conorja (kljub temu, da nimamo z njim nobenih tekmovalnih ambicij ). »Navsezadnje imam belgijca in ne morem si privoščit, da bova na izpitu povprečna…halooo«…se mi je nehote rogal moj notranji jaz. Hudič je, če si po karakterju perfekcionist in s povprečjem nisi zadovoljen.

Krampanje po sebi in analiza

Neke vrste aha moment sem doživela šele danes zjutraj, ko mi je znanec, ki je ob enem tudi naša zvesta stranka poslal video z naslovom »5 napak, ki jih je Miha naredil kot vodnik psa« (CoolDog vadbena klinika za pse).  Začela sem se spraševat zakaj zaboga se nama tako mudi z opravljanjem tega BBH izpita? Okej…tečaj bomo zaključili, bova pač šla na izpit na naslednji rok, mislim kje je problem?

Totaln eye-opener in neke vrste mini reset pri najinem odnosu s Conorjem pa je povzročil kasnejši dolg telefonski pogovor z eno izmed inštruktorc pri KD Obala. Skozi pogovor sem spoznala, da moram narediti najprej korak nazaj pri najinem odnosu s Conorjem in določene osnove ponoviti. Sploh pa moram absolutno več narediti na svojem razumevanju njega, kaj me lahko nauči. »Opazuj psa na sprehodu. Opazuj ga, kako voha, kaj voha, kako se odziva na različne vonjave. Kako se odziva na različne situacije. Ne zgolj takrat, ko srečata psa, ali človeka. Vprašaj se zakaj nečesa ne želi narediti in zakaj to isto stvar v drugačni situaciji naredi? Te je morda skapiral?«….Bila sem deležna 101 vprašanja in 101 razlage.

Back to the Basics

Sedaj, ko razmišljam in pišem te vrstice se v nulo zavedam, da sem na relaciji Conor-jaz absolutno premalo naredila. In to si resnično želim spremeniti.  Sploh gre v prvi vrsti za razumevanje njega, zakaj je nekaj tako kot je, šele potem so na vrsti pričakovanja….

Izredno dober primer je hoja na popuščenem povodcu v urbanem okolju. Pes je star dobrih 13 mesecev. Hormonsko ga meče, da je joj. Roko na srce, to po določenih standardih niti še ni odrasel, zrel pes. In jaz od njega (in tudi od sebe) pričakujem, da ko bom šla z njim v park, da bo hodil kot v nulo šolan pes? Ker jaz pa sem jako izkušena a ne ?

Nič dovolj bo…gremo ven. Najprej trening, potem sprehod, zvečer pa kakšno pasje čtivo…Za boljši jutri

The post Trening BBH in Back to the Basics appeared first on Conor's Adventure.

Več kot teden dni je minilo od mojega zadnjega bloga. Odkar je 7. aprila znamka Conor’s Advenutre uradno ugledala luč sveta, je moja sposobnost pisanja blogov izrazito padla. Priznam. Na trenutke se mi sanja ne kaj naj sploh pišem. Kar naenkrat imam nek butast občutek, da sedaj, ko je Conor že praktično odrasel samec, nobenega več ne zanimamo .

Tudi vsi izzivi povezani s postavitvijo spletne trgovine in znamke Conor’s Adventure so že zdavnaj pozabljeni, na prvi pogled bi človek lahko celo rekel, da je postalo malo dolgočasno, monotono .

Ampak ni….zavedam se, da je občutek dolgočasja, naveličanosti zgolj posledica pomanjkanja dopusta, biti nekaj dni totalno na off, ne misliti na nič. Na noben FB, IG, prejeta naročila itd.

Obisk Maribora, Pohorje in biti na off

No pa sem si zadnje dneve, ko je bil Primož dober teden službeno odsoten tudi jaz malce privoščila, dala glavo na off, sploh pa probala zavestno »napolniti« svojo kreativo. Ne morete si zamislit kako je grozno, ko človek, ki od nekdaj velja za polnega idej…le teh preprosto nima. Da o pomanjkanju želje po pisanju sploh ne govorim. Pisanje bloga je včasih predstavljalo zame sprostitev, užitek…predvidevam, da se slednje tako bere , ko gre za vsebine napisane ne »eks« in tiste, s katerimi se mantram kot s paradajzom, ki ga nikakor ne morem spravit po grlu .

Skratka zadnji dnevi na off so resnično pasali. Obiskala sem svoj ljubi Maribor, se s Conorjem prvič povzpela na meni tako ljubo Pohorje in gospodiču prvič predstavila vožnjo z gondolo. Kljub temu, da ga zadnje dneve »jajca« precej mantrajo, čemur definitivno botrujejo goneče samice, je bil gospodič priden. Vožnjo z gondolo je prenesel malce nemirno, vohljajoče, brez kakšnega pretiranega strahu.

Ohh ti hormoni, gonitev in še marsikaj…

Večji izziv nama zavoljo gonjenja, pubertete in celga spektra delujočih hormonov po novem predstavlja hoja na popuščenem povodcu. Kosmat frajer je začel spet noro vlečt, zaradi česar sem na trenutke kot pokvarjena plošča »Poočasi, ne vleči….hoho pooočasi, ej ne vleči…Conooor, ne vlečiii….«. Omenjena opozorila sicer pomagajo, ampak žal zgolj za par trenutkov, dokler ga v travi ne premami spet nov vonj.

Piko na I, da bo treba omenjeno neprimerno vedenje, beri vleko na povodcu resnično presekat, ker v nasprotnem primeru bo treba nujno kupit oprsnico, je bilo sobotno druženje z znanko iz Celja in njenima dvema kužkoma. Dobili smo se v parku in Conor je bil kot vlečni pes, sem in tja, v eno. Ne morete si mislit kako mi je bilo na trenutke neprijetno, kot, da ga ne obvladam. Okej…morda mičkeno pretiravam, pa vendar, sej veste, da se s psom ukvarjamo praktično od prve ure, potem pa se z nekom dobiš v živo in zgleda, kot da je mucl čist nesocializiran. O lepem vedenju pa ne duha in sluha

Če ne drugega sem spet dobila lekcijo, da pri psih rek »to kaj se Janezek nauči, Janezek zna«, najbolj ne velja. Temveč je bolj primeren tale »Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo«….Priznam, da sva zadnje mesece na trening hoje na popuščenem povodcu malce pozabila, saj je bolj kot ne šlo. No, očitno bo v naslednjih dneh in tednih večkrat na sporedu.

Aja, če se kdo morda sprašuje, ja zakaj ga pa ne damo kastrirat? S Primožem sva se že pred časom pogovarjala, da če res ne bo nujno (npr. zdravstvene težave itd.) ga ne bova dala. Morda pa se nekega dne podava tudi v vzrejo. Navsezadnje ima kar dober pedigre

The post Hoja na popuščenem povodcu? Kaj je že to? appeared first on Conor's Adventure.

Biti podjetnik je sicer fajn, saj si sam razporejaš čas. Ampak žal se prepogosto zgodi, da ima dan premalo ur. In potem ne trpijo zgolj tvoji živci, temveč v najinem primeru tudi Conor. Najin kosmatinec je v zadnjih dnevih glavni razlog, da se moja vest konstantno oglaša . Zavedam se, da mu ne posvetiva dovolj časa in vsi, ki vsaj malo poznate belgijce veste, da to ni ok. To je pasma, ki s svojim lastnikom potrebuje svoj čas, gibanje, fizičen in mentalen trening. No in tako sem si danes zavestno vzela kar nekaj časa, za naju s Conorjem.

Namesto hitre kave in limonade ter ekspresnega zajtrka in hop za računalnik, med tem, ko sem ga hitro peljala ven lulat/kakat….sva jutro začela drugače. Bolj norčavo in cartajoče. Upam, da me Primož ne bo »ubil«, ko bom celi javnosti povedala, da sva začela dan kar s cartanjem v postelji, ampak sej veste, včasih preprosto rabiš dotik živali. Pristno veselje, mahajoč repek, ki misliš, da bo vsak čas odpado, ko se z glavo rine k tebi….takrat v sekundi pozabiš, da na svetu sploh obstajajo kakršni koli problemi.

Vroč marec in jezik do tal

Sledila je kavica, limonada, ponovno hiter zajtrk in dve urci nujnih opravkov za Conor’s Adventure. Nato pa sva ga mahnila proti letališču. Okej…pustimo, da sem že po destih minutah in Conorjevemu jeziku do tal, obžalovala opoldanski sprehod. Za marec je bilo noro vroče. Kljub temu se je Conor z velikim veseljem podil za žogico in izvajal vse vaje ter trikce, ki so mi padli na pamet. S ponosom sem ugotovila, da vajo »okoli« obvlada tudi, ko gre za precej oddaljeno drevo, kar pomeni, da hitro steče okoli drevesa in se vrne nazaj k meni.

Čudovit sončen dan in modro nebo brez oblačka me je kar klicalo, da sem naredila še par fotk in ovekovečila »najin« trenutek . Na koncu sprehoda sva zvadila še par vaj »ravnotežja« beri hoja po drsečih balah sena. Čeprav bo čez dober teden star že eno leto (huh kako čas beži), sem ga iz circa meter in pol visoke bale sena raje dvignila.

Čeprav mu skok nanj ni bil problem, pa vendarle pri Conorju občasno opazim, da mu razne gimnastične vaje (ne vem kako se naj drugače izrazim), predstavljajo mičken problem. S tem mislim, ko gre za ravnotežje, za skoke itd. Res pa je, da sva ga v obdobju rasti s Primožem precej pazila. Se pa bojim, da sva premalo časa posvečala raznim motoričnim vajam itd.

Motorične vaje za zadnji del nog

Slednje je jasno opaziti, ko gre za delo zadnjih nog. Psu namreč hoja nazaj predstavlja na trenutke precejšen problem. Ko stoji pred mano in mu ukažem nazaj, še nekako zmore par korakov, ko pa je na moji desni, pa mu hoja nazaj sploh ne gre. Pred časom sem se z inštruktorico iz KD Postojna (ki je tudi zaslužna, da smo v soboto lahko uporabili njihov poligon) pogovarjala o tej »težavi« in mi je svetovala naj poskusiva z vajami, kjer se izrecno aktivirajo zadnje noge.

Primer, pes s sprednjimi tacami stoji na škatli (ki je kakih 20 cm dvignjena od tal) in z zadnjimi kroži okoli. Ali pa s sprednjimi stoji na stolu in z zadnjimi kroži (hodi) okoli stola.

Pa sva danes zvečer poskusila še to vajo. Najprej sva začela zgolj s stanjem na stolu, da je razumel ukaz »stol« (s prvima dvema tacama stopi na stol), nato pa sem ga začela obračati okoli stola. Podobno vajo sva nato naredila še na manjši, nižji škatli in z zadnjim delom telesa krožila okoli nje.

Ko je skapiral kaj točno želim od njega je kar šlo, sedaj pa je na meni, da zadevo res redno vadiva in upam, da bo v prihodnje tudi hoja nazaj v vseh možnih pozicijah mala mal’ca .

The post Čas za naju appeared first on Conor's Adventure.

Po včerajšnji mini »izpovedi«, ki je presenetljivo privedla do izredno pozitivnega odziva vseh vas bralcev, če gre sodit po številkah…se je moja kreativa začela danes počasi vračat. Veš ono, ko se zjutraj zbudiš in je svet naenkrat lepši .

Zdaj nisem ziher, ali ljudi privlači, ko je nekdo res iskren in na glas pove, kaj ga muči….ali pa je privlačno, ko v kopici vseh »oh in sploh ter positive minded sporočil«, ki jih dnevno srečamo na spletu, en brez dlake na jeziku pove, da življenje ni vedno samo lepo.

Denimo sama pri sebi opažam, da mi gredo določeni influencerji oz. osebe, ki jih občasno na IG ali FB sledim, pri katerih je vedno vse samo lepo in pozitivno ter nasmejano…v stilu »mi nimamo problemov, so samo izzivi, ki jih rešujem z nasmehom na obrazu«, konkretno na živce. Ne vem…ali je tako težko priznat in javnosti pokazat, ja človek sem, imam zelo dober dan in imam tudi zelo slab dan. Tako, kot vsa živa bitja na tem svetu. Pika.

Tudi psi imajo slab dan, ne vem če veste to. Sama se v slednjo teorijo nisem nekaj »znanstveno« poglabljala, zgolj slednje opažam pri svojem kosmatincu. Zdaj ne vem ali ima njegov slab dan kaj opraviti tudi z mojo slabo energijo…glede nato, da so že pred časom dokazali, da lahko pes zavoha strah, definitivno verjamem, da se podobno dogaja ko gre za mojo slabo voljo oz. preprosto negativno energijo.

O tem, da lahko psi zavohajo različna čustvena stanja sem pred kratkim brala tukaj. Na Univerzi v Neaplju so denimo pred leti naredili zanimiv poizkus in sicer so testirancem predvajali različne video-posnetke, ki so v njih vzbujali strah, veselje oz. nevtralno stanje. Po ogledu so vzorce znoja dali za povohat njihovim psom in opazovali pasje obnašanje. Pri psih, ki so bili izpostavljeni »vzorcu strahu« njihovega lastnika, so opazili hitrejše bitje srca, več nervoze, kot psi, ki so bili izpostavljeni vzorcu »veselja«.

Morda ne bi bilo slabo, da si takšno raziskavo dobro zapomnim in ko bom slabe volje, oz. ko bom nasploh v slabi energiji, tisti dan Conorja ne matretiram s kakšnim treningom poslušnosti. Denimo v ponedeljek je bilo vse skupaj bolj bogo….med tem, ko danes, je bila zgodba precej drugačna, boljša .

Celo za Brino in pasjo šolo Šavs mi je po par tednih (vmes smo bili na prisiljeni pasji bolniški – šiv na tački ) končno uspelo posneti del najinega treninga in vaj. Nasploh je bila energija psa precej boljša in aktivnejša, kot je običajno, ko trenirava višjo poslušnost in se zraven snemava….običajno sva oba malce zakrčena, no vsaj jaz in pes verjetno takoj »skopira« moje počutje .

Danes je bilo bolje, če odštejem sam »proces« igranja z aportom. Med vajami je treba psa seveda sprostiti z borbeno igro (vlečenje najlonskega aporta) , kjer nama manjka precej energije. Ampak bomo tudi to zrihtali . Počasi. Če ne drugega bom sedaj bolj pozorna kako se počutim in temu primerno bom izbirala tudi priložnost za trening s Conorjem….

The post Ali ste vedeli, da psi zavohajo naša čustva? appeared first on Conor's Adventure.

No pa smo dočakali…. sprostitev smiselnih ter tudi nekaterih izredno nesmiselnih ukrepov v »boju proti Covidu-19. Kljub temu, da se bomo lahko šele od jutri naprej po državi gibali svobodno »kot ptički« na veji, smo si mi že danes privoščili kratek izlet v Ljubljano. Razlog? »Valentinov« trening obrambe. Vem ja, valentinovo in trening obrambe imata toliko skupnega kot imam jaz po barvi las skupnega s črnolasko . Ampak, ker je danes največji praznik zaljubljencev, slednjega seveda nisem mogla kar prezreti….

Načeloma so časi, ko mi je valentinovo dosti pomenilo mimo. Okej, ne bom rekla, da mi je zanj vseeno, pa vendar začne človek na svet gledati z drugačnimi očmi, ko spozna »pravega« in so trenutki naklonjenosti v obliki raznoraznih dejanj, darilc itd.. pogostejši kot zgolj 2-3x letno, ko se to skoraj pričakuje (za rojstni dan, obletnico in valentinovo).

Res je, da odkar imava s Primožem firmo in Conorja je na trenutke izredno težko vozit slalom med vsemi skrbmi in obveznostmi (pa še nimava otrok ) ter ne pozabiti na naju. V zadnjih mesecih je bilo nemalo kritičnih trenutkov, ki so konkretno »zadišali« po razhodu in prekinitvi zaroke, pa vendar….ko si resnično ne moreš predstavljati življenja brez dotične osebe, potem veš, da konec ne pride v poštev.

Po drugi strani pa je dandanes »najlažje« iti narazen in si reči, »eh, bom pač našla drugega«, kot pa se za zvezo potruditi in vztrajati. Oba sva po karakterju precej trmasta (oba kozoroga), kar se pri nama jasno odraža, ko spoka in se zgrabiva, sploh pa bi bil za naju razhod totalen fail. In ravno vsi opisani ne ravno lahki trenutki, so danes razlog, da prazniku zaljubljencev ne pripisujem več tako velikega pomena, bolj mi je pomembno da se imava lepo in fajn ter brez kreganja več dni, tednov ali celo mesecev, kot pa tisti en dan….če me razumete kaj želim povedat .

Skratka….da preidem končno k bistvu današnjega zapisa, ki je malce bolj adrenalinski in nič kaj romantičen – naš trening obrambe. Tisti, ki nas redno berete veste, da se trenutno pod taktirko pasje šola Šavs počasi pripravljamo na izpit BBH, h kateremu lahko pristopimo šele, ko bo Conor dopolnil 14 mesecev. Sestavljen je iz treh delov; najprej je treba opraviti teoretičen izpit, nato sledi prikaz poslušnosti na poligonu in na koncu še preizkus v urbanem okolju.

Predstavlja pa BBH osnovo/predpogoj za to, kaj si želimo s Conorjem (če bo seveda čas dopuščal) v prihodnosti počet, govorim o IGP (Internationale Gebrauchshunde Prüfungsordnung) oz. se je prej imenovalo IPO (Internationale Prüfungs-Ordnung). Torej brez BBHja, sploh ne moreš pristopit k izpitu IGP1, plus tvoje znanje oz. znanje psa mora biti (v primerjavi z BBH) tudi na konkretno višjem nivoju.

Mnogo ljudi zmotno misli, da je IGP zgolj obramba, kjer se psa »naredi« agresivnega….vendar je to daleč od resnice. IGP je namreč skupek treh disciplin, poleg obrambe mora pes obvladati še sled in poslušnost. Na poslušnosti delamo kot veste že nekaj časa, sicer nam gre na trenutke bolj tako-tako, ampak se ne sekiram, saj imamo še kar nekaj časa do morebitnega izpita IGP1 – Conor mora namreč dopolniti 18 mesecev.

Kljub temu, da se nam s Conorjem in njegovo vzgojo ter treningi nikamor ne mudi, je vseeno že bil čas, da se najin kosmatinec končno spozna z malce bolj zanimivim treningom kot zgolj s hojo gor in dol po poligonu in uboganjem »dolgočasnih« ukazov . Mimogrede, kar nekaj bratcev in sestric (s katerimi sem občasno v kontaktu so že zdavnaj probali trening obrambe), sploh pa je v omenjeni disciplini pristalo več kot pol njegovih prednikov (tukaj si lahko pogledaš rodovnik).

Sam trening je bil svetoven. Na trenutke sem bila prav ponosna na najinega psa, kako se je na 2m visokega markerja odzival. Brez strahu, z željo po delu, skratka to kaj se od belgijca pričakuje.

Okej…res je, da jaz kot zelenc pojma nimam kdaj pes na treningu dela prav, ampak meni se je zdelo, da je bil Conor za začetek res super. Nasploh celoten trening obrambe, tudi, ko sem gledala druge, starejše pse se mi je zdel prav kul in nič kaj agresiven, kot to ljudje tako radi poudarjajo. Ne vem kako delajo drugi markerji, ampak naš ima res vrhunski odnos do psa, všeč mi je kako mu gradi samozavest.

Res pa je, da v zvezi z obrambo kroži ogromno različnih zgodb, pristopov, mnenj, sploh pa vsak bo trdil nek svoj prav. Jaz ne morem sodit kaj je prav, oz. lahko podam svoje laično, logično mnenje.

Denimo že od svoje mame sem večkrat slišala trditev, da bog ne daj, da dava Conorja v obrambo, ker to naredi psa divjega in agresivnega….no pa mi je povedala svojo izkušnjo z njihovo psico, kako so še kot mladička jo dali v pasjo šolo, kjer so se učili vsega tudi obrambe. Od takrat dalje je bojda postala psica zmešana. Kaj so počeli v pasjih šolah 30 let nazaj mi je nazorno pripovedoval tudi dedi, ki jo je obiskoval s svojim nemškim ovčarjem Makusom. Po pripovedovanju se iskreno ne čudim, da se je mamini psici zmešalo, ker to je bilo bolj ono »udri po materialu« stil .

In, ko slišim zgodbe kako se danes veselo po raznih pasjih šolah uporabljajo različni pripomočki od električnih ovratnic, do bodečk in še kaj bi se našlo, se občasno ne čudim, da ima trening obrambe v javnosti nek »čuden sloves«. Čeprav naj se na tem mestu hitro popravim, da nisem apriori proti uporabi omenjenih sredstev, če so slednja uporabljena na kontroliran način.

Kot glavni razlog, zakaj je obramba danes pri določenih profilih javnosti tako »obrekovana« pa je po mojem mnenju definitivno totalna nepoučenost ljudi. Dajmo si zgolj odgovoriti na naslednje vprašanje;

»Kolikšen procent psov, ki so v zadnjih letih napadli, ugriznili človeka ali drugo žival je bila trenirana oz, vsaj enkrat deležna treninga obrambe?«….

Res je, da na to vprašanje skoraj ne moremo najti odgovora, pa vendar če vsaj malo poznate statistike ugrizov in ozadja le teh, gre največkrat za pse, ki napadejo zaradi pomanjkanje socializacije in vzgoje.

Skratka da zaključim obadva s Primožem sva bila s celotnim treningom resnično noro zadovoljna in se veseliva prihajajočih »obrambnih soočenj« z najinim kosmatincem .

The post Valentinov trening obrambe appeared first on Conor's Adventure.

Življenje na Primorskem je v prvi vrsti fajn zgolj iz enega razloga in to je bližina morja. Seveda so tudi višje in prijetnejše temperature, v primerjavi iz drugih koncev države prav fine, čeprav znajo biti poletja na trenutke kdaj izzivov polna….

Žal pa Primorska premore eno izredno nadležno zadevo, ki je na trenutke za »žile rezat« in to je burja. Kadar gre za njeno »normalno« beri »nežno« različico, me slednja niti toliko ne moti, ker je dokaj znosna, ampak ko ga začne žgati na polno (na srečo je to zgolj parkrat na leto), pa je komedija. Eno je, da se lahkotni sprehodi spremenijo v »borbo za preživetje«, drugo pa so izjemno nizke »navidezne« temperature. Navidezne zato, ker če tudi ti v avtu kaže zgolj lahkotnih -5 stopinj celzija, ti sunki burje z nad 100km/h dajo jasno za mislit, da je s termometrom verjetno nekaj narobe .

Metanje žogice oz. najlonskega aporta je zame, ko že v navadnih mirnih razmerah nisem sposobna vreči ne vem kako daleč (vsi nismo talenti za vse) sploh ekstremni izziv, če že ne skoraj smrtno nevarno. Štorasta sem dovolj, da si še kje aport vržem nazaj v glavo…..

Šalo na stran. Danes so mi bili na mojo srečo sprehodi po burji prihranjeni, saj je vlogo skrbnika prevzel Rajko (Primožev oče), sama pa sem odšla po opravkih v Ljubljano. Da sva s Primožem zaročena verjetno veste, če nas vsaj približno spremljate. No in kot je v navadi, običajno zaroki sledi poroka, kar pomeni, da se imava namen letos septembra poročiti . Morda naj za zdaj različne podrobnosti (kot je datum in kraj poroke) še ostanejo skrivnost, sem pa šla v dopoldanskih urah na lov za svojo poročno obleko in žal tudi po obisku drugega salona, odhajala praznih rok.

Sama imam odkar pomnim za svojo poroko dve želji oz. to sta kar pogoja in sicer, da se dobro jè ter, da si poročno obleko kupim (in ne izposodim, kot je to običajno v navadi). Zakaj takšen pogoj? Iskreno, ne vem…pač gre za željo, da nekaj kar boš nosil na enega najlepših dni v svojem življenju, ostane pri tebi in ne, da obleko čez par tednov obleče druga nevesta .

Ob vrnitvi domov, ker kot že rečeno nisem bila ravno navdušena nad treningom s Conorjem zunaj, sem zadevo prilagodila. Že dolgo časa razmišljam, da bi ga za finto, kot del mentalne zaposlitve naučila »detekcije«. In sicer na Instagramu že dlje časa spremljam nemca Michaela (tactical_k9_family), ki kljub temu, da gre za totalnega amaterja (bojda sta Ares in Athena njegova prva psa), je njegovo početje daaaaleč od tega. Če vas svet belgijcev vsaj malo zanima, vam toplo priporočam, da si njegov profil ogledate, ker človek preprosto ne more verjet, da ima lahko en z nič predznanja (bojda se je vse naučil iz interneta) tako vzgojene pse. On je med drugim tudi razlog, da sva se s Primožem lani spomladi še dodatno navdušila nad to izjemno fascinantno pasmo psov.

No…in med drugim sem na njegovem profilu že pred meseci zasledila tale vido tutorial, kjer prikazuje kako psa naučiti detekcije. Pa sva se je s Conorjem lotila. In sicer za začetek potrebuješ pokrovček od plastenke oz. steklenice in pelete. Pri tej vaji je pomembno, da pes ne izgubi fokusa, kot tudi, da se ne dotakne pokrovčka. Sprva držiš pokrovček (da se ga pes ne dotakne) in takoj, ko se malce »odmakne« (res priporočam, da pogledate video), psa nagradite z odmikom pokrovčka, kjer je pelet. Ko kosmatinec zakapira kaj želimo od njega, lahko začnemo postopoma odmikati roko od pokrovčka in nagrajujemo pravilno izvedbo. Nama je šlo za začetek v redu, aja….pa čeprav imam na fotki tri pokrovčke, sem uporabljala zgolj enega, če se bo kdo vprašal zakaj trije pokrovčki

Poskusite slednjo vajo s svojim kosmatincem in povejte kako je šlo .

The post Trening detekcije in klinčeva burja appeared first on Conor's Adventure.

S Primožem sva trenutno lažja za kar nekaj cvenka. Po današnjem dnevu poti nazaj več ni, oz. bom tako rekla, če ne bote naslednji mesec (oz. ko bova končno šla live s prodajo) pridno kupovali, se bova verjetno vtopila v gurtnah, karabinih, zaponkah, D-rinkah, klikerjih, elastikah in v ogromnih metrih cordure .

Okej, malce morda pretiravam, želela sem povedat, da sva danes napravila usoden korak in za lepo vsoto € nabavila bolj kot ne ves material, ki ga bova v naslednjih mesecih potrebovala. Kaj se tiče marketinškega vidika oz. mojega področja, pa se bo mogla Pijica še malce s Primožem spogajat, da bova nabavila točno takšne škatle za pošiljanje kot sem si jih zamislila …sej veste perfekcionizem pa to…..

Večji del dneva sva s Primožem presedela za računalnikom, izpolnjevala različne Excel tabele, določala končne cene vseh predvidenih produktov, ki jih bo po zadnjem štetju nekje do deset. Marsikaj je na tem mestu seveda odvisno od roka vseh dobav materiala in kot sva se v zadnjih mesecih že naučila, od še 100 drugih takšnih in drugačnih dejavnikov, na mnogo katerih sploh nimava vpliva ….

Ko sedaj pišem te besede, med drugim ugotavljam, da ta blog ni uporaben zgolj za novo pečene pasje starše, kjer brez dlake na jeziku povem kaj vse jih na njihovi poti z novo kosmato kepico lahko čaka, temveč bo morda koristen tudi za kakšnega frišnega podjetnika, ki se podaja na svojo prvo samostojno pot. Zgolj razmišljam »na glas«.

Ampak, ker je v osnovi to vseeno pasji blog, se bom vrnila počasi nazaj v pasji svet. Conor se je v zadnjih mesecih bil primoran navadit, da ko gre za kakšen pomemben dan, kjer je na sporedu planiranje, postavljanje ciljev oz, v tokratnem primeru zapravljanje in postavljanje cen, se mora večji del dneva zamotit sam s seboj. To ne pomeni, da se zanj sploh ne zmeniva, zgolj klasične 1-2 urne dnevne aktivnosti (2 dolga sprehoda, kjer je en običajno tudi trening in en kratek) takrat ni na sporedu, temveč jo je malce manj.

Kaj pa se Conorjeve mirnosti, sploh pa potrpežljivosti tiče, sva verjetno zadela jackpot. On se gladko zlekne na tepih v dnevni sobi, vsake toliko časa se pride naredit bogega »češ čohaj me«, naredi krog ali dva po jedilnici in kuhinji, če se skriva kje kakšen priboljšek in nazaj na tepih.  

Po par urah prekladanja iz enega konca tepiha na drugega, pride spet do tebe in ti da takrat jasno vedet, da bi si mogoče po 4ih urah dela lahko vzel malo pavze in šel ven zluftat svoje možgane. V praksi izgleda to nekako tako, da se začne s čohanjem, nato pa s hipnotiziranjem vrat od hodnika.

Danes pozno popoldne je poleg obveznega sprehoda, ki je trajal zgolj pol ure sledilo »razgibavanje« v najinem gymu. Glede nato, da sva večji del dneva s Primožem presedela, če odštejeva njegov jutranji in moj popoldanski sprehod s Conorjem, je obisk gyma prav pasal. Okej…res je, da me je mogel Primož na začetku skoraj za lase odvlečt gor, ker po celodnevnem buljenju v ekran, verjemite je kavč bolj mikaven kot pa gym, ampak sem mu bila potem za njegovo vztrajnost hvaležna.

Kot vidite se je najinemu treningu pridružil tudi Conor, ki je oddelal eno serijo svojih yoga vaj, vmes pa je še deloval kot motivator. Skoraj vsak trening se pošteno nasmejiva na njegov račun, ali se na tleh tako zvija, kot kaka kača in izvaja unikatne položaje ali pa stoji poleg tebe, med tem ko delaš trebušnjake in te nepremično buli »češ, čakam, da me začneš čohat« ….in pol ostani resen .

The post Yogi Conor in nabava končnega materiala appeared first on Conor's Adventure.